V Kulturnem centru Janeza Trdine sta Rosana Hribar in Gregor Luštek, nagrajenca Prešernovega sklada 2015, v okviru Novomeških poletnih večerov 3. septembra leta 2003 izvedla svojo prvo skupno predstavo Ana is the name of the Rose. Nenavadno ime, pri katerem gre za premetanko imena Rosana v kombinaciji z delom Ime rože Umberta Eca.
V istem času je namreč režiser Matjaž Berger ustvarjal istoimensko predstavo in predlagal tudi ime za prvo skupno delo koreografov in plesalcev Gregorja Luštka in Rosane Hribar. Po tej predstavi nič več ni bilo tako, kot je bilo prej; začrtala sta namreč pot ognjevitega vzajemnega (so)delovanja, skozi katerega sta naslednjih trinajst let v skupnih plesnih in koreografskih stvaritvah razvila izostren plesni jezik, prepoznaven gibalni slog, natančnost in eleganco v izvedbi, za kar sta leta 2015 prejela najvišje priznanje slovenske kulture – nagrado Prešernovega sklada. A pojdimo na začetek poti, v Novo mesto.
Zlati časi za sodobni ples
Predstava Ana is the name of the Rose, zastavljena kot zgoščen izsek medsebojnega odnosa, ki je skozi zgodbo njunih teles pripovedovala o svobodi, ljubezni, ekstremih, je imela na drugi strani razgibano predzgodbo, v kateri sta se Hribarjeva in Luštek razvila najprej kot samostojni umetniški osebnosti, še preden sta postala plesni in zasebni par.
Ko sta se spoznala, je Gregor Luštek, ki izhaja iz športnega plesa, še vedno plesal jazz balet in horton, medtem ko se je Rosana Hribar prek baleta želela od vsega začetka ukvarjati izključno s sodobnim plesom. V Novem mestu je namreč v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v okviru Plesnega društva Terpsihora potekal izjemno kakovosten plesnoizobraževalni program, znotraj katerega so poučevale plesalke in koreografinje iz Plesnega teatra Ljubljana Uršula Teržan, Sinja Ožbolt, Andreja Obreza, Dominika Kacin in druge.
Svoj prvi plesni duet sta Hribarjeva in Luštek odplesala pri predstavi Posvetitev pomladi Matjaža Fariča leta 1996. V predstavi sta odplesala kratek in hiter duet, se zaljubila in hitro za tem postala par. V tistem času sta veliko sodelovala z različnimi koreografi, najpogosteje z Matjažem Faričem, in v tistem času so bili za sodobni ples – danes lahko temu rečemo – zlati časi.
Sredi devetdesetih se je sodobni ples kot relativno mlada umetniška disciplina začel naglo razvijati, iz tujine so se vrnili nekateri slovenski plesalci in koreografi ter začeli s slovenskim plesnim bumom (Branko Potočan in Iztok Kovač iz Belgije, Matjaž Farič iz Nemčije, Sinja Ožbolt iz Anglije ipd.). Plesni teater Ljubljana je postal »srce in gibalo« plesa z rednimi plesni treningi in velikim številom kakovostnih tujih pedagogov.
Z udarno avtorsko ekipo so se začeli postavljati kakovostni festivali plesa in performansa. Festival Exodos (1995) je na primer najstarejši festival sodobnih odrskih umetnosti v Sloveniji in v tem delu Evrope. Skozi celo leto, še najbolj pa na zimskih in poletnih plesnih šolah, se je vsako leto zbralo na desetine ljudi, ki so, željni znanja tujih plesnih pedagogov, množično »zahajali na izobraževanja«.
V Zagorju je nastala mednarodna plesna skupina En-Knap (1993), ki jo je ustanovil Iztok Kovač, in jo leto pozneje prenesel v Ljubljano. Že malo pred tem, konec osemdesetih let, se je tudi v nacionalnih gledališčih s pomočjo Ksenije Hribar uveljavilo področje koreografije kot sestavni del gledališkega koda, po drugi strani pa je veliko število umetniških in komercialnih nastopov omogočalo, da so takrat plesalci in plesalke veliko delali in dobro živeli.
Takšnega duha je bilo zaznati tudi v Novem mestu, ko je bila na vrhuncu svojega delovanja Terpsihora Dance Company, Plesno društvo Novo mesto, ki jo je ustanovila Marta Štembergar in pozneje vodila Mojca Borsan Hotko – ko je dobesedno polovica Novega mesta plesala. In v tem živahnem, razvijajočem se okolju sodobnega plesa sta začela svoje avtorsko delovanje tudi Rosana Hribar in Gregor Luštek.
Dueti
Vse od svojih začetkov izrecno navajata, da je tisto, iz česar izhajata in k čemur se vračata izključno telo oziroma zgodbe, ki jih izrisuje oziroma izpisuje plešoče telo. Nič več in nič manj kot to. Zgodba so telesa in vse, kar pride iz telesa, je zgodba. Pri plesu zato ni treba igrati določenega lika, vloge ali čustva, ampak je ravno zaradi plesalca na odru z vsem pripadajočim atributi – vse že tam.
Njun prvi skupni duet z naslovom 8 let (2006) je bil prav tako nekako »že tam«; nastal je namreč za tekmovanje v Beogradu, ko sta Hribarjeva in Luštek želela narediti zmagovalni duet. Prav skozi prvi duet sta odkrila prednost skupnega delovanja, našla potencial, ki izvira »iz drugega«, in odkrila plesni izraz, ki je pozneje postal značilen prav zanju, ali kot mnogi pravijo: »To sta pa lahko samo vidva.« Gre za avtentičen gib, njun zaščitni znak, ki sta ga v vsakem nadaljnjem duetu razširila in nadgradila.
Intimni in profesionalni plesni izraz, ki sta ga vsakič znova postavila na oder, je hkrati razpiral nove plasti odrskega jezika; vedno v »brutalno iskrenem obračunu« s samim seboj in med seboj, rezultat česar so bila vsakič malo drugačna čustva, ozračje, situacija. Rečeno po Heraklitu: Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isto reko, ali performativno: »Ljubezen je čas.« In nastali so dueti: 10 let, Duet 12, Štirinajst in 16.
Medtem ko sta se v vsakem duetu posebej soočala z vprašanjem, kako naprej, je bilo po drugi strani ključno slediti samim sebi in spremembe sproti vključevati v koreografski jezik. Če sta bila v prvih duetih bolj dinamična in hitrejša, sta dinamiko sčasoma občutila kot atrakcijo, ki lahko prekriva druge stvari. V naslednjih predstavah sta zato iskala tudi stabilnost v kadru, kar je po besedah Gregorja Luštka močno odvisno od tega, na kakšen način se material »utelesi«.
V duetu 10 let sta k sodelovanju povabila režiserja Petra Bratušo in polovica predstave je bil plesni film, ki je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu 2010 prejel najvišjo nagrado. Menita, da koncentracija na določeno situacijo razpre trenutek, ki gre že v naslednji sekvenci mimo. Prav razpiranje trenutkov kot »trenov« v vmesnem prostoru medsebojnega (so)bivanja je tisto, kar zasleduje ples kot medij, ples kot umetnost, ki ima ravno zaradi minljive in nezapisljive časovnosti performativni značaj.
Sčasoma zahtevnejša do sebe
V Duetu 12 sta še jasneje razprla razliko med dinamiko in statiko ter v gibu dosegla spektakularen »tarantinovski« značaj, na drugi strani katerega sta stoodstotna koncentracija in prezenca, pod katerima sta lahko samo njuna podpisa. V duet Štirinajst sta vnesla govor oziroma princip govorjenega telesa (izhajajoč iz dela Valèra Novarine Govorjeno telo) in s pomočjo sodelovanja z režiserjem Jernejem Lorencijem dosegla tudi dobršno mero gledališkosti v smislu upovedovanja tišine, medtem ko duet 16 deluje že kot retrogardno srečanje, ki postavlja okvir njunemu intimnemu odnosu, s čimer pa kontekstualizira tudi prostor (in smisel) umetnosti kot take.
Kot navaja Rosana Hribar, ji je bilo včasih dovolj, da zgolj pleše, sčasoma pa je postala zahtevnejša do sebe in svojega dela ter se ga začela lotevati bolj študiozno, kar vidi kot sestavni del osebnega in profesionalnega razvoja. Njun ples je od zdaj potreboval več upravičenja v različnih smereh; zakaj se nekaj počne na odru, kaj to ustvarjalcu predstavlja in kako občinstvo to bere. Pri plesu gre namreč za poseben proces »sestavljanja« plesne govorice glede na zastavitev in izpeljavo gibalnega materiala glede na ritem in temo, ki se razvija in spreminja vse do konca delovnega procesa. In ko se težnja iz medsebojnega odnosa razširi v prostor in čas – se razpre prostor za nov kontekst.
Korak v dvoje po Pinu in Pii
Nov kontekst plesne govorice sta Hribarjeva in Luštek razprla v predstavi Korak v dvoje po Pinu in Pii (Anton Podbevšek Teater, 2012) kot posvetilo velikimi slovenskima plesalcema in koreografoma Pinu in Pii Mlakar. Tudi v tej predstavi sta vpeljala linijo intimnih duetov; k sodelovanju sta povabila igralca Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana, ker je njuna življenjska zgodba podobna zgodbi zakoncev Mlakar.
Spoznala sta se namreč na šolanju v Labanu (Hamburg), nato pa se je Jette tako kot Pia preselila v Slovenijo. Ples flamenka Ane Pandur sta vključila zato, ker se je Pia Mlakar rada poigravala s kastanjetami, ki so bile za plesalski par ključni element, medtem ko sta vez med preteklostjo in prihodnostjo ohranila tudi z generacijsko raznovrstnostjo nastopajočih. Mlada plesalca Petra Zupančič in Jan Ravnik sta odplesala delček celovečernega baleta Lok Pie in Pina Mlakarja iz leta 1939, struktura katerega je Rosano Hribar popolnoma presenetila, saj je za tisti čas delovala neverjetno sodobno. Ob preučevanju načina in pristopa, kako sta se Mlakarjeva lotevala giba in koreografije, sta Hribarjeva in Luštek odkrila podobnost z lastnim pogledom tako v obliki kot v koreografiji duetov. Predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu, zasnovana na podlagi potovanja Pina Mlakarja (skupaj z Edvardom Kocbekom) po Italiji in njegovega opisovanja doživljanja kulture, umetnosti in arhitekture prostorov, kot ga opisuje v knjigi Srečne zgodbe bolečina, je doživetja skušala loviti skozi ritem in dinamiko premikanja in izsečkov Pinovega razmišljanja. V predstavo nista vnesla zgolj posebnega »duha časa«, ampak se prek poklona plesnemu paru, ki je zadnja leta svojega življenja preživel na domačiji v Ločni, simbolično podala kritiko (še enemu) prostoru pozabe. In hiša še kar tam stoji – le zakaj v njej ni več ljudi?
Maratonski duet in Meso srca
Vrhunec skupnega sodelovanja (poleg številnih nagrad, ki sta jih prejela na svoji poti, denimo Trdinova nagrada občine Novo mesto 2008, Župančičeva nagrada občine Ljubljana 2011 in številnih drugih nagrad) sta po eni strani Maratonski duet kot kompilacija njunih duetov, ki sta ga odplesala junija 2015 v Cankarjevem domu v Ljubljani, in njuna zadnja skupna koreografska stvaritev Meso srca v SNG Opera in balet Ljubljana oktobra 2015. Plesalca in koreografa, ki sicer sodelujeta s številnimi režiserji in koreografi, Rosana Hribar (z Vinkom Möderndorferjem, Uršo Rupnik, Mašo Kagao Knez itd.) in Gregor Luštek (z Jernejem Lorencijem, Vitom Tauferjem itd.) sta s serijo duetov v slovenski in mednarodni prostor uprizoritvenih umetnosti vtisnila neizbrisljiv pečat, ob čemer ostajata ostra in neizprosna predvsem do – samih sebe. Rosana Hribar: »Ko ples postane filozofija, se raje umaknem.« Gregor Luštek: »Ali te zadene ali te pa ne. Zelo preprosto.« Rosana Hribar bo v kratkem postala magistrica umetnosti giba na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo v Ljubljani, Gregor Luštek je nazadnje denimo vodil delavnice giba na Kitajskem. Želita si plesati. Plesati do konca. Vse dokler bosta zmogla. Pravita, da bi rada videla, kakšni bi bili njuni plesni dueti pri šestdesetih letih. In verjamem, da bomo ob njunem plesu takrat lahko rekli le: »To sta lahko samo vidva.«
Viri:
- Arhar, Nika: Rosana Hribar in Gregor Luštek: Zakaj ne bi delali glasbe s telesom? Intervju z nagrajencema Prešernovega sklada, 11. februar 2015. Ljubljana: MMC RTV SLO. Dostopno prek: http://www.rtvslo.si/kultura/oder/rosana-hribar-in-gregor-lustek-zakaj-ne-bi-delali-glasbe-s-telesom/358065 (2. 3. 2016).
- Kopač, Andreja: Svojo rože sta poimenovala Ana. 2003. Novo mesto: Rast, revija za literaturo in družbena vprašanja, leto XIV, št 5 / 2003: Odmevi in odzovi. Str.: 464–465.
- Mlakar, Pino. 2000. Srečne zgodbe bolečina. Ljubljana: Slovenska matica.
- Novarina Valere. Govorjeno telo. Izbor besedil 1989–2009. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko, Knjižnica MGL.
- Portret je nastal tudi na podlagi dolgoletnega sodelovanja z Rosano Hribar in Gregorjem Luštkom.
