Novomeščan Janez Penca je svoje številne talente dokazal kot atlet, prevajalec, učitelj, založnik, pisec, tenkočuten premišljevalec sveta. Vendar sodi med ljudi s kroničnim pomanjkanjem smisla za samopromocijo. Kar je v časih, ko glasnost vse prepogosto zamenjujemo s tehtnostjo, nemajhen hendikep. Res pa je, da si ga je v vlogi hvalisavca skrajno težko predstavljati. Zaradi njegove tovrstne ‘molčečnosti’ ga pozna in mu prisluhne veliko manj ljudi, kot bi bilo dobro. A med tistimi, ki ga poznajo, je izjemno cenjen. Kot prevajalec, ki že skoraj pol stoletja prinaša tuje športno znanje v Slovenijo, je opravil neprecenljivo delo. Morda se zdi, da je to danes, ko je vse na dosegu dveh klikov na spletu, izgubilo svoj pomen, vendar to ne drži. Penca je znanje prinašal v slovenski šport v časih, ko je bilo to težko dostopna dobrina, danes, ko se utapljamo v preobilju informacij, pa s svojim pregledom nad tujo poljudnostrokovno in strokovno literaturo izbira znanje in ne ‘znanja’.
»Pri nas doma se nas je v majhni sobi vsak dan zbralo osem, devet sestričen in bratrancev. RAI je od jutra do večera prenašal tekmovanja iz Rima,« se spominja trenutkov, ko ga je leta 1960, tedaj enajstletnega fantiča, med gledanjem televizijskih prenosov z olimpijskih iger začarala atletika. »Spomnim se mnogih imen in rezultatov. Atletike si nisem zapomnil s spominom, ampak s telesom. Takoj po prenosu smo šli, še vsi razgreti od navijanja, na vrt in tekmovali v skokih.« V tekmovalno atletiko je vstopil dve leti kasneje, najprej kot skakalec v višino. Kmalu je začel skupaj s še nekaj prijatelji vaditi po nasvetih pokojnega Marjana Špilarja, nekdanjega slovenskega rekorderja v metu kopja. Proti koncu mladinskega obdobja je začel nastopati tudi v teku na 110 in 400 metrov z ovirami. »V Beogradu sem na atletskem mladinskem prvenstvu Jugoslavije zmagal na 110 metrov z ovirami in v skoku v višino. Na višini je bil takrat drugi Nenad Stekić,« se spominja svojih mladinskih časov. Stekić je kasneje postal odličen skakalec v daljino, Penca pa je tekmoval v tekih na različnih razdaljah, še posebej uspešno v teku na 400 metrov z ovirami.
V letih 1970–1980 je osvojil 17 naslovov prvaka Slovenije v tekih na 110 in 400 metrov z ovirami ter v deseteroboju, v svoji najboljši disciplini, teku na 400 metrov z ovirami, kjer je bil med letoma 1972 in 1978 slovenski rekorder, pa je bil trikrat prvak Jugoslavije. Bivšo državo je zastopal na več balkanskih in mediteranskih igrah ter evropskih atletskih pokalih. Leta 1978 je proti pričakovanjem postal tudi prvak Jugoslavije v deseteroboju. »Deseteroboj je prišel kar tako,« pravi. »Ker se takrat na 400 metrov z ovirami nisem uvrstil v reprezentanco za balkanske igre, sem se dva tedna pred prvenstvom odločil, da bom poskusil še na državnem prvenstvu v deseteroboju. Do takrat sem v njem nastopil le enkrat, kakšnih pet, šest let prej. Vsi so bili prepričani, da bo zmagal član Crvene zvezde Vilim Rimac, krasno raščen mladenič z dolgimi črnimi kodri, utelešenje grške lepote.« A so se stvari obrnile drugače. »Vse mi je šlo, z izjemo skoka s palico. Šele proti koncu nastopa je Milan Lorenci, ki je bil takrat trener mnogobojcev in med tekmo dolgo ni mogel ugotoviti, kaj delam narobe, odkril, da sem se odrival z desno nogo in imel hkrati desno roko v zgornjem prijemu …«
Penca pravi, da je bila njegova prednost najbrž to, da se je prvin tehničnih disciplin učil zelo hitro. Kot izjemno hitro učljivega se ga je kasneje spomnil tudi dr. Janez Tome, predavatelj na Fakulteti za šport v Ljubljani. »Gledati ga, ko je tekel čez ovire, je bilo, kot bi bral poezijo,« je nekoč opisal njegovo gibanje. Penca pa se pokojnega dr. Tometa spominja z besedami: »Bil je iskreno, otroško, v najboljšem pomenu te besede, navdušen nad atletiko. Ko sva pozimi 1979 z Darkom Cujnikom trenirala za deseteroboj, se je iz Ljubljane z avtobusom pripeljal v Novo mesto, nama v dvorani, kjer sva trenirala, kar v obleki kazal tehniko skoka s palico, se brez zadržkov zavalil po tleh …«
Leta 1967 se je vpisal na študij angleščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in začel trenirati pri dr. Jožetu Šturmu, predavatelju na takratni ljubljanski Visoki šoli za telesno kulturo. »Zelo sva se ujela,« opiše svojega pokojnega trenerja. »Bil je izjemen strokovnjak, sila širokih obzorij, dosleden, pravičen, brez dlake na jeziku.« V letih 1968–1976 je bil član ljubljanske Olimpije, po odsluženju vojaške obveznosti v Ljubljani dve leti po koncu študija pa je znova postal član novomeškega atletskega kluba. V Novo mesto se je sicer vrnil takoj po koncu študija leta 1973. Nato je sedem let poučeval na novomeški srednji zdravstveni šoli. »Pouk je bil samo popoldan, kar je bilo s treningom precej težko usklajevati, saj dopoldanski čas za zahteven trening ni ugoden.«
Tudi po vrnitvi domov je ohranil stik z dr. Šturmom. »Glede mnogih stvari sva se sporazumela brez besed,« pravi. Ena od njih je bil doping. »Kot tekmovalec sem začel videvati, da se v zakulisju nekaj dogaja. Med ogrevanjem sem na nekem balkanskem prvenstvu videl razmetane prazne ampule. Videval sem bolgarske metalke, ki so bile nenaravno mišičaste in močne. Spomnim se šprinterja s povsem rumeno beločnico; kasneje so mi povedali, da je to posledica steroidov – zaradi obremenjenosti jeter je bil ves čas malo zlateničen.«
Na vprašanje, ali ga je doping kdaj vznemirjal, spravljal v skušnjavo, pravi: »Ne, na eni strani sem imel študij kot duševno delo, na drugi strani je bil šport kot telesno delo. Začrtal sem si svoj ris in stopil vanj – v šport, ki je čist in brez prevar, kakršna je bil na primer dianabol, anabolni steroid, ki je bil takrat razširjen med metalci. Šport je bil zame brskanje po sebi, tipanje, do kje lahko pridem z omejenim talentom in z delom. Na neki način mi rezultat ni pomenil veliko. Seveda sem rad videl, če sem zmagoval in vsako leto napredoval, ampak to zame ni bilo najbolj pomembno. Vedno se mi je najbolj pomembno zdelo vse tisto, kar sem moral za rezultat napraviti. Rezultata pa nikakor nisem hotel za vsako ceno.« In misel še pojasni z nizom številk, ki tudi nepoznavalcu športa povedo zelo veliko: »Pot, ne cilj, je znani kliše. Pa vendar, v svoji disciplini, ki je trajala okrog 52 sekund, sem na leto nastopil največ petnajstkrat – v sezoni sem torej tekmoval 13 minut. V desetih letih je to dve uri in deset minut nastopanja. Toda če je vsak trening z ogrevanjem in iztekanjem trajal skoraj tri ure in sem na leto treniral nekako 330 dni, to znese skoraj 10.000 ur treninga. 10.000 ur treniranja za dobri dve uri nastopanja! Moral bi biti zelo čuden človek, če bi bil zaverovan samo v ti dve uri in se ne bi zmenil za onih 10.000.«
V času študija, okoli leta 1970, je začel iz angleščine prevajati športno literaturo. Za publikacijo Trener, vaditelj, ki jo je izdajal ljubljanski Šolski center za telesno kulturo, je pripravljal prevode, ki so se nanašali na atletiko. Že takrat je bil naročnik tujih atletskih revij, predvsem britanskih; na nekatere od njih oziroma njihove naslednice je po skoraj 50 letih še vedno naročen. Kasneje je začel tudi objavljati v različnih slovenskih časopisih, leta 1987 pa je v samozaložbi izdal knjigo Trideset tisoč korakov, ki je verjetno še nepresežen slovenski priročnik o treniranju maratona. Pri čemer je zanimivo, da se je Penca po koncu tekmovalne kariere z vzdržljivostnim tekom sicer ukvarjal, v maratonu pa ni nikoli nastopil. A pri razumevanju teka na dolge razdalje so mu pomagale lastne tekmovalne izkušnje na kratkih progah in občutek za »delo s človeško s snovjo.« Že v sedemdesetih letih, ko je še tekmoval, predvsem pa po koncu tekmovalne kariere je namreč treniral vrsto odličnih tekačev, ki so osvajali najvišja mesta na slovenskih in jugoslovanskih prvenstvih – Maria Mohorovića, Metoda Žužka, Roberta Šikonjo, zdajšnjega predstojnika internega oddelka novomeške splošne bolnice Rafka Kapša, šprinterja Vaneta Keržana … Sam se je kasneje navdušil tudi za tek na smučeh, ki mu je še vedno v izjemno veselje in v katerem je občasno tudi tekmoval; bil je državni podprvak in zmagovalec Pokljuškega maratona v svoji starostni kategoriji.
Leta 1996 je ob službi profesorja angleščine v novomeškem šolskem centru, kjer je bil zaposlen do upokojitve leta 2010, ustanovil majhno založbo. »Za sabo sem imel kar nekaj prevodov knjig in zdelo se mi je, da bi lahko ljudem, ki so se prebudili tudi pri nas in začeli teči, ponudil poljudnostrokovno revijo.« Najprej je nameraval izdajati slovensko različico britanske predvsem v tek usmerjene revije Peak Performance, a je v revijo, ki je obdržala ime Vrhunski dosežek, začel uvrščati tudi prevode iz različnih drugih revij. Revija, ki izhaja že dve desetletji, je močno vplivala na številne slovenske tekače. Pa tudi na druge športnike, vključno s hrvaško smučarsko družino Kostelić.
»Vedno sem skrbel le za to, da svoje založniške dejavnosti nisem podpiral s svojo plačo in sedaj s pokojnino,« odgovarja na vprašanje, ali se mu v za založništvo neprijaznih časih račun izide. »Prednost je v tem, da vse prevajalsko delo opravim sam. Če bi moral kot založnik plačevati prevajalce, vsega tega ne bi bilo. Ampak tu in tam dobim potrditev, da delam nekaj, kar ima smisel. Konec letošnje zime me je poklicala neka gospa in naročila zadnjih pet letnikov Vrhunskega dosežka za Jakova Faka.« Šele kasneje se je predstavila – bila je zdravnica dr. Nada Rotovnik Kozjek, strokovnjakinja, ki ve o prehranjevanju in regeneraciji športnikov več kot kdorkoli drug pri nas. »Rekla je, da se morajo športniki tudi sami izobraževati.« K privlačnosti Vrhunskega dosežka veliko prispeva tudi urednikova beseda. Penca pri tem večkrat vzame v misel doping, za katerega se zdi, da postaja vse manj nečastno dejanje; spomni na čas, ko so športniki kljub zelo preprostim metodam treninga in skromnim pripomočkom dosegali tudi za sedanja pojmovanja izjemne rezultate; opozori na zgleda vredne aktualne športnike; poveže šport z okoljsko problematiko …
Poleg revije je Penca prevedel in izdal več knjig: med športne spadajo Plavaj, kolesari, teci, priročnik za treniranje triatlona, Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto, ki predstavlja kenijski način treniranja teka, ter Značaj je vse, knjižico, ki govori o pomenu etike v športu. »Značaj je vse je žal spregledana knjižica,« pravi. »Mislim, da bi jo moral prebrati vsak trener, športni pedagog pa tudi športnik, ki ga ne zanimajo samo goli rezultati.« Med spregledanimi knjigami je žal obtičala tudi Velika ideja, kot je prevedel angleško knjigo z naslovom The Spirit Level. »Knjiga na osnovi obsežnih raziskavah govori o tem, kako škodljiva je velika dohodkovna neenakost. Države, kjer so te razlike večje, imajo večjo stopnjo kriminala, samomorov, zločinov, najstniških nosečnosti …; ta vpliv se odraža na tako rekoč vseh področjih življenja in je na dolgi rok škodljiv celo za bogate. Bila je kot pisana na razmere, ki so vladale pri nas leta 2013, ko je izšla, a pravega zanimanja bralcev kljub naklonjenem objavam ni doživela. Ne vem, zakaj.«
Je pa zato med bralci uspeh doživela Hipoteza o sreči, prevod izjemne knjige ameriškega socialnega in moralnega psihologa dr. Jonathana Haidta. Knjiga je sijajno eklektično branje, ki povezuje izsledke moderne psihologije, starogrško modrost, filozofijo, evolucijsko biologijo, različne religije, antropologijo … Podobno kot tudi Pravičniški um, njeno nadaljevanje, ki je izšlo leta 2014. Penca je izdal še več knjig, zadnji sta Gonilna sila dobrega (s podnaslovom Dalajlamova vizija za naš svet) in Fokus, skrito gonilo odličnosti, pripravlja pa že tudi prevod naslednje. A ker ima navado reči hop šele ko skoči, o tem ni pripravljen kaj veliko razpredati.
»Prepričan sem, da so bralci zmagovalci,« pravi. Verjetno ima ljudi, ki še vedno berejo, v mislih tudi med pisanjem za svoj blog na spletni strani www.vrhunski-dosezek.com. Gre za premišljeno, argumentirano pisanje, ki se ukvarja z aktualnimi problemi – socialno neenakostjo, nebrzdanim pohlepom, potrošništvom, okoljskimi vprašanji … Pri čemer bi mu težko očitali pozicijo udobnega zgražanja in salonskega levičarstva. »No, kar se tega tiče, pa res ne vem, kaj sem. Po nekaterih stališčih bi me lahko imeli za levičarja, po nekaterih pa za čisto nasprotje. Vsekakor po naravi nisem optimist; to, kar imamo za optimizem, je pogosto samo naivna lahkomiselnost. Mislim, da sem pesimist, ki pa verjame, da so lahko stvari, če se res potrudimo in se samoomejimo, boljše, kot so zdaj.«
Še eno stvar velja vsaj kratko vzeti v misel – njegov odnos do okolja. Že dolgo preden je to postalo nekaj vsakdanjega, celo modnega, je Penca dojel, da imamo na razpolago en sam planet. »Leta 1979 je bil v Dolenjskem listu objavljen načrt, da bo gradbeno podjetje Pionir na Gorjancih zgradilo ‘Dolenjsko Kranjsko Goro’ – smučišča, vlečnice, žičnice, ceste, celo skakalnice so načrtovali … Napisal sem članek, kjer sem opozoril na škodo, ki bi si jo s tem napravili. Takrat se je v Dolenjskem listu oglasil tudi dr. Živko Košir z Biotehniške fakultete v Ljubljani in zapisal, da bi si Dolenjci s projektom smučišč na Gorjancih, ki so geomorfološki in vodni rezervat ter gorovje z edinim avtohtonim bukovim gozdom v Srednji Evropi, naredili slabo uslugo. Kasneje je nekdo, verjetno kakšen politik, te načrte zaustavil. Zdaj, skoraj 40 let kasneje, lahko ugotovimo, da v vseh teh letih ni bilo niti ene zime, ko bi lahko na Gorjancih smučali teden ali dva. Smučišča bi na kraškem svetu, kakršen je ta, zahtevala tako debelo snežno odejo, kot jo tu, na jugu, kjer raste vinska trta, doživimo sila redko.«
Pred okoli 15 leti je kot predstavnik zainteresirane javnosti tudi nasprotoval asfaltiranju ceste iz Gabrja do Krvavega kamna na Gorjancih. »Strokovnjaki za varstvo naravne dediščine so opozorili, da je težava predvsem v velikem povečanju prometa, ki dokazano sledi asfaltiranju neke ceste.« Do asfaltiranja kasneje ni prišlo. Pred desetletjem je v reviji Ampak objavil dva obsežna članka, kjer je dokazoval tveganja, ki bi jih prinesla gradnja drugega bloka elektrarne v Krškem. »Preden sem začel pisati, sem zbral gradiva, knjige, revije in članke z vsega sveta,« pravi. Sicer pa je prepričan, da je jedrska energija v Sloveniji popoln nesmisel. »Če se karkoli zgodi, je zaradi naše majhnosti kjerkoli že tudi povsod.« In dodaja, da bi morali, še preden sploh začnemo razmišljati o gradnji kakršnekoli elektrarne, poskrbeti za racionalno, varčno porabo energije, ki jo zdaj proizvedemo; potreb po dodatnih virih zato v resnici sploh ni. »Ni čudno, da mi je kolegica v šoli imela navado reči ‘Zeleni Janez’,« pravi z nasmeškom.
Na vprašanje o pogledu na sedanji izjemen razmah rekreativnega teka, o katerem je sam pisal že pred več kot 30 leti, pa pravi: »Mislim, da se naša biološka pokrajina v zadnjih sto letih, odkar smo postali ‘napredni’, ni spremenila. Danes je toliko depresivnosti gotovo tudi zaradi tega, ker nismo v stiku z njo; gibanje sodi k temu. Naše mišice niso pozabile, da smo tako dolgo tekli. Tek razumem, podobno kot danes vse bolj priljubljeno delo na vrtovih in poljih, kot vrnitev h koreninam. Ta korak nazaj se mi zdi korak na bolje. Mislim pa, da nekateri vendar preveč tečejo po asfaltu. Včasih, ko vidim ljudi teči ob prometnih konicah, imam občutek, da se hočejo pokazati. Ob tem pa je pri nas toliko travnikov in gozdov … Jaz grem raje na Gorjance, sam ali pa z enim ali dvema prijateljema. Zdaj uporabljam palice, pridejo prav kot priprava na smučarski tek, gremo pa vendarle tako hitro, da se mi začne cediti znoj. Poseben užitek je, ko ti začne mezeti z glave na čelo in s čela po nosu, od tam pa kaplja na tla. Zdaj, ko imam tako malo las, si predstavljam, da se potim kot kakšen kenijski tekač … Neki angleški izrek se glasi: ‘Horses sweat, men perspire, women glow.’ Lahko bi takole prevedli: ‘Konji švicajo, moški se znojijo, ženske pa žarijo.’ Naj tako ostane. Zame je to komuniciranje s pračlovekom v meni. To je najbrž tudi nezavedna želja milijonov vzdržljivostnih tekačev po vsem svetu.«
