V noči na prvi marec je umrla predana in priljubljena Novomeščanka iz Žabje vasi Staša Vovk. Živela je z mestom in s kulturo v njem kot malokdo, brez nje bi bil kulturni utrip dolenjske metropole nedvomno močno osiromašen. V treh mandatih je kot predsednica sveta revije Rast skrbela za uravnoteženo obravnavanje kulturnega, umetnostnega in družbenega dogajanja med Dolenjci in Belokranjci. Večkrat pa tudi za gmotni obstoj revije.
Že kmalu po drugi svetovni vojni je kot učenka osnovne šole in dijakinja nastopala na prireditvah, nato v ljubiteljskih gledaliških skupinah Kulturnega društva Dušan Jereb in Odra mladih, ob zaposlitvi pa je bila med ustanovitelji Krkinega kulturnega društva, kjer se je dobrih deset let ukvarjala s kulturnimi dejavnostmi. Kultura ji je postala smisel dela in življenja. Po izkušnji v tovarni Krka je najprej našla zadovoljitev svojih hotenj v kulturni skupnosti, potem kot upravnica Doma kulture in končno kot vodja Zveze kulturnih organizacij, v kateri je ustvarjalno delovala do upokojitve leta 2001. Številna kulturna društva so nastajala in obstajala po Stašinem spodbujanju, usmerjanju in nenehni strokovni pomoči.
Pred štiridesetimi leti je bila dejavna članica izvrstne ljubiteljske gledališke skupine v društvu Dušan Jereb, kjer je za svojo igro prejela najvišje slovensko priznanje za ljubiteljske igralce – Severjevo nagrado. Nanjo je bila izjemno ponosna. Razen tega si je močno prizadevala za ustanovitev poklicnega gledališča v Novem mestu. Morda je prav njena največja zasluga, da smo končno le dobili Anton Podbevšek Teater. Med drugim si je tudi zato zaslužila Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto, za dolgoletno delo v ljubiteljskem gledališču zlato Linhartovo značko, več let zapored pa so jo predlagali za naj meščanko.
Staša je bila tudi zagreta članica upravnega odbora Društva Novo mesto, v katerem se je ognjevito zavzemala za rešitev prometne stiske na Glavnem trgu in nesrečne Kandijske ceste z avtobusno postajo vred. Na žalost ni dočakala ureditve teh novomeških odprtih ran, tudi rešitve Narodnega doma ne, čeprav je bila v Upravnem odboru ustanove. Premalo se zavedamo, da smo samosvoji le po kulturi in jeziku, po svojem odnosu do prostora, glasbe, poezije in gledališča, skratka do kulture.