Cankarjeve Hlapce, ki jih v režiji Janeza Pipana igrajo v SNG Drama Ljubljana, bi si morali ljudje ogledati namesto predvolilnih soočenj. Pred predsedniškimi, parlamentarnimi in lokalnimi volitvami. Izjemno odigrana drama (naj omenimo le nekaj glavnih vlog: Jerman: Marko Mandić, Župnik: Jernej Šugman, Hvastja: Jurij Zrnec, Kalander: Aljaž Jovanović, Lojzka: Nina Ivanišin), ki jo je Pipan mojstrsko zrežiral in izpostavil posamezne podrobnosti ter odnose med liki, je bleščeče zrcalo časa v katerem živimo. Govori o neumnosti, politiki, šolstvu, cerkvi, prilagodljivosti, o opranih možganih, o tem, kako uničiti upornika, o uničevanju knjig, ženski emancipaciji, o strahopetnosti … In ko Jerman izreče strašni stavek: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«, gledalca strese od groze. In tudi takrat, ko pride tisti vrhunec, ko Jerman kovaču Kalandru preroško napove, da je njegova roka tista, »ki bo kovala svet«, nam je jasno, da so to že zdavnaj pozabljeni ideali.
Priznam, da nisem prav velika ljubiteljica Cankarjevih črtic, zato pa obožujem njegove govore in polemične članke ter seveda drame in menim, da so izjemni presežek, da so politične in hkrati intimne, pisatelj je imel skorajda shakesperjanski dar za oblikovanje likov, dramaturgijo, napetost in miselne preobrate. Tako Shakespeare kot Cankar sta si po mojem mnenju v nečem podobna, oba znata s svojim obupnim pesimizmom oživeti življenje, s svojim diabolično ciničnim humorjem znata z nežno zanko zadaviti upanje svojih glavnih junakov. Kaj je lahko bolj ciničnega od tega, kar na koncu pravi Macbeth: »Jutri in jutri v dalj se plazi.« ali Jerman, ki na koncu Hlapcev, uničen prosi za blagoslov, za »novo življenje«?
Cankarjev dolgi jezik
Cankar je rad priznal, da so Hlapci nastali le v nekaj mesecih in da se mu je zdelo, da jih piše, kot bi bil v omotici. Navdih zanje je bil članek, ki ga je prebral v Slovencu, kmalu potem, ko se je vrnil iz Dunaja, v katerem je bila napovedana vojna liberalnem učiteljem, ki so jih klerikalci obtožili, da so nevedni, da sovražijo krščanstvo, da imajo »težnjo po umazanosti«, da jim primanjkuje volje. Ko je bil leta 1907 na državnozborskih volitvah kandidat socialdemokratske stranke in mu je postalo jasno, kako močni politični nasprotniki so klerikalci oziroma cerkev, se je, ker je takšen pač bil, raje kritično zagledal med svoje vrste, kot da bi le slepo streljal po konkurenci. V svojem volilnem govoru v Ljubljani je leta 1907 zarohnel: »Kdo je zakrivil, da smo Slovenci najbolj črn madež na avstrijskem zemljevidu? Liberalna stranka s svojo lenobo in breznačelnostjo. Ena parola ‘proti farjem’, ves drug program je pozabljen. Samo proti ‘farjem’ se je šlo!« Nekje drugje pa je napisal, da slovenstvo s polnim vetrom jadra nazaj v sedemnajsto stoletje, a kljub temu se »tako imenovano napredno meščanstvo ne gane, kvečjemu le včasih milo zajavka ter prosi milosti in kompromisa«.
Še danes je enako, impotentnost levice je dejansko bolj problematična kot mrak desnice. Kaj bi danes Cankar rekel šele na to, da tako imenovana Združena levica oziroma kar je še ostalo od nje, ni bila sposobna izbrati niti enega samega kandidata, ki bi se potegoval za predsedniški stolček. Kaj bi dejal o nevidni, brezprogramski, nezanimivi in birokratski vladni koaliciji?
Polemike
Ko je dokončal Hlapce, je bil Cankar vesel in zadovoljen. Najprej je Schwentnerja prosil za honorar, vendar mu je njegov zvesti in potrpežljivi založnik plačal le polovico zahtevanega zneska, saj mu je najprej odštel vse dolgove. Čeprav je Cankar upal, da bodo dramo na oder Ljubljanskega gledališča postavili že v nekaj mesecih po izidu knjige (1910), se je to zgodilo šele čez desetletje (1919). Cenzura je namreč v drami našla kar dvainšestdeset sumljivih mest in besni Cankar je razpisal visoko nagrado za tistega, ki bo našel vse te sporne stavke.
Cankar je zato odlomke iz drame bral na svojih javnih nastopih in govorih. Že takoj po izidu Hlapcev v knjižni obliki so se vsule kritike vladi lojalnih kritikov, na oblasti je seveda bila klerikalna stranka. Pisali so, da gre zgolj za »oštarijsko robantenje«, da postaja jasno, da Cankarju jezik in slog obupno pešata: »Očitno se pisatelju mudi za honorar ali za kaj drugega. Pozna se, da se steguje po odeji.« Cankar jim ni prizanašal, samozavestno je napisal, da je »klerikalna kritika le izraz bolesti, da nimajo na svoji strani niti enega talenta« in obljubil, da bo napisal novo dramo z naslovom Gospodarji, ki bo »generalni obračun z vsemi našimi kanaljami.« Slovenec je takoj udaril nazaj in objavil protest učiteljev, ki so bili ogorčeni, ker je »človek v osebi I. Cankar« v drami Hlapci blatil učitelje in zahtevali, naj se drame nikar ne uprizarja.
Cankar ne prizanaša demokraciji, politikom in ljudstvu. V času, ko politiki povsem pozabljajo na javno mnenje, ko se ljudstva spomnijo le vsake štiri leta in so volitve zgolj dolgočasen televizijski šov brez gledalcev, je še kako aktualen. Demokracija je v težavah, ker so politične ustanove rigidne in zastarele ter ne znajo več sveta spreminjati na bolje. Ekonomijo bolj kot politiki vodijo multinacionalke in njihovi interesi. Recesija in varčevalna politika krčita socialne pravice prebivalcev. Prepričujejo nas, da sta javno zdravstvo in šolstvo fatamorgana iz preteklosti, ki se počasi spreminja v meglo. Dober državljan mora biti predvsem dober potrošnik. Solidarnost izginja, občutek za skupnost prav tako.
Cankar se ni nikoli nikogar bal, ker je bil izjemno pogumen, čeprav nam ga v šolskih učbenikih rišejo kot melanholičnega pijanca, ki se je malce preveč ukvarjal s svojo materjo, njeno kavo in blatnimi škornji. Če poznamo njegovo biografijo, je bil povsem brez lastnine. V Ljubljani je menda živel v več kot šestdesetih bednih sobicah. Še v njegovi bedni sobi na Rožniku, kjer je danes muzej, sta razstavljena le dva originalna Cankarjeva predmeta: kravata in cigaretnica. Ne, Cankar je bil mož, ki je imel veliko oboževalk in sovražnikov, ki ni bil nikoli tiho, ker ni imel ničesar za izgubiti in sam je poskrbel, da je s svojim »dekadentnim« življenjem stvar, ki ji pravijo dobro ime, postalo nekaj abstraktnega.
Na koncu dneva ljudstvo o politiki še vedno razmišlja tako, kot to v Hlapcih cinično opiše učiteljica Geni: »Bog sam vedi, čemu se ljudje lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!« Razen, da so zdaj pečene piške nadomestili BTC-ji in razne Qlandije.
