Od Majde do Lenore: operna dejavnost na Dolenjskem

Pod svobodnim soncem, fotografija: Darja Štravs Tisu

Pred belim zidom čaka bidermajerski počivalnik. Na tleh šelesti odpadlo listje. Iz daljave se sliši žensko petje.

Manica sloni zamišljena s knjigo v roki, posluša. Graščak Benjamin sedi, bere časopis.

… men’ pa ni za rožce moje, če m’jih slanca pomori; men’ je le za dekle moje, če me ona zapusti ….

Manica: Kako pojo, kako pojo! S tem lajšajo si delo, a spev jim ne zveni veselo. Težko živeti je brez lepih sanj! Kako ubog je kmet, ko se nihče ne zmeni zanj, čeprav peha za nas se noč in dan!

Benjamin: Manica, kaj je s tabo? Sanjariš spet!

Manica: Saj vendar veste, da boli tlačanska me usoda!

Benjamin: Kar nehaj s tem! Kar je prav, tega ne spremenijo ne vroče glave, ne vzdihovanje.”

Mirko Mahnič, Aleš Makovac, Deseti brat, prvo dejanje, prvi prizor

Pionirski časi

Slovensko glasbeno zgodovinopisje zgodovino opere na Slovenskem začne s prvo dokumentirano operno predstavo leta 1660. V čast cesarju Leopoldu I. in njegovemu obisku Ljubljane so plemiški člani Deželnih stanov – morda skupaj s potujočo beneško skupino (Kokole 1999: 128) – na vrtu dvorca deželnega glavarja grofa Auspergerja uprizorili glasbeno gledališko igro v italijanskem jeziku (Kokole 1999: 115–116).Antropolog Vlado Kotnik v svoji študiji družbenega življenja opere v Ljubljani (2012) nazorno oriše družbene in kulturne značilnosti oblikovanja tamkajšnjega opernega občinstva od prvih uprizoritev do danes. V 17. stoletju je v kulturno razvitih okoljih zahodne Evrope opera veljala »za zanesljiv barometer kultiviranosti, raznolikosti in urbanosti nekega prostora, mesta regije ali dežele« (Kotnik 2012: 13). Ljubljana je bila v tistem času glavno mesto obrobja Habsburške monarhije, zato so bili tovrstni dogodki redek pojav. Ta glasbena stvaritev, ki zahteva tudi veliko scenske umetnosti, sprva ni imela stalnega prostora in njeno občinstvo so bili najpomembnejši lokalni plemiči. Z ustanovitvijo Stanovskega gledališča leta 1765 sta v njej lahko poleg plemstva uživala še meščanstvo in uradništvo, pri čemer se je ta družbena razslojenost zrcalila v arhitektoniki dvorane.

Do 19. stoletja je prevladalo meščansko občinstvo in poleg razrednega je opera postala prostor etničnega razlikovanja. Razvila se je »nacionalna opera«, […] »prepoznavna socializacijska norma meščanskega habitusa« (Kotnik 2012: 13). 1892 je bilo namreč odprto Deželno gledališče, ki je bilo med Slovenci razumljeno kot »simbolno dejanje konstitucije slovenskega naroda« (Kotnik 2012: 328). A do 1. svetovne vojne se je ogled operne predstave v Ljubljani iz družbene dolžnosti spremenil v spektakel za množice (Kotnik 2012: 328). Opera je postala vedno bolj priljubljena oblika kulturnega doživetja.

Na jugovzhodnem delu Kranjske oz. Dravske banovine se opere niso uprizarjale. A v začetku 20. stoletja, ko se je slovensko operno ustvarjanje utemeljevalo, so ustvarjali številni skladatelji opernih del, ki so bili z Dolenjsko vsak na svoj način povezani.

Kip Marjana Kozine, avtor Zdenko Kalin; fotografija: Boštjan Pucelj

Viktor Parma (1858–1924), »oče slovenske opere« (Petronio 2002), je bil sin policijskega uradnika, čigar služba je zahtevala, da so se neprestano selili: iz Trsta v Zadar, nato v Novo mesto, kasneje v Metliko in znova v Zadar in tako naprej. Obiskoval je novomeško gimnazijo, kjer je ustanovil in vodil dijaški orkester. Zanj je pisal plesno glasbo in v njem nastopal kot violinist. V Parmovem opusu je prva slovenska zgodovinska romantična opera Urh, grof celjski (1895); izmed operet so največjo popularnost doživele uveljavile Caričine Amazonke (1902). Anton Foerster (1837–1926) je za razliko od Parme v Novo mesto prišel na koncu svoje ustvarjalne poti. Znan je predvsem po priljubljeni (sprva opereti nato pa) komični operi Gorenjski slavček(1895). Hugolin Sattner (1851–1934) se je rodil in skoraj 40 let živel v Novem mestu. Med drugim je napisal tudi opero Tajdaa li Komposteljski romarji (1925). Nenazadnje je tu še rojak Marjan Kozina (1907–1966) z najbolj poznanima opereto Majda (1935) in opero Ekvinokcij (1943).

Kip Hugolina Sattnerja, avtor Mirsad Begić; fotografija Boštjan Pucelj

Vsi ti ustvarjalci v prvi vrsti ali pa sprva niso bili skladatelji. Parma je bil uradnik, katerega so prav zaradi glasbenega udejanjanja prisilno upokojili. Tako kot Parma je bil tudi Foerster po izobrazbi pravnik in je služboval kot domači učitelj. Sattner je bil duhovnik. Kozina se je sprva nagibal k matematiki in filozofiji, nato se je odločil za študij glasbe.

Izključujoč razvedrilne operete dramaturški lok teh oper sestavljajo motivi, kot so oseba iz preteklosti, ki se na koncu razkrije, daljna dežela ali mesto, poprava storjene krivice, za en lik srečen konec, za drugega tragičen. Vsebinsko se nanašajo na slovensko zgodovino oziroma na širši zgodovinski kontekst, ki je posredno vplival na našo deželo, medtem ko so glasbeno vezane na tradicijo 19. stoletja in ne na ekspresionistični slog, ki je tedaj prežemal glasbeno-scenska dela evropskih odrov (Lah 2014: 10–13, 19).

V povojnem socialističnem obdobju je opera postala dostopna najširšemu občinstvu. Da bi v živo videlo domače operne zvezde, je delovno ljudstvo za nakup vstopnic čakalo v vrstah, medtem ko je družbena elita z obiskom opere kazala svojo kultiviranost (Kotnik 2012: 329). Hkrati je bilo operno delovanje politično regulirano, kar se je posebej izražalo v nenaklonjenosti režima opereti (Kotnik 2012: 330).

Po letu 1991 je operna scena v Ljubljani postala vzorčni primer »sociopatologije postsocialističnega blišča in bede« (Kotnik 2012: 330). A kljub organizacijski, finančni, repertoarni in umetniški labilnosti je opera še vedno kraj družbenega razlikovanja oz. potrjevanja pripadnosti družbeni eliti. Kotnik (2012) svojo študijo zaključi v času začetka obnove in dograditve ljubljanske opere. Sprašuje se, ali bo to prebudilo operno življenje v mestu ali pa potrebuje opera (tako kot v preteklosti) ambiciozne in karizmatične posameznike, ki bodo to udejanili. Ugotavlja namreč, da ljubljanska operna scena danes ni pomembna sestavina urbanizacijske podobe mesta. Da bi se to spremenilo, je potreben »dvig zavesti« (Kotnik 2013: 322).

Lenora, fotografija Igor Vidmar

Na Dolenjskem v 21. stoletju

Operno dejavnost je leta 2001 začela Glasbena šola Marjana Kozine z izvedbo Kozinove »jazz operete« Majda (v Kuret 1971: 96). Novo operno besedilo za to glasbeno delo je napisal Igor Grdina, ki je kot (so)libretist sodeloval pri vseh nadaljnjih opernih projektih šole. Opereto je izvedel Novomeški simfonični orkester Glasbene šole Marjana Kozine pod vodstvom Zdravka Hribarja in nato Sandija Franka. Zaradi infrastrukturnega manka in zahtevnosti opernih projektov, še posebej stroškovne, so bile ta in sledeče izvedbe Parmovih Caričinih Amazonk (2004) in Ženina v zagati (2010) ter Kozinovega nikoli dokončanega Dekleta z Jadrana (2007) v koncertni obliki. Vsa izvedena dela so bile operete, zgodbe z ljubezenskimi zapleti in srečnim koncem. Medtem ko je Majda vpeta v slovensko podeželje v 1. polovici 20. stoletja, se Caričine Amazonke dogajajo ob Črnem morju za časa ruske cesarice Katarine II, Ženin v zagati v New Yorku na začetku 20. stoletja in Dekle z Jadrana v majhnem dalmatinskem pristanišču. Sled tega poustvarjanja je zbornik Mednarodni simpozij o Marjanu Kozini (ur. P. Kuret, 2001) in zgoščenki s Caričinimi Amazonkami in Majdo.

Krst pri Savici, fotografija: Igor Vidmar

Zanimanje za ostala glasbeno-scenska dela, še posebej mjuzikle, pihalni orkestri, zbori in druge zasedbe iz regije redno izkazujejo z njihovim izvajanjem zadnji dve desetletji.

Duh časa je izluščil jedro opernih protagonistov Aleša Makovca, Ireno Yebuah Tiran in Toma Kobeta, ki med seboj sodelujejo ali pa nastopajo samostojno.

Prvič so sodelovali leta 2015 pri uprizoritvi Krsta pri Savici. Delo je predstavljalo Kobetov diplomski nastop pod Makovčevim mentorstvom in zaključek izobraževanja na Zavodu Friderik Irenej Baraga za vzgojo, izobraževanje in kulturne dejavnosti. Slednjega je leta 2007 ustanovila Škofija Novo mesto. Leta 2014 je bilo v okviru Zavoda ustanovljeno »združenje pevcev, ljubiteljev vokalne glasbe« Vokalna akademija Jurij Slatkonja z “željo po bogatejšem poustvarjalnem in ustvarjalnem glasbenem udejstvovanju na Dolenjskem”[1]. Strokovni vodja obeh je Makovac, akademski glasbenik s področja sakralne glasbe. Slednja pa je tista, ki je svoje delovanje osredinila na ustvarjanje in uprizarjanje oper. Razlog, zakaj so se člani Vokalne akademije odločili za operno produkcijo, je pragmatičen: razlikovati se od ostalih (lokalnih) glasbenih izvajalcev, pridobiti svoje občinstvo in zagotovljena sredstva za svoje ustvarjanje.

V okviru teh prizadevanj je Kobe, po poklicu zobozdravnik, napisal glasbo za Prešernov Krst pri Savici (1835), pri čemer je bil tudi sam delno libretist, saj si: »ljudje želijo jasen konec«[2]. Ključna tema pesnitve je spreobračanje poganskih alpskih Slovanov v krščansko vero. Makovac je nastopil kot producent in dirigent, Yebuah Tiranova in Kobe pa kot pevca. Komorno opero s klavirsko spremljavo so izvedli v sodelovanju z Mešanim zborom Vokalne akademije Jurij Slatkonja in plesno skupino Harlekin iz Kostanjevice na Krki. Opera v dveh dejanjih je trajala uro in pol in bila izvedena v Trdinovi dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine. Doživela je 6 ponovitev, pri čemer so si jo ogledali tudi učenci in dijaki lokalnih šol, vse skupaj dva tisoč obiskovalcev[3].

Gre za modernistično opero. “Oblikovno se naslanja na grško tragedijo v stilu Aristotelove Poetike, kjer nastopajo solisti, pripovedovalec in zbor pa nosita vlogo komentatorja dogajanja.”[4] Ob izvedbi opere je Makovac poudaril »da gre za promocijo te glasbene zvrsti in mladih glasbenikov v tej regiji, ki so sposobni ustvarjati tudi operno glasbo«[5].

Aprila naslednje leto je Makovac uglasbil kantatno delo Te deum (Op. 32), ki so ga izvedli inštrumentalisti Pihalnega orkestra Krka in mezzosopranistka Yebuah Tiranova v novomeški stolnici. Ponovitev je sledila v cerkvi sv. Križa v Podbočju. Izdana je bila tudi partitura hvalnice. Nastanek in izvedbo teh dveh del je Makovac označil za glasbeno-umetnostni preporod Dolenjske oz. “novomeško glasbeno pomlad”[6].

Novembra naslednje leto je sledila premiera opere Pod svobodnim soncem. Kobe je spisal glasbo, nastopil kot baritonist in po literarni predlogi Frana Saleškega Finžgarja naredil libreto. Tudi to delo govori o prednikih Slovencev, njihovem izvornem raju in odnosih s sosednjimi družbami. Pri izvedbi opere so sodelovali Makovac kot producent in dirigent, Mešani pevski zbor Vokalne akademije Jurij Slatkonja, enajst pevcev pod vodstvom Yebuah Tiranove in Eva Hribernik kot režiserka. V primerjavi s Krstom pri Savici je ta opera vključevala tudi kostumografijo in scenografijo. Dve uri trajajoča uprizoritev v Kulturnem centru Janeza Trdine je bila izvedena v osmih ponovitvah.

Pod svobodnim soncem, fotografija: Darja Štravs Tisu

V glasbenem smislu gre za slogovno “sodobno delo, prežeto z motivi pozne romantike, ljudske glasbe in koralnih melodij”[7].

Med grajskim in vaškim

Novembra 2017 v 3. sezoni opernega ustvarjanja, kot so to prešteli organizatorji, je Zavod Friderik Irenej Baraga tokrat v soorganizaciji z Zavodom Novo mesto predstavil novo različico opere Deseti brat.

Deseti brat, fotografija: Boštjan Pucelj

Izvirni libreto po predlogi Desetega brata Josipa Jurčiča je leta 1951 napisal nedavno preminuli Mirko Mahnič. Makovac ga je priredil tako, da je posodobil jezik in izpustil vloge zdravnika, pastirčka in duhovnika, ki se mu za samo zgodbo niso zdele ključne. Organizatorji so o vsebini opere zapisali: »Novo operno delo je časovno postavljeno v obdobje marčnih revolucij leta 1848 in z njimi povezanih pomladi narodov. Mladi učitelj Lovro Kvas je poln idealov, želje po svobodi tlačanov in zagret za lepo slovensko besedo. Njegova integracija v na videz idealno okolje, sicer pa polno spletk in nerazjasnjene preteklosti, je prepletena z veliko in »prepovedano« ljubeznijo do graščakove hčere Manice. V primežu brezizhodne situacije ključno vlogo na strani poštenja in dobrote odigra Martinek Spak ali deseti brat, ki postane žrtev za čiste ideale poštenja in ljubezni. Delo zaznamujejo temeljni poudarki o ljubezni, slovenstvu in poštenosti, ki so za Slovence vseh generacij nenehno aktualni.«[8]

Medtem ko je izbor opernih del, ki jih je izvedel Novomeški simfonični orkester, temeljil na oživitvi zgodovinskih glasbenoodrskih del skladateljev povezanih z Dolenjsko, se je izbor Zavoda Baraga in njegove vokalne akademije usmeril v lastno komponiranje in na teme, na katerih temelji mitologija slovenske nacionalne identitete: slovanstvo, hlapčevstvo, kultura in Katoliška Cerkev. Avtorji oper kot razlog navajajo dobro poznavanje teh del, ki izhaja iz njihovega temeljnega izobraževanja. Tudi gledalcem so ta dela domača.

Makovac je prispeval še glasbo. Le-to so izvedli pevci, katerih večina je že sodelovala z Yebuah Tiranovo pri operah Zavoda Baraga. Za vseh enajst vlog so zagotovili dva izvajalca. Pevce je spremljal komorni orkester, ki ga je Makovac – sicer tudi njegov dirigent – “označil za modificiran šramel kvartet in klavir, kar naj bi predstavljalo zametek opernega orkestra”.[9]V predstavi so nastopili tudi člani folklornega društva Kres in Vokalne akademije Jurij Slatkonja v vlogi kmetov, kmetic in lovcev pod koreografskim vodstvom Salvatoreja Loritta in Branke Moškon ter pevskim vodstvom Andreja Resnika. Tako kot v Kozinovih in Parmovih izvedbah njunih operet tudi v opernih delih Baragovih avtorjev jedro izvajalcev predstavljajo ljubiteljski glasbeniki.

V kontrastu z modernističnim slogom Kobetovih oper, Makovčeva »romantična opera« v treh dejanjih s spevno glasbo, tudi z motivi ljudske glasbe nagovarja širše občinstvo. Slišen je vpliv angleškega skladatelja predvsem koralne glasbe Johna Rutterja. V enem trenutku se zdi, da poslušamo cerkveno petje pri nedeljski maši, v drugem mjuzikel Fantom iz Opere, spet v tretjem Nessun Dormo. V tem smislu, podobno kot prva operna dela izvedena v Novem mestu, Deseti brat s svojim duhom romanticizma “ne prinaša nobenih velikih avantgardnih prijemov” (Makovac 2017: 21)[10].

Sceno so tvorili vertikalni in horizontalni zid ter odsevna folija. Scenski prostor je bil zasnovan kot simbolni prostor, torej večpomensko, in za majhnost odra natančno domišljen. Režiserka opere Eva Hribernik je izpostavila, da tako scenografija kot kostumografija, ki sta delo Jara Ješeta, posredujeta idejo uprizoritve, »da je slovenski narod še vedno razdeljen.«[11]Elementi scene so skozi zrcalo odsevali nasprotja zid/most, noter/zunaj, danes/včeraj, hladno/toplo, grajsko/vaško okolje. Ogledalo predstavlja »simbol spoznanja« (Hribernik 2017: 18)[12], pa tudi sporoča drugo resnico, ki se dogaja onkraj zidu.

Na odru se je zvrstilo okoli 50 nastopajočih. Za uprizoritev, kot se za pravo opero spodobi, je skrbela široka paleta scenskih delavcev (od inspicientke do frizerke in tehničnega mojstra), katere izvršni producent je bil Bojan Bencik.

Opero, katere izpeljavo so njeni ustvarjalci ocenili na 50.000 evrov, so izvedli s pomočjo različnih finančnih virov. Novomeška občina je prispevala 4.000 evrov. Direktorica novomeške občinske uprave Vida Čadonič Špelič jih je nagradila s pohvalo,da zaradi njihove dejavnosti “Novo mesto postaja bolj mesto”[13]. Ministrstvo za kulturo je odreklo podporo (kar je ocenilo kot) neperspektivnemu projektu, zato so njegovi ustvarjalci zbirali denar preko platforme Adrifund. Na ta način so zbrali 6.070 evrov. V zameno za podporo so nudili – odvisno od višine vložka med 10 in 100 evri – zahvalo s podpisi solistov, ogled ekskluzivne predpremiere, VIP prevoz in ogled predpremiere, ogled predpremiere in slikanje s solisti ter ogled ponovitve predstave in penino. Ostalo so prispevali lokalni sponzorji in gledalci z nakupom vstopnic.

Prihajajoči dogodek je bil široko promoviran. Najprej prek lokalne tiskovne konference nato z napovedniki na vseslovenskih spletnih medijskih portalih do socialnih omrežij. Poslužili so se veleplakatov, ki so se preobrazili od scenskega prizora z znanimi nastopajočimi do motiva ponošenih čevljev Martinka Spaka, Desetega brata. Natisnili so 700 predstavitvenih knjižic. Poleg klasičnih marketinških kanalov pa so na opero vabili tudi župniki župnij novomeške škofije v oznanilih pri nedeljski maši.

Občinstvo je bilo nad operno predstavo navdušeno. Nekateri so si jo ogledali večkrat, mnogi so prispeli izven lokalnega okolja. Organizator navaja 4.500 gledalcev v 12 dneh. Velikopotezno so si zastavili 13. ponovitev, ki naj bi jo izvedli v Športni dvorani Marof. Kljub zajetnemu oglaševanju in ponudbi brezplačnih prevozov iz prestolnice, to ni uspelo, zato so se izvajalci vrnili na prvotno prizorišče. Publika je prišla nekaj minut pred predstavo, odložila višek elegantnih oblačil in opaziti je bilo nekaj znanih obrazov slovenske promenade. V preddverju so odprli šank. Dvorana se je zapolnila do zadnjega sedeža. Med predstavo je vladala smrtna tišina, brez zvonenja telefonov, »selfiranja« ali vstajanja. Edini hrup je nastal po izvedbi arij. K bučnemu aplavzu so subtilno namignili solistovi kolegi iz ansambla, saj je bila za večino gledalcev to prva tovrstna izkušnja. Na koncu se je ekipa priklonila in publika jo je nagradila z dolgim aplavzom.

V recenziji z naslovom Totalno tonalni Deseti brat objavljeni v Sigicu je glasbena kritičarka Maia Juvanc izrazila zaskrbljenost, da se novomeški glasbeno-gledališki oder morda preveč obremenjuje s populizmom. To, meni, je posebej pomembno za otroke, ki se tako naučijo ceniti le estetiko lepega in enostavnega. Pozvala je h kompleksnejšemu glasbenemu jeziku, ki zmore izraziti vso paleto človeških občutij. Z upoštevanjem razmer, v katerih se je operno delo udejanilo, odobrava to novo ustvarjalnost.[14]

Makovac je postal osebnost meseca novembra in bil nominiran za osebnost leta 2017 lokalne televizije Vaš kanal. Mestna občina Novo mesto mu je na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku podelila Trdinovo nagrado za njegov glasbeni doprinos.

V izdelavi je novo operno delo, novembra letos bo Deseti brat gostoval v Krškem.

Zdaj in naprej

Januarja in februarja letos je Kobe v cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu izven okvira Baragovega zavoda brezplačno uprizoril še tretjo komorno opero Lenoro, za katero je po baladi Gottfrieda Augusta Bürgerja v prevodu Franceta Prešerna napisal glasbo. Ponovno je predstavil lastno inačico dela, po kateri se bolnemu dekletu v blodnjah prikazuje njen dragi Vilhelm.

Pri uprizoritvi je deloval tudi producent in glavni organizator. Poleg njega so v komorni operi v enem dejanju so nastopili še trije pevci in pianist.

Kobe je pri skladanju zvesto uporabil svoj razmeroma svoboden slog in pevcem zaupal tudi glasbila, kot so zvonovi, pojoči kozarci, vetrni zvončki in vodafon.Za SIGIC je Tanja Benedik zapisala: “Opera je kljub svojemu dokaj sodobnemu glasbenemu stavku napravila odličen vtis na poslušalce, ki so jo nagradili z bučnim aplavzom, kar kaže, da so ljudje željni tudi »visoke« kulture”[15].

Na Akademiji ob evropskem letu kulturne dediščine maja v Novem mestu se je Makovac spraševal, ali naslovu njegovega govora Opera na Dolenjskem ima prihodnost sledi vprašaj ali klicaj. K prvi možnosti je štel dejstvo, da v Novem mestu ni akustične dvorane. Poleg tega ni jasno, kam lahko (po)seže amatersko glasbeno gledališče oziroma, ali ni za tovrstno glasbeno udejanjanje bolj primerno profesionalno glasbeno gledališče. Klicaj pa po njegovem naslovu pritiče, ko preštejemo število gledalcev, ki so obiskali Desetega brata. Slednje žene Makovca v pisanje nove opere. Dilema je podobna tisti, s katero zaključi Kotnik. Oba si namreč želita opero kot del podobe mesta. Je to možno doseči s primerno dvorano, s pravim človekom ali z dvigom zavesti.

Viri in literatura

Kokole, Metoda 1999. Italijanske operne predstave pri Auerspergih sredi 17. stoletja – drobtinica k slovenskemu glasbenemu zgodovinopisju. Muzikološki zbornik, 35: 115-129.

Kotnik, Vlado 2012 Operno občinstvo v Ljubljani, Vzpon in padec neke urbane socializacije v letih 1660-2010. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales: Koper.

Kuret, Primož 1971. Marjan Kozina, Prispevek za biografijo. Muzikološki zbornik VII: 90-101.

Lah, Špela 2014. Slovenska operna ustvarjalnost med obema vojnama. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Ljubljana.

Petronio, Paolo 2002. Viktor Parma: oče slovenske opere. Mladika: Trst.

[1]http://www.zavod-baraga.si/?page_id=74

[2]https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/mladi-dolenjski-skladatelj-se-podpisuje-pod-opero-krst-pri-savici/384584

[3]https://www.dolenjskilist.si/2016/09/19/162020/novice/dolenjska/Po_Krstu_pri_Savici_Pod_Svobodnim_soncem/

[4]http://www.kcjt.si/dogodek/krst-pri-savici/2850

[5]https://www.radio1.si/42116/opera-krst-pri-savici

[6]https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/krstna-izvedba-nove-uglasbitve-te-deum/390261

[7]https://www.sta.si/2327216/v-novem-mestu-premiera-opere-pod-svobodnim-soncem

[8]http://www.zavod-baraga.si/?p=1141

[9]https://www.dolenjskilist.si/2017/05/09/175407/novice/dolenjska/Opero_Deseti_brat_bo_zlozil_Ales_Makovac/

[10]predstavitvena knjižica Deseti brat

[11]https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/opera-deseti-brat-prinasa-vecno-sporocilo-o-ljubezni-ki-premaga-vse-ovire/438484

[12]predstavitvena knjižica Deseti brat

[13]https://www.dolenjskilist.si/2017/05/09/175407/novice/dolenjska/Opero_Deseti_brat_bo_zlozil_Ales_Makovac/

[14]http://www.sigic.si/totalno-tonalni-deseti-brat.html

[15]http://www.sigic.si/lenora-nova-komorna-opera-v-novem.html