Virtuoz na diatonični harmoniki

Ansambel Lojzeta Slaka na turneji v ZDA, Cleveland 1990.

 

Muzikant sem vse žive dni,

godem v noši narodni,

s pesmijo jaz sem pravi mož,

nosim dobre volje koš.

Lojze Slak, Muzikant

 Tega, da se vračam v te kraje so delno krivi spomini, delno pa prelepa gričevnata pokrajina. Mehka in široka je, tako kot moja glasba. Lojze Slak

Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 na Jordankalu mami Ani in očetu Matiji Slak. Nekaj mesecev po njegovem rojstvu je mama hudo zbolela, zato so ga, predvidoma začasno, vzeli k sebi mamini starši Marija in Jože Barbo z Malega Kala pri Mirni Peči, kjer je ostal do svojega odhoda v Ljubljano leta 1954. V družini Slakovih je bilo deset otrok: Marija, Stanislav, Ana, Alojzij, Jožefa, Vida, Matija, Anton, Kristina in Gabrijela. Otroška in mladostna leta so mu tekla v mirnopeškem okolju v medsebojnem obiskovanju obeh družin. Prijelo se ga je ime Barbov Slak.[1]

Desetletni Lojze Slak s harmoniko, 1942. Fotografija: neznani italijanski vojak.

Ob prihodu malega Lojzeta na Mali Kal so tam poleg starih staršev živeli še njegovi strici Anton, Ludvik in Lojze ter teti Marija in Frančiška. Strica Lojze in Ludvik sta imela velik vpliv na njegova prva srečanja z glasbo in kasnejšo glasbeno pot. Stric Ludvik je igral harmoniko in bil ljudski muzikant. Pri Barbovih na Malem Kalu so imeli »pušenšank«, kjer so se ob večerih zbirali okoličani in si krajšali čas s petjem ljudskih pesmi ter s plesom ob zvokih stričeve harmonike. Lojzeta je ljudsko petje in igranje na diatonično harmoniko spremljalo od malih nog in se mu usidralo v srce za vse življenje.

Med letoma 1939 in 1946 je Lojze Slak obiskoval osnovno šolo v Dolenjem Karteljevem, a je bilo šolanje zaradi vojne večkrat prekinjeno. Od leta 1947 do 1951 se je v Novem mestu pri mojstru Alojzu Pavliču v Kandiji izučil za tapetnika. Sicer si je zelo želel postati avtomehanik, a v tistem trenutku to ni bilo mogoče, vendar se mu je delno spremenjena želja uresničila nekaj let kasneje, ko je postal poklicni šofer. Takoj po končanem šolanju je služil dvoletni vojaški rok kot gardist v Zagrebu in Beogradu.[2]

Od leta 1954 do 1964 je opravljal poklic tapetnika v podjetju Pohištvo na Viču in od leta 1964 do leta 1972 delal kot poklicni voznik v podjetju Petrol. Leta 1972 je združil oba svoja poklica, saj se je zaposlil kot trgovski potnik v podjetju Žimnica Hoja, kjer je ostal do upokojitve leta 1990.

Doma na Jordankalu je prvič srečal sestrino prijateljico Ivanko Gaber, in kot pravi družinska legenda, »se je slak ovil okoli gabra«. Februarja leta 1960 sta se poročila in njuni življenjski poti sta se najprej pridružila sinova Slavko in Robert ter čez leta pet vnukinj in vnukov.[3]

Lojze Slak z ženo Ivanko in sinovoma Slavkom in Robertom na podelitvi častnega znaka RS, Ljubljana 2002.

Lojze Slak je z družino bival v Ljubljani, vendar je bil vse življenje zelo navezan na Dolenjsko in se je redno vračal v tukajšnje okolje. Prav zato so na Trški gori kupili zidanico in uredili vinograd, kjer so preživljali svoj prosti čas. Smemo trditi, da je prav na Dolenjskem, predvsem v pokrajini in ljudskem izročilu ves čas črpal navdih za svoje glasbeno ustvarjanje. Tu si je tudi nabiral novih moči, kajti delovnik Lojzeta Slaka je bil precej natrpan vseh sedem dni v tednu. Z glasbo se ni nikoli ukvarjal profesionalno, ampak vedno poleg svoje službe, torej ob večerih in koncih tedna, ko je skupaj z ansamblom nastopal na veselicah in na ostalih prireditvah po Sloveniji. Temu so se pridružile še turneje pri Slovencih izven meja domovine med dopusti.[4]

Slakova velika ljubezen so bili tudi konji, ob katerih je odraščal, saj so jih imeli pri Slakovih in Barbovih. Tudi svatje z muzikantom so se na prvih ohcetih, na katerih je igral, vozili na okrašenih vozovih s konjsko vprego. Tak motiv najdemo tudi na naslovnici albuma Po dekle. Prav zato mu je žena Ivanka za 70. rojstni dan poklonila konja, ki ga je kasneje obiskoval na Hmeljčiču in se z zapravljivčkom tudi občasno zapeljal na kakšno prireditev.[5]

Ansambel Lojzeta Slaka, naslovnica albuma Po dekle, leta 1969.

Glasbena pot Lojzeta Slaka

Lojze Slak je v vseh izjavah za medije poudarjal velik vpliv družinskega in vaškega okolja na Malem Kalu pri Mirni Peči na njegovo glasbeno pot. Zven diatonične harmonike ga je zasvojil v predšolskih letih v domači hiši, ko je poslušal igrati strica Ludvika. Že pred vstopom v osnovno šolo je na skrivaj, kadar ni bilo nikogar doma, vzel stričevo harmoniko in poskušal igrati. Preden so ga domači odkrili, je že znal zaigrati nekaj pesmi. Njegov prvi vzornik je bil tedaj najbolj poznan ljudski godec v novomeškem okolišu Franc Potočar, kasneje pa Avgust Stanko. Pri štirinajstih letih je Lojze Slak ravno na stričevi ohceti prvič igral pred svati. Od petnajstega leta dalje je igral na okoli 500 ohcetih, in kot je sam povedal v več intervjujih, je pridobival prve izkušnje z nastopanjem, vodenjem programa in vzpostavljanjem stika s poslušalci prav na ohcetih. Prvo lastno harmoniko je kupil s pomočjo strica v času srednje šole in od tedaj dalje je skorajda ni več spustil iz rok.[6]

Mladeniča z Malega Kala je zelo pritegnilo tudi petje fantov na vasi in kasneje vplivalo pri ustanavljanju njegovega ansambla, na izbiro besedil pesmi in na njegovo pisanje glasbe. Že v osnovnošolskih letih ga je petje ob večerih tako mikalo, da so ga domači komaj zadržali doma. Sam se je fantom pridružil v letih od 1947 do 1951. Naučil se je besedil številnih ljudskih pesmi, spoznal glasbo, ki je izhajala iz ljudstva, bila ljudem blizu in všeč ter začutil način interpretacije domačih pevcev.[7]

Čeprav je mladi muzikant užival med pevci na vasi in igranju na ohcetih, je imel ves čas večje ambicije. Radio je bil tedaj glavni medij, kjer je bilo mogoče spremljati narodno zabavno glasbo in hkrati tudi zaslužen za popularizacijo te zvrsti glasbe pri nas. Na radiu so prirejali tudi razna tekmovanja in s tem omogočili nastop še neuveljavljenim glasbenikom. Nenapisano pravilo je bilo, da igranje na diatonično harmoniko ne more biti tako dovršeno, da bi bilo primerno za radijske poslušalce. Tedaj uveljavljeni ansambli so igrali na klavirske ali kromatične harmonike. Lojze Slak je leta 1957 kot prvi harmonikaš z diatonično harmoniko nastopil v radijski oddaji Pokaži, kaj znašin zmagal. S tem je diatonični harmoniki utrl pot med radijske valove. Kljub temu je na priporočilo glasbenih urednikov med letoma 1957 in 1963 igral še na kromatično harmoniko, nato pa se je dokončno odločil za diatonično.[8]

Svoj prvi ansambel je Lojze Slak ustanovil skupaj s svojimi brati leta 1958/1959 z imenom Ansambel bratov Slak, ki je okvirno deloval do leta 1961/62. V ansamblu je igral Lojze harmoniko, Tone trobento, Matija klarinet in Stane bas. Za Radio Ljubljana so posneli štiri pesmi, vendar so obstoj ansambla onemogočile predolge odsotnosti bratov zaradi odhodov na dvoletno služenje vojaškega roka.[9]

Leta 1963 je ustanovil Trio Lojzeta Slaka, kjer je zvoku diatonične harmonike dodal kitaro in berdo. Leta 1964 je Slakov trio izdal prvo ploščo z naslovom Domači vasici. Inštrumentalni sestav je bil uspešen začetek ansambla, vendar je Lojze pogrešal večglasno moško petje, kakršnega je imel v spominu z Malega Kala.

Na radijski oddaji Pokaži, kaj znaš je leta 1964 prvič v živo slišal petje Fantov s Praprotna, ki mu je bilo zelo všeč. Povabil jih je k sodelovanju in tako je bil istega leta ustanovljen Ansambel Lojzeta Slaka, ki je eden najbolj prepoznavnih slovenskih narodnozabavnih ansamblov doma in med Slovenci v tujini. Skupaj so nastopali 47 let do leta 2011.[10]

Ves čas delovanja je ansambel vodil Lojze Slak. Po navedbah ožjih sodelavcev je bil izredno delaven, saj je skoraj ves čas razmišljal o glasbi, o novih pesmih, besedilih, priredbah itd. Pri ustvarjanju glasbe, na snemanjih in nastopih je imel visoke kriterije in zlepa ni bil zadovoljen z izvedbo. Njegova delavnost se je odražala tudi pri pripravi albumov, saj so jih izdali do njegove smrti kar 58 in pogosto na več različnih nosilcih zvoka hkrati (vinilska plošča, kaseta, CD). Upravičen je njegov izrek »Moje plošče so moje knjige«. Po njegovi smrti so bili izdani še štirje albumi z glasbo Ansambla Lojzeta Slaka. Lojze Slak je ustvaril 531 skladb in izdal 33 notnih zvezkov Slakovih skladb. [11]

Zelo odmevni so bili koncerti, ki so jih organizirali ob okroglih obletnicah delovanja leta 1975, 1984, 1994 in 2004. Trije so se odvili v Hali Tivoli in bili vedno izvedeni isti dan dvakrat, kar je pomenilo udeležbo 8000 poslušalcev. Leta 1994 so koncert organizirali v osrednjem kulturnem hramu pri nas in Ansambel Lojzeta Slaka je postal prvi narodnozabavni ansambel, ki je imel koncert v Cankarjevem domu, kjer je bila prav tako velika Gallusova dvorana dvakrat razprodana.[12]

Lojze Slak je bil tudi pobudnik prireditve Boš videl, kaj dela Dolen’c, kjer je pri zasnovi izhajal iz mladosti v mirnopeškem okolju. Prireditev je bila tematsko zasnovana in je obravnavala ljudske običaje, praznovanja in posebnosti v tem okolju. Snovali so jo trije Dolenjci: Janez Pavlin je bil organizator, Slavko Podboj scenarist in Lojze Slak glasbeni urednik. Med letoma 1992 in 2006 je bilo petnajst prireditev, ki jih je prenašala tudi TV Slovenija. Posthumno je bila leta 2014 na Otočcu zadnja z naslovom 50 let Slakove glasbe.[13]

Ansambel Lojzeta Slaka je gostoval med izseljenci v številnih evropskih državah in leta 1972 v Avstraliji. V letih 1970, 1975, 1980, 1985 in 1990 so bili na dvomesečnih gostovanjih v ZDA in Kanadi. Leta 1990 so kot edini evropski ansambel do sedaj nastopali v središču country glasbe Nashwillu. Nastopanje Ansambla Lojzeta Slaka v ZDA je sprožilo veliko zanimanje za igranje na diatonično harmoniko in ustanavljanje »button box« klubov.Leta 1994 je prejel nagrado grammy, ki je najvišje glasbeno priznanje Akademije za glasbo v ZDA.[14]

Lojze Slak je bil vsestranski glasbenik, saj je bil vodja ansambla, harmonikaš, pisec besedil, pisec priredb za ljudske pesmi in pisec glasbe. Prav tako je podrobno spoznal in obvladal tehniko igranja na diatonično harmoniko in ovire pri tem, zato je izdelovalcu harmonik Alojziju Prostorju predlagal izboljšavo v izdelovanju diatoničnih harmonik z dodatnim gumbom,s katerim je omogočil bolj dinamično igranje. Dodatni »Slakov gumb« je postal pravilo pri izdelovanju diatoničnih harmonik. Značilnost Lojzeta Slaka je bila tudi, da je igral harmoniko brez hrbtišča. Menil je, da se morata muzikant in harmonika tiščati, da jo lažje čuti. Običajno je na prireditvah igral s tremi harmonikami.

Kljub temu, da Lojze Slak ni imel formalne glasbene izobrazbe, je s pomočjo nespornega talenta, odličnega posluha, virtuoznega igranja na diatonično harmoniko ter visokih kriterijev pri celostni izvedbi vsake pesmi posebej prepričal tako poslušalce kot glasbene kritike. Njegov ansambel je postal popularen že prvo leto in ostal med prvimi vsa leta obstoja, kar se je odražalo predvsem v številu prodanih plošč, zmagah na številnih glasovanjih poslušalcev prek tiskanih medijev in na številnih radijskih postajah.

Prva uradna fotografija Ansambla Lojzeta Slaka, 1965. Fotografija: Stane Potrč

Ansambel, člani ansambla in vodja Lojze Slak so prejemniki številnih nagrad, vendar navajam le najpomembnejše. Leta 1966 so za 50.000 prodanih plošč prejeli prvi dve srebrni plošči in leta 1969 zlato čapljo za milijon prodanih plošč. V letih od 1964 do 1974 so trikratni prejemniki Helidonove zlate lastovke kot najbolj poslušani ansambel narodno-zabavne glasbe v Sloveniji. V naslednjih letih so prejeli še trinajst zlatih plošč in tri zlate kasete ter platinasto za milijon in diamantno za tri milijone prodanih plošč. Leta 1994 in 1995 je bila Lojzetu Slaku na prireditvi Slovenski Slavčekpodeljena nagrada in naziv diamantni slavček, leta 1994 je bil razglašen tudi za prvega kralja polk in valčkov. Čez štiri leta je postal častni Slovenec in častni muzikant Slovenije, leta 2003 pa še častni godec vseh godcev. Na velikem koncertu Nedeljskih 40 – Slakovih 70, ki se je odvijal na stadionu Portoval v Novem mestu, je prejel naziv »dolenjski slavček«.

Leta 2002 je Lojze Slak za svoje ustvarjanje na glasbenem področju in doprinos v razvoju slovenske narodno-zabavne glasbe prejel najvišje državno priznanje častni znak Republike Slovenije.[15]

Lojze Slak okoli leta 1966.

Kdo smo in kaj smo, če te glasbe, ki je nastala iz ljudskega izročila, iz slovenske glave in srca, ne priznavamo za našo. Lojze Slak

Slak je poznal besedila ljudskih pesmi, ki so govorila o življenju na vasi, narodnih običajih, osebnih praznikih, kmečkih opravilih, vinogradništvu, lepotah dolenjske pokrajine in osebnih težavah ljudi. Napisal je številne priredbe teh pesmi za svoj ansambel in jih na ta način iztrgal pozabi. Besedila in melodije so bile blizu slovenskemu človeku, zato so jih poslušalci že ob prvem predvajanju na radiu množično sprejeli. Njegova glasba je takoj našla pot do slovenskega človeka in ostaja med ljudmi priljubljena vse do današnjih dni. Priznani glasbeni urednik Vilko Ovsenik je dejal: »Očitno je znal Lojze Slak kot avtor poseči v jedro slovenske duše, v tista občutja, ki so dovolj iskrena, da mu zaupajo množice.«[16]

Poznavalci narodno-zabavne glasbe govorijo o »Slakovem zvenu«, ki je zelo drugačen od vseh ostalih ansamblov narodno-zabavne glasbe in prepoznaven med poslušalci. Ustvarila sta ga Lojze Slak in Niko Zlobko. Lojze je bil avtor glasbe številnih skladb, Niko Zlobko pa aranžer. Odlikuje ga zvok diatonične harmonike in večglasno moško petje.

Lojze Slak je postal legenda narodno-zabavne glasbe na Slovenskem. Sprožil je val navdušenja za učenje diatonične harmonike in postal navdih za številne mlade harmonikaše in ansamble.

Številne pesmi so postale uspešnice, nekatere so ponarodele. S pesmijo V dolini tihi je vasica mala se je Lojze Slak srečal v mladih letih med ljudskimi pevci na Malem Kalu, vendar z malce drugačnim besedilom in glasbo. Skupaj z Nikom Zlobkom sta jo priredila ter jo uvrstila na album leta 1965. Poslušalci so jo takoj sprejeli za svojo. Prišla je iz ljudskega okolja in vrnila se je med ljudi kot slovenska ljudska pesem v sodobni preobleki. Z leti je postala neke vrste slovenska ljudska himna, kar se je videlo tudi na nastopih ansambla v zadnjih letih pred mlajšim občinstvom. Leta 2000 je bila pesem razglašena na prireditvi Naj viža stoletja za srebrno vižo Slovenije. Sklad ameriško-slovenske polke in muzej v Clevelandu sta jo leta 2015 razglasila za uspešnico vseh časov »All Time Hit«[17]

Besedilo pesmi Čebelar je napisal Slavko Podboj leta 1995 in postala je velika uspešnica. V besedilu in glasbi je ujeta svojevrstna ljubezen, spoštovanje in navezanost slovenskega človeka na čebele in nostalgičen pogled človeka na svojo mladost in že preživeto življenje. Otrokom je pesem blizu zaradi prijaznega refrena in od leta 2006, ob akciji »Slovenski zajtrk«, se pesem učijo že v vrtcih. Je tudi prejemnica treh zlatih petelinov, ki so jih ustvarjalci prejeli leta 1996 za najboljši narodno zabavni ansambel, album in najboljšo pesem.[18]

Lojze Slak, 1999

Marjan Stare je napisal pesem Ej, prijatelj leta 1969. Vedra vsebina in dinamična glasba sta šli hitro v uho poslušalcev in postala je ena izmed prepoznavnih pesmi ansambla. Še večji uspeh pa je doživela med izseljenci v ZDA in Kanadi, kjer je postala najbolj priljubljena skladba med izseljenci. Sklad ameriško-slovenske polke in muzej v Clevelandu sta jo leta 2011 skupaj s pesmima Ne prižigaj lučiin Glas harmonikeuvrstila na seznam najbolj znamenitih pesmi.[19]

Ko ne bom mogel več igrati, bom nehal igrati. Potem bom umrl. Lojze Slak

V enem od številnih intervjujev, ki jih je imel Lojze Slak, ga je novinar vprašal, kaj bo počel, ko ne bo mogel več igrati na harmoniko. Sledil je zgoraj navedeni Slakov citat, ki se je izpolnil. Zadnjič je javno nastopal 16. 12. 2010, umrl pa je 29. septembra 2011 v Ljubljani. Pokopan je v Šentvidu nad Ljubljano.

Nasmejani vinogradnik z lastnim pridelkom in polnitvijo, na kateri je etiketa Slakov cviček, leto 2004. Fotografija: Janez Pavlin

V poklon rojaku občina Mirna Peč v sodelovanju z družino Slak pripravlja Muzej Lojzeta Slaka, ki bo v prostorih stare šole v Mirni Peči. K sodelovanju je bil povabljen tudi Dolenjski muzej Novo mesto. S kustosom Matejem Rifljem ob pomoči družine Slak pripravljava stalno razstavo o življenju in delu Lojzeta Slaka.

Izbrani viri in literatura

Arhiv in ustni viri družine Slak.

Ivan Sivec, En godec nam gode, 2004.

Ivan Sivec, Lojze Slak Moje plošče so moje knjige, 2017.

Velika pesmarica Ansambla Lojzeta Slaka, 2017.

V dolini tihi, dokumentarni film o Lojzetu Slaku in njegovem ansamblu, 2007.

Robert Slak, Moje plošče so moje knjige, Potujoča razstava, 2016.

http://www.lojzeslak.com/ansambel.html

[1]Arhiv in ustni viri članov družine Slak.

[2]Opomba št. 1.

[3]Opomba št. 1.

[4]Opomba št. 1.

[5]Opomba št. 1.

[6]Ivan Sivec, En godec nam gode, Ljubljana 2004.

[7]Opomba št. 1.

[8]Ivan Sivec, Lojze Slak Moje plošče so moje knjige, Ljubljana 2017.

[9]Opomba št. 1.

[10]Opomba št. 1.

[11]Ustni viri: Andrej Bergant, Janez Hvale, Slavko Podboj, Janez Pavlin.

[12]Opomba št. 1.

[13]Opomba št. 1, arhivsko gradivo Janeza Pavlina ter ustni vir Slavko Podboj.

[14]Opomba št. 1.

[15]Opomba št. 1.

[16]Opomba št. 1.

[17]Lojze Slak, V dolini tihi, dokumentarni film o Lojzetu Slaku in njegovem ansamblu, 2007.

[18]Ustni vir, Slavko Podboj, 2018.

[19]Opomba št. 1.