Zaklon-muz’ka-išče in najde

Zaklonišča, zgrajena med vojno za zaščito prebivalcev pred vojnimi in drugimi nevarnostmi, v zadnjihdesetletjih postajajo osrednji prostor, ki ga za svoje ustvarjanje uporabljajo glasbene skupine.S fotografom Boštjanom Pucljem sva poskušala ujeti ritem novomeških uporabnikov in njihovih »placov« v besedi in sliki.

Slon in cvet je v jeseni

Podzemne armiranobetonske objekte, ki so jih gradili večinoma med letoma 1973 in 1991 za zaklon pred nevarnostmi, smo prebivalci (lahko) uporabili le v času desetdnevne osamosvojitvene vojne med nevarnostjo napadov vojske nekdanje države Jugoslavije, ki je, ironično, te strukture tudi zgradila. Namenoma vidu umaknjene strukture so danes večini ljudem nezaznavne, a če smo pozorni lahko (delno)vkopane stavbe prepoznamo po nadzemnih elementih: železobetonskih vhodnih volumnih in kovinskih prezračevalnih ceveh ob zasilnih izhodih z značilnimi dežnikastimi zaključki.

Potencial teh pozabljenih prostorov so prepoznale številne glasbene skupine, ki lahko v njih nemoteče vadijo. Predstavljam si, da lokalni urbani »bendi«, vsaj v začetku svoje glasbene poti, nimajo dovolj finančnih sredstev za najem ustreznih prostorov za vaje. Prostori zaklonišč zadostujejo njihovim potrebam, saj so zgrajeni, tako da so dobro izolirani od delov nad zemljo in zato blažijo hrupna glasbena iskanja, ki bi zmotila še tako razumevajočega soseda, njihova lokacija se nahaja v urbanih središčih, zato so hitro dostopna, in glede na to, da so v lasti lokalnih skupnosti, se oddajajo večinoma brez najemnin s plačilom tekočih stroškov. Da so eden ključnih elementov pri razvoju lokalne glasbene scene potrjuje prošnja skupin El Kachon in Tretji kanu, saj se želijo prek prispevka zahvalitiDijaškemu domu Novo mesto v Šmihelu za možnost ustvarjanja v njihovem zaklonišču. Žiga Dobravc, ki deluje v obeh zasedbah, priznava, da se drugače verjetno ne bi več ukvarjal z glasbo. Seveda pa Novo mesto ni izjema. Podobne prakse lahko zasledimo tudi drugod po Sloveniji in svetu že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja po prenehanju grožnje totalne vojne.

El Kachon

Gradnja zaklonišč je v nekaterih državah, kot je Nemčija, kjer zaklonišča nudijo prostor trem odstotkom prebivalcem, prostovoljna, v nekaterih pa obvezna kot npr. v Švici, kjer imajo stoodstotno pokritost (Neufert 2002: 287–288). V Sloveniji, kjer je obvezna gradnja zaklonišč le za strateško pomembnejše ustanove, je pokritost okoli 18-odstotna, kar je malo manj kot 350.000[1]zakloniščnih mest. Novo mesto dosega približno 30[2]-odstotno pokritost, kar je sicer več od povprečja, a malo glede na Trbovlje (55) ali Ljubljano (45). Vendar naj bi na Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja v Mariboru, kjer izvajajo tehnične preizkuse in izdajajo potrdila o ustreznosti zaklonišč, opozarjali, da je samo desetina ustrezno vzdrževanih in posledično pripravljenih za takojšnje zaklanjanje (Škrinjar, Zabukovec 2015).

V duhu vseprisotnega pričakovanja 2. svetovne vojne je sicer že leta 1939 prva (javna) zaklonišča načrtovala Kraljevina Jugoslavija, zgradili pa so jih okupatorji – Italijani in kasneje Nemci. Uradno za zaščito prebivalstva, najverjetneje pa za zaščito vojakov in vojaške opreme zaradi nevarnosti letalskih napadov zavezniških sil. Zato so pričeli z gradnjo treh v Ljubljani: pod Ljubljanskimgradom, Šišenskim hribom in Rožnikom. Oblasti povojne FLRJ[3]in kasneje SFRJ[4]so obnovile in dogradile začeta zaklonišča in zaradi stopnjevanja svetovne vojaške napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom predvsem po letu 1951 pospešile gradnjo novih. Leta 1974 je vstopil v veljavo še restriktivnejši zakon zaradi razvoja orožij za množično uničevanje (RKB[5]) in v času do leta 1977 so zgradili toliko zaklonišč kot pred tem v celotnem obdobju (Sivka 2015: 13).

Luto

Leta 1980 je vodstvo Socialistične republike Slovenije sprejelo usmeritve za gradnjo zaklonišč v mirodobne namene oz. dvonamenskih zaklonišč (Sivka 2015: 13). Po novi Uredbi (o spremembah in dopolnitvi Uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč) iz leta 2015 Slovenija predvideva gradnjo zaklonišč v strateško pomembnejših ustanovah: zdravstvo, vzgojno-varstvo, redno izobraževanje, javne telekomunikacije, nacionalna radio in televizija, javni potniški promet, energetika, industrija ter vodstvo države in javna uprava v urbanih območjih z več kot 10.000 prebivalci. Za vse preostale nove objekte v teh naseljih velja utrditev stropne konstrukcije nad kletjo. V muzejih, galerijah, arhivih in knjižnicah pa se gradijo zaklonišča kot depoji za shranjevanje oz. zaščito kulturno-umetniških artefaktov.

Po definiciji so železobetonska zaklonišča samostojni (deloma) vkopani »objekti ali deli objektov, zgrajeni in opremljeni s filtroventilacijskimi napravami in bivalno opremo, ki omogoča praviloma nekajdnevno bivanje in zaščito pred delovanjem bojnih sredstev ter RKB zaščito« (Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami 2006). Pravilniko tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike (1998) glede na njihovo odpornost predvideva tri vrste zaklonišč: zaklonišča osnovne zaščite omogočajo vsaj sedemdnevno nepretrgano bivanje do tristo in več ljudi, dopolnilne zaščite zagotavljajo zaščito pred ruševinami in omogočajo 24-urno nepretrgano bivanje za največ petdeset ljudi, zaklonilniki morajo vzdržati težo ruševin in so primerni za 12-urno bivanje največ petdeset ljudi. Zaklonišča so primerna tudi za bivanje neposredno po potresu, ko se tla še niso umirila.

Glede na uporabnike se zaklonišča delijo na javna in skupna (v stanovanjskih, poslovnih in drugih stavbah). Javna zaklonišča so namenjena zaklanjanju občanov, ki bivajo ali delajo v stavbah, ki nimajo zaklonišč in ljudi, ki jih alarm dohiti na javnih prostorih; za njih skrbi lokalna skupnost (Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, Štrukelj 1972: 173). Evidenco o zakloniščih, njihovem stanju in vzdrževanju po zakonodaji vodijo posamezni lastniki, zato enotne evidence ni. Posledično ni nadzora nad pridobitvijo potrdila o primernosti, ki je za lastnike zavezujoč na vsakih deset let (Červek, Ferlič Žgajnar 2015). Problematična so predvsem tista v sklopu večstanovanjskih stavb, kjer so lastniki stanovanj nevede pridobili tudi mesto in obvezo do skrbi za njih.

Zaklonišča so večinoma tipske stavbe z obveznimi integralnimi prostori, sestavami in obdelavami arhitekturnih elementov[6]ter električnimi, strojnimi in komunikacijskimi instalacijami. Poleg vhodnih vrat in zasilnega izhoda z zaporo imajo naslednje prostore: bivalne, ki so predeljeni v celice za bivanje do petdeset ljudi, sanitarne, za naprave za preskrbo z zrakom ter druge prostore (skladiščenje vode, hrane, odpadkov). Večja zaklonišča, ki sprejmejo tristo ljudi in več, imajo še prostor za medicinsko pomoč, kuhinjo in vodenje ter administracijo (Pravilnik o tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike 1998). Vse železobetonske stene in stropi so neometani, le opleskani, tla so neobdelana. Zaklonišča morajo imeti naravno in umetno dovajanje zraka za normalno in zaščitno zračenje[7], elektriko, osnovno in nadomestno razsvetljavo, telefon, kabelsko napeljavo za sprejem radijskih signalov ipd.

Ice on fire

Zaklonišča so vkopana v tla in nimajo drugih večjih odprtin razen vhoda in zasilnega izhoda, kar onemogoča možnost dobrega naravnega prezračevanja, ki bi iz prostorov odvedlo večje koncentracije vlage. Med redna vzdrževalna dela zato sodi zagon prisilnega prezračevanja[8]s filtriranimi ventilacijskimi napravami. V enem izmed zaklonišč na Ulici Slavka Gruma, kjer ustvarja zasedba Luto, pa umetno prezračevanje ne deluje več, zato imajo velik problem z vlago. »Po nakupu nove kitare smo imeli vaje v zaklonišču. Zaradi prevelike vlage v prostoru se je deformiral leseni vrat instrumenta,« je med vajo razlagal član Dejan Slak – Sleyk. Glasbene skupine, ki vadijo v drugih zakloniščih, vlago odstranjujejo z električnimi razvlaževalci zraka. Člani skupine Ice on fire med vajami v treh urah tako utekočinijo približno en liter vode. Po besedah višjega svetovalca za zaščito in reševanje na Mestni občini Novo mesto, Fikreta Fejzića, ima devetdeset odstotkov zaklonišč tudi probleme s hidroizolacijo[9].

Fikret Fejzić

Zaklonišča v Sloveniji se od leta 1980 praviloma gradijo kot dvonamenski objekti: poleg zaščitne imajo lahko v mirodobnem času drugo vlogo (Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje). Lastnik lahko odda zaklonišče v najem, kar se uredi z ustrezno pogodbo in soglasjem upravnega organa za obrambo (Odlok o graditvi in vzdrževanju zaklonišč v občini Novo mesto 1993). Številna zaklonišča so na ta način spremenjena v telovadnice, vadbišča za glasbene skupine, skladišča ipd. Pogoj je, da sekundarni program ne zmanjša primarne vloge, kar v praksi pomeni, da bi moralo biti zaklonišče ob nevarnosti v 24-urah vzpostavljeno za prvotni namen. Bobnar Bojan Đorđević –Đoko iz skupine Slon in cvet je v jeseni, ki vadi v zaklonišču na Ulici Slavka Gruma, je imel že leta 1991 prostor s takratnim »bendom« na isti lokaciji. Spominja se kriznih dogodkov v poletju 1991: »Namesto instrumentov smo v celicah našli montirane jeklene pograde. Civilna zaščita je izpraznila zaklonišče in ga usposobila za nevarnost.«

Po zadnjem preglednem seznamu iz leta 2017 je v Mestni občini Novo mesto 42 zaklonišč, vsa so namenjena za osnovno zaščito. Štiri so javna, ostala so skupna oziroma v sklopu družbenih in stanovanjskih objektov. Vsa javna zaklonišča so dvonamenska in so v uporabi v sekundarni vlogi: v enem so uredili strelišče za zračno puško za mlade, v drugem se nahaja skladišče Rdečega križa, v preostalih dveh imajo prostore za vadbo glasbene skupine. Tudi dva skupna zaklonišča sredi večjega stanovanjskega naselja ter eno pod dijaškim domom zasedajo glasbeniki.

S fotografom sva obiskala nekaj novomeških glasbenih skupin, ki so nama odprle vrata svojega podzemnega ustvarjalnega prostora. Med fotografiranjem in pogovorom sva v majhnih celicah vibrirala z zvoki različnih žanrov in njihovih fuzij: mešanice bluza, rocka, soula, funka in popa zasedbe El Kachon, preigravanje bluesa, rocka in country klasike skupine Slon in cvet je v jeseni, ki trenutno pripravljajo svojo prvo avtorsko skladbo, energičnega novega novovalovskega tria Luto, melodičnega hard rocka mladeničev Ice on fire ter hard core porn pop-a »benda« Necrotik.

Necrotik

V zaklonišču ena glasbena skupina praviloma zaseda prostor ene bivalne celice za petdeset ljudi, ostalih prostorov praviloma ne uporabljajo. Kjer so bivalne enote med seboj povezane, so jih glasbeniki pregradili s hitro odstranljivimi montažnimi stenami z vrati. Le opleskane železobetonske stene in stropi ter surova betonska tla so popolnoma neprimerni za dobro akustiko prostora, zato so vse stranice, vključno s tlemi in pogosto stropom morali nadkriti z oblogami. Zasedbe El Kachon, Luto in Ice on fire imajo stene (in strope) vadbenega prostora obložene s profilirano kartonsko embalažo za kokošja jajca, Necrotik so stene obložili deloma s piramidno akustično peno, deloma z ekspandiranim polistirenom[10], najbolj inovativni pa so Slon in cvet je v jeseni: ob pomoči Primoža Cigoja, ki skrbi za zvok v Kulturnem centru Janeza Trdine, so namestili izmenjujoče se trakove mehke toplotne izolacije, oblečene v filc. Za dodatno izboljšanje akustike so nekateri v vogale prostora dodali absorberje za nizke frekvence v različnih izvedbah: ofilcana mehka toplotna izolacija, ekspandiran polistiren in leseni okvirji, oviti z bombažno tkanino in napolnjeni z zmečkanim papirjem. Tla so vsi obložili s preprogrami različnih oblik, barv, vzorcev in tekstur. Skupina El Kachon je dosegla tako dobro akustiko prostora, da so kar v zaklonišču posneli ploščo. S tem jim je seveda odpadel tudi strošek najema snemalnega studia. Za osvetljevanje večinoma uporabljajo še delujoča svetila zaklonišča z dodatnimi svetlobnimi telesi za osnovno in ambientalno osvetlitev. V hladnih zimskih mesecih se nekateri ogrevajo z mobilnimi električnimi radiatorji.

Poleg akustičnih izboljšav, ki so predpogoj za glasbeno ustvarjanje, instrumentov in ostale glasbene opreme, so predvsem skupine, ki že dlje časa delujejo na isti lokaciji, sveže opleskale, uredile prostor za drugotne funkcije in ga tudi okrasile, udomačile. V prostorih so tako našli svoje novo življenje različni nerabljeni stoli, mizice, mize, fotelji, predalniki ter transparenti, napovedni plakati preteklih koncertov, grafiti nekdanjih uporabnikov prostora, vstopnice s koncertov, koledarji z golimi dekleti, plastična otroška zalivalka v roza barvi, lesen penis v umetnem rdečem cvetju in druge male zafrkancije.

Vsi člani glasbenih skupin so navdušeni nad dejstvom, da brezžične telekomunikacijske povezave v zakloniščih ne delujejo. »Ni signala, ni motenj,« je bil jedrnat Cveto Šali iz skupine Slon in cvet je v jeseni. Tako se lahko nekaj ur na teden popolnoma posvetijo sebi, prijateljem in glasbi.

Zelo pazijo tudi na dobre medsosedske odnose. Fantje iz skupine Ice on fire imajo dogovor, da vstopajoči v zaklonišče med vajami nekajkrat pritisne stikalo za osvetlitev; dogovorjeni znak pomeni kratko prekinitev igranja, da ne zmotijo bližnjih stanovalcev blokov. Člani skupine Necrotik so se celo po intenzivnem mesecu koncertov, ko so večkrat na teden prihajali v zaklonišče okoli pete ure zjutraj in nenamenoma zbujali okoliške prebivalce, sosedom opravičili s kavo in bonbonierami.

Zaklonišča seveda niso popolni prostori za ustvarjanje glasbenih skupin; glede na okoliščine, kjer je relativno malo drugih primernih prostorov, pa so najboljši približek. Bivalne celice, v katerih skupine nadgrajujejo doma zasnovane “rife” in vadijo za koncerte, so sicer (pre)majhne, (pre)vlažne in (pre)hladne, vendar so mi ponudile intenzivno izkušnjo sozlitja prostora in glasbe z neposrednostjo, ki je izkušnja koncerta zaradi ločnice med odrom in poslušalci, ne more pričarati.

Viri in literatura:

  • Elektronski vir: Červek, U., Ferlič Žgajnar, B.: Vse nas lahko presenti, v: Delo, ponedeljek, 12. 1. 2015, na: http://m.delo.si/ozadja/vse-nas-lahko-preseneti.html, (5. 5. 2018)
  • Elektronski vir: Mestna občina Novo mesto: Pregled zaklonišč v Mestni občini Novo mesto, na: https://www.novomesto.si/mma/-/2017101907545238/, (5. 5. 2018)
  • Elektronski vir: Škrinjar, K., Zabukovec, M.: Zaklonišča: Starih nočemo, novih nimamo, v: Delo, ponedeljek, 20.7.2015, na: http://www.delo.si/ozadja/starih-nocemo-novih-nimamo.html (5. 5. 2018)
  • Elektronski vir: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, na: http://www.sos112.si/slo/page.php?src=szr5.htm (5. 5. 2018)
  • Intervju: Fikret Fejzić, Višji svetovalec za zaščito in reševanje na Mestni občini Novo mesto (11. 5. 2018)
  • Intervju: El Kachon, glasbena skupina, Novo mesto (14 .5. 2018)
  • Intervju: Ice on fire, glasbena skupina, Novo mesto (19. 5. 2018)
  • Intervju: Luto, glasbena skupina, Novo mesto (17. 5. 2018)
  • Intervju: Necrotik, glasbena skupina, Novo mesto (23. 5. 2018)
  • Intervju: Slon in cvet je v jeseni, glasbena skupina, Novo mesto (14. 5. 2018)
  • Neufert, Ernst (2002): Projektiranje v stavbarstvu: osnove, standardi, predpisi zakonstrukcije, gradnja, oblikovanje, potrebni prostori, namembnost prostorov, mere zgradb, prostorov in opreme – s človekom kot merilom in ciljem: priročnik za projektante, izvajalce in študente, prevod: Davorin Žitnik, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije
  • Odlok o graditvi in vzdrževanju zaklonišč v občini Novo mesto, str. 384 (Ur.l. RS, št. 8/1993 z dne 12. 2. 1993)
  • Pravilnik o tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike, str. 1133. (Ur.l. RS, št. 17/1998 z dne 5. 3. 1998)
  • Sivka, D., prof.dr. Malešič, M. (2015): Varnostna namembnost zaklonišč v Sloveniji po hladni vojni, Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
  • Štukelj, Polde (1972): Osnove civilne zaščite, Ljubljana: Tiskarna Toneta Tomščič, str. 173–196
  • Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (neuradno prečiščeno besedilo št. 1) (Ur.l. RS, št. 57/96 z dne 19. 10. 1996)
  • Uredba o spremembah in dopolnitvi Uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Ur.l. RS, št. 54/15 z dne 20. 7. 2015)
  • Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN-UPB1, Ur.l. RS, št. 51/2006 z dne 18. 5. 2006)

 

[1]Vir podatka: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, http://www.sos112.si/slo/page.php?src=szr5.htm (5. 5. 2018). Različni viri navajajo različno število zaklonišč in zakloniščnih mest. Problem nastaja zaradi delitve obveze evidentiranja zaklonišč (ni enotne evidence) ter ohlapnega nadzora nad izvajanjem zakonodaje.

[2]Podatek je preračunan glede na zadnjo Preglednico zakloniščv Mestni občini Novo mesto (42 zaklonišč, 6.975 zakloniščnih mest) in trenutnim številom prebivalcev Mestne občine Novo mesto (23.341 prebivalcev).

[3]Federativna ljudska Republika Jugoslavija

[4]Socialistična federativna Republika Jugoslavija

[5]Radiološka, kemijska in biološka orožja.

[6]Arhitekturni elementi so sestavni deli stavb, kot na primer zidovi, streha, stopnice, okna ipd.

[7]Pri zaščitnem preskrbovanju z zrakom mora biti v zaklonišču lahen nadpritisk, ki preprečuje vdor zunanjega kontaminiranega zraka v zaklonišče (Štrukelj 1972: 177).

[8]Prisilno prezračevanje je sistem ventilacijskih naprav, ki ga poganja elektrika iz omrežja. V zakloniščih je potreben rezervni vir električne energije ali ventilator na ročni oz. nožni pogon. (Štrukelj 1972: 177).

[9]Hidroizolacija je tanek sloj iz vodo neprepustne folije ali premazov, ki ščiti elemente tal in vkopane stene pred vdorom vode in vlage. Pri zakloniščih je hidroizolirana tudi vkopana ravna zelena streha.

[10]Material je bolje poznan pod komercialnim imenom stiropor.