Gradimo preveč zidov in premalo mostov

Nuša Rustja – upokojena profesorica, aktivna prostovoljka, organizatorica, urednica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico – ni bila ravno navdušena nad predlogom za intervju, saj nerada govori o sebi. Drugače pa je, ko je treba opozoriti na tiste, ki potrebujejo pomoč. Zato ji je uspelo skupaj z OZRK Novo mesto v slabem letu speljati akcijo za obnovo hiše družine Rajk. Pred tem pa je bila pobudnica in akterka različnih humanitarnih projektov. Leta 2016 je bila v akciji Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter revije Ženska»Ljudje odprtih rok« izbrana za Darovalko leta.

Ona sama in vse okoli nje izraža skrbnost in organiziranost – pogovarjali sva se v vrtni uti, pričakala me je z značilno nemško sladico – slivovim kolačem, ob slovesu pa mi je poklonila svoje izdelke – vloženo jagodičevje rdeče barve, ki velja za specialiteto severne Nemčije. Pomislim, kako čudovite so morale biti njene ure nemščine na Gimnaziji Novo mesto, ki jih je znala mimogrede oplemenititi tudi s takimi podrobnostmi. »Zanimivo je bilo še zlasti, ko sva z gostujočo profesorico iz Nemčije Moniko Gehrke skupaj učili in se skozi vsakdanje primere spontano dotikali razlik v navadah, običajih obeh dežel. Tudi zame osebno je bilo to sodelovanje zelo dragoceno, saj je Monika s svojo spontanostjo – je namreč človek navdiha –med drugim ‘zmehčala’ moj sistem natančnih priprav, načrtovanj poteka ur.« Skupaj pa sta sodelovali tudi v mednarodnem projektu Okolje gradi mostovein projektu Comenius z naslovom Drugačnost in tujost v Evropi – most do Romov, ki je potekal s Hartmanni-Gymnasium iz Eppingena. »V Novem mestu smo sodelovali z Romi, v Nemčiji pa so dijaki spoznavali kruto usodo Romov v času nacizma.« Tako sva z Nušo Rustja že na začetku pogovora prišli do romske problematike; teme, ki ji namenja veliko pozornosti in časa. 

Projekt Comenius je trajal dve leti, aktivnosti pa so bile namenjene romskim predšolskim in šolskim otrokom, pa tudi odraslim. Skupaj z gimnazijci, ki so se jim pridružili tudi dijaki iz Nemčije, so organizirali različne delavnice. Na RIC-u so med drugim iskali izraze v romščini, slovenščini in nemščini in bili tako vsi skupaj pred enako težko nalogo, kar je Rome postavilo v enakovreden položaj. Skupaj so tudi kuhali tradicionalne jedi vseh treh narodov, peli in plesali … Pravi, da se da marsikaj doseči pri vključevanju Romov v našo družbo, če se le dovolj angažiramo in poudari, da je za vključevanje romskih otrok največ naredilo – in še vedno dela – DRPD. V sklopu društva so peljali romske otroke tudi na izlet v predbožično Ljubljano. To je bil za njih prav poseben dogodek, ki jih je zelo razveselil, in Nuša se še vedno spomni sreče deklice iz 4. razreda, ki je na poti domov rekla: »Kot da še vedno sanjam …« Brez DRPD-ja romski otroci ne bi bili deležni božične pravljice in še marsičesa drugega ne, pravi naša sogovornica. To društvo še vedno nudi romskim otrokom učno pomoč in delavnice; pridruži se jim tudi Nuša z gimnazijskimi prostovoljkami, zato jo romski otroci dobro poznajo. 

Nekaj je narobe

Tako se je glede romskega vprašanja še nekaj časa nazaj zdelo, da smo na zelo dobri poti, tudi zato, ker je na ravni države in občine za reševanje te problematike zadolženih več ljudi. Žal pa Nuša ugotavlja, da napredka ni: »Nekaj je očitno narobe, saj – ob vse večji romski populaciji in večjemu število ljudi zadolženih za njih –še vedno veliko romskih otrok vstopa v 1. razred osnovne šole, ne da bi znali slovensko in enako nizek odstotek jih uspe končati osnovno šolo. Torej, nazadujemo …« Dobro pozna razmere in našteva, da bi veliko romskih otrok potrebovalo zobozdravnika in še kakšne specialistične preglede, pa za to nihče ne poskrbi – starši temu niso kos, družba jih pa spregleda. Omeni primer dečka, pri katerem so vedeli, da zelo slabo vidi, a ni bilo nikogar, ki bi otroka peljal k okulistu. Pa je šla sama z njim od ordinacije do ordinacije in končno tudi plačala njegova očala. Naknadno pa je ugotovila, da naMinistrstvu za zdravje obstaja sklad za plačilo v takih primerih in to bi zdravstvene institucije, ki jih je s tem otrokom obiskala, morale vedeti in na to opozoriti.

Z žalostjo pa tudi opaža, da romski otroci, ki so kazali zanimanje za učenje, v obdobju pubertete hitro podležejo vzorcem svojega okolja. Boli jo, ko vidi fanta, ki ga pozna, prosjačiti na vogalu trgovine, »zato se sprašujem, kaj smo sploh dosegli?« 

In hkrati sebi in vsem nam postavlja vprašanje, kako bi živeli, če bi se rodili v romski družini; če nas ne bi -kot otroka -nihče spodbujal in navduševal nad izobraževanjem, če bi živeli v getu in ne bi vedeli, da je svet lahko tudi drugačen. Zato si še vedno prizadeva za vsebinske korake, ki pa zahtevajo velik angažma družbe in zato je zelo kritična do denarne podpore Romom, ki jo prejemajo, ne da bi za ta denar morali kaj narediti. Meni, da bi jih lahko vključevali v delo, ki ga zmorejo in skozi katero se lahko česa naučijo – na primer urejanja okolice v romskem naselju. »Denar, dobljen brez dela, oziroma zgolj »administrativno« urejanje romske problematike, zagotovo ni prava rešitev. Manjka volja do resničnega reševanja in vključevanja Romov v našo družbo.« 

Zajeten seznam strokovnega dela 

Celih 38 let je poučevala na različnih srednjih šolah, največ na Gimnaziji Novo mesto, in povsod je pustila močan pečat.Prijatelji, sodelavci, dijaki in vsi, ki jo poznajo, Nušo izredno spoštujejo. Njena kolegica Suzana Krvavica je zapisala: »Doživljamo jo kot učiteljico in človeka z veliko začetnico. Delavnost, skoraj enciklopedično znanje, modrost, ljubezen do umetnosti, odprtost za novo in hkrati dobrohotna, razumska kritičnost … Stroga do dijakov in še bolj do sebe, nikoli ne izgubi občutka za pravičnost in ostaja prijazna, topla, mila in občutljiva za vsakršne človeške stiske, bolečine in krivice …«. Zelo bogate sledi je pustila tudi na strokovnem področju: bila je mentorica učiteljem pripravnikom in študentom germanistike pri opravljanju pedagoške prakse; od leta 2000 je bila med organizatorji in predavatelji na seminarjih za maturo, vodila je študijske skupine za gimnazije na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, pri Goethejevem inštitutu je vodila delavnico za izobraževanje učiteljev nemščine, v sklopu Zavoda za šolstvo je sodelovala pri razvojno-raziskovalnem delu na področju nemščine, bila je zunanja ocenjevalka na maturi in recenzentka maturitetnih katalogov, bila med organizatorji državnega tekmovanja iz nemščine. Objavila je več strokovnih člankov v SchaureinWasserwelten, publikaciji za nemščino … In še enega njenega dela ne smemo spregledati -bila je tudi porotnica za mladoletne prestopnike na novomeškem sodišču; pa smo navedli le del njenega obsežnega strokovnega dela. 

Poleg tega je bila urednica dveh pomembnih jubilejnih publikacij o novomeški gimnaziji, nekaj časa je urejala tudi njihove spletne strani. 

Po upokojitvi leta 2014 se je aktivno vključila v delo OZRK Novo mesto in tudi v tej organizaciji so njene sledi v široki paleti akcij, kjer je sodelovala, vidne in zelo odmevne. Seveda pa ostaja povezana tudi z DRPD-jem in z gimnazijo. In vseskozi udejanja to, v kar verjame – strpnost, dobroto, mir, sožitje. 

Promotorka prostovoljstva in dobrote

Ob vseh dosežkih na strokovnem področju pa je sama še zlasti ponosna na to, da je veliko dijakov navdušila za prostovoljstvo. Med temi je bil tudi Urban Turk, odličen športnik, ki pa mu nemščina ni »ležala«. Kljub temu se je Nuša vedno razveselila njegovih športnih uspehov in se trudila, da bi osvojil njen predmet vsaj za solidno pozitivno oceno. Ko je bil že študent prava, pa je ob njeni nominaciji za priznanje »Ljudje odprtih rok« povedal: »Do fakultete sem bil dober športnik, ne pa tudi dober dijak. Čeprav nisem ljubil nemščine, pa mi je profesorica Nuša Rustja ostala v zelo lepem spominu -pri njenih urah sem se naučil zelo veliko pomembnih stvari. Predvsem pa mi je na lep in nevsiljiv način dopovedala, da se učim za življenje, ne le za maturo. Čutil sem, da nas vse spoštuje in to je največ, kar profesor lahko da dijaku. Zaradi nje sem vzljubil knjige in jih imam vse raje, zaradi nje sem sedaj dober študent. Ni težila z nemščino, ampak se je pozanimala, kako je bilo na tekmi in mi čestitala … Mnogi profesorji niso niti vedeli, da sem kje uspešen. Tudi njeno prostovoljstvo je vplivalo name; veliko sem se naučil iz zgodb, ki nam jih je pripovedovala. Postal sem bolj pozoren na stiske ljudi, na revščino in na drugi strani na bahavo potrošništvo. Kasneje sem organiziral pomoč za nadarjenega mladega nogometaša in tudi sam prispeval nekaj denarja. Tudi to, da pomoč drugim prinaša srečo obema stranema, so njene besede, ki me bodo spremljale skozi življenje.« 

Nuša Rustja zelo rada dela z mladimi in mladi radi delajo z njo: v srce se jim je zapisala kot topla oseba in dosledna ter pravična profesorica. Med prostovoljci in med otroki, s katerimi dela, spodbuja njihove talente in pomaga na vse načine -če je treba, tudi finančno. Za dijaka, ki je želel v Angliji študirati medicino, doma pa mu tega niso zmogli omogočiti, je skušala urediti štipendijo; iskala jo je tudi v Nemčiji, ker pa ni bilo odziva, sta skupaj s partnerjem Borutom sofinancirala njegov študij. Kot zdravnik je sedaj zaposlen v Londonu, s svojo nevesto – Kitajko pa sta se poročila v Sloveniji. Nušo in Boruta je pozornost in hvaležnost, ki sta je bila deležna še zlasti s strani nevestine družine, spravljala kar malce v zadrego; sta pa vesela, da sta lahko pomagala, »tako odličnemu fantu«. 

Težko je našteti vse njene humanitarne akcije – ure in ure je brezplačno pomagala učencem z različnih šol, ki so potrebovali pomoč pri učenju nemščine. Že vrsto let se za rojstne dneve in novo leto odpoveduje darilom v korist konkretnih oseb, ki živijo v socialni stiski … Organizirala je božično-novoletne bazarje za dobrodelne namene, na OZRK Novo mesto pa Božička za starejše in praznovanja za brezdomce skupaj z gimnazijci … V tem duhu je tudi pravljica Nikova blazinica tolažbe, posvečena projektu policistke Stanislave Zupanc. Ta si je »izmislila« blazinice tolažbe za otroke, ki se med policijskimi postopki znajdejo v stiski. Blazinice so šivale gimnazijke v sklopu delavnice na šolskem projektnem tednu in ob šivanju so »stkale« zgodbico, ki jo je Nuša zapisala in poskrbela, da je bila izdana v drobni knjižici.

Božiček za starejše, GNM in RK, fotografija: Ines Metelko

Njena družina

Vsega tega ne bi zmogla, če ne bi imela doma, v svoji družini, tako velike podpore. Njen Borut ji prisluhne in tudi sam rad pomaga. Ne čudi, da je najprej poudarila prav srečno partnerstvo. Oba sta ljubitelja umetnosti, ko pa jima uspe najti kaj časa zase, rada potujeta in raziskujeta. Obšla sta mnoge kraje doma in na tujem, najbolj pa jima je ostala v spominu Danska, ki je taka kot sta ona dva –organizirana, skromna, brez nepotrebnega zunanjega blišča, zato pa toliko bolj bogata in srečna v svoji vsebini. 

Z njima pod isto streho živi tudi Nušina hčerka Nina s partnerjem Dejanom in sinom Jako, ki vsem prinaša veliko veselja. Z babico sta zelo navezana in ne čudi, da je tudi v njem že prebujen velik čut za pomoč ljudem v stiski. Nuša opiše primer, ko je želel pokloniti veliko prihranjenega denarja dečku, ki je zbolel za rakom. Seveda je tudi za svojega vnuka izdala knjigo spominov; partnerju – po izobrazbi je strojni inženir -pa je ob 50. rojstnem dnevu izdala knjigo njegovih pesmi. Uredila pa je tudi jubilejno publikacijo oziroma kar zajetno knjigo o razvoju partnerjevega podjetja.   

Sicer pa Nuša izhaja iz družine, ki se je zaradi očetove službe -bil je uslužbenec – veliko selila; živeli so v Soteski, Kostanjevici in Žužemberku, kasneje pa se zaradi šolanja otrok preselili v Ljubljano. Hvaležna je staršem, da so skupaj z bratom in sestro odraščali v zelo ljubeči in urejeni družini, kjer so si delili delo prav vsi. Pomagal je tudi oče, kar takrat ni bilo običajno in zato je bil tudi »kamen spotike«. Staršem je zelo hvaležna tudi za to, da sta ji omogočila izpopolnjevanje jezika najprej v Avstriji in nato v Nemčiji; s to bogato popotnico odločitev za študij nemščine ni bil presenečenje. »Tuj jezik je vstopnica v nov svet, pomeni srečanje s tujo kulturo, zgodovino, običaji, literaturo … Zato drži misel, da so meje jezika meje posameznikovega sveta.« Za študij sociologije pa se je odločila po zgledu odličnega profesorja Ota Vilčnika, ki je na dijake naredil izjemen vtis s svojo pokončno držo in konstruktivno-kritičnim odnosom do družbe. Zaradi svobodomiselnosti in občutka odgovornosti pri opozarjanju na nepravilnosti se je znašel celo v zaporu. Za Nušo in druge dijake pa ostaja vsega spoštovanja vreden človek, ki se ni bal povedati resnice.   

Nuša ima rada umetnost; z Borutom hodita na koncerte, na razstave – med zadnjimi se ji je vtisnila v spomin razstava Ivane Kobilca in seveda njeno pogumno, svetovljansko in ustvarjalno življenje. Veliko tudi bere – pravkar je prebrala knjigi Karla Oveja Knausgårda Mojboj, sedaj pa mogočen ep Vrata nepovrataBorisa A. Novaka. In rada ima film. »Vsa umetnost plemeniti ljudi, širi obzorje, spreminja  način razmišljanja, dojemanja … Še zlasti veliko moč pa ima film.«    

Rajkovi 

Živijo v več kot 200 let stari, razpadajoči hiši, mama Alenka je invalidsko upokojena, starejši sin ima težjo obliko Downovega sindroma, oče je v obdobju snemanja filma nepričakovano umrl, osrednji lik pa je mlajši sin Matej – bister fant, ki je pred kamero zrasel v mladeniča … »Ko mi je Rok Biček poslal komaj zmontirani film Družina, sem ga morala že po prvih kadrih odložiti. Morala sem se dobesedno pripraviti na tako neposreden prikaz golega življenja te posebne družine. Ta ganljiv film me je globoko pretresel«. Nuša Rustja je bila Rokova razredničarka, in da bi bolje spoznala svoje dijake, je prosila kolegico slavistko, če sme prebrati spise, ki so jih dijaki v 1. letniku napisali o sebi. »Med vsemi se mi je zdel najbolj izviren, poseben, zanimiv Rok Biček …« Tudi po gimnaziji sta ohranila stike. Sodelovala sta pri njegovem filmu Razredni sovražnik, ki se dogaja na novomeški gimnaziji, in pri humanitarni akciji za Rajkove, ki jih je predstavil v filmu Družina

Dan za spremembe pri družini Rajk, fotografija: OZRK Novo mesto

FilmDružinaje v Nuši sprožil prizadevanje za to, da bi Rajkovi lahko zaživeli dostojnejše življenje v obnovljeni hiši. Bilo ji je jasno, da bo treba vse postaviti na novo – ne le hiše. Težko si je predstavljati, koliko dela, organizacije, dogovorov … je bilo na OZRK Novo mesto potrebno za to, da so s pomočjo zbranega denarja ter 20 donatorjev v materialu in delu obnovili hišo v vrednosti 50 tisoč evrov! Nuša pa ob tem pravi le, da je navdušena, kako je solidarnost povezala ljudi in kako je bil marsikateri izvajalec pripravljen narediti več, kot je bilo prvotno dogovorjeno. Ob otvoritvi smo slišali, da se je »za Rajkovo hišo borila kot levinja«, kar zelo drži in kar bi lahko potrdil tudi njen partner Borut. Pri realizaciji njenih humanitarnih idej – in teh je res veliko -je vedno poleg. 

Hiša je obnovljena, toda Nuša je že sredi nadaljevanja: »Novi pogoji še ne pomenijo, da bodo Rajkovi znali tudi na novo zaživeti; tega jih je treba naučiti, jim pomagati z nasveti, jih voditi, jim biti v oporo … Zaradi svojih posebnosti so živeli izolirano, poznali so le svoj svet in svoj, pogosto zelo omejen način življenja, zato ni dovolj le materialna pomoč, ampak bo treba z njimi še veliko delati. Ker je takih družin še veliko, opozarja, da bi morali na ravni države vzpostaviti sistemske rešitve: »Le tako bi jim lahko zares in trajno pomagali,» pravi Nuša. Za njo pač akcija pomoči ni končana, dokler ni narejeno vse – tudi tisto, kar je očem skrito in se ne da ovekovečiti s kamerami. In prav to je bistveno.