Že drugi dan po Marinem dohodu se je Centralna partizanska bolnica morala v vsej naglici umakniti iz Dolenjskih Toplic.
Zjutraj – alarm. Nad bolnišnico se je prikazalo sovražno letalo in trikrat zaokrožil nad Toplicami.
»Ta si nas je pa dobro ogledal!« je rekel politkomisar Ivo: »Še danes bodo Nemci tu. Odhod! V gozdove na Rogu! Takoj!«
Politkomisar Ivo – pisal se je pravzaprav Branko Kopač – je imel v edinici Centralne partizanske bolnišnice še enega brata, to je bil mladi semeniščnik Gojko. Najmlajši brat Ciril, precej samosvoj, razvajen dečko, ki ga brata nista hotela vzeti s seboj v hribe, je pobegnil od doma, nihče ni vedel kam.
Ivo je komaj izrekel povelje, že je mrzlično delo zajelo edinico. Na trgu pred zdraviliškim domom so stali pod drevjem kamioni, ki so jih pred nekaj dnevi zasegli od Italijanov, in okrog njih je bilo veliko vrvenje in neprestano tekanje med njimi in bolnišnico. Nakladali so različen material: posteljnino, posode, operacijske priprave, težke bolnike, zaboje z ovoji in zdravili, vmes invalide, živila …
Mimo so prihajali bežeči domačini z otroki, nahrbtniki in kovčki in culami – vsi v smeri proti gozdovom in proti zasedenemu ozemlju.
Zdajci – spet alarm!
Trenutna zmešnjava!
Že je trg prazen, le naloženi vozovi stoje še pod drevjem in bolniki stokajo na kamionih.
Dve eksploziji nekje na robu naselja – letali zagrmita nad Toplicami in delo se mrzlično nadaljuje. Že odhajajo prvi vozovi proti Črmošnjicam.
Politkomisar Ivo stoji na cesti pred zadnjo topliško hišo – Klemenčičevo gostilno. Z daljnogledom si ogleduje okoliške hribe. Iz hiše stopi mlada domačinka, v vsaki roki nosi težak kovček. Položi breme pod stopnice in ogovori partizana, oblečenega na pol vojaško, na pol civilno:
»Kaj gledaš tovariš politkomisar?«
»Gledam, če se ne prikažejo Nemci na Cviblah ali na Rebri.«
»Ej, vendar ne boš čakal, da nas obkolijo?«
»Ne! Saj vidiš, da se že ves dan selimo. Kam pa boš ti bežala?«
»Kar z vami pojdem, če dovoliš. Pobrala sem po hiši še zadnja živila. Sinoči sem spekla kruh za bolnišnico. Za kuharico vam bom.«
»Prav. Prisedi na tale voz, ki ga bom ustavil!«
Naložili so na kamion dekle s težkima kovčkoma in politkomisar se je vrnil čez most proti bolnišnici. Nekaj domačinov in partizanov je izpodkopavalo stebre pod mostom.
»Ali še lahko vozimo čez?«
»Še. Ko bo odpeljal zadnji kamion, zrušimo most.«
»Prav.«
V večernem mraku so odpravljali zadnji voz. Po sredi je ležal na tleh ranjenec, ki mu je bil pomožni zdravnik, doktor Simčič še pravkar pobral kroglo iz trebuha. Simčič je bil sicer internist, toda v sili je moral opravljati tudi delo kirurga.
»Pazite, da mu ne stopite na glavo!« je svaril mladi operater in s svojo torbo z najnujnejšimi zdravili in inštrumenti sedel na konec voza. Politkomisar je sedel zraven njega. Medicinka Mara je prinesla iz veže pločevinasto kaseto z inštrumenti in sedla na kamion, pomožnemu zdravniku nasproti.
»Ste vse pobrale v veži?« je vprašal zdravnik dve bolničarki, ki sta sedeli spredaj za kabino.
»Vse.«
Šef-zdravnik doktor Tone Rakar je s srede klopi iztegnil roko proti Mari: »Daj sem tisto škatlo! Pretežka je, da bi jo ves čas držala v naročju!«
»Ne, tovariš šef! Kar pusti! Ne bo me stlačila, če je še tako težka.«
»Kar pusti jo Tone! Mara si misli: Če mi zdajle Nemci odstrelijo šefa z voza, mi vsaj inštrumentarij ostane!«
Vsi so se zasmejali, kljub strašnemu položaju, ki so se v njem nahajali. Pa tako je bilo vedno z njimi: Tudi v smrtni nevarnosti jim je bil humor slajši kakor kruh.
Na nočnem nebu so se v smeri proti Novemu mestu že slabotno pobliskavali reflektorji.
Motor kamiona je zaropotal, ko je po cesti prisopihal kurir Miček.
»Tovariš politkomisar! Nemci so na poti proti Toplicam!«
»To smo že uganili, da pridejo. Koliko jih je?«
»Tristo do štiristo. Pomikajo se po goščavi zelo previdno. Zasedli so komaj bližnje vasi Novega mesta.«
»Ste postavili zasede?«
»Smo.«
»Zadržujte Nemce še uro ali dve!«
»Bom sporočil komandirju, tovariš politkomisar! Še nekaj. V Straži smo opazili iz neke hiše svetlobna znamenja. Zasedli smo hišo in ujeli izdajalca belogardista. Tam ga peljeta dva naša borca.« In pokazal je v temo za seboj.
»Dobro ste storili. Zdaj pa ni časa, da bi ga zasliševal.«
»Priznal je, da je bil domenjen z Nemci! Sporočil jim je, da se umikamo s Toplic.«
»Potem mu pripnite na prsi listek z označbo: »Izdajalec!« Postavite ga na mestu ob zid in ustrelite!
Ali smo zdaj vsi?«
»Kurat je še zgoraj pri umirajočemu.«
Semeniščniku Gojku so pravili »kurat«, čeprav še ni bil duhovnik.
»Dogovorila sva se, da pride peš za nami. Odhod!«
Kurir Miček se je vzpel h politkomisarju in mu izročil neke papirje:
»Tole smo našli pri izdajalcu. Menda so njegovi dokumenti.«
»Prav!« je Ivo segel po njih in jih spravil v žep.
Miček je izginil v temi.
Kamion se je premaknil in odpeljal proti mostu.
»Zadnje vozilo!« je zakričal Ivo tovarišem pod mostom.
Kamion je zdrdral navzgor mimo pokopališča po cesti skozi gozd, poln lepih visokih smrek in macesnov. Skrivnostno je bučalo v njihovih vrhovih, med katerimi se je videlo nočno nebo, posuto z zvezdami. Počasi je drsel kamion s privitimi lučmi, da ga ne izda odsev.
Za njim sta odjeknila dva strela: enega je sprožila mina pod mostom, drugega revolver, ki je prestrelil izdajalcu srce.
Vrh klanca zraste onstran doline pred njimi ogromna temna gmota s smrekami obraslega Pogorelca. Pod njim se nejasno belijo hiše vasice Podturn. Na desni žari nebo. Tam se še vedno sveti pogorišče gradu Soteska, ki ga je bilo to noč treba zažgati, da Nemci ne bi dobili v njem oporišča.
Kamion drdra naravnost proti Pogorelcu in v vijugah po njegovem pobočju navzgor proti Stari žagi. Ivo se spomni na izdajalčeve dokumente, ki mu jih je bil izročil kurir. Izvleče jih iz žepa, razgrne na kolenih in osvetli z žepno svetilko. Komaj pa posveti na legitimacijo, mu zaplešejo črke pred očmi. Oči mu z grozo strmijo v sliko legitimacije …
Globok stok se mu izvije iz prsi, luč mu pade iz rok in se ujame na ranjencu, ki leži na dnu voza.
»Kaj ti je? Ali ti je slabo?« vpraša zdravnik poleg njega in pobere svetilko.
»Ubil sem – brata!« se hripavo iztrga iz Ivovega grla.
Zdravnik mu posveti v obraz in ga prime za roko: »Prijatelj! Ali imaš vročino?«
»Ne, ne! Resnica! Strašna resnica! Pripovedoval sem ti o mlajšem bratu, ki je izginil. Tisti – tisti izdajalec, ki so ga ujeli v Straži in sem ga dal ustreliti – tisti je bil moj brat Ciril! Bojeval se je na strani belogardistov! Tu so njegovi dokumenti!«
Zdravnik je vzel dokumente in posvetil nanje – vse na ime Ciril Kopač!
»Pač nesrečen slučaj! Takšnih je bilo v tej vojni gotovo že dosti in jih še bo. Brat – brata! Ampak ti gotovo nisi kriv, da je bil tvoj brat izdajalec. Ravnal si pravilno. Tudi če bi vedel, koga so ti pripeljali, bi ga bil moral dati ustreliti.«
»Seveda!« je prikimal šef-zdravnik: »To mora biti tebi, politkomisarju, vendar jasno, ali ne?«
Ivo vzdihne in pomolči. Potem zašepeče:
»Da, jasno mi je!« Skrči pesti na kolenih in se vzravna: »Hvala, da si me spomnil na to!« Vendar čez čas spet zleze vase …
»Mama. Uboga mama! Kako ji bom pogledal v oči!«
Kamion se vzpenja po serpentinah Pogorelca. Misli vseh so pri mrtvem izdajalcu … s pomilovanjem se zdaj ta, zdaj oni ozre na politkomisarja.
Ponekod se med drevjem odpira lep razgled po dolenjski nočni pokrajini. V daljavi se svetlika luč reflektorjev.
Doktor Rakar pokaže z iztegnjeno roko:
»Tipljejo za nami!«
Ivo nastavi daljnogled in prikima:
»Da. Ampak še vedno niso prišli daleč od Novega mesta. Če bi se spustili v dir, bi bili kmalu tukaj.«
Šofer je dva streljaja od prve hiše zapuščenih Črmošnjic ustavil kamion in se vzpel skozi odprta vrata kabine:
»Tukaj se vidi sled naših kamionov, ki so zavili v gozd. Ali naj peljem za njimi?«
»Pa so res pustili široko sled! To bomo morali zabrisati!« je ugotovil politkomisar. »počakaj, kaj pa nam bo ta povedala?«
Od samotne hiše navzdol je prihajala ženska.
»Ali je med vami doktor Rakar?« je že od daleč vprašala.
»Da,« se je oglasil predstojnik.
»Tovariš doktor! Dva ranjenca, ki ste jima davi amputirali noge sta nujno potrebna injekcije. Strašne bolečine trpita. Na nosilih smo jih prenesli v hišo, če jima boste hoteli pomagati. V hiši luč laže zagrnemo , kakor v gozdu, kjer bi nas močna luč lahko izdala.«
»Da, da. Že grem!« je doktor Rakar skočil z voza: »Kar peljite se, eden pa naj stopi z voza, da zabriše sledove! Vas bomo že našli brez njih. Tovarišica Mara prinesi inštrumentarij in ena izmed bolničark še kovček s prekuhanimi brizgalkami iz operacijske sobe! Injekcije so menda zraven.«
Odšli so proti hiši. Že od daleč so slišali glasno jadikovanje obeh amputirancev, ki sta trpela nečloveške bolečine, ko so jima prve injekcije odnehale.
»To rjovenje bi nas v gozdu izdalo, če se nam približajo Nemci,« je rekel zdravnik, ko je vstopil v sobo, kjer sta na nosilih ležala bolnika: »Pripravi brž injekcije, Mara!«
Mara je že vzela iz kovčka kaseto s prekuhanimi iglami in iskala škatlo z ampulami injekcij.
»Kje pa so injekcije? Tebi sem jih dala v roke, Draga!«
Bolničarka Draga se je zdrznila:
»Jaz – jaz – – v veži sem jih pustila – pri blagajni.«
Zdravnik je planil:
»Ali si znorela?«
Draga je od strahu zajokala:
Priskočila sem, da pomagam bolniku, ki se ni upal z berglami prekoračiti praga, pa sem položila škatlo z ampulami iz rok. Na okence blagajne sem jih dala. Potem sem pa še pomagala pri nalaganju bolnikov na kamione in – in …«
»Brez injekcij pa vendar ne moremo biti«! Eden se mora vrniti ponje! Mara! Stopi v gozd in naj se izmed bolničarjev javi prostovoljec, ki pojde po ampule v Toplice. Ampak ne skrivaj mu, da ga skoraj gotovo doleti kaj neprijetnega!«
»Kar sama grem!« je Mara odločno snela nahrbtnik z ramen in ga izročila Dragi. Popravila si je brzostrelko preko prsi in zdirjala skozi vrata.
»Mara!« je zakričal zdravnik, pa je že ni bilo.
(Odlomek)
