Žiga Virc je pripadnik mladega vala novomeških režiserjev, ki v zadnjih letih suvereno obvladujejo slovensko filmsko sceno in se uspešno predstavljajo tudi svetu. Slovenska javnost ga je kot režiserja spoznala že v njegovih srednješolskih letih, ko je s prijatelji posnel trilogijo o Tinetu Streli, mednarodna javnost pa z diplomskim filmom Trst je naš, ki je bil nominiran celo za študentskega oskarja. Pred štirimi leti je na mednarodnem festivalu gorniškega filma za film, posvečen stoletnici slovenskih gorskih reševalcev, Klic z gora prejel tri nagrade – za najboljši alpinistični film, nagrado občinstva in nagrado Planinske zveze Slovenije, le dan pozneje pa je v Novem mestu dobil še Trdinovo nagrado. Istega leta je na medmrežje prišel napovednik za film Houston, imamo problem!, ki je letos aprila doživel premiero na festivalu neodvisnega filma Tribeca v New Yorku.
Trst ali Houston?
Trst je naš je bil vsekakor preboj na filmsko sceno, ker je bil to moj prvi pravi igrani film, obenem pa je bil to moj diplomski film. Saj prej smo tudi že delali filme, ki so bili splošno dobro sprejeti, na primer Tine Strela in druge naše lokalne posebnosti, ampak Trst je naš je bil pa »zaresen« kratki igrani film, ki je potem presegel samega sebe in so ga kinematografi hoteli dati tudi v redno distribucijo, kar je za kratki film edinstven primer. Predvsem pa sem tedaj ugotovil nekaj zelo pomembnega – da je eno film in drugo vse tisto, kar se s filmom in okrog filma še dogaja. To sta zadevi, ki gresta lahko skupaj z roko v roki. Tedaj je to izpadlo precej negativno, ko je hotel italijanski zunanji minister film prepovedati, kar pa mu je (filmu, op. p.) dvignilo rating. Mislim, da so nam tiste izkušnje prav prišle tudi pri Houstonu, ki je moj prvi celovečerec in je dvignil prah, še preden smo ga dobro začeli delati. Vsekakor med obema filmoma obstajajo močne povezave.
Na kakšen način je Houston, imamo problem! dvignil prah? Kaj se je zgodilo, ko ste pred štirimi leti objavili napovednik?
Januarja 2012 smo dali napovednik na youtube. To se je zgodilo iz čisto drugih razlogov.
Katerih?
Na splet smo ga dali zaradi sodelovanja na mednarodnih delavnicah in zaradi partnerjev kot predstavitev nekega našega projekta. Objavili smo neke vrste napovednik, predstavitev ideje, ki pa je spet presegla samo sebe. Najprej smo hoteli napovednik objaviti pod geslom, potem pa smo si rekli, zakaj bi stvari zapletali, dajmo raje kar javno objavo. In ljudje so potem to zagrabili, začeli so napovednik pošiljati drug drugemu, ga posredovati.
Ste tedaj pričakovali, da boste ta film tudi resnično posneli?
Na začetku nikoli ne veš, ali boš zbral denar ali ne, ker ni vse odvisno od tebe. Po drugi strani pa sem v ta projekt tako verjel, da sem bil prepričan, da druge poti, kot te, da ga naredimo, ni. Dobro je imeti tak pozitiven pogled na stvari.
Kakšen je bil občutek na rdeči preprogi v New Yorku? Ste sploh imeli rdečo preprogo?
Je, je bila, imeli smo »red carpet«. Bilo je super, ker so naš film uvrstili v »prime time«, v večerni termin v soboto v največjem kinu prav poleg World Trade Centra. Američani znajo narediti pravo festivalsko ozračje, tja pride tudi ogromno zvezdnikov. Tako sem imel priložnost slikati se z Robertom De Nirom. Vsekakor je bil to dober začetek za film, to je najpomembneje. Pomembno je, kako film postaviti na svoje mesto, in na festivalu Tribeca so mu dali pravo mesto, uvrstili so ga v najboljši termin, kar je bila za nas prava potrditev. Vse te stvari imajo svoj namen. Eno je ves tisti glamur, ki je zate pomemben v osebnostnem pogledu, v smislu neke samoaktualizacije in podobno, drugo pa je, da je vse to zelo pomembno za film, ker so o njem začne govoriti, ljudje zvedo, da obstaja.
So Američani film takoj razumeli?
Sprejeli so ga zelo dobro, in to zaradi nekega razloga. Stvari sem potem analiziral. Američani stvari gledajo veliko bolj pragmatično kot mi. Njim je film fajn ali jim pa ni fajn. In ta jim je bil super. Pri nas, ki smo s tematiko, ki jo obravnava film, geografsko in zgodovinsko tesno povezani, vsak gleda na film iz več zornih kotov, vsak ima svoj pogled, eni so doživeli Jugoslavijo, drugi ne, eni imajo pozitiven odnos do Tita, drugi negativen … Američani pa so »excited« ali pa niso »excited«. In oni so bili »excited«, navdušeni.
So hitro dojeli, da gre za štos?
Jaz ne bi rekel, da gre za štos.
Da gre za manipulacijo. Da neko šalo, potegavščino, dokazuješ z dokumentarnimi posnetki.
Začeli smo z dokaj resnim konceptom, hoteli smo pokazati, v kaj vse verjamemo v medijih. To ni šala, to je zelo resna stvar, sicer pa razumem, kaj mislite. Tedaj smo začeli raziskovati zgodovino Jugoslavije, zanimali so nas ključni trenutki naše polpretekle zgodovine. Če bi se tedaj odločili narediti še enega od mnogih dokumentarnih filmov o vzponu in padcu Jugoslavije, bi bila to po mojem res dolgočasna stvar. Zato smo se raje odločili raziskati mite o Jugoslaviji – od tistih, da je bil Tito Rus, do nezemljanov v objektu 505, ki so bili nekoč pogoste teme pogovorov za šankom. Ugotovili smo, da to lahko uporabimo kot pripovedno orodje. Posebno zanimivo se mi je zdelo vprašanje, zakaj ljudje tako radi verjamemo teorijam zarote in vsemu mitološkemu, kar se skriva za njimi. Odločili smo se, da naredimo eksperiment, ki je nato postal celovečerec.
To so zgodbe generacije tvojih staršev …
Pa še starejše …
… pa dedkov in babic, film pa kaže na vaše zelo dobro poznavanje in razumevanje tematike, kot bi živeli v tistih časih.
Gre za nostalgijo po časih, ki jih sam nisi nikoli doživel.
Vendar vašo generacijo te teme ne zanimajo ali pa jih zanimajo zgolj v smislu zlorabe v politične namene.
Zgodili sta se dve stvari. Spadam v generacijo, ki se je začela šolati po osamosvojitvi. O času od leta 1945 do 1991 nam niso skoraj popolnoma nič povedali. Zato je normalno, da te začne to zanimati. Poleg tega pa o tem času ne dobiš neke objektivne slike, ampak dobiš neki pogled od ljudi, s katerimi živiš ali ki te obkrožajo, poleg tega zaznaš tudi neko ikonografijo tistega časa, ki je sam nisi nikoli doživel. Druga stvar pa je, da so ti časi neke vrste enigma. Tedanji sistem je deloval po sistemu pozitivnih informacij. Kar srhljivo je, kako nostalgičen postaneš po času, ki ga nisi doživel, ko v arhivih, na primer v arhivu Filmskih novosti, vidiš, kako so vsak teden poročali o novih uspehih – kako so odprli novo hidroelektrarno, tovarno, šolo, bolnišnico, kako so presegli načrt … Rečeš si, uaaau, čeprav morda vse to sploh ni obstajalo.
Kakšni pa so odzivi na film doma? Ljudje sprašujejo, če je to res.
(Smeh) Odzivi doma so dobri, sploh kar se kritikov tiče. Marcel Štefančič je v Mladini film ocenil z »za«, Matic Majcen je v Večeru film zelo pohvalil. To sta dva kritika, ki nikoli ne napišeta, da je nekaj dobro, če ni res dobro. Gledalci, se mi zdi, so film tudi dobro sprejeli. Obstaja več ravni, na katerih lahko film gledamo in ocenjujemo. Najbolj pomembno je, da je film čisto fajn za gledat – ali zgodba deluje, te drži v pričakovanju, kaj se bo zgodilo v naslednjem kadru, ali ne … Do zdaj mi še nihče ni rekel, da mu je bilo pa malo dolgčas, ali pa da je zaspal ob gledanju. Film smo skrajšali, skompresirali, na najmanjšo možno dolžino.
Vsekakor pa ima film dober tempo.
V montaži sem se ves čas spraševal, ali bi se nekaj dalo še na krajše povedati, ali lahko še kaj skrajšamo, tako da me je moral montažer miriti, češ da moramo dati gledalcu tudi malo dihati. Potem pa imamo tu stvari, ki se filma tičejo samo na pol, na pol pa naše današnje družbe. Zaradi tega je film kritičen in aktualen za današnji čas, ne za čas pred petdesetimi leti. Stvar je v tem, kako dojamemo ta film, kako ga vidimo v smislu verjetnosti nekaterih informacij. Da v gledalcu zasejemo konkreten dvom, smo v film vključili Slavoja Žižka, ki mu zelo konkretno pove, kaj gleda.
Zgodba o Božičku, v katerega nihče ne verjame, pa se vsi delajo, da obstaja, tako starši kot otroci.
Natanko tako. Ampak obstaja tudi veliko ljudi, ki enostavno želijo verjeti. Očitno smo jim v filmu pustili dovolj prostora. Imel sem intervju z nekim novinarjem iz Srbije, ki mi je rekel, da mu lahko razlagam, kar hočem, ampak on hoče verjeti in bo temu verjel.
Ob napovedniku se je zdelo, da boste v filmu govorili o tem, kako brez jugoslovanskega vesoljskega programa Američani ne bi prišli na Luno. Zakaj ste se odločili za drugačno zgodbo, za zgodbo o potegavščini, o tem, da pri jugoslovanskem programu ni nič delovalo?
Ob napovedniku ni bilo jasno, kakšna bo dramaturgija filma. Ko smo začeli delati, smo ugotovili, da je to, kar delamo, zelo intrigantna in hkrati simbolna zgodba Jugoslavije kot nekega sistema. Ne gre za vzpon in padec Jugoslavije, ampak predvsem za način, na kakršen je funkcionirala. Zato je veliko dogodkov v filmu vzporednih z dogodki, ki so se dejansko zgodili in jih vsi poznamo. Na primer zgodba o yugu (avtomobilu, op. p.). Zato ima ta vesoljski program težave, da ni tisto, kar je Jugoslavija obljubila. Odločil sem se, da naredim nekaj, kar je tako verodostojno, da s fikcijo povemo več o realnosti, kot bi povedali z realnostjo.
Za vse vaše filmsko delovanje je značilen svojevrsten humor. Humor, ki je bil še precej divji in »na moč« v Tinetu Streli, a je danes, čeprav je že precej izbrušen, še vedno prepoznaven. Kljub mladosti ima vaš filmski jezik prepoznaven slog.
To jemljem kot kompliment. Filmska govorica je nekaj, kar izhaja iz tebe. Vedno si želim, da se ljudje ob gledanju filma tudi malo nasmejijo. Film mora funkcionirati kot dihanje. Ne moreš ves čas samo vdihovati, moraš tudi izdihniti. Houston v določenih trenutkih postane precej dramatičen, tiste osebne zgodbe v ozadju so zelo žalostne. Zaradi tega filmu pomaga, da se v več trenutkih lahko sprostimo, nasmejimo in premislimo, da zadihamo. Po drugi strani je to na neki način tudi moje lastno videnje tega, kaj bi si jaz želel videti, če bi bil gledalec. Jaz se v določenih situacijah rad nasmejem. Na ta način laže prideš do gledalca. Če ga stisneš ob zid, se lahko hitro počuti ogroženega, če pa mu daš priložnost, da se malo sprosti in mu potem počasi sporočiš, kar si mu v bistvu želel povedati, to laže pride do njega.
A Pig Destroyer studiji še delujejo?
Nikoli nismo uradno zaključili tega projekta, mogoče ga bomo obudili. Pig Destroyer Studios je bil naš srednješolski projekt. Zbrala se je skupina dobrih prijateljev pa smo začeli snemati filme. Tako so nastali filmi Tine Strela 1 pa 2 pa 3 in informativne oddaje Pig Destroyer News in še marsikaj smo posneli.
Tudi neko grozljivko.
Tudi grozljivka je bila. Ta pa ni imela nič komičnih trenutkov. To je bila res grozljivka. Nas je bilo bolj strah, ko smo snemali, kot potem gledalce.
Tine Strela v Houstonu igra stransko vlogo.
Hotel sem mu narediti hommáge.
Imate še stike s svojo nekdanjo filmsko ekipo?
Še imamo stike, a ne v nekem širšem kreativnem smislu, saj smo izbrali vsak svojo poklicno pot. Samo jaz sem ostal v filmu, drugi so se našli v povsem drugih poklicih. Z leti pride tudi do tega, da imaš čedalje manj časa za vse te hobije. Tedaj so bile naše želje čedalje večje. Prvega Tineta Strelo smo posneli v enem dnevu in smo bili vsi veseli, ker nam je nekaj uspelo. Tretji del smo snemali precej dlje, vse je postalo precej bolj kompleksno, bili smo čedalje bolj zahtevni.
Ste se pa iz tistega veliko naučili.
Ogromno. Vsak, ki začne delati na nekem področju, lahko je to umetnost ali pa gradbeništvo, kar koli, mora iti na začetku z rokami v blato, si mora umazati roke.
Ampak tiste stvari so bile za vašo starost in okolje, v katerem ste živeli, precej kakovostne. Nekoč menda celo preveč, tako da niste dobili nagrade, ker je bil vaš film posnet preveč profesionalno.
Ja, neko tekmovanje je bilo, na katerem smo sodelovali v neki srednji šoli v Ljubljani. To je bil kratki film, s katerim sem pozneje naredil sprejemni izpit na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Našega filma potem na koncu tistega tekmovanja ni bilo nikjer, tudi nagrajen ni bil. Šel sem do enega od članov žirije in ga vprašal, kje je naš film. Potegnil me je na stran in mi po tiho rekel, da so o našem filmu veliko razmišljali in da so se strinjali, da tega nismo mogli sami narediti, da za njim stoji neka profesionalna produkcija. Pa sem si rekel – OK, prav. Nisem bil razočaran, pravzaprav sem bil zelo vesel. Očitno smo presegli tisto srednješolsko raven. Takrat se je na naši šoli zbrala na kupu ravno taka kombinacija ljudi, od katerih je dal vsak pomemben element pri filmu. Še danes delam tako. Tudi pri celovečernem filmu so osnovni elementi isti kot pri Tinetu Streli. Moral si imeti najprej zanimivo zgodbo, kar se nam med pogovori ob pivu ni bilo težko zmeniti, kakšna bo to zanimiva zgodba, potrebuješ dobre like, Matej, ki je igral Tineta Strelo, je naredil vrhunski lik, stvar mora biti dobro speljana … Oče me je že na začetku osnovne šole navdušil za fotografijo, tako da mi ni bilo tako težko presedlati na filmsko fotografijo.
Pa oprema je bila doma, da se je dalo kaj od očeta sposoditi.
To pa definitivno, to nam je precej pomagalo. Ko smo snemali drugi del Tineta Strele, smo v studio zvlekli vso opremo, kar je je bilo, in smo z njo snemali.
Koliko ste bili stari, ko ste posneli svoj prvi kader?
Snemal sem že v osnovni šoli, ko je oče iz podjetja prinesel kakšno kamero domov, in sem vedno nekaj snemal, ampak nikoli ne kaj več. Da smo prvič nekaj resnejšega posneli, je bil film Rekviem za burek, ki smo ga s prijatelji posneli tam nekje konec prvega letnika na ekonomski šoli pri petnajstih, šestnajstih letih. Smešno je. Velikokrat pogledam te stvari. Tedaj nihče od nas ni imel pojma, kaj naj bi bila filmska govorica. Naredili smo pač tako, kot se nam je zdelo, da bi bilo prav. Čeprav ni bilo posneto po nekih pravilih, je bilo brez planov, kontraplanov, totalov, establishing shotov … Ko narediš šolo, akademijo in vse to, je zelo dobro gledati, kaj si delal prej. S tem ohranjaš intuicijo. Eno so pravila, drugo pa je, kaj ti govori intuicija, kaj bi bilo pa »fajn« narediti. Houston je natanko to, je Tine Strela v veliko večjem obsegu. Delaš nekaj, kar veš, da bo drugačno, pa se enostavno vržeš v vodo in plavaš.
Koliko bo zaslužil Houston?
Če bo za začetek povrnil stroške, bo dobro.
Gledate veliko filmov? Koliko si jih ogledate na primer na teden?
Želel bi si jih gledati veliko več. Imam veliko prijateljev, ki niso filmarji, pa si pogledajo veliko več filmov. Čez dan delajo nekaj drugega, zvečer pa si rečejo: Zdaj bom pa en film pogledal. Pri meni je pa obratno. Delali smo cel dan v montaži, in ko prideš zvečer domov, se ti pa res ne da še eni dve uri gledati v enak monitor. Tako da se moram kar malo brcniti. Zdajle je na vrsti festival v Cannesu, kjer, upam, da mi bo uspelo pogledati kakšen film.
Kateri film je po vašem okusu najboljši v zgodovini?
To bi pa težko rekel. Ugotavljam, da se vsako leto tudi jaz toliko spremenim, da mi neki filmi, ki so mi bili še par let nazaj najbolj carski, niso več tako zanimivi, ampak mi je všeč nekaj drugega. Od lanskih filmov mi je bil najbolj všeč Savlov sin, film, ki je potem dobil tudi tujejezičnega oskarja. Pred petimi leti mi ta film še ne bi bil tako blizu, ko pa sem ga gledal lani na Liffu, sem bil ves čas prikovan na stol.
Kakšen film bi posneli, če bi imeli na voljo neomejeno količino denarja in na razpolago kateri koli studio?
Tega bi se v resnici najbolj bal. Ko imaš nekaj neomejeno, takrat najteže narediš nekaj ustvarjalnega. Najbolj ustvarjalen si takrat, ko nimaš na voljo ne preveč ne premalo sredstev. Če imaš premalo, nečesa ne boš mogel narediti. Najbolje je, ko imaš neki okvir in začnejo padati ideje v okviru tistega. Vsak bi si seveda želel imeti na voljo neomejena sredstva, po drugi strani pa se tega bojiš. Vsekakor pa so moje želje in načrti veliki.
Zvrst?
Po Houstonu si želim delati nekaj čisto novega. Vojni film. Iz prve in druge svetovne vojne je še veliko neobdelanih zgodb. Morda pa tudi kaj bolj prijetnega, romantičnega, morda komedija, nekaj bo.
Bi se lotili snemanja Krsta pri Savici ali pa …
Pod svobodnim soncem!
… ja, ali pa Pod svobodnim soncem?
Vsekakor. Pa imam še nekaj tega. Zelo zanimiv se mi zdi tudi Alamut in še veliko je tega.
S katerim igralcem bi raje snemali – Stanetom Severjem ali z Ježkom?
(Smeh) Če bi moral izbirati? Odvisno od tematike filma. Če bi delal nekaj bolj odpuljenega, drugačnega, nekaj na robu, bi bil Ježek odlična izbira, za nekaj drugega bi bil pa tudi Sever izjemen.
Bi pa z veseljem sodelovali z njima?
Ooo, seveda! Sem bil ravno pred kratkim v New Yorku pa sva se z De Nirom malo pogovarjala …
Ravno to me zanima, kaj sta se pogovarjala z De Nirom?
V bistvu je šlo za druženje z režiserji festivala Tribeca. Ker se je festival tedaj šele dobro začenjal, se nismo toliko pogovarjali o filmih. Predvsem smo se pogovarjali o festivalu, kako je nastal, kam sodi, o ozračju na festivalu in v New Yorku ter podobno. Je pa zanimivo, da so ti ljudje zelo odprti in preprosti. Ni se jim treba več v ničemer dokazovati, ker so že dovolj naredili. Bili smo na praznovanju obletnice filma Taksist pa so prišli na pogovor Martin Scorsese, Jodie Foster, Robert De Niro in ostali pomembnejši igralci iz filma. Res jih je bilo zanimivo gledati. Bil sem tudi na pogovoru s Francisom Fordom Coppolo. Ko opazuješ te ljudi, vidiš, kako se vsi soočamo z univerzalno identičnimi problemi pri snemanju filmov. Pripovedoval je, kako je snemal Apokalipso, pa ni bilo dovolj denarja in je moral vzeti kredit, da ga je lahko naredil, in tako naprej. Slava in vse ostalo pride šele potem, ko so projekti že končani in jih občinstvo sprejme in reče: Uau, to je pa kultna stvar. Kako je pa do tega prišlo, pa so kompleksne zgodbe z veliko težavami.
Katero igralko iz svetovnega nabora bi radi videli igrati v svojem filmu?
Ufff!
Vam je katera še posebej všeč?
Odvisno je od filma.
Katero bi si izbrali in potem naredili film zanjo?
Ravno v tem je problem, da imamo najprej film, in potem iščemo primerne igralce za določene vloge. V nasprotni smeri? Ne vem. Nikoli ne razmišljamo v tej smeri. Če bi delal film in imel za glavno vlogo v mislih točno določenega igralca, bi se lahko zgodilo, da ga potem ne bi mogel dobiti, in bi stvar padla v vodo.
Nekaj izkušenj imate tudi z gledališčem. Skupaj z Rokom Bičkom in Klemenom Dvornikom ste delali predstavo Upor ni človek v Anton Podbevšek Teatru, nazadnje pa zaključno predstavo ob 650-letnici Novega mesta.
Ja, ta predstava je bila zame res ogromna stvar. Do tedaj sem se s teatrom ukvarjal bolj tako, kot se pač filmski režiserji tu pa tam ukvarjamo s teatrom. Na občini so mi kar precej zaupali. Šli smo na neko polje, za katerega se nam je vsem zdelo, da bi lahko bilo genialno, a nismo bili ravno prepričani, da bo. Naredili smo kombinacijo improvizacijskega gledališča in občinske proslave ter nastopa pihalnega orkestra. Naredili smo nekaj, kar si noben ne misli, da gre skupaj na taki proslavi. Sedel sem na tehničnem balkonu nad tribuno in sem ves čas opazoval občinstvo, ki se je odzvalo fantastično. Sem mislil, da bodo od smeha polomili stole. To je bila čudovita izkušnja. Zaupal sem ekipi Iglu Teatra, ki ga vodi Juš Milčinski. Večkrat sem jih gledal in ne glede na to, kako daleč jih je s svojimi neumnimi idejami potisnilo občinstvo, so vedno ohranili neko okusno distanco, nikoli niso prestopili meje okusnega. Vse na odru je bilo improvizirano. Pozneje so me ljudje spraševali, ali nismo imeli z občinstvom dogovorjeno, kaj bo kdo rekel. Ne, vse je bilo improvizirano in ves čas smo samo čakali, kaj si bo občinstvo izmislilo.
Kaj pa zdaj počnete?
Najslabše, kar se ti lahko zgodi, je, da gre film v distribucijo, in se tedaj spomniš, da bi kaj novega delal. Pripravljam že več novih projektov. Res smo trenutno zaposleni z distribucijo Houstona, a gledamo naprej. Pri Houstonu smo se veliko naučili in pridobili veliko novih sodelavcev. Zdaj pri dveh novih projektih sodelujem s scenaristko iz Londona. Ne morem pa reči, kaj natančno bom zdaj delal. Morda bo to film, morda serija … Zelo sem odprt tudi za nove tehnologije. Ljudje danes filme gledajo na marsičem – na tablicah, na telefonih, na vsem mogočem, kar nas obdaja. Trenutno ljudje zelo radi gledajo serije. Jih je laže gledati kot filme – poznaš glavne like, trajajo petdeset minut, in to je ravno prav za pogledati, preden greš spat. Imam različne ideje, a nič konkretnega. Moramo kakšen napovednik spet narediti.
