Pred mesecem dni sem za Sobotno prilogo Dela napisala daljši članek o Ivanu Cankarju in njegovem življenju na Rožniku. Naš največji pisatelj je na tem idiličnem zelenem hribu nad Ljubljano živel od leta 1910 do 1917. V majhno sobico se je preselil kmalu po tistem, ko se je vrnil z Dunaja. Večkrat je zapisal, da je tam preživel najlepša leta svojega življenja. V članku sem pisala o tem, da so k njemu na Rožnik kot kakšni literarni romarji vsak dan prihajali oboževalci vseh generacij, samo zato da bi ga videli, da bi z njim spregovorili kakšno besedo ali da bi se jim podpisal v knjigo. Znana je tudi zgodba, da je nekoč na Rožniku neka mladenka skušala narediti samomor, ker je bila tako močno zaljubljena v Ivana, čeprav je ta sploh ni poznal. Cankar je imel modre oči in ženske so ga oboževale. Imel je številna ljubezenska razmerja, in kot je povedal svojemu bratrancu Izidorju Cankarju, je oboževal lepe ženske.
To, kar me je presunilo, ko sem stala v njegovi spominski sobi na Rožniku, je, da je bil pravzaprav brez lastnine, saj se je vse življenje selil iz sobe v sobo. Njegovi edini trije originalni predmeti, ki se stiskajo v majhni vitrini, so kravata, listnica in letna karta za obisk Jakopičevega paviljona. Čeprav mu je ravno v času, ko je živel na Rožniku, založnik Lavoslav Schwentner plačeval zelo visoke honorarje za njegove romane in zgodbe, prav tako je bil med najbolj plačanimi žurnalisti v Sloveniji. A denar je hitro zapravil, za darila, ki jih je kupoval dekletom, za pijačo in različne ekscentrične luksuze. Kot govori legenda, je včasih, ko se je iz Ljubljane vračal na Rožnik, rad najel kar dve kočiji, eno zase in drugo za svojo palico.
V članku nisem želela pisati le o Cankarjevi literaturi, ampak me je zanimalo tudi njegovo življenje, ki ga splošna literarna zgodovina rada izpušča. Cankar je bil za časa svojega življenja slaven, bil je zapeljivec, ekscentrik, ambicioznež in samozavestnež, bil je pogumen, saj se je ves čas upiral oblastnikom. Njegovi politični govori so bili izjemno dobro obiskani. Bil je odličen retorik. Ne, Cankar ni bil le brkati sitnež, ki je najprej hotel tisto kavo, potem pa si je premislil in užalil svojo mamo, ki je vse življenje tekla za vozom. Ni bil le papirnati lik iz šolskih učbenikov.
Članek je vzdignil nekaj obrvi umetnostnih zgodovinarjev in literarnih teoretikov, zdelo se jim je, da sem premalo pisala o njegovem literarnem ustvarjanju. Za nekatere je bil članek celo preveč bombastičen, češ da me je preveč zanimalo njegovo intimno življenje, četudi je to pogosto intonacija za umetniško ustvarjanje. Kot je nekoč dejal norveški avtor kriminalk Jo Nesbø: »Če boste pisatelja dovolj dolgo spraševali, zakaj je nekaj napisal, vam bo začel govoriti o svojem življenju.«
Nenadarjeni za zgodbe
Zakaj ne znamo Slovenci iz svojih umetnikov narediti dobre zgodbe? Zakaj jih tako radi predstavljamo suhoparno in hladno, kot da so le kamniti spomeniki, kot da niso imeli svojega življenja, ki bi ga lahko sestavili v napet in zanimiv roman? Ker se nam zdi, da mora biti kultura nekaj težkega, šolskega, dolgočasnega, da nas le ne bi preveč zanimala? Ker umetnosti ne povezujemo z realnim življenjem? Ker raje verjamemo, da so umetniki pač posebneži, neprilagojenci in največkrat pijanci? Ker se nam zdi, da ustvarjalnost ni nič posebnega. Ljubše nam je ves čas ponavljati ene in iste zgodbe o Prešernovi Juliji in o Cankarjevi kavi, a ta življenja nikoli ne znamo splesti v dobro napisane literarizirane biografije.
Leta 2012, ko so Angleži slavili dvestoto obletnico rojstva Charlesa Dickensa, so se knjižne police v londonskih knjigarnah, od Waterstonesa do Foylesa, kar šibile od novih biografij o tem pisatelju. Claire Tomalin je napisala najdebelejšo, ki je tisto leto kraljevala na vrhu lestvic najbolj branih knjig na Otoku. Avtorica knjigo začne z zgodbo o mladi služkinji, ki je nezakonskega otroka skrivaj rodila v umazani kuhinji, v kateri je delala, a je dojenček kmalu zatem umrl, saj ji je že takoj po porodu gospodarica naložila težko delo. Ubogo služkinjo so zaprli in jo obtožili umora, Dickens pa je najel najboljšega odvetnika in jo rešil pred zaporom. V knjigi lahko beremo o tem, kako obsedeno je pisal, kako mu je služabnik vsakih nekaj ur prinesel vedro ledeno mrzle vode, v katero je vtaknil svojo glavo, jo ovil v brisačo in pisal naprej. Oliverja Twista in Nicholasa Nicklebyja je menda pisal kar sočasno. V knjigi je opisana tudi zgodba o njegovi mladi ljubici, ki jo je skrival pred svetom in zaradi katere je zapustil ženo in deset otrok. Leto dni pozneje je Ralph Fiennes o Dickensu in njegovi mladi ljubici Nelly Ternan posnel film Nevidna ženska, v katerem je sam odigral Dickensa.
Podobno je bilo lani ob 400-letnici Shakespearjeve smrti. Izdali so cel kup novih literarnih študij in biografij o njem.
Seveda so tudi v Veliki Britaniji šolski programi polni njihovih klasikov, a prav zaradi zanimivih sodobnih biografij ali poljudnoznanstvenih knjig o času, v katerem so živeli umetniki, o njih ne berejo le v šoli, temveč tudi pozneje. Vedno nove biografije poskrbijo, da zanimanje za klasike nikdar ne usahne. Založniška hiša Penguin je ob 400-letnici smrti velikega dramatika k sodelovanju povabila več svetovno znanih in žanrsko povsem različnih pisateljev in pisateljic, od Jeanette Winterson in Howarda Jacobsona do Margaret Atwood, ter jih prosila, naj si izberejo eno od Shakespearjevih dram in po njej napišejo nov roman.
V Sunday Timesu ali Guardianu vsak teden preverjam lestvice najbolj branih knjig, in skoraj vedno je med njimi tudi kakšna nova knjiga o velikih angleških umetnikih. Trenutno je to recimo Jane Austen At Home, ki jo je napisala znana zgodovinarka Lucy Worsley, v kateri govori o sobah, v katerih je pisala, o plesnih dvoranah, kamor je hodila na ples, o tem, kako je bila ženska pred svojim časom, saj so jo obletavali snubci, a se je odločila, da bo ostala samska. Ko preberemo to knjigo, romanov Jane Austen nikoli več ne bomo brali na enak način.
Če bi bil Cankar Anglež
Naslednje leto bomo praznovali stoletnico Cankarjeve smrti. Nič ne vem o tem, da bi kdo pisal novo biografijo o pisatelju z Vrhnike, kaj šele, da bi o njem snemal televizijski film ali nadaljevanko. Lani so na RTV Slovenija objavili razpis za scenarij za igrani film na temo Cankarja, a so bile menda zgodbe, ki so prispele na Kolodvorsko, tako slabe, da so obupali. Očitno je, da bi se takšnih obletnic morali lotevati bolj sistematično, saj nimamo tradicije njihovega praznovanja. Od Angležev bi se lahko marsičesa naučili.
In ko smo ravno pri Cankarjevi smrti. Tudi ta je še vedno polna legend in mitov. Je Cankar res padel po stopnicah in se pri tem tako usodno poškodoval, da je nekaj tednov kasneje umrl? Kaj pa če so ga umorili? Še to ni natančno jasno, v kateri bolnišnici je umrl. Ali je morda kje ohranjen zapisnik obdukcije, če so jo sploh opravili. Tudi vsa ta vprašanja so del literarne zgodovine. Če bi bil Cankar Anglež, bi o njegovi smrti že obstajale knjige in filmi, še več, obstajale bi celo povsem fiktivne kriminalke o tem, kdo ga je umoril in zakaj. Kriminalka o Cankarju? Kako blasfemična ideja. Naši teoretiki in akademiki bi to težko prenesli, bralcem pa bi bil dober žanrsko spisan roman po vsej verjetnosti zelo všeč.
Z velikim razočaranjem se spominjam raznih nadaljevank o slovenskih pisateljih. O Trubarju, recimo, ali Prešernu. Vse so bile zamorjene, temačne, polne literarnih dialogov in razprav o zgodovini, Slovencih, kulturi. A Trubar je moral biti v resnici velik pustolovec; že pri dvanajstih je odjahal na Reko, kasneje na Dunaj, kjer je živel prav v času turških obleganj. Potem so tukaj tudi njegovi dve ženi, uporništvo in svetovljanstvo. S Prešernom je podobno. Ko sem se pred leti pogovarjala s škotsko pisateljico Janice Galloway, avtorico biografskega romana o pianistki Clari Schumann, ženi skladatelja Roberta Schumanna, mi je rekla, da so ji Slovenci veliko pripovedovali o Prešernu. »Kakšna izjemna podlaga za roman!« je dejala. »Pripoved o muzi, o štirinajstletni ljubici …« Ni mogla verjeti, ko sem ji povedala, da so police knjigarn z literarnimi biografijami o našem največjem pesniku skoraj prazne.
Prav tako se poznavalci in arhitekti vedno raje v neskončnost prepirajo o tem, kdo od njih je večji poznavalec Plečnika in kdo je bolj zaslužen za njegove razstave, kot pa da bi kaj napisali o njegovem življenju. Lani so v Ljubljani odprli prenovljeno Plečnikovo hišo in sprehod po njej odkriva neskončno zgodb. Plečnik je bil velik asket, a je vendarle imel vsaj dve strastni platonski ljubezni, ohranjena so njegova ljubezenska pisma, spogledoval se je z mistiko in numerologijo … A če o teh stvareh vprašate katerega od njegovih poznavalcev, bo skeptično zamahnil z roko, kot da gre za teme iz rumenega tiska.
Filmska je denimo tudi biografija slovenskega literarnega zgodovinarja, esejista in pisatelja ter prevajalca Janka Lavrina. V času ruske avantgarde, ko je imel komaj nekaj več kot dvajset let, je bil v Moskvi velika uredniška zvezda, prijateljeval je z Majakovskim, Harmsom, Rozanovom. Med prvo svetovno vojno je bil dopisnik z Balkana za ruske časopise, delal je intervju s človekom, ki je učil streljati Gavrila Principa. Bil je osebni prijatelj prvega predsednika Češkoslovaške Tomáša Masaryka, ki je na Jasni Poljani večkrat obiskal Tolstoja; slednji je Lavrina, urednika različnih literarnih revij, poznal in je Masaryku naročil, naj mu prenese lepe pozdrave. Pozneje je živel v Londonu, v angleščino je prevajal Prešerna, pisal je biografije o Ibsenu in Gogolju, poznal je D. H. Lawrencea in T. S. Eliota, med drugo svetovno vojno je delal za BBC in kasneje poskrbel, da se na univerzi v Nottinghamu študenti še danes učijo slovenščino.
Od zgodb do večnosti
Ko bomo zaprašeno pojmovanje kulture končno presvetlili z radovednostjo, ko bomo pozabili na predsodke in zadihali s polnimi pljuči, bomo lahko na kulturo in umetnost pogledali s perspektive, ki se ji reče življenje. Brez dvoma je ustvarjalnost velika sila, ustvarjalci pa zapletene in zanimive osebnosti. Kultura ni le 8. februar – kultura so zgodbe, ki živijo večno.
_
Irena Štaudohar je po poklicu dramaturginja, bila je urednica gledališke revija Maska, kot dramaturg je sodelovala z različnimi gledališkimi režiserji in koreografi, kot publicistka je pisala za različne časopise in revije. Bila je urednica Sobotne priloge Dela, kjer je zdaj novinarka. Je avtorica knjige esejev z naslovom Magija za realiste.
