Naučili so se brati, za silo pisati in kakšen enostaven račun

Pero Jokić je prišel na Osnovno šolo Bršljin kot učitelj tehničnega pouka in fizike leta 1972, eno leto po odprtju, naslednje leto pa je postal pomočnik ravnatelja. S tedanjim ravnateljem Borisom Gabričem in Milo Lah, ki je bila prva učiteljica romskega razreda, so orali ledino na področju organiziranega izobraževanja romskih otrok. Čeprav je od takrat minilo že 45 let in je marsikateri spomin izpuhtel v pozabo, pričevanji Pera Jokića in Mile Lah vendarle dobro kaže na velik napredek na področju izobraževanja Romov.

Pero Jokić: Bilo je težko, zelo težko je bilo delati

Kako je bilo šolanje romskih otrok v novomeški občini urejeno pred gradnjo Osnovne šole Bršljin?

Mislim, da do takrat razen šentjernejske in šmihelske šole med učenci nikjer niso imeli romskega otroka. Šentjernej je imel Hudorovce, ki sem jih tudi jaz učil.

Se je tedaj kaj drugače delalo z njimi?

Nič posebnega. V bistvu so v šolo hodili le otroci iz ene družine. Eden od teh otrok je pozneje postal avtoprevoznik, oče pa je bil na šoli snažilec.

Je bila Osnovna šola Bršljin že pred gradnjo predvidena, da bo sprejela tudi romske otroke?

Tega ne vem. Lahko, da je na kakšnem partijskem sestanku, na komiteju ali pa na SZDL že prej kdo dobil kakšno idejo. Tja je bolj hodil Boris Gabrič, ki je bil prvi ravnatelj bršljinske šole. Vsekakor je prišel predlog od zunaj in ne iz šole.

Kako se je začelo?

Po romske učence smo hodili s kombijem v romsko naselje. Vozil jih je Jože Murgelj, domačin, mislim, da je bil iz Potočne vasi. Pripeljal jih je na zadnji vhod pri telovadnici. Tam so bile tudi kopalnice. Najprej smo jih stuširali, preoblekli v čista oblačila in obuli ter jih odpeljali v razred.

V šoli so dobili tudi vse pripomočke.

Vse. Bili so v svojem razredu, posebej, niso bili skupaj z ostalimi otroki. Sprva jih je bilo le od deset do dvanajst.

To niso bili vsi otroci iz naselja.

Ne. Že tistih, ki so bili stari devet ali deset let, skoraj nismo mogli več dobiti v šolo.

Kakšen pa je bil odziv romskih staršev, ko ste jim otroke odpeljali v šolo?

Različno. Prisotnost otrok pri pouku je bila tudi pogoj, da so dobili pomoč oziroma da so lahko dobili pakete s hrano in osnovnimi potrebščinami. Tedaj ni bilo tovrstne socialne pomoči, kot so je deležni danes, niso dobivali denarja.

Koliko časa pa so ti otroci zdržali v šoli?

Od začetka od dve do tri ure. Počasi so se prilagodili, tako da so bili v šoli lahko štiri ure. Te otroke je bilo zelo težko navaditi na prostor. To so bili otroci svobode in širnega prostora, tu pa so bili zaprti med štiri stene, kar so zelo težko prenašali.

Kako pa so prenašali avtoriteto učitelja?

Tako tako. Od začetka niso kaj dosti ubogali, ko pa so se v letu ali dveh prilagodili in nekoliko socializirali, pa je bilo bolje. Ampak bilo je težko, zelo težko je bilo delati.

Koliko let so »zdržali« na šoli?

Ne vem, če je od začetka kateri prišel do četrtega razreda. Pozneje je bilo drugače.

Kaj so se v tem času naučili?

Znali so nekaj pisati in nekaj malega računati. V tretjem razredu so prišli na stopnjo znanja običajnega prvošolčka. Slovenski jezik je šel vsem zelo, zelo slabo.

Tudi njihovi starši najbrž niso znali veliko slovensko.

Zelo slabo. Nekateri da, večina pa komaj kaj.

Kdo je največ pripomogel, da se je na Osnovni šoli Bršljin začelo delati z romskimi učenci?

Ravnatelj Boris Gabrič je bil zelo zainteresiran, da se to vpelje.

Kdo je financiral?

SIS (Samoupravna interesna skupnost za vzgojo in izobraževanje, op. p.).

So še na kateri šoli na Dolenjskem v tistem času poskušali organizirati pouk romskih otrok na podoben način?

Ne, vsaj da bi jaz vedel, ne. V Šentjerneju tedaj še ni bilo romskega naselja, kakršno je danes. Tisti Romi, ki so stanovali kje v okolici, niso hodili v šolo.

Kako so ostali učenci na šoli gledali na romske učence?

Ker so imeli Romi svoj razred, med njimi niti ni bilo veliko stikov. Ozračje je bilo čisto normalno. Učiteljica, ki je poučevala romske učence, jih je pripravila tudi za nastope na šolskih prireditvah.

Tako rekoč ste tedaj na področju izobraževanja Romov orali ledino. Je bilo vse skupaj vaš »izum« ali pa ste se oprli tudi na izkušnje koga drugega?

Šli smo v Mursko Soboto oziroma v Puščo, kjer smo od tamkajšnjih šolnikov dobili informacije in so nam predstavili svoje izkušnje. Bili smo tudi v baraki ene od tamkajšnjih družin, imeli so zelo urejeno, postelje postlane in vse čisto.

Kako pa so takrat živeli naši Romi v Žabjaku?

Zelo slabo. Hiše ni imel nihče. Le tu pa tam je bila kakšna baraka, sicer pa je večina živela v šotorih. Tedaj je bilo naselje, če gledaš proti Mirni Peči, z leve strani ceste, na drugo stran ceste so se naselili pozneje.

 

Mila Lah: Že, že, ampak rože so bile pa ukradene

Kako se je zgodilo, da ste na Osnovni šoli Bršljin prevzeli romski razred?

Leta sem na šoli skrbela za lutke in lutkovno skupino. Tega sem imela že zadosti. Ko so prišli na šolo Romi, sem postavila pogoj, da bom prevzela romski razred, če lahko oddam lutke nekomu drugemu. Pozneje mi je bilo žal, bi šla takoj nazaj, če bi lahko. Raje bi imela še naprej lutke kot Rome. Bili so nesocializirani, nedisciplinirani, strašno težko vodljivi. To so bili popolni začetki. Uspeh pri delu z njimi je bil minimalen. Niso dojemali snovi, ker niso bili sposobni poslušati. Zelo veliko snovi je bilo treba črtati iz programa. Pripravila sem program, a sem hitro videla, da je bil preobsežen in zanje pretežak. Morala sem iti na minimum in program sproti spreminjati. Velikokrat sem bila strašansko razočarana, nezadovoljna, ker nisem mogla uresničiti, kar sem načrtovala. Kot učiteljica sem bila navajena, da sem tisto, kar sem načrtovala, tudi uresničila, kar je bilo pri delu z Romi nemogoče. Poleg tega so bile pri učencih na začetku v razredu zelo velike starostne razlike, eni so bili za prvi razred, drugi pa po starosti že za petega. To ni šlo skupaj. Starejši so namreč motili pouk. Saj so se navezali na učitelja, ampak …

Pa so bili tudi kakšni prijetni trenutki, ko vas je kakšen otroček presenetil?

Seveda. Punčke so bile luštne, osem ali devet let stare. Z njimi smo ustvarile kar dobre odnose. Lahko rečem, da smo ustvarile neko pozitivno medsebojno energijo. S starejšimi fanti pa so bili veliki problemi, ker so tudi kradli.

Ampak radi so vas pa imeli, sem slišal.

To pa ja. Kadar sem prišla lepo oblečena v šolo, so mi rekli: »Suzi, ti si lepo oblečena, daj se še počeši, daj si frizuro gor, ti si Suzi.« Strašno so radi videli, da sem se lepo oblekla.

Precej neposredni so bili.

To pa res. Vendar so bili tudi vedno zadržani. Niso ti pustili prodreti v bistvo njihovih misli, njihovih čustev. Tudi zelo majhni otroci. Niso se sprostili kot naši otroci. Bila je velika razlika – oni so bili Romi, mi smo bili pa zanje civili. Čeprav sem bila njihova učiteljica, sem bila zanje civil. Ni se dalo z njimi vzpostaviti tako neposrednega stika kot z ostalimi učenci. So se znali navdušiti, pri telovadbi so se tudi sprostili, imeli so te radi, a vedno so imeli nekaj zadaj. Ko smo šli na izlet, so mimogrede kaj ukradli. Je ukradel denar in ga zakopal ter se gor podelal. Drugič smo nekam šli, pa je eden že skočil čez planke na vrt, ukradel rože in mi jih prinesel.

Vendar je imel dober namen, hotel vas je razveseliti.

Že, že, ampak rože so bile pa ukradene. Vendar niso bili vedno oni krivi, čeprav so vedno za vsako stvar njih obtožili. Takrat je bila med Romi in nami veliko večja razlika kot danes. Ti otroci so prišli naravnost iz Žabjaka popolnoma nevzgojeni.

Stroka o izobraževanju Romov tedaj najbrž ni vedela veliko, verjetno nič. Ste kar improvizirali?

Sproti. Oni so sproti nakazali, kaj so pripravljeni tisti dan sprejemati in kako. Ko so začeli z: »Bejž, bejž, ne bom, bejž … «, takrat ni bilo nič. Moral si biti zelo iznajdljiv, da si jih pripravil do dela.

Koliko let so tedaj zdržali v šoli?

Sčasoma nam jih je uspelo zadržati tudi do petega razreda. Kar smo dosegli, smo dosegli v prvem razredu, potem so ostali na tej ravni. Šli so v naslednji razred in tam so samo še sedeli.

So šli, ko so končali vaš prvi razred, v redne razrede?

Potem so šli v redne razrede in tam so obsedeli. Naučili so se brati, za silo pisati in kakšen enostaven račun izračunati. Uspeh je bil že, da so se naučili držati svinčnik. Ko so prišli v šolo, barvic sploh poznali niso. Učitelj bi moral biti prej drugače seznanjen, kakšni so ti otroci, kaj zmorejo, da bi se lahko čisto drugače pripravil za pouk. Velikokrat sem pričakovala več, učno uro drugače načrtovala, a tistega nisem mogla izpeljati, ker enostavno niso hoteli delati. Potem smo pa filme gledali, kar so imeli zelo radi, in smo imeli o filmih govorne vaje.

Ko so prišli na šolo, niso znali nič slovensko.

To ni res, vsi Romi znajo slovensko, to ni res, da ne znajo. To pa pretiravajo. Je pa res, da so slovensko govorili po svoje.

Ste s kom ohranili stik, koga čez leta srečali in sta se prepoznala?

Bilo je nekaj deklic, ki so bile zelo prisrčne, pa jih pozneje, ko sem obiskala Žabjak, nisem našla. So bile na terenu. Z nekaterimi smo ustvarile zelo prisrčen odnos, tisti starejši fantje so bili pa barabe.

Kako so vam njihovi starši zaupali?

Nisem imela problemov z njimi, a za uspeh svojih otrok niso bili zainteresirani. Bili so komunikativni, smo se lahko pogovarjali, a da bi se navduševali nad šolo, se pa niso. Da so otroci hodili v šolo, jih je zanimalo samo zaradi tega, ker je bil to pogoj, da so v trgovini vsak mesec dobili določene izdelke. Je bil pa zanje to tudi del boja za preživetje.

Vam je kdo kdaj grozil?

S pištolo je prišel oče v šolo, ker ni dobil paketa, ker otrok ni hodil v šolo. »Kje je Lahova, da jo bom ustrelil,« je vpil po šoli. So me sodelavci svarili, naj bežim, da me bo Valentin ustrelil. O, ne bo me, ne bo, sem rekla in sem šla dol. Valentin, streljajte, se rekla, streljajte, no, kje imate pištolo. Pa se je ustrašil. Nisi se jih smel bati. Če si se jih bal, so te nadvladali tako otroci kot starši. Vendar se nisem dala, nisem se jih ustrašila. Sem se jim pa prilagodila, se spustila na njihovo raven. Do njih nisi smel biti vzvišen, morajo čutiti, da so sprejeti, potem so pa tudi tebe sprejeli.

So otroci v šolo prihajali lačni?

Zajtrka niso imeli, so pa vsako jutro skuhali cel pisker prave kave, tudi za otroke. To so pa imeli. Pa tudi meso so imeli, vedno, in so obare kuhali.

Kakšno je bilo njihovo zdravstveno stanje?

Zelo so bili zanemarjeni. Bilo so vedno prehlajeni, imeli bronhitis, bili so zelo bolehni. Stalno sem jih vozila k zdravniku. Starši, na primer, niso nikoli ugotovili, da je otrok kratkoviden. Ena deklica je bila skoraj slepa. Jaz sem ji hodila v Žabjak vsak večer ob pol desetih dajat kapljice. Sem se za avtom pripeljala in mi ga ni bilo treba nič zakleniti. So rekli, da bodo oni »merkali«. Imela je mreno prek očesa in so jo operirali. To je bilo veliko tveganje, ker če operacija ne bi uspela, bi bila jaz kriva.

Kako je bilo, ko ste se upokojili?

Za slovo sem jim pripravila dve torti, lepi, lepo okrašeni. Pa so rekli: »Bejž s tem stran, daj salamo, hrenovke pa ajvar pa zenf.« Niso marali torte.

Intervju z ravnateljico OŠ Bršljin Darjo Brezovar.