Pohlep

“Nikdar nisem srečal človeka, ki mu ne bi zaupal. Konec koncev, življenje je zgrajeno na veri in zaupanju.”

Ferlin Husky, country pevec

I

Po tistem, kar mi je storil Peter, sem mislila, da se mi kaj hujšega ne more zgoditi. Da moram le predihati dan za dnem, dež za soncem, vse oblike vremena in vse letne čase, in ko se bo obrnilo leto, bodo nastopili dnevi, ko se nanj ne bom več spomnila tako silovito, da mi zaškrtajo zobje in me zaboli v vratu. Veliko sem delala in padala v posteljo izčrpana; ne v izgubo zavesti, marveč v temno kašo, skozi katero sem brodila in nisem ločila misli od čustva. V najtemnejših kotičkih noči sem se spraševala, v čigavo telo se bom prebudila.

Mogoče je telo ustreglo lastni obljubi, a res sem se na začetku poletja počutila bolje in pričela razmišljati o ritualu pozabe. Pred stoletjem bi zažigali pisma in slike, vonj po dimu bi jim sčistil nosnice, draženje oči nadomestilo solze in kupček pepela potolažil. V digitalnih časih sem kljuvaje pritiskala tipko delete in se čutila nepotešeno. Sklenila sem o Petrovi zlorabi povedati, a komu? Vse moje zveze so poslovne ali bivše, zato sem med znankami dolgo in preudarno izbirala, katero bi lahko povišala v status “prijateljice”, torej poslušalke z zmerno stopnjo zaupnosti. Če imajo Eskimi dvesto besed za različne stopnje snega, bi jih vsi morali imeti dvakrat več za nivoje prijateljstva.

Naročila sem najboljši catering in sama izbrala vino. Ko sem natočila še zadnje kaplje in sva prepognili prtičke ter jih postavili nazaj na mizo, pritisnili hrbta ob naslonjač in komaj slutno vzdihnili iz polnih želodcev, sem začela pripovedovati o Petru in njegovi prevari.

Poslušala me je sočutno, z zanimanjem in široko odprtimi očmi, katerih veke so ob čustvenih delih zadrhtele, kot bi moji stavki nosili s seboj slutnjo biča.

Ko sem končala, sva strmeli druga v drugo in trajalo je, preden je spregovorila.

Najprej sploh nisem doumela, kaj je povedala. A smisel so izdale že njene oči, zevajoča usta in dolg vdih, s katerim je začela.

Zabolelo me je bolj kot Petrovo izdajstvo.

Rekla je: “O, kako si želim, da bi meni moški naredil kaj takega!”

*

Nekako sem zaključila večer, četudi se še nikoli nisem počutila tako osamljeno. Gledala sem telo, ki je sedelo nasproti, se premikalo, govorilo – ne vem kaj – in kimalo, a razmišljala sem lahko le o tem, da to ni le drug človek, marveč tuj svet, meni povsem nedoumljiv. Ni hujše tujosti od tiste, ki jo pusti za seboj zgodba povedana, a ne razumljena.

V nespečni noči sem ugotovila, da si jo moram povedati še enkrat sama sebi in se neprestano spraševati, kdaj sem izgubila njen pomen, če sem ga res? Ima prav moja “prijateljica” ali jaz? Je možno, da bi imeli prav obe? Je izdajstvo lahko darilo in prevara največji kompliment?

 

II

 

Tako je bilo:

Lani je poletje prišlo zgodaj in zadušljivo vroč zrak me je spremljal na dolgem sprehodu okoli parka, do japonskih turistov, ki so polagali cvetje na Lennonovo mandalo in bili videti rojeni po njegovi smrti. Sklanjali so glave, kot sem si predstavljala njihove prednike služiti cesarju, preden so odložili plišaste medvedke, narejene na Kitajskem. Ne vem zakaj, a kadar me boli želodec, rada gledam medkulturne pomote.

Četudi lokala nisem obiskala že dolgo, me je ženska pri vhodu takoj prepoznala in pospremila do najboljše mize.

“Kot po navadi?” je vprašala.

V mislih sem ji zvišala napitnino in odkimala:

“Le lečino juho, prosim.”

Strmela sem v prazen sedež nasproti in se spomnila moškega, s katerim sem tu jedla nazadnje.

“Saj sediva v veganski restavraciji,” me je presekal sredi stavka, “zakaj mi pridigaš o veganstvu?”

Počasi sem zaprla usta in misli so priletele vame hkrati kot sršeni: kako pretirava s kreditno kartico, ki sem jo zanj odprla, mi laže, me vara in kako tudi seks ni več tako dober, kot je bil prve mesece. Prav ima, res pridigam o ljubezni do živali, ker ne čutim nobene več do njega. In kako aktivno me mora že sovražiti, da si drzne prekiniti monolog krave, ki jo molze. Molče sem pojedla do konca, plačala za oba in ga še v lokalu obvestila, da je odpuščen.

 

Pogrinjek pred menoj se je piramidasto dvigoval in logotip z imenom lokala mi je pomežiknil z letnico mojega rojstva. ‘Ja,’ sem pomislila, ‘stara sem 37 in raje kot moškemu jeziku, prstom in penisu svojo občutljivo točko prepuščam izmenično curkom mrzle in vroče vode.’ Zveneti bi moralo tragično, a sem se zadovoljno nasmehnila. ‘Mogoče je starost kriva, da sem se naveličala teh ljubezenskih neumnosti.’

Obrnila sem se, da bi videla, zakaj načeloma tako učinkovita strežba zamuja in z ramenom zadela natakarja, ki se je ravno sklanjal s skodelo juhe. Tekočina je prelila rob in mi brizgnila na krilo. Prvi trenutek nisem čutila ničesar, nato me je zapeklo, hotela sem zakričati, vzgoja je vskočila, stisnila sem zobe in le nekako dolgo, zateglo zavzdihnila, se stresala in nazadnje zaječala.

Osebje se je pognalo v akcijo. Nekdo je prinašal led, receptorka se je opravičevala, jaz pa nisem mogla odtrgati pogleda od obraza natakarja, ki me je polil.

Nikoli še nisem videla tako golega in močnega pohlepa.

Ko sem odhajala, sem bolj zaslutila kot videla njegov odsev v steklenih vratih. V svoji temni srajci je stal med svetlečimi neonskimi stebri šanka in strmel za menoj.

*

Njegovo sporočilo sem našla med občasno kontrolo smeti na Facebooku. “Še enkrat se vam opravičujem,” je zapisal in potem je v novi vrstici, kot bi ga prešinilo, da sem ga že pozabila – kar je držalo – pojasnil, da je tisti natakar iz veganske restavracije. Pismo je bilo staro že deset dni in četudi mi je vljudnost šepnila, naj napišem “hvala”, sem ga ignorirala.

Čez nekaj dni je sledilo novo sporočilo, v katerem me je vabil na kosilo. “V znak opravičila,” je zapisal. Fraza se mi je zdela čudna in najprej sem premišljala o njej, preden sem pogledala njegovo sliko in obraz pohlepa mi je živo vstal v spominu. Lani sem plačevala terapevtki, s katero nisva ugotovili nič novega, a v bolj strokovnih stavkih: potrjujem se s tem, da vzdržujem moške in zato nisem v resnici nikoli v razmerju, ker se ga bojim itd. itd. Kot bi se že prej ne zavedala, da nisem več od medu, na katerega se lepijo sestradani troti. “Kako naj to spremenim?” sem jo vprašala. “Sami, zavestno in z dejanji.”

Kimala sem in si mislila svoje, ko sem odhajala. Nisem se več vrnila.

 

Čez nekaj dni je ponovil vabilo in priložil povezavo do zvočnega posnetka. “Tole poslušam zdajle,” je pripisal. Nataknila sem si slušalke in pričakovala kakšno ritmično ropotanje (s tem sem se prvič zavedela, koliko mlajši je o mene). Klavir je res udaril odločno, nato pa odkorakal v nekakšno trdo nežnost. Pritegnilo me je in posnetek sem postavila na samodejno ponavljanje.

“Erik Satie: PiècesFroides,” je pisalo pod utripajočo vizualizacijo, ki ga je spremljala.

Glasba mi ni šla iz glave, in ko sem sedela na terasi, sredi nabrekle pomladi, nad krošnjami, ki so zakrivala dvoje najbolj trpežnih oblik bivanja, turiste in rekreativce, sem držala kozarec martinija in bi skoraj potiho začela prepevati melodijo, če me ne bi ustavila misel, da s svojim nepopolnim posluhom skrunim nekaj lepega.

Ogledala sem si natakarjev Facebook profil in si zapomnila njegovo ime: Peter. Večinoma je objavljal le klasično glasbo in občasne razpise za natečaje mladim skladateljem in glasbenikom, kar mu ni prineslo ravno veliko sledilcev. Na video posnetku je igral klavir, za moje nepoznavalsko uho zelo dobro, in nehal z odločno kretnjo, ko je nekdo postavil kozarec piva na pokrov. Na parih slikah je stal v skupini, vedno ob strani, z nasmehom, ki bi si ga lahko nadel tudi naključni mimoidoči. V zadnjem letu si je pristrigel kodre in med obrvmi se mu je začrtala prva guba. Kljub temu se mi ni zdelo, da bi že praznoval trideseti rojstni dan.

Še nekaj dni je minilo do novega vabila in obvestila o tem, kar posluša. Pod posnetkom je pisalo le “Le cygne”. Ni bilo iz Labodjega jezera, to sem takoj preverila, a drhtenje čela je v meni vzbudilo srh.

Poklicala sem tajnico in ji naročila, naj izve, kdo je avtor skladbe. Najemam najboljše kadre, a tudi ona ni mogla skriti trenutka začudenja.

Trajalo je skoraj pol ure, preden mi je poslala e-pošto: “Camille Saint-Saens: Le carnaval des animaux”.

Zaman sem poskušala ugotoviti, če se Peter drži kakega skritega načrta pri pošiljanju vabil.

*

Vožnja mi osredotoča pozornost, hoja me razprši. Kadar moram razmisliti, se odpravim na dolgo pot z avtom, med katero ne vključim radia in imam telefon ugasnjen. Tokrat sem si vrtela skladbi, ki mi jih je poslal Peter, in si verjetno s tem že pristrigla peruti logičnega razmišljanja.

Stanujem v središču vitkih in elegantnih. Vožnja proti obrobju mesta pomeni, da videvam na pločnikih vedno več sala na mesu in manj kvalitetne obleke na njem. Svet je že razpadel in tisti, ki so odnehali, stojijo pred trgovinami in na avtobusnih postajališčih, zbrani v skupine čakanja brez smisla in cilja. Sizif je imel vsaj skalo in delo z njo.

Avtocesta 90 vodi skozi neskončno deželo trgovskih središč in bolnišnic. Mrtvašnic ni videti in edina vidna pokopališča so le še spomeniki. Industrijske stavbe so redke, zapuščene in pokrite z napisi “Nevarnost rušenja”. Nakupovanje in zdravljenje sta edini preostali javni dejavnosti.

Nenadoma me je spreletelo z jasnostjo, kot je niti slutila nisem, da sem je zmožna: saj vse kupujem! Ta avto, bencin, cestnino, to glasbeno napravo, vse. Lastno življenje sem zagledala v novi luči in tudi pokrajina, ki sem jo bila povsem navajena, se mi je pokazala jasneje: ne več supermarketi in bolnice, marveč trgovine s predmeti, trgovine z zdravjem.

Nič ni zastonj, vse se plača, tudi nasvet terapevtke, tuš in topla voda iz njega, ki me zadovoljuje. Spomnila sem se znanke, ki se je finančno preskrbela s tem, da sta se z bivšim možem zmenila glede obiskovanja otrok: po e-pošti mu je poslala cenik najema na dan, uro in popust za večje časovne količine.

V zvočnikih je Saint-Saens zamenjal Satieja, kar sem opazila šele kasneje. Preveč sem se osredotočila nase, na idejo, ki se mi je zdela tako logična, da sem se čudila, kako se je nisem spomnila že davno: če se vsi prodajamo in je vse na prodaj, zakaj sem se erotičnih zvez lotevala kot nekaj drugačnega, kar ne podlega pravilu sveta? Če sebe smatram za izjemo, potem ni čudno, da se počutim izkoriščana in me boli, ko mi kradejo.

Zakaj pri naslednjem ljubimcu ne bi že vzela v zakup, da je pač najeta delovna sila in zanj odprla projekt, mu dodelila budget in pazila, da ne pride do rebalansa.

*