Ob letošnjem kulturnem prazniku je v Krkini knjižni zbirki izšla monografija o gradu Otočec, ki velja za enega najbolj imenitnih med slovenskimi gradovi. Prav gotovo je vzrok za to neko prav posebno sožitje arhitekture z okoliško krajino in reko Krko. Le še dva naša gradova imata tako izjemno lego: Bled na strmi skali nad jezerom in Predjamski grad. Otočec si gotovo zasluži predstavitev v samostojni knjižni izdaji in ni avtorja, ki bi bil bolj poklican za to nalogo, kot vodilni slovenski kastelolog Ivan Stopar.
Ivan Stopar pa z Otočcem ni povezan le zaradi svojega dolgoletnega strokovnega delovanja, temveč tudi na čisto oseben način (kakor je povedal v nagovoru ob predstavitvi izdaje knjige in o čemer zelo doživeto piše tudi Milček Komelj v predgovoru h knjigi), saj je prav stik z nenavadno lepoto tega rečnega gradu, njegovega širšega okolja in idiličnega naravnega zaledja začrtal njegovo življenjsko pot. Z njim se je namreč podrobno seznanil že v mladostnih, formativnih letih, ko je kot dijak novomeške gimnazije leta 1946 spremljal takratnega študenta umetnostne zgodovine, poznejšega konservatorja in utemeljitelja slovenske kastelologije Ivana Komelja, na terenskih raziskavah v tistem času še razdejanega gradu. Takrat je bil tudi most na otok porušen, nanj se je dalo priti le z nagnitim, napol potopljenim brodom. Da sta ga obiskovalca lahko uporabila, sta morala vodo najprej izčrpati, kar sta storila kar s svojima kapama.
Ivan Stopar v knjigi Otočec – Grajski biser na zeleni Krki, sintetizira vsa dozdajšnja pomembnejša spoznanja o zgodovini otoške fevdalne posesti in lastnikih gradu. V knjigi natančno predstavi tudi razvoj arhitekture in drugih umetnostnih elementov tega grajskega spomenika. Pri tem se v veliki meri opira na stavbnozgodovinske analize dveh strokovnjakov, Novomeščanov, ki sta se z gradom Otočec ukvarjala v času njegove uspešne prenove v 50. in začetku 60. let prejšnjega stoletja: že omenjenim Ivanom Komeljem in avtorjem načrta obnove arhitektom Marjanom Mušičem. Dodatna vrednost monografije pa je uvodni esej Milčka Komelja, ki predstavi avtorja in obenem postavi grad Otočec v širši kulturnozgodovinski kontekst ter z opisom likovnih in literarnih motivov v umetninah, ki jih je navdihnil Otočec, smiselno dopolni Stoparjevo osrednje besedilo.
Knjigo uvede poglavje Pod pastoralom freisinških škofov, v katerem Stopar podrobno opiše najzgodnejšo zgodovino gradu. Otoška fevdalna posest je bila najprej v lasti gospodov Puchsov ter zatem Višnjegorskih. Spadal je v območje freisinške dolenjske posesti, katere začetki segajo še v čas škofa Ellenharda (1053–1078). Že od srede 13. stoletja lahko o njem spremljamo sporočila, ki jih posredujejo srednjeveške listine. Stopar navaja darovnico, izdano 31. marca 1254 na Dunaju, iz katere izvemo, da je Otokar, kralj Češki in vojvoda Avstrijski, v nadomestilo za škodo, ki so jo povzročili Ogri, prenesel na freisinško škofijo posest in ministeriale Albrechta Višnjegorskega in svobodnega Prisa. Med pričami je ob tej priložnosti omenjen Henrik Otoški, ki nastopa kot priča že tudi dve leti prej v neki listini Liupolda Svibenskega. Iz tega je moč sklepati, da je Otočec kot fevdalna postojanka takrat že obstajal. V knjigi je objavljena tudi arhivska listina iz leta 1343, v kateri se grad Otočec prvič neposredno omenja, in sicer kot stolp. Dokument govori ospravi in poravnavi, ki jo je sklenilNikolaj z Otočca, Herrandov pastorek, s turjaškima bratoma Herrandom in Ortolfom ter sinom zadnjega Leutoldom. V sporu, o katerem sta razsojala grof Albert Goriško-Tirolski in Herdegen Ptujski, je šlo tako za deleže pri lastništvu otoškega stolpa kot tudi za dokončanje medsebojnega vojskovanja, dokument pa navaja tudi dva domca blizu stolpa v obzidju.Citirana listina posebej poudarja, da je bil šele Herrand tisti, ki je otoški stolp obzidal, iz česar izhaja Stoparjeva ugotovitev, da je prvotni neutrjeni otoški stolp (dvor) šele v 1. pol. 14. stoletja dobil značaj utrjene fevdalne postojanke. Vitezi Otoški so torej živeli na Otočcu vsaj od srede 13. stoletja, eden izmed njih je bil Erhard Winter de Werde– Otoški, ki je omenjen leta 1392, vendar pa gospostvo, ki ga je upravljal, ni bilo posebej veliko. Poleg stolpa in pristave ter nekaj domcev in njiv je obsegalo le štiri hube v Praprečah in tri hube na Lutrškem selu.
V naslednjem poglavju Stopar opisuje čas turških vpadov na slovensko ozemlje. Takrat je Otočec kot utrjena fevdalna postojanka znova pridobil na veljavi. Na začetku 16. stoletja je prišel v posest južnotirolske rodbine Villanders, ki ima v historiatu gradu pomembno mesto. Viljem, sin prvega posestnika otoškega gradu iz te družine, je bil pokopan pri novomeških frančiškanih, kjer je na hodniku ob cerkvi še vedno vzidan njegov nagrobnik. Avtorstvo te z renesančnimi vplivi navdahnjene kamnoseške mojstrovine pripisujemo delavnici Osvalda Kittla. Ko je rodovina Villanders izumrla, si je Otočec leta 1560 pridobil general Vojne krajine Ivan baron Lenkovič, ki je bil tipičen predstavnik tistega dela našega novoveškega plemstva, ki se je rekrutiralo iz vrst hrvaških velikašev. Ti so se ob koncu 15. ali na začetku 16. stoletja umaknili pred Turki v južne slovenske pokrajine in tu prevzeli pomembno vlogo pri obrambi Kranjske in Štajerske. Nekako od leta 1530 je deloval kot najemniški častnik v konjenici kranjskih deželnih stanov, kjer je bil najprej namestnik stotnika v Bihaću, potem stotnika v Senju, leta 1546 pa je bil že stotnik žumberških Uskokov na Gorjancih. Veliko je pripomogel k utrditvi deželne meje, v zadnjem letu svojega življenja pa se je povzpel celo do položaja poveljnika vse krajiške vojske v Slavonski in Hrvaški krajini. Pri varovanju dežele pred turškimi vpadi si je pridobil vrsto zaslug, zato je v svojem času užival izjemen sloves. Njegov nagrobnik, delo mojstra G. S., pa je tako kot nagrobnik Sigmunda Villandersa ohranjen na hodniku novomeškega frančiškanskega samostana.
Ivana Lenkoviča je nasledil sin Jurij baron Lenkovič, ki je po očetovem zgledu leta 1578 nastopil svojo pot kot vojaški stotnik v Senju na Hrvaškem. Leta 1592 se je povzpel do položaja deželnega glavarja Kranjske, naslednje leto pa je po bitki s Turki pri Sisku napredoval do poveljnika vojske v Hrvaški krajini s sedežem v osrednji vojaški postojanki Krajine Karlovcu. Umrl je 8. junija 1601 v Ljubljani, kjer so ga z velikimi častmi pokopali v jezuitski cerkvi sv. Jakoba. V tamkajšnji kapeli sv. Janeza Nepomuka je še vedno ohranjen njegov nagrobnik.
Iz poznejše zgodovine gradu in njegovih prebivalcev je ena zanimivejših epizod tista, v kateri ima nosilno vlogo Janez pl. Sonce, ki je otoško posest kupil leta 1629. Gre za moža, čigar življenjsko usodo je Ivan Tavčar ovekovečil v istoimenski povesti. Sonce je namreč storil za tiste čase nekaj nepredstavljivega: ne oziraje se na takratne predsodke je poročil ranocelnikovo hčer, kar je v kranjskih aristokratskih krogih in zlasti v deželni prestolnici, zaradi neuglednega družbenega položaja »ranarjev« – ki je bil nižji celo od najpreprostejših rokodelcev, primerljiv pa na primer z rablji –, v Ljubljani izzvalo nepričakovano zgražanje. Leta 1636 je o tem razpravljal celo deželni zbor, ki je ob splošnem negodovanju nad tem dejanjem sklenil, da Soncu odvzame status deželana. Ivan Tavčar se je s to ljubezensko zgodbo sicer seznanil v izčrpni, danes že nekoliko pozabljeni nemško pisani Zgodovini KranjskeAugusta Dimitza.
Tudi za naslednje obdobje viri natančno navajajo lastnike otoškega gradu. Leta 1727 je postal njegov lastnik Franc Karel Schweiger pl. Lerchenfeld. Že kmalu po prevzemu gospostva leta 1738 je Franc Karel v okroglem severozahodnem vogalnem stolpu uredil novo, med 2. svetovno vojno uničeno grajsko kapelo. Krasil jo je bogato razgiban zgodnjebaročni oltar, osrednja oltarna podoba Spočetje Device Marije pa je bila delo našega najpomembnejšega baročnega slikarja Valentina Metzingerja. Za model dekliške Marije je slikarju služila kar gospica, hči Franca Karla Schweigerja.
Schweigerje je na Otočcu, sicer že na začetku naslednjega stoletja, obiskal tudi bidermajerski portretist takratnega meščanstva Matevž Langus. V njegovem opusu namreč najdemo tudi podobo morda še ne dvajsetletnega dekleta, ki pa ni več ohranjena in jo poznamo le kot fotografsko reprodukcijo. Gre za Florentino baronico Taufferer, hči Vincenca Schweigerja, ki je po očetovi smrti leta 1850 postala solastnica Otočca. Slika je nastala že pred Florentinino poroko, saj jo je slikar predstavil v domačem okolju s Krko in Otočcem v ozadju, kar daje upodobitvi dekleta izrazito romantičen pridih.
O otoških lepoticah iz družine Schweiger je v tistem času prispeval zanimiv zapis zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki se gradiča in njegovih domačih v svojih Popotnih spominih s Kranjske spominja tako:
Med svoje najprijetnejše urice štejem tiste, ki sem jih prebil v krogu nadvse čislane rodovine barona Schweigerja na otoškem posestvu. Krog cvetočih in bistroumnih gospic je ustvarjal na imenju, ki so ga tistihdob par excellence imenovali otok žensk, očarljivo življenje. Kronala ga je baronica Antoinetta Schweiger, še sveža in mladostna, kot bi bila četrta sestra svojih treh dražestnih dekliških hčera. Ob strani sta jim spoštljivo stali ena samska in ena poročena baroničina sestra, slednja z že odraslo hčerjo, vsega skupaj potemtakem sedem radoživih ženskih bitij, ustvarjenih prav po božji volji, da bi lepšale in sladile življenje.
Stopar navaja, da je bilo za Schweigerje znano, da so skrbno vzdrževali tako osrednjo kot tudi pomožne grajske stavbe. Sadili so murve in sadno drevje, na levem bregu Krke so pozidali novo pristavo, na vrtu pa postavili oranžerijo in čebelnjak. V otoškem parku so ob osi, ki je povezovala dvorec s skrajnim vzhodnim delom otoka, po francoskih zgledih uredili drevored. Končal se je s paviljonom, ki pa se žal ni ohranil.
Grad je bil v posesti Schweigerjev tudi leta 1805, ko so v Novo mesto za krajši čas že drugič prišli Francozi in si ga je njihov general d’ Espagne izbral za svojo rezidenco. Domačini nad francoskim gostovanjem niso bili kaj preveč navdušeni. Mestni očetje so po odhodu francoskega generala natanko popisali škodo, ki jim jo je povzročil. Zgodovinar Ivan Vrhovec je o tem zapisal:
Tudi general d’ Espagne v Otočcu je porabil priliko, da se je okoristil pri prestrašenih Novomeščanih in njihovi mestni blagajnici. Napraviti so mu morali kočijo za 736 gld. in novo konjsko opravo za 132 gld., v denarjih pa je izžulil iz njih 2134 gld. 37 kr. za svojo osebo. To so bili njegovi »Tafelgelder« za kratki čas od dne 17. decembra pa do 4. januvarija.
Leta 1854 sta grad odkupila grof Albin Margheri di Commadona in njegova soproga Jožefina Coreth. Z razvpito rodbino Margheri se je za Otočec začelo novo obdobje, polno razburljivih ljubezenskih peripetij, ki jih avtor v knjigi popiše v maniri chronique scandaleuse. O njih je v podlistku Gradovi umirajo, leta 1966 objavljenem v Dolenjskem listu, sicer podrobno pisal že tudi publicist Ivo Pirkovič.
Med 2. svetovno vojno je Otočec doletela usoda, značilna za večino drugih dolenjskih gradov in dvorcev. Leta 1942 je bil požgan, naslednje leto so ga zasedle domobranske in četniške enote, ki pa so se kmalu po kapitulaciji fašistične Italije od tod umaknile. Povojna obnova gradu se je začela leta 1952 in bila zaključena leta 1962. Še danes v konservatorski stroki velja za zelo uspešno, saj je način revitaliziranja ohranjenih arhitekturnih elementov z vstavljanjem novega stavbnega telesa po metodi prilagajanja aktualen še danes.
V nadaljevanju knjige se Stopar posveti opisu stavbne zgodovine, kjer navaja vse pomembne strokovne ugotovitve o razvoju arhitekture in nas dobesedno povabi na sprehod po grajskih prostorih, pri čemer popiše vse umetnostno relevantne elemente in detajle. Arhitekturna zasnova Otočca se je oblikovala v dolgih stoletjih razvoja. Sestavlja ga trdno dvonadstropno, v tlorisni obliki velike črke L pozidano osrednje stanovanjsko poslopje, ujeto v s stolpi okrepljeno obodno zidovje, ki oklepa notranje dvorišče. Umetnostno najzanimivejši sestavini osrednje grajske stavbe sta na trojne izklesane konzole oprta pomola, ki krasita njegovo severno pročelje. Tisti na severovzhodnem vogalu stavbe je še posebej pomemben zaradi deloma ohranjene poslikave. Freske, ki so jih odkrili med grajsko obnovo, sicer izvirajo še iz srednjeveške tradicije, a je v njih že čutiti renesančni vpliv. Vsebina fresk je profana, prepoznavni so predvsem lovski in ribiški motivi.
V poglavju Skica stavbne zgodovine avtor natančno predstavi zaporedje gradbenih faz.Otočec je bil pozidan sredi 13. stoletja, ko je tudi prvič omenjen, v času, ki ga slogovno opredeljuje prehod romanike v gotiko. Ob upoštevanju teh izhodišč je moč sklepati, da je najstarejši del otoške stavbne strukture osrednji del vzhodnega trakta grajskega jedra. Njegov značaj kaže na romansko tradicijo, ki pa se je že močno zmehčala. Ta prvotna grajska stavba je imela v tlorisu pravokotno obliko, kakršna je značilna za srednjeveške zidane dvore, ustrezala pa jim je tudi njena višina. Bila je še brez utrdbenih sestavin in na južni strani neposredno povezana z rečnim bregom.
Naslednjo fazo grajskega razvoja Stopar postavlja v sredo 14. stoletja. Takrat se listinsko že izrecno omenja otoško obzidje, obenem pa je z oznako turnopredeljen tudi značaj grajske stavbe. K prvotnemu stolpu so pozneje prislonili južno krilo, etaže je med seboj povezalo polžasto stopnišče, njegova uporabna površina pa se je pri tem podvojila. Nekdanji »turn« je tako z novimi prizidki dobil obliko kastela, gradu, sestavljenega iz palacija in obzidanega dvorišča. Trdnost Otočca je pozneje še okrepila na njegovi južni strani prekopana struga Krke, ki je presekala naravni meander njenega teka, nekdanjo obrežno postojanko pa spremenila v otok. Na novo izkopano rečno strugo so povezali s celino z novim vzdižnim mostom, ki je že zabeležen na Valvasorjevi in Wiserjevi upodobitvi Otočca.
O Otočcu je bilo v strokovni literaturi objavljenih že kar nekaj znanstvenih in publicističnih prispevkov, zdaj pa je ta ikonični rečni grad končno dobil tudi reprezentativno monografijo. Zasluge za ta dosežek gredo Krki, d. d., Novo mesto, ki z izdajo nove knjige v okviru Krkine knjižne zbirke nadaljuje svojo politiko podpore kulturnim projektom. Knjiga z nazornostjo in močjo vizualne govorice (v obliki fotografij Boruta Peterlina in oblikovni zasnovi Jurija Kocuvana ter bogato opremljeno z reprodukcijami starejših upodobitev in arhivskih dokumentov) ob tehtnem in berljivem, poljudnoznanstvenem besedilu dr. Ivana Stoparja, mednarodnemu občinstvu (knjiga je izšla tudi v angleški in ruski različici) predstavlja izjemno lepoto gradu in njegove okolice.
Za tovrstne monografije je pomembno, da se takò besedilo kot slikovne priloge zlijejo v enovito celoto, ki bralcu ponudi poglobljene informacije o nastanku in razvoju arhitekture, obenem pa užitek ob občudovanju sugestivnih fotografskih podob. Vse to je knjigi uspelo.
Knjigo si lahko izposodite v Knjižnici Mirana Jarca ali pa jo kupite na recepciji Gradu Otočec.
