Poezija in glasba z roko v roki

Foto: Boštjan Tacol

Sandra Erpe (1993) je Novomeščanka, ki zadnja leta živi in ustvarja v Ljubljani. Tja jo je ponesel študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti, kjer je pod mentorstvom Borisa A. Novaka ne dolgo nazaj magistrirala. Študij želi nadaljevati tudi na doktorski stopnji, tako da ji izzivov ne manjka.

Širši javnosti je znana predvsem kot kantavtorica, ki pritegne s svojo iskrenostjo in dovršenimi besedili. Leta 2017 je pri založbi Dallas Records izšel njen prvi album Sinonim za mojo mladost.Besedila je napisala sama, pri aranžmajih pa sta ji pomagala Peter Dekleva in Zed Smon. Z mislimi pa je že pri drugem albumu, kjer se bo malo odmaknila od popa, v zadnjem času se namreč spogleduje z elektronsko glasbo.

Vsega kar občuti v vsakdanjem življenju in medsebojnih odnosih pa pravi, da se ne da preliti v glasbo, zato se zateka v pisanje poezije. Ta ji omogoča večjo neposrednost in intimnost, na takšen način izraža tudi družbeno kritiko, saj ji pesniška svodoba dovoljuje kritično distanco. Vseskozi pa ostaja zvesta sami sebi, kar lahko občutijo bralci njenih pesmi in poslušalci, ki se jim predstavljala na številnih branjih poezije. V jeseni načrtuje izid pesniške zbirke. Zgled ji predstavljajo predvsem sodobni slovenski pesniki, kot so Alja Adam, Gregor Podlogar, Ana Pepelnik …

Na Novo mesto jo veže posebna nostalgija, saj je tu preživela brezskrbno otroštvo, ki jo je izoblikovalo v vedoželjno pesnico in glasbenico.