N’č mi ni do motorja / n’č do avtomobila / n’č do kavbojk iz Italije / n’č do feršterkarije / n’č do podgurskih pičk / n’č do čokoladnih tortic / n’č do mačk iz Playboa / n’č do videorekorderja // Vse kar sem si vedno želu, biti tvoj supermen
n’č mi ni do počitnic na morju / n’č do vožnje v čolnu / n’č do polnih flaš / n’č do potovanja v tujino / n’č do skoka na mino / n’č mi ni do tralala / n’č do blablabla //
Vse kar sem si vedno želu, biti tvoj supermen
Zdene Kockar
Za vse energije, ki so bile in še bodo
V drugi polovici sedemdesetih let je podivjala mladina v Detroitu, sledile so ji tiste v ostalih urbanih industrijskih središčih ZDA. Upor je hitro pljusknil tudi čez lužo in seveda je bil prvi okužen London. Kot ogenj se je gibanje nato širilo po Evropi. Pank jekmalu našel pot tudi v Jugoslavijo, a če povsod drugod velja, da so se najprej »okužila« večja, predvsem industrijska mesta, za ta prostor velja obratno; začelo se ni v Beogradu, ampak v Ljubljani in šlo prek Reke in Zagreba naprej proti glavnemu mestu. Branko Rosić, srbski panker, član kultnega beograjskega benda Urbana gerila – med drugim ga je odlikovala tudi angleška kraljica – se spominja, kako mu je kot srednješolcu prišla v roke mala vinilka Pankrtov, ki mu je spremenila življenje. »Nenehno smo poslušali Lepi in praznina strani A in Lublana je bulanana strani B. Pero Lovšin je v svoji zmečkani srajci, z eno roko na mikrofonu in drugo visoko dvignjeno v zrak, izgledal naravnost fenomenalno.« Slovenija je bila v “ex Jugi” torej prva, kar je po svoje logično, saj se je novo družbeno gibanje širilo z zahoda. Poleg Pankrtov so po Ljubljani in drugje po Sloveniji razsajali Lublanski psi, Kuzle, Via Ofenziva, Buldogi, Otroci socializma, Niet in drugi. Seveda pa tudi naš dolenjsko-belokranjsko-kočevski konec ni mogel dolgo ostati imun na vse to dogajanje.
BRANE
Bil je žalosten dan. Eden tistih zgodnje februarskih, ki so turobni že sami po sebi. Kot da že sam razlog, zakaj smo se zbrali na pokopališču v Vavti vasi, ni bil dovolj; z neba je padalo nekaj nedoločljivega, nekaj med snegom in dežjem. Poslavljali smo se od Braneta Koncilje.
Panker, filozof, ki je vestno zapisoval in delil svoje pamflete, kolporter Mladine, marljiv gozdni delavec, ki je imel poseben odnos do gozda in narave nasploh. Bil je posebnež. Posebneži so sol človeštva, sem nekje prebral. Dolga leta se je boril z boleznijo, na koncu je ta vendarle zmagala. »Brane Koncilja je bil legenda. Medtem ko so drugi njegovi soborci iz osemdesetih let eden za drugim sestopili s pankovske scene, postali kapitalisti, klošarji ali pa čisto vsakdanji ljudje, je Brane Koncilja svoji ideji ostal zvest do konca,« je ob njegovi smrti zapisal Igor Vidmar.
Spomin zbeži v osemdeseta, ko je Brane prirejal koncerte v Rumanji vasi, ko je uporniški duh panka pustošil po vsej Evropi in je bila mala vasica pravzaprav najmočnejše oporišče tega glasbeno-uporniškega gibanja mladih na Dolenjskem. Tu so imeli svoje prve ali pa vsaj enega prvih nastopov številni bendi, ki so kasneje osvajali tudi večje odre Balkana: Polska malca, Indust-bag, Bacili, Mama Dolores in celo Majke, takrat popolnoma neznani, danes pa kultni bend. Brane je imel bend tudi sam, pravzaprav dva: Free 48 in Frakcijo FM.
OLI
Boris Petković – Oli, danes uveljavljeni režiser, v devetdesetih pa je na TV Vaš kanal vodil oddajo Le v klub le v klub, se spominja časov, ko je kot štirinajstletnik spoznaval sceno. »V letih 1985 in 1986 sem bil član skupine Free 48. Skupina je takrat delovala v zasedbi Brane Koncilja –bas kitara, Roman Rozman –bobni, Zvone Juran –vokal in jaz –kitara. V tem času je bil prvi kitarist zasedbe Toni Koncilja na služenju vojaškega roka v JLA. To sta leti večjih koncertnih dogodkov, saj je bila zasedba prisotna na prizoriščih, ki jih je takrat organizirala Mladinina Fotogrupa M: Arigoni –Izola, Mura Fuck Off –Murska Sobota, izborni koncert za Novi Rock v Mariboru … Bili smo tudi ‘stalni gostje’ na Tratah pri Mariboru, kjer je Dušan Hedl iz Centra za dehumanizacijoorganiziral koncerte. V drugi polovici 80-ih in skozi 90-a sem skupaj z Branetom Konciljo tudi dejavno sodeloval pri organizaciji koncertov v Mladinskem domu Rumanja vas. Poleg plejade slovenskih alternativnih skupin, ki so tam nastopile, naj bo za zgodovino zapisano, da je hrvaški bend Majke svoj prvi koncert v Sloveniji odigral prav v Mladinskem domu Rumanja vas.«
KOK
Zlatko Petković – Kok, danes znan kot ustanovitelj in vodja skupine Kok band, je kot sedmošolec začel zahajati v Rumanjo vas, v prostor, kjer so vadili Free 48 in Frakcija FM. »Prihajal sem tja, se usedel na kavč in čisto tiho opazoval in poslušal. Doma sem potem poskušal ponoviti vse, kar sem tam slišal. Kmalu sem tudi sam dobil priložnost, da sem postal del Frakcije FM in počutil sem se, kot da je ves svet moj. Hitro sem napredoval in zadeva me je popolnoma posrkala vase. Še danes, po vsej rokerski kilometrini, ki jo imam za sabo, ostaja nostalgija po tistih časih,« pove Kok ter doda: »Pri meni ni šlo za klasično uporništvo, vsaj ne v veliki meri. Ni me zanimala politika, filozofske debate, razprave, hotel sem le igrati. Se bom pa Braneta Konciljo večno spominjal kot človeka z nešteto idejami ter kot velikega posebneža s specifično življenjsko filozofijo, ki nas je navdihovala.« Z nostalgijo se spominja tudi špilov, kamor so se odpravili s traktorjem ali s fičkom (brez vozniškega) … »Iz Sevnice nas šest v fičotu, v prtljažniku pa vsa ‘feršterkarjija’. Ah, časi …«
PUNK N’ ROLL
Že nekaj mesecev smo opazovali Braneta pred Mladinsko knjigo, kako mu življenje zadaja udarec za udarcem, kako ga zapušča zdravje, oči pa so še izžarevale moč in vero v to, da se bo svet spremenil na bolje. Konec maja 2017 se je staro in mlado zbiralo na novomeškem Glavnem trgu in Rozmanovi ulici, pripravljala se je še ena v nizu prireditev Noč nakupov. Ime prireditve mi sicer ni bilo všeč. Zveni nekako naduto, neo-liberalistično in ultra kapitalistično, medtem ko se mi ideja druženja ljudi v centru mesta ob živi glasbi, artističnih predstavah, stojnicah s hrano in pijačo,ni zdela slaba.Tam se je rodila ideja, da bi priredili koncert v podporo Branetu Koncilji.[1]
2. septembra 2017 je v Športnem parku Breza v Straži zavladal pank. Na fešti Punk’n’roll 2017, s podnaslovom Od Sex pistols do Mozartaso nastopili različni izvajalci vseh generacij: Tetrarh bend, Jaja bojz, Pet jazz polnoč, Bajta 23, Melanholiki, V.I.S. Carina & Esad Babačić, Marko Brecelj, Tribute to 48, Žuta minuta in Dan D. Bilo je glasno.
Prišli so ljudje od blizu in daleč, Franci Kek, ki je večer povezoval, je v njemu lastnem slogu podal komentar: »Danes so sem prišli pankerji, ki se sicer že 30 let skrivajo, še več jih je pa na svojih barkah nekje na Jadranu.«
BORUT & MATEJ
Če želimo govoriti o začetkih panka v Novem mestu, ne moremo mimo Mateja in Boruta Zirkelbacha, bratov, ki sta leta 1980 ustanovila skupino Bacili. »Nekje v tistem času so na Radiu Ljubljana predvajali oddajo Pank in stare čipke, ki smo jo mulci seveda z zanimanjem poslušali. Sex Pistols, Pankrti … Vse to je bilo nekaj tako novega in svežega, da smo seveda morali poskusiti tudi sami,« pove Borut, ki je poleg brata Mateja v zasedbo povabil še Otmarja Potrča, Itala Morosinija in Igorja Vidmarja. Kasneje se je članstvo, kot pri večini bendov, vseskozi spreminjalo. Tako sta skupino kmalu zapustila Morosini in Vidmar, prišla pa Dušan Obradinović – Obra, danes bobnar skupine Dan D ter Dušan Progar, pridružil pa se je še Gregor Forte, ki je bil edini šolan glasbenik med njimi. »Sprva smo imeli vaje v Šmihelu, v današnjem Zavodu Friderik I. Baraga, kasneje pa smo se ‘preselili’ v našo zidanico na Trški gori,« pove Matej, Borut pa doda: »S sosedi nismo imeli večjih težav,lahko rečem, da so bili kar strpni do nove glasbe, ki je niso bili vajeni in je bila – roko na srce – precej glasna, večjo težavo je to predstavljalo našemu staremu atu, ki se je po nekaj dneh ‘intenzivnih vaj’ ustrašil za svoj pridelek ter zaklenil klet.”
Skupina je vseskozi napredovala in se leta 1983 uvrstila na Novi rock. S pesmijo Plave budaleje povezana tudi naslednja anekdota: »Ko smo prišli v Ljubljano na Novi rock, smo imeli dogovorjeno prenočišče Pri Žabarju. Seveda Ljubljane nismo poznali, zato smo za pot do gostilne vprašali policaja. Ta je na vprašanje, kdo smo, dobil odgovor, da smo Bacili iz Novega mesta. Nemalo smo bili presenečeni, ko je zavpil: ‘A, plave budale, pa to?’ Pri tem si je začel vihati rokave, kot da želi fizično obračunati z nami; tega potem vseeno ni storil,« po toliko letih še vedno s smehom razlaga Matej. Tekst je šel takole: Greš ponoč s kolesom brez luči / pa te ustav ta plavi / čez gobec te rukne, ventilčke pobere / v rit te nasuva, domov nažene // Zato pa jaz pravm, da so nekateri od njih / plave budale, plave budale /…
Zasedba se je vse bolj uveljavljala na slovenski sceni. Leta 1982 so nastopili s Pankrti. »Tam se je pojavil menedžer Pankrtov, zdeli smo se mu zanimivi in ponudil nam je špile po vsej Jugoslaviji, vendar nam je takrat za ta korak zmanjkalo poguma, tako je vse skupaj ostalo pri tem,« se spominjata brata Zirkelbach.
Ko je moral Borut v vojsko, je Obra za novega pevca skupine predlagal Zdeneta Bošnjaka. Zdene, ki mu je kasneje Drago Vovk nadel vzdevek Kockar, je bil človek s karizmo, posebno energijo, ki jo je razdajal v številnih zasedbah po Dolenjski. Vse do svoje tragične smrti je veljal za nesporno avtoriteto na področju alternativne in popularne glasbe na Dolenjskem in širše.
Borut Zirkelbach je po prihodu iz vojske ustanovil bend General Lojze, s katerim so se uvrstili na Glasbeni demo top, kjer so zmagali in za nagrado dobili snemanje v Akademiku ter na koncu še nastop v Športni dvorani Marof.
»Če zdaj gledam nazaj, je šlo za upor proti sistemu, s provokativnimi teksti in glasbo smo želeli doseči spremembe v družbi, pa še super smo se imeli,« pove Matej. Borut pa doda: »To uporništvo je bil naš prispevek k spremembam, verjeli smo v boljši svet.«
TUČO
Podturn je vasica blizu Dolenjskih Toplic. Tam je odraščal in se s prvimi kitarskimi akordi spoznaval Marko Turk – Tučo, danes vsem ljubiteljem rokenrola poznan kot kitarist skupine Dan D. »S Primožem Špelkom in Janezom Markovičem smo tam nekje v začetku osemdesetih ustanovili pank bend, ki smo mu dali ime The Huligans. Prve vaje smo imeli v Piclovi hiši v Podturnu, zaradi svojega uporništva in glasnosti smo šli na živce celi vasi, sosed je celo grozil, da bo vrgel bombo v hišo.” Po prvih začetkih so se fantje odpravili osvajat svet, dva kilometra stran so bile ‘mondene’ Dolenjske Toplice. »Osvajanje Dolenjskih Toplic je zgledalo tako, da sem v ‘karjolo’ naložil slamo, na slamo položil svojo prvo kitaro Melodija Mengeš in ‘feršterker’ ter se odpravil proti Toplicam. Na mestu, kjer danes stoji KKC, je nekoč stal stari kulturni dom, v njem pa je bil mladinski klub, kjer se je odvijala topliška scena.” Z bratoma Senica, Pršino, Gustijem Vrtarjem in Primožem Špelkom so nato ustanovili nov bend Rokovnjači. »To pa ni bil več pank, preigravali smo Rollinge, Hendrixa … malo smo umirili konje; od panka pa me je odmaknila tudi želja po napredovanju v igranju kitare. Upravičeno pa lahko rečem, da je bil pank doma v Podturnu in Rumanji vasi, v Dolenjskih Toplicah pa rokenrol,« pove Tučo, ki pravi, da ni bil nikakršen borec proti sistemu: »Do politike, vojske, države … smo bili precej indiferentni, edini, proti katerim smo se upirali, so bili policaji. S temi smo si bili nenehno v laseh. Menda se je v tistih časih točka razno na sejah topliške oblasti pogosto glasila: Podturn!«.
GONGE
Goran Jarnevič – Gonge je Metličan. Leta 1979 je s prijateljem Andrejem Pečaričem ustanovil skupino Indust-bag, ki se je kmalu prebila v vrh slovenskega panka. Nase so opozorili z nastopom na prvem festivalu Novi rock 1981 v Križankah in s prvimi posnetki, ki so se pojavili na kompilaciji Lepo je. Skupina deluje še danes.
Opozoriti je potrebno še na dva belokranjska benda iz tistih časov, ki sta prav tako še ‘živa’, to sta Mama Dolores in Broken lock. »Vse od začetka osemdesetih, pa tja do leta 1990, se je celotna belokranjska pank scena odvijala v stari metliški kino dvorani in Indust-bagovem vadbenem prostoru. Akterji scene smo imeli svojo bazo v metliški gostilni Bartus, kjer so se kot po tekočem traku rojevale ideje in konkretne zamisli,« se tistih časov spominja Jarnevič. V legendarni dvorani v Gradacu in kasneje MKK Črnomelj so nastopali vsi, ki so na področju alternativne glasbe v širšem slovenskem in jugoslovanskem prostoru kaj pomenili. »Seveda ne morem mimo tega, da je tudi Brane Koncilja s svojimi Free 48 večkrat gostoval v Metliki, v Gradacu in Črnomlju, pa tudi Indust-bagovci se z veseljem spominjamo našega nastopa skupaj s Polsko malco v Rumanji vasi,« se spominja Gonge ter doda “Brane je bil nekakšnega pank aktivist-promotor, ki je povezoval regije. »Bendi smo se v tistih časih med sabo veliko družili ter se medsebojno spodbujali. Izkoristili smo tudi vsako priložnost, da smo skupaj zaigrali,« zaključi svoje razmišljanje Gonge, po krajšem zamolku doda, da pri belokranjski mladini ne zazna več uporniškega duha osemdesetih.
ROMAN
Roman Zupančič je Novomeščan, ki se je sredi osemdesetih preselil v Kočevje. S Samirjem Kurtovićem sta od takrat dejavna na kočevski lokalni sceni. »Začetki punk-rock scene v Kočevju segajo v zgodnja osemdeseta, ko je začela ustvarjati skupina Gotsche. Delovala je v prostorih CZMK, nad lokalom ŠKORC v centru Kočevja. Sledile so ji skupine K-SOUND XXX in R.I.P., konec osemdesetih pa se je celotna zgodba premaknila v prostore današnje gimnazije, kjer je bilo več prostorov in klub, v katerem so prirejali koncerte,« se spominja Roman. V tistem času je celotno dogajanje prešlo pod okrilje KUD Godba, ki ga je vodil Slavko Rančigaj in v tem času so v klubu nastopili bendi z vsega sveta. »Seveda ni manjkal tudi Brane Koncilja s svojo skupino Free 48,« povzema Zupančič. Poleg že omenjenih je v tem času na kočevskem delovalo še nekaj alternativnih bendov: Murve, Bo uredu, Schnellefe, Apostoli, No coment, Pankeroschi … Kasneje, v devetdesetih, so sledili ostali alter bendi: Kosmate dlesni, Nč od nč, Sintetika, Noice of silence, Going of, Milion reasons … Koncertno dejavnost je v tem času prevzel Igor Rančigaj, ki je leta 1997 organiziral Kočevski r & r., izšel je tudi prvi avtorski cd, ki ga je posnela skupina Grofovo polje, nato pa je začela alter scena v Kočevju počasi zamirati. Nov zagon je dobila leta 2012 z ustanovitvijo Društva kočevskih glasbenikov, ki bo letos šesto leto zapored izdalo cd –kompilacijo kočevskih izvajalcev. To pa so že čisto drugi časi.
MLADINCI – NEO-PANK
Kako razmišlja današnja mladina? Je v njih še iskrica uporništva ali so že vse požrli pametni telefoni in družabna omrežja? So za pank zrele razmere? Sodeč po razmišljanjih mladeničev, ki ‘furajo’ alternativno glasbo, še ni šlo vse v franže:
ALEX & JAN
Pogled na pank sceno v osemdesetih s strani članov mlade pank skupine JAJA BOJZ Alexa Zorka in Jana Butare:
»V današnji mladini bomo težko našli sledi starega panka kot ideologijo razmišljanja. Pa vendar se najdejo izjeme, ki še vedno oporekajo in kritizirajo ‘vladanje’[2]. Na vprašanje o sceni naših očetov bi lahko rekli marsikaj, na primer: stil oblačenja ne izstopa več tako, druženje v ‘pankerskih bandah’[3]« skoraj da ne obstaja več, pisanje grafitov in drugih umetnin je skorajda izumrlo v tej subkulturi. Razgrajanje in razni shodi ter pretepi so se izbrisali iz policijskih kartotek …. (smeh)
Kar se glasbe tiče, sva malo zadržana, saj z bendom še nismo poznani širši publiki (nasmeh). Na žalost poznamo glasbene želje današnje mladine, ki ne poznajo kultne in prave glasbe, saj komerciala premaguje svobodno razmišljanje mladine (turbofolk fešte in pofaljeni elektro pop izvajalci). Mogoče so krivi tudi sami izvajalci punka, ki se najbrž niso pravilno glasbeno usmerili in ne ustrezajo današnjim merilom. Punk še obstaja, samo zbrati je treba bende ter zbuditi publiko. Mogoče z udarniškimi besedili kot v starih časih, po vsej verjetnosti pa z zanimivo, melodično in energično glasbo.«
JANKO
Bajta 23 je neo-pankerski bend iz Vavte vasi. Povprečna starost članov je dobrih dvajset let. Bend vodi Janko Šali. »Čeprav je splošno znano, da so bili ‘veliki izum panka’ in njegovi prvi nosilci Sex Pistols zgolj marketinška poteza Malcolma McLarena in njegove trgovinice z alternativno modo, je punk v Jugoslaviji nosil drugačno sporočilo. Šlo je za upor proti sistemu, mladostniško jezo in željo po večni zabavi. Pankrti, Kuzle, Šund … so bili med najbolj znanimi in prvimi, ki so začeli s pank gibanjem v Sloveniji.
V Rumanji vasi se je formirala pank scena z bratranci Koncilja. Free48 in Frakcija FM sta bili skupini, ki sta žgali v mladinskih domovih po Dolenjski in Beli krajini. Njihova glasba je bila mešanica zabave, alkohola in – z Branetom Konciljo –filozofskih govorov. Norčevali so se iz vsega, kar je dišalo po sistemu in oblasti ter se postavili ob bok bolj znanim ljubljanskim in primorskim sodobnikom. Z osamosvojitvijo Slovenije je miselnost punka dosegla svoje: konec socializma in več svobode. Z leti pa se je tudi mladostniška jeza umirila in od glasbe je ostala le še zabava. Zdaj urejenim gospodom in tistim, ki so ostali ‘večno mladi’ pa le še spomini. No, tudi če bi se hoteli upirati, njihove težave iz mladosti danes niso več aktualne.
Bajta 23 se lahko našim rumanjskim prednikom zahvali za tradicijo, prepoznavnost in priljubljenost punka v naših krajih. Vendar ne poskušamo obujati ‘dobrih starih časov’, temveč se borimo z današnjimi problemi. In na vse, kar diši po “mainstream”, se spravimo z vsemi glasbenimi in teatralnimi prijemi.«
KLEMEN, ANŽE IN AMBROŽ
Člani benda Parliament attack so Klemen, diplomirani AGRFT-jevec, ki v življenju še ni poskusil alkohola in trave, če pa bi se moral odločiti med tema dvema zadevama, bi se raje za travo; Anže, elektrotehnik, ki pred vsakim nastopom potarna, da se mu ne da na oder ter Ambrož, študent medicine, ki verjame, da obvezno cepljenje ni samo nesmiselna represija vladajočih struktur.
Nimajo se za pankerje, ker se ne vrtijo v teh krogih. »Če sem se kaj naučil v letih nastopanja na najrazličnejših odrih, sem se tega, da ni panka brez pank skupnosti,« pove Klemen ter doda, da se nekako ne čutijo vpeti v dolenjsko pank sceno, če ta sploh obstaja. »Nažiganje treh akordov in kazanje sredinca še ne pomeni, da si panker. Prav tako še nisi panker, če še tako lucidno artikuliraš jezo. Pank naredi pank skupnost, če ni skupnosti, scene, če je torej mrtva, potem tudi panka ni.« Anže je kritičen do družbe in časa, v katerem živimo: »Živimo v družbi, kjer se poskuša zatreti pomen skupnosti, zato se dogaja to, kar se dogaja, na primer s Sokolcem. Iz tega vidika, vidika skupnosti, so v Sokolcu bližje ideji panka, pa čeprav trenutno tam ne deluje noben pank bend.« Tudi za Ambroža je pank skupnost pomembna, vendar pa se mu včasih zdi, da gre za neke vrste elitistične skupine: »Na eni strani mi nismo del skupnosti, na drugi pa smo velikokrat dobili občutek, da je tudi tisto, čemur bi lahko rekli pank skupnost, underground ali podzemlje, nekakšna elitistična skupnost, ki ne spusti vsakogar zraven.«
Fantje se zavedajo, da je to razmišljanje o današnji pank sceni, o preteklosti, o osemdesetih pa, pravijo, težko govorijo. »Poznamo Bacile, slišali smo za Braneta Konciljo, to pa je vse. Za kaj več, kako je zgledala scena takrat, pa bo treba vprašati očete,« hudomušno končajo.
Pank; za nekatere nostalgija po nekih drugih časih, za druge le beseda. Za nekatere le del odraščanja, za druge način življenja za zmeraj. Za nekatere upor proti sistemu, za druge spet samo uporništvo.
Eno pa je gotovo: pank je bilo eno najsilovitejših gibanj v Rumanji vasi, Detroitu, Metliki, Londonu … Časi pa so, se zdi, spet ugodni. Časi so vedno primerni za upor; mladina, slišite klic? Boste zmogli?
[1] Opomba uredništva: Idejo je uresničila ekipa v sestavi Frenk Derganc, Robert Kren, Nani Kulovec, Robi Ogulin, Jože Zoran, pozneje še Rado Kužnik in člani Pihalnega orkestra Krka. Avtor prispevka razloži: “In še nekaj zanesenjakov. Pa naše lepše polovice, ki so nas takoj podprle, to je treba povedati. Barbara, Ela, Alenka, Metka in Betka. Niso ene tistih žena, ki bi se posmehovale ‘načrtom blodnih starčkov, ki so danes nekaj spili in so malo nostalgični’, preveč dobro nas poznajo. Vedo, kdaj mislimo resno in kdaj ne. Kdaj je treba podpreti idejo svojega mužjaka.”
[2]-»vladanje« pomeni: takrat so morali iti v vojsko, profesorji bili bolj strogi/več reda v šolah, v komunizmu ni bilo toliko svobode govora.
[3]-»pankerske bande« imenujeta skupine mladih pripadnikov subkulture, ki se družijo na ulicah in lokalih, skupaj pijejo in hodijo na koncerte in dogodke v klubih, provocirajo drugo skupino ljudi, da bi se lahko stepli.
