Marjolijn van Heemstra: In ime mu bo

Pri osemnajstih se Marjolijn van Heemstra odloči: če bo kdaj rodila sina, ga bo poimenovala po bratrancu bombašu, odporniškem junaku iz družinskih zgodb. Ko leta kasneje res zanosi, se odloči raziskati, kdo je bil pravzaprav človek za to legendo: si res zasluži, da bi se njegovo ime preneslo naprej? In ime mu bo je živ, napet zapisnik tega iskanja, med katerim se van Heemstra ustavlja ob vprašanjih o dobrem in zlu, o meji med resnico in lažjo, o nitih, ki povezujejo preteklost s prihodnostjo, in o nujnosti pripovedovanja zgodb.

Marjolijn van Heemstra je nizozemska pisateljica, pesnica in dramatičarka. V svojem pisanju, predvsem v gledaliških tekstih, se rada loteva družbeno-kritičnih, aktivističnih tem, In ime mu bo pa je njen prvi roman, s katerim si je prislužila več nominacij in nagrad.

Avtorica bi morala v mesecu novembru priti na pisateljsko rezidenco v Novo mesto, a je morala zaradi izrednih razmer svoje gostovanje odpovedati.

Prevod: Staša Pavlović

ŠE 27 TEDNOV

»Ime mu bo Frans,« rečem, »Frans Julius Johan.«

            Ob jakosti svojega glasu se zdrznem.

            D se smeji. »Čisto blizu stojim, ni ti treba vpiti.«

            Odpre vrata avtomobila. »Ti pomagam?«

            »Noseča sem, ne invalidna.«

            Muzaje se stopi na voznikovo stran. Preden sede v avto, dvakrat potrka po strehi. Vraževerje. D verjame, da se moraš tedaj, ko se ti nasmiha sreča, bati nesreče. Rada bi si končno oddahnila. Negotovi tedni so mimo, srce bije, otrok raste. Toda z občutkom olajšanja se mi je v prsih ugnezdil strah, ki mi polzi po telesu, vse odkar sem na testu nosečnosti uzrla svetlo modri križec. Zdi se, da skupaj z dojenčkom v meni raste tudi grozeča praznina. Velika in bela kot zemljevid Antarktike, ki mi ga je lani za rojstni dan podaril prijatelj. Gromozanska ploskev z imenom levo zgoraj, merilom desno spodaj in ničimer drugim. Nobene poti, nobenega jezera, nobenega naselja. Za prijatelja je bil to najlepši zemljevid, kar jih je kdaj videl, mene pa je ob njem zmrazilo. Vse odkar odštevava tedne, si iz glave ne morem izbiti te beline, te zastrašujoče zmesi nečesa in niča.

            Zlezem na sedež, od parajoče bolečine stiskam zobe. Šele trinajsti teden nosečnosti, pa že nestabilna medenica. D se zvali na sedež zraven mene in pokaže na knjižico, ki jo stiskam v dlaneh. »Daj, še enkrat mi jo pokaži.« Skupaj si ogledujeva slike, ki jih je za naju natisnila zdravnica (»Nove slikice vajinega otročka!«), potem ko je poimenovala vse svetle madeže na ekranu. Roka, želodec, utripajoče srce, najin otrok, ki se je razkrival skozi sijoče madeže. Ubogljivo sem prikimavala, ne da bi v kateri od oblik, ki so lebdele v temi, prepoznala karkoli človeškega. Videti so bile prej kot primitivna bitjeca v prajuhi. Fotografije v knjižici me spominjajo na v meglice potopljeno nočno pokrajino. D lista po knjižici, vem, katero sliko išče, tisto z dvema dolgima madežema (noge) in izboklinico med njima. Fotografijo, ob kateri je zdravnica vzkliknila: »Tole je nedvomno sin!«

            D si je oddahnil. Misel na deklico ga je plašila. Deklice so preveč ranljive. Moj strah je ravno nasproten. Fantje, tako sem nekje prebrala, pogosteje umrejo nesmiselne smrti – vožnja, alkohol, vojna, petarde, pretepi.

            »Tiho,« sikne D. Ključ vstavi v vžig in nastavi radio na 10 Gold, svoj najljubši program. Ko najde fotografijo, s prsti sledi obrisom madežev in zadovoljno brunda z Eltonom Johnom. Zazrem se v dlani, v debel zlat prstan z modrim kamnom, ki mi ga je babica ob osemnajstem rojstnem dnevu s svečanim izrazom na obrazu nataknila na sredinec in od mene izsilila obljubo, da bom prvorojenca poimenovala po družinskem junaku, prvem lastniku tega prstana. Njegovo ime je izgovarjala, kot da bi razkrivala skrivnost. Frans Julius Johan. Takrat sem prvikrat slišala njegovo pravo ime, poznala sem samo vzdevek, ki mu ga je nadela družina: bratranec bombaš. Junak odporniškega gibanja, ki je leto dni po koncu vojne izvedel smrtonosni napad na neobsojenega NSB-jevca, pripadnika nacionalsocialističnega gibanja, ker se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da ta ni bil kaznovan. Njegova zadnja želja, je rekla babica, je bil prstan na prstu soimenjaka. »Ta reč že dvanajst leta počiva v predalu. Lahko čakamo vso večnost, dokler se v družini ne bo končno rodil kdo z njegovim imenom, lahko pa ga preprosto dam tebi, v zameno za obljubo, da boš prvorojenca poimenovala po njem.«

            »Ime mu bo Frans.« Spet ta čudni, gromki glas. »Frans Julius Johan.«

            D razigrano pogleda izza knjižice. »Mar ni to ena tistih stvari, o kateri se odločaš več mesecev?«

            Odkimam. Nobenega dvoma ni. »Poimenovala ga bova po bratrancu bombašu. Tem časom malo požrtvovalnosti in poguma ne bo škodilo.«

            D mi nameni začuden pogled. »Ti to resno? Mislim sem, da je to s tem imenom, s tem bratrancem bombašem, prej …« išče pravo besedo, »dobra zgodba, nekaj, kar pripoveduješ na zabavah. Nisem vedel, da si tega res želiš.«

            Prav ima. To je bila tovrstna zgodba. Izvrstna anekdota med napol pijanimi razpravami o nasilju in pravičnosti, zgodba junaka, po katerem bom poimenovala sina, nekega dne. In če smo čisto pošteni, sem s svojo imenitno družinsko dediščino pogosto poskušala osupniti sogovornike, ki so me spraševali po vpadljivem prstanu na sredincu. Petnajst let je bila to neobvezujoča zgodbica in bratranec bombaš je bil tako daleč in tako nestvaren kot sin, ki ga bom nekoč poimenovala po njem. Eden, ki je že odšel, in drugi, ki še ni prišel. Obstajala je samo zgodba, ki je povezovala obe skrajnosti. Zdaj pa, ko se sin iz možnosti spreminja v veliko, neznano resničnost, potrebujem mit. Ime, ki bo poskrbelo za pravilna razmerja, zgodbo, ki bo zapolnila belo praznino. In to je popolna zgodba. Junak kot izhodišče za mojega sina.

            Spet se zazrem v fotografije in za hip v temi zagledam lebdeti bratranca bombaša. Posrkanega v zgodovino, hlepečega po svetlobi in življenju. Ne da se mi D-ju razlagati o Antarktiki. Nočem uničiti dne s strahom pred neznanim. D zažene avto in zapelje s parkirišča.

            »To je bila njegova zadnja želja,« rečem.

            »Ampak saj je vendar že skoraj trideset let mrtev.«

            »Babici sem obljubila.«

            »Prav tako mrtva,« odkimava D.

            »Zakaj si tako proti?«

            »Veliko lepših imen poznam.«

            »Ampak meni gre za zgodbo za tem imenom.«

            »Pa saj o njem ne veš praktično nič.«

            Najino v meglice potopljeno pokrajino odložim na armaturno ploščo.

            D ima zopet prav. Vse, kar vem, lahko spravim v en sam stavek. Junak odporniškega gibanja na miklavževo nekdanjemu NSB-jevcu prinese kot darilo zavito bombo.

            Pišem »bomba«, a v družinski legendi je bila ta zmeraj »bombica«, NSB-jevec »kolaborant« in bratranec bombaš »falot«. Zgodovino je pri življenju držala generacija mojih starih staršev, ki so zgodbo ponavljali ob vsaki priložnosti, vsakomur, ki jo je bil pripravljen poslušati. Falot kolaboranta preseneti z bombico.

            Zgodba, polna pomanjševalnic, ki jim je babica dodala še rimo: setev, žetev.

            Prav ona mi je pri mojih sedmih letih prvič povedala zanj. Bili sva v Haagu, na poti k eni od njenih stotero prijateljic, ali pa sva bili namenjeni v veleblagovnico, še sama ne vem več. Mene je, kot edino od svojih desetih vnukov, pogosto jemala s seboj na izlete. Najbrž zato, ker sem bila otrok, ki se je z nekaj barvicami in papirjem brez težav za kakšno uro zavlekel pod mizo, pa tudi zato, ker so me poimenovali po njej. Vidno je uživala, vsakič ko me je komu predstavljala. »Tako kot jaz!« je vzkliknila tedaj, kot da bi jo vsakokrat znova presenetilo dejstvo, da zraven nje stoji manjša verzija nje same. Ne vem, ali sva se slučajno znašli na kanalu Prinsegracht ali sva se tja pripeljali namenoma, toda na lepem sva stali pred hišo, babica mi je pokazala vrata, pri katerih je bila vročena bombica, in mi povedala zgodbo o družinskem junaku. Opozorila me je na barvo pročelja, ki je bilo nekaj odtenkov svetlejše od sosednjih hiš. »Vidiš, to hišo so morali ponovno zgraditi.« Pripoved je zaključila z vedrim »vse se vrača, vse se plača«. Jaz sem imela sedem let in nisem imela pojma, kdo kaj vrača in kdo kaj plača, a sem pokimala, ker je zvenelo kot nekaj, kar drži. Moč čiste rime, bom doumela kasneje. Bik in štrik. Dela in jela.

            Od tistega dne dalje sem zgodbico o bratrancu bombašu redno ponavljala, in z vsako ponovitvijo je pridobivala nove detajle.

            V šestem razredu sem na podlagi zgodbe pripravila tudi docela izmišljen govorni nastop. »Kolaborant« se je v moji različici spremenil v ducat NSB-jevcev, ki so na miklavževo skupaj odprli darilo mojega super strica, nakar so se – štiri, tri, dve, ena – razleteli na tisoče koščkov. Vadila sem doma pred ogledalom: počasno odštevanje, z glasom, polnim zadrževane napetosti, nato pa eksplozija. S pretiranimi, dramatičnimi gibi sem se – štiri, tri, dve, ena – vrgla na tla, kjer sem v mrtvaški poziciji čakala na aplavz. Dobila sem štirico v spričevalo in stoječe ovacije v razredu. Sorodstvena vez z junakom takšnega formata mi je prinesla tudi nekaj mesecev trajajočo zvezo z najbolj priljubljenim fantom na šoli. In čeprav je šlo predvsem za splet naključij – rojstni dan, pozabljeno darilo, smrt dvanajst let poprej –, se mi je dedovanje prstana na moj osemnajsti rojstni dan zdelo nekaj povsem logičnega. Zgodovinska pravičnost, čista rima.