Pogled v družbo prihodnosti

Avtor naslovnice je Boštjan Pucelj.

Besedna zveza družba prihodnosti nas je vedno navdajala z optimizmom, saj smo si predstavljali tehnološki napredek, medkulturno družbo, ki bo s pridom izkoristila globalizacijo, a namesto teh predstav v zadnjem času vse bolj negotovo in s strahom spremljamo pot naše družbe. Zdi se, kot da namesto v družbo svobode in neskončne ustvarjalnosti vse bolj drsimo stran od nje. Družbeni psihoanalitik Erich Fromm, letos obeležujemo 120-letnico avtorjevega rojstva in 40-letnico njegove smrti, pravi, da smo posamezniki čedalje bolj samostojni oz. individualizirani, a to v nas vzbuja očutek osamljenosti, tesnobe in izoliranosti od drugih. Trenutne družbene razmere, v katerih smo se znašli, ta občutek še povečujejo. Vse bolj se oddaljujemo od skupnosti in posledica tega je strah pred svobodo. Človek si je vedno želel zlitja z družbo, biti aktiven del nje, zato nevede prevzamemo njena prepričanja. Ljudje tako svojo varnost in rešitev pogosto vidijo tudi v avtoritarnih družbenih ureditvah. Znati moramo doseči svojo svobodo in ne pod njenim bremenom bežati v nove odvisnosti.

Družba prihodnosti bo morala temeljiti na znanju, na sprejemanju svobode, saj bomo le tako lahko dosegli večkulturnost, interdisciplinarnost idej in znanj, ki vodijo do »napredka«. Kaj je ta napredek, si naj vsak predstavlja po svoje. Pri tem pa ne smemo pozabiti na zgodovino, umetnost in na svoje korenine, ki so bile vedno neločljivo povezane z naravo.

Nova številka Rasti ne prinaša odgovorov, kakšna bo družba prihodnosti. Članki in intervjuji nam postavljajo ogledalo našemu delovanju in nam ponujajo iztočnice za razmislek o tem, česa si želimo v prihodnosti in kako bomo to dosegli.

Uvodni intervju z naravovarstvenikom Andrejem Hudoklinom nam prinaša opazovanja posameznika, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z našo naravo. V obdobju 50 let zaznava bistvene spremembe na dolenjskih travniških, gozdnih in rečnih ekosistemih, ki so posledice industrije in globalnega segrevanja. Pravi, da so globalne spremembe očitno nekaj neizogibnega, vprašanje je le, koliko smo se tovrstnim procesom pripravljeni prilagoditi. Okoljevarstvenica Nika Tavčar v svojem članku piše o podnebnih spremembah, podnebni krizi, trajnostni oskrbi s hrano. Zaveda se nujno potrebnih sistemskih sprememb, zato naslovi tudi trenutno družbeno-politično delovanje na ravni Slovenije in Evropske unije. Peter Novak, dolgoletni profesor in nekdanji dekan ljubljanske strojne fakultete, analizira svetovno in lokalno energetsko politiko, hkrati pa nam ponudi alternativo, v kateri je videl potencial pred vsemi drugimi. Njegova vizija je energetski sistem z obnovljivimi viri, ki ima tri nosilce: elektriko, metan in etanol, katerih osnovni vir bo sončna energija.

Zgodovinar Mitja Sadek nas spomni na stari rek, da je zgodovina učiteljica prihodnosti. »Naše bivanje je treba stalno plemeniti s preteklostjo in z njo vzpostavljati povezavo. S spoštovanjem tradicije, ne pa z njeno glorifikacijo, lahko bogatimo svoja življenja in svojo kulturo.« S temi Sadkovimi mislimi se strinja tudi filozof Uroš Lubej, ki pravi, da danes živimo z naplavinami preteklosti, a se prihodnost že svetlika v sedanjosti. Vladar prihodnosti naj bo razum, oblast pa razumska.

Umetnost je stalna spremljevalka vseh družb, zato sta zanimiva pogleda na sedanjost in prihodnost tudi pogleda režiserja Roka Bička in mlade pesnice Katarine Gomboc Čeh, ki je svojo prvo pesniško zbirko naslovila Negotovosti navkljub.

Družba prihodnosti sloni na povezovanju različnih akterjev, ki zasledujejo skupni cilj. Dva takšna projekta sta Pozabljena polovica in CELA – mednarodno povezovanje v kulturi in literaturi.

Vabljeni k branju zanimivih člankov in dobre literature. Skupaj lahko začnemo razmišljati o prihodnosti, ki si jo želimo. Ozaveščenost in znanje bosta v naše mišljenje pripeljala nazaj tudi potrebni optimizem.