Fotografije: Boštjan Pucelj
Dr. Peter Novak je dolgoletni profesor in nekdanji dekan ljubljanske strojne fakultete ter kasneje novomeške Visoke šole za tehnologije in sisteme. Je eden vodilnih evropskih strokovnjakov na področju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov in, čeprav se je upokojil že pred skoraj dvema desetletjema, še vedno eden glavnih ambasadorjev naše inženirske stroke doma in v tujini, vedno poln idej in še vedno, tako kot nekoč, pred svojim časom. Ko se je večina energetskih strokovnjakov navduševala nad nafto in jedrsko energijo, je predaval o sončni energiji, danes vidi še dlje – njegova vizija je energetski sistem z obnovljivimi viri, ki ima tri nosilce energije: elektriko, metan in metanol, katerih osnovni vir bo sončna energija. Sončni Peter, nadimek, ki se ga drži še danes, se ga je prijel že tam nekje na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Kako dolgo bo narava še vzdržala človekov pohlep po energiji?
Večkrat kažem sliko, kako raste prebivalstvo na zemlji. Če pogledamo krivuljo rasti od leta 2000 pr. n. št. pa do danes, vidimo, da je do odkritja premoga in nafte prebivalstvo rastlo sorazmerno počasi. Rast so občasno upočasnjevale tudi lakote, kuge in vojne.
Do tedaj človek tudi ni bistveno vplival na naravo, na okolje. Izkrčili so gozd za kakšno njivo ali pašnik in zajezili kakšno reko za mlin ali žago. To je bilo več ali manj vse.
Tako je. Potem pa je v 18. in na začetku 19. stoletja začelo prebivalstvo rasti hitreje. Zdaj je krivulja rasti v času vertikalna, kar pomeni, da število zemljanov naraste za eno milijardo v štirinajstih letih ali manj. Vsak naravni pojav, ki narašča v času vertikalno proti neskončnosti, v matematiki temu pravimo, da je odvod neskončno, vodi do kolapsa. Za človeštvo je eno samo vprašanje. Ali bo nadaljevalo s tem razvojem in bo prišlo do kolapsa ali pa nam bo uspelo rast prebivalstva zmanjšati tako hitro, da bomo v naslednjih sto letih prirastek zmanjšali na eno milijardo. Torej – danes ena milijarda v štirinajstih letih, v prihodnosti ena milijarda v stotih letih. To bo pa zelo težko.
Če predpostavimo, da nam bo to uspelo, ostaja problem naša čedalje večja požrešnost po naravnih resursih, ki bo uničila naravo do te mere, da človek več ne bo mogel živeti na Zemlji. Pri energiji ta omejitev obstaja ali pa tudi ne, odvisno od virov, ki jih bomo izrabljali.
V veliki meri že vemo, kaj moramo narediti, in svet se že obrača v to smer. Amerika se strahotno spreminja, čeprav tega ne slišimo, ne vidimo in ne čutimo. Skoraj vsa večja ameriška mesta so se že odločila, da bodo postala energetsko nevtralna, samozadostna. Podobno se je spremenila tudi Kitajska. Energije za potrebe človeštva je dovolj. Dovolj je sončne energije, dovolj je hidro energije, dovolj je geotermalne energije, dovolj je biomase. Problem razpoložljive energije in njene konverzije ni vprašanje. Tudi tehnologijo imamo. V eni uri prihaja na Zemljo toliko sončne energije, kot jo človeštvo porabi v enem letu. Omejitve so drugje, pri številu prebivalstva. Prebivalstvo danes v ozračje oddaja 18 odstotkov toplogrednih plinov z dihanjem. Približno toliko toplogrednih plinov v ozračje oddajajo tudi živali, ki jih človek goji za prehrano.
Je torej rešitev enostavna – ustaviti moramo rast prebivalstva in postati vegetarijanci?
Vegetarijanstvo ni rešitev. Človek je mesojeda žival. Zmanjšati rast prebivalstva pa je nujno. Rodnost se je zmanjšala, a je rast ob tako velikem številu prebivalstva še vedno eksponencialna. Kako to urediti? Kitajci so to poskusili po letu 1972. Takrat je bila v Stockholmu prva svetovna konferenca o okolju, na kateri sem tudi sam sodeloval. Tam smo sklenili, da je treba rast prebivalstva zmanjšati. Takrat je bilo na svetu okrog štiri milijarde ljudi. Razen Kitajske se tega sklepa nihče na svetu ni držal. Kitajci so ukrepali in dovolili le enega otroka v družini. Danes imajo zaradi tega problem, in sicer en otrok ima dva starša, ki ju ne more vzdrževati. To nas, ko bomo zniževali rast prebivalstva, čaka vse. Vendar je izhodov več. Kot rečeno, je energije dovolj – sonce sije, dež pada, trava raste … –, tega je dovolj. Na Zemlji je sicer razporejeno na različnih koncih, ampak človek zna energijo premakniti in v tem ni težava. Problem je hrana. Količina plodne zemlje je omejena. To je problem. Vendar danes imamo že viseče vrtove in njive. Rastline lahko sadimo tudi v puščavskem pesku in jih zalijemo z vodo, ki jo pred tem ustrezno oplemenitimo, in pridelek je velik. Človek lahko tehnološko pridela hrane tudi za deset milijard ljudi, kot so izračunali v FAO, organizaciji OZN za prehrano in kmetijstvo. Vendar le s plodno zemljo, kolikor je obdelujemo zdaj, tega ne moremo storiti. Ko je naš pilot Matevž Lenarčič letel okoli Zemlje, je videl, da je ogromno zemlje na Zemlji neobdelane. Vendar danes vsi ljudje bežijo v mesta, zato bomo imeli probleme v mestih.
Kateri viri nas bodo torej rešili? Sonce, vetrna energija, metanol … ?
Sonce. Sonce!
Vendar povsod ni dovolj sonca.
Povsod na Zemlji sije sonce.
Vendar nekje sije bolj in drugje manj.
Kakšen problem pa je iz Savdske Arabije po visokonapetostnih daljnovodih elektriko pripeljati v Evropo? Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da v Savdski Arabiji lahko proizvedemo na tisoče milijonov kilovatnih ur elektrike v sončnih elektrarnah, postavljenih v pesku, in jih po žicah pripeljemo v Evropo. Jaz sem predlagal, da bi elektriko pripeljali v Evropo iz Afrike, iz Sahare, iz Libije. Ta moj projekt ima danes že dolgo brado.
Do kod pa ste prišli s tem projektom?
Ko so zamenjali Gadafija, se je tudi projekt ustavil.
Do kod je prišel projekt, ko je bil še Gadafi na oblasti?
Libijci so bili pripravljeni dati na razpolago zemljo za obdobje devetindevetdesetih let. In to Združenim narodom, ki bi potem distribuirali to elektriko v splošno dobro. To bi delal UNICEF (sklad za otroke), UNDP (program za razvoj) in UNEP (program za okolje). Te tri agencije Združenih narodov sem predvidel in jih tudi konzultiral, da bi bile lastnice in bi tako lahko tudi same financirale svoje programe ter tako ne bi bile več odvisne od nakazil držav članic. Gadafi in njegov minister za okolje sta bila za.
Je morda to motilo Američane, da so strmoglavili Gadafija?
Ne. Mislim, da ne. Je pa dejstvo, da Libijci danes strahotno pogrešajo Gadafija. Tam imam svojega nekdanjega študenta, doktoranta, ki je profesor na tamkajšnji univerzi. V Libiji imam tudi druge znance, ki se ne morejo sprijazniti s posledicami. Tam je katastrofa, dežela je uničena, popolnoma nemirna, prej pa so živeli v tako rekoč izjemnem blagostanju.
Pa so se tega takrat zavedali?
Ja, … so vedeli. Samo problem Gadafija je bil, da je, čeprav je bil musliman, islamske verske voditelje držal v ozadju in muslimanska vera kot taka v Libiji ni imela tako pomembne vloge. Ženske je, na primer, postavil na prvo mesto, vsepovsod. Vse to je povzročilo upor in spremembe, pri čemer so imele pomembno vlogo tudi težave z Američani. Sestrelitev letala mu ni bila nikoli oproščena. Pa tudi nafta in bacil, ki ga je on širil v severno Afriko. Če bereš njegovo Zeleno knjigo, v kateri odgovarja na vprašanje Kaj je demokracija?, ugotoviš, da je imel prav. Če petdeset ali pa enainpetdeset odstotkov ljudi nekaj sklene, sprejme neko odločitev, ki je njim pogodu, ostalih devetinštirideset odstotkov pri tem trpi. Pravi, da to ni nobena demokracija. Demokracija je takrat, ko se nas devetdeset ali pa še več odstotkov ljudi dogovori za neko stvar in jo potem tudi naredi. To je on propagiral, kar pa ni bilo všeč oblastem v sosednjih deželah, še manj pa Američanom. Druge knjige ni napisal, žal je ostal pri prvi. V Libiji sem bil dvakrat. Ko sem bil tam prvič, je bila Libija še zaprta, trda dežela. Ko sem prišel tja drugič, je bilo vse spremenjeno, Libija je bila demokratična tako kot Jugoslavija.
Vrnimo se k energiji. Pri nas ste bili prvi ali vsaj med prvimi, ki ste prisegali na obnovljive vire energije. Je usmeritev v obnovljive vire danes postala agenda, ali pa bo treba odločevalce, se pravi politike, še naprej prepričevati?
Mislim, da je to postala agenda in to ne le v deželah Evropske unije, ki je vodilna na tem področju, ampak tudi v ZDA, v Čilu, Braziliji in v Savdski Arabiji, ki množično gradi sončne elektrarne, ker ve, da bo šlo z nafto navzdol, zato se na tehnološkem področju pripravlja na čas, ko bo namesto nafte prodajala elektriko.
Favorizirate sončno energijo. Če sončno elektrarno postavimo v puščavo, naravi nismo ničesar odvzeli, razen s proizvodnjo sončnih celic in odpadki, ki nastanejo pri tem. A tudi sončna energija tako kot vsi obnovljivi viri niso enakomerno razporejeni. Nekje sonce sije bolj kot drugje, nekje veter piha ves čas, drugod le občasno itd. Kje so torej meje racionalnosti pridobivanja elektrike iz obnovljivih virov?
Sončna energija ima nizko gostoto tako kot vodna energija. Za rabo sončne energije v vseh oblikah potrebujemo relativno velike površine. To sicer ne drži enako pri vodnih elektrarnah, če gledamo samo strojnico, ki je kompaktna, a če pogledamo zajetja in akumulacijska jezera, gre tudi tu za velike površine. Zato so obnovljivi viri dragi in bodo še dolgo časa dražji od fosilnih goriv, v katerih je prav tako shranjena sončna energija, ki se je nabirala več sto milijonov let, zdaj pa jo bomo porabili v le nekaj stoletjih. A ta cena vseeno ne bo tako visoka. Po izračunih svetovne banke lahko, če ukinemo sedanje subvencije za fosilna goriva, s štiridesetimi evri subvencioniramo vsako megavatno uro električne energije, pridobljeno iz obnovljivih virov.
Kako ublažiti nihanja?
Če danes dobivamo električno energijo s pomočjo fotovoltaike od sonca ali od vetra, prihaja do velikih oscilacij in potrebujemo akumulacijo. Kako lahko do nje pridemo? Ena rešitev so baterije. Baterije lahko uporabimo zgolj za nekajurno shranjevanje električne energije in nič več. Druga možnost pa je, da viške energije iz vode, vetra in sonca spremenimo v vodik. Vodik je v praksi zelo težko uporabljati. Imeli bomo nekaj vozil na vodik, letala bodo delovala na vodik, a to ni celostna rešitev. Rešitev je biomasa. Biomasa raste in jemlje CO2iz zraka in s tem shranjuje ogljik. Ta ogljik bomo vzeli iz narave in ga v tovarnah povezali s štirimi vodiki ter tako dobili metan. Ker pa imamo pri elektrolizi vode pri pridobivanju vodika na razpolago tudi kisik, voda namreč pri tem razpade na vodik in kisik, ta kisik dodamo metanu in dobimo metanol. Tako dobimo tri osnovne vire energije, ki jih potrebuje človeštvo – elektriko, metan in metanol. Metan in metanol se lahko shranjujeta neomejeno. Metan bo poganjal plinske elektrarne, ki jih bomo zagnali tedaj, ko bomo morali nadomestiti dnevna nihanja, in ponoči, ko sončna energija ni dostopna. Ta rešitev, ki sem jo objavil pred petimi leti, je bila v svetu sprejeta. Power to gas ali P2G je tehnologija, ki jo Nemci že izvajajo.
Ko je govora o obnovljivih virih, se največkrat omenja vodna energija. Je res tako pametno zajeziti reko in uničiti njen naravni tok ter ustvariti akumulacijsko jezero, kjer gladina stalno niha, z vsem tem pa se spremeni tudi biološki karakter reke, da ne govorimo o poplavljenih vaseh in podobno?
Dilema ali uporabiti vodo ali ne, je bila od nekdaj. Spomnimo se samo zgodbe o Asuanskem jezu, ki je bistveno spremenil celotno dolino reke Nil. Če danes vprašate Egipčane, če je bilo pametno, da so zgradili jez, bodo vsi odgovorili, da je bilo pametno. S tem je dežela dobila nov zamah za razvoj. Pa tedaj, ko smo jez gradili, še ni bilo vprašanja CO2. Kar pa se tiče splošnega vprašanja zajezitve rek, je treba biti pameten. Za proizvodnjo elektrike je možno uporabiti vsako reko, če teče, če jo zajezimo, ali pa če je ne zajezimo. Sodobne tehnologije nam omogočajo, da turbine potopimo v strugo reke in se jih ne vidi. Tok reke tako poganja generatorje in mi dobimo elektriko. Zajezitev pomeni akumulacijo, ki je nujna za izravnavo proizvodnje, ker enkrat voda je, drugič vode ni … Vprašanje je, ali so akumulacijska jezera škodljiva ali ne. Poglejmo Zbiljsko jezero – na njem se razvija turizem. Poglejmo, kakšno bo jezero v Brežicah – veliko, lepo jezero, na njem bo marsikaj, na njegovi gladini bomo lahko namestili plavajočo fotovoltaiko.
Kako se bo tam razvil turizem in še kaj, so obljubljali, tudi ko so načrtovali jezove v Boštanju pa v Blanci, Krškem … pa tam danes ni nobenega turizma.
Ni.
Tam se nič ne dogaja, ni obljubljenih novih delovnih mest … Vsega, kar je bilo obljubljeno, lokalna skupnost ni dobila.
Se strinjam. Vendar je vprašanje, ali je naš cilj razvijanje množičnega turizma. Ali pa je bolj sprejemljiv nek normalni turizem, ko pridem tja, si ogledam jezero in ni treba, da se po njem preganjam z motornim čolnom. Strinjam se, da se z gradnjo hidroelektrarne spremeni narava. Toda če pogledaš en kumulonimbus, v katerem je shranjena sončna energija, ki v enem samem oblaku presega moč jedrske bombe iz Hirošime. Ko vsa ta količina vode iz oblaka pade na zemljo, to povzroči velike težave. Imamo poplave. Če reko ukrotimo, da nimamo poplav, je to ena rešitev, s katerim pa smo spremenili njen tok in življenje v njej. Toda narava se stalno spreminja. Trdim in to lahko zapišete z velikimi črkami: VAROVANJE NARAVE NI MOGOČE! Ni človeštvo tisto in tudi živalske vrste ne, ki bi lahko varovali naravo. Narava se spreminja vsak dan neodvisno od človeka in odvisno od človeka. Bistvo je, ali bomo z naravo delovali sonaravno. Ne trajnostno, trajnostno ni nič. Sonaravno. To pomeni, da se bomo prilagodili naravi, ker nas je vedno več, in narava nam ter našim potrebam. Kompromis med obema željama jaz imenujem sonaravno gospodarjenje. Zakon o varstvu okolja je napačen naslov. Bolj pravilen naslov bi bil Zakon o soupravljanju okolja. Vedno moramo delati kompromise, tudi ko gradimo mesta. Okoli Ljubljane smo pozidali nevemkoliko plodnih njiv. Na podeželju vsak najraje zida na njivi. Plodna zemlja je najbolj dragocena dobrina. Milijon let je potrebno, da je je nastalo nekaj centimetrov, mi pa mirno sezidamo hišo na njej. Ljudje bomo spreminjali naravo, dokler bomo obstajali. Tudi živali jo spreminjajo. Ko sloni potujejo po Afriki, za sabo pustijo marsikaj. Torej ne moremo reči, da lahko vzpostavimo status quo.
Vrnimo se k rekam. Hidroelektrarn ne gradijo le na velikih rekah z velikim padcem in velikim pretokom, ampak tudi na Krki, kjer v zgornjem toku večino leta komaj da še teče in je pretok z energetskega vidika praktično zanemarljiv. Poleti pogosto skoraj vsa voda teče skozi turbine, preko jezu pa skoraj nič. Prekinjena je migracija rib, kajakaši tam ne morejo veslati, ampak morajo čolne nositi, propada lehnjak.
Ko smo se mi vozili po Krki od Dvora pa do izliva, je bilo na Krki kakšnih trideset jezov …
Vendar mlini Krki niso odvzeli toliko vode, da ne bi tekla prek jezov. Danes pa se to dogaja.
Moje stališče je, da če bomo reke uporabljali, moramo to delati z roko v roki tako s tistimi, ki želijo ohraniti naravo, kot s tistimi, ki želijo imeti energijo. Kajti brez energije ni življenja. S tem se moramo sprijazniti. Odločitev je naša. Na avstrijski strani imamo petindvajset elektrarn in avstrijski ekologi hodijo k nam in nam govorijo, da mi ne smemo narediti nobene elektrarne, ker je to za naravo škodljivo. Ko sem jim rekel, da ko bodo oni porušili prve tri hidroelektrarne in vzpostavili naravno stanje, bomo mi rekli, da ne bomo gradili. Mura je bila tudi pri njih ravno tako lepa in naj vrnejo naravi, kar so ji vzeli. Ampak to se ne bo zgodilo. Če bi imeli na Muri pet do sedem metrov visoke nasipe, to je do spodnjega dela krošenj dreves, bi imeli vsi tamkajšnji kmetje brezplačno namakanje, danes pa imajo sušo. Jez ne bi spremenil rečnih rokavov ob Muri, kar naj bi bil največji problem. To lahko ostane, ker jezovi in nasipi vedno malo puščajo. Namesto da bi to vodo odvajali drugam, jo pustimo, kjer je zdaj. Vse se da lepo urediti. Če nočemo jezov, so druga rešitev v strugo potopljene turbine. Mura je hitra reka in odnaša prod in mulj. Če vanjo potopimo turbine, kakršne uporabljajo v elektrarnah na plimo in oseko, se bo zmanjšal pretok in nekoliko dvignil nivo vode, ki ne bo več odnašala proda in tako se bo zvišala raven podtalnice. Vse se da narediti, samo če z glavo delamo skupaj. Razumem tiste, ki nasprotujejo vsaki spremembi, ne razumem pa, da se jim ne da nič dopovedati.
Ker so bili prevečkrat izigrani. Lep primer so ribje steze, ki takšne, kot jih vidimo na teh objektih, ne služijo svojemu namenu, zgrajene so le zato, ker jih predpisuje zakonodaja. Pa bi bile lahko dvonamenske, kot je tista ribja steza na Savi na Brodu, ki je obenem tudi kajakaška proga, na kateri prirejajo tudi tekme svetovnega pokala, ribe pa po njej brez težav potujejo navzgor po toku.
Vsi smo bili v življenju kdaj izigrani. Se pa s tem strinjam. Mislim, da je treba vztrajati, da se stvari, za katere vemo, da so dobre, tudi naredijo. To ni vprašanje dobre volje, to je vprašanje dobre zakonodaje in učinkovitega nadzora pri izvajanju. Moram reči, da so bile pred leti stvari bolje urejene, kot so sedaj. Moje izkušnje na spodnji Savi so dobre. Ne vem, če ribje steze res ne delajo, a po mojih informacijah delajo, jaz sem videl ribe, ki so šle gor. Mi imamo iz Slovenije minimalen odtok štiristo milijonov kubikov in maksimalen devetsto milijonov kubikov. Toliko vode odteče iz Slovenije. Ni problem v tem, da teče, problem je v tem, da bo jutri te vode manj in bo bistveno bolj dragocena. Zato je moje načelno stališče, da moramo vodo v Sloveniji zadržati, pa naj bo to za namakanje, energetiko, za pitje ali pa za prodajo pitne vode po svetu. Imamo relativno čisto vodo, edini lahko brez strahu pijemo vodo iz pipe. To je bogastvo. Taka voda je več vredna kot nafta, čeprav je ne plačujemo tako drago. Vendar, če boš to vodo ustekleničil in naložil na ladjo ter poslal v svet, bo njena cena višja od cene nafte. Če rečemo, da je povprečni odtok šeststo milijonov kubikov in če izračunamo, koliko je minimalni odtok, ki ga moramo pustiti sosedom, je ostalo naše bogastvo, ki ga nam da dež. Dežja pa bo čedalje manj. Z Lučko Kajfež Bogataj sva pred kratkim v Murski Soboti debatirala o tem, da je problem v tem, da ne bo več snega in ne bo več taljenja snega in ledu in Mura ne bo imela več toliko vode oziroma bo pretok bolj nihal. Kaj narediti? Narediti moramo tolmune, da zajamemo vodo, ki bo prišla ob večjem deževju. S tem preprečimo poplave in vodo kasneje uporabimo. Za kaj jo bomo uporabili, je pa naša odločitev. Energetiko moramo imeti v svojih rokah, energijsko se moramo osamosvojiti. Vztrajam, da moramo 85 odstotkov vse energije, ki jo potrebujemo, proizvesti doma. Če bo prišlo do svetovne krize, bomo, če ne bomo imeli svojih virov, na tleh. Takrat bomo morali imeti svojo energijo, svojo vodo in svojo zemljo, da bomo pridelali hrano. To pa moramo urediti sonaravno, kar pomeni za vsakega nekaj. To je bistvo.
Vrnimo se k električni energiji. Obnovljivi viri so dobri, a niso zanesljivi.
Tako je.
Zato nekateri dajejo prednost jedrski energiji. Stane Rožman, predsednik uprave krške jedrske elektrarne meni, da je najboljša kombinacija obnovljivih virov in jedrske energije.
Res je.
Kaj menite o gradnji drugega bloka krške jedrske elektrarne?
Jedrska energija je okoljski problem, ki je popolnoma drugačen od vseh ostalih okoljskih problemov. Pri izrabi jedrske energije zanamcem puščamo za tristo let čuvanje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov in za preko tisoč let čuvanje visoko radioaktivnih odpadkov. Do danes ni še nihče našel zanesljivega skladišča za visoko radioaktivne odpadke. Švedska in Finska poskušata zdaj to rešiti. Cela Amerika nima rešitve, Rusija tudi ne in mi prav tako ne.
Visoko radioaktivni odpadki ostajajo v elektrarnah.
Kdo jih bo pa tisoč let čuval?
Menda jih že bodo, če pa so tako nevarni.
Če sem prav informiran, bo v Nemčiji dobil ingerenco nad zaprtimi jedrskimi elektrarnami do njihove razgradnje Bundeswehr, nemška vojska, ker je to edina možnost, da ne pride do težav, ki so lahko znatne. To ni enostavna zadeva. Če puščamo zanamcem nekaj takega, imamo pa drugo rešitev, se sprašujem, ali je to nujno. Zdaj imamo eno jedrsko elektrarno. Ta dela odlično in bo še nekaj časa delala. Vendar smo ob izdaji lokacijskega dovoljenja za NEK, tedaj sem bil zraven, napisali, da mora biti ob končani gradnji tudi končana ali pa vsaj začeta gradnja skladišča za nizko in srednje radioaktivne odpadke. Po več kot petintridesetih letih delovanja skladišča ni. Zdaj sicer imamo lokacijo zanj, a na nepravem mestu. Našli smo dobro lokacijo nedaleč stran na hribu, kjer bi bili odpadki zakopani globoko v zemljo nad vodno gladino talnice, zdaj pa skladišče postavljamo v talnico. Kar pa se tiče mojega mnenja o nadaljnji gradnji jedrskih elektrarn, imajo moji kolegi, ki zagovarjajo mešano rabo, po svoje prav. Vendar nisem prepričan, da je gradnja elektrarne v Krškem prava rešitev. Sprašujem se, zakaj hiteti, če imamo še dvajset let časa. Po tej tehnologiji delajo jedrske elektrarne samo še Kitajci, Korejci in Rusi. Francozi so nehali.
Pa Američani?
Ne več, delajo samo še za vojsko, ampak to je čisto druga tehnologija.
Kaj pa male jedrske elektrarne, na primer take, ki delujejo v jedrskih podmornicah ali letalonosilkah?
To so enaki rektorji, samo da so manjši. Ampak tehmalih reaktorjev za komercialne namene ne dela še nihče. Mali jedrski reaktorji bodo prišli, ampak to bodo toplarne, ne bodo jedrske elektrarne. New Yorka, Filadelfije, Los Angelesa … teh mest ne bodo mogli več ogrevati na fosilna goriva, s toplotnimi črpalkami, samo z elektriko, potrebujejo nekaj več. Isto velja tudi za hlajenje. Razvijajo nove tehnologije s tekočim jedrskim gorivom, z uranom, raztopljenim v fluorovi kislini, kjer se uran izkoristi 90-odstotno ali več. Torej ni odpadka, saj ta zadeva kroži v sistemu in se gorivo samo dodaja. Ti reaktorji še niso narejeni, bodo pa narejeni čez deset, petnajst let. Tak reaktor bi bil primeren, na primer za ogrevanje Ljubljane. Tako bi rešili problem ogrevanja mesta in dobili še toliko elektrike, kot je Slovenija dobi iz Jedrske elektrarne Krško. Ko smo gradili krško jedrsko elektrarno, sem uradno predlagal odcep od visokotlačne turbine z ventilom, s katerim bi s to paro ogrevali Zagreb. Bili so odločno proti. Torej, moje mnenje je: jedrska elektrarna da, vendar z novo tehnologijo; drugi blok jedrske elektrarne v Krškem ne. Trije problemi so. Prvi je prelomnica. To je dejstvo in naj govorijo, kar hočejo. Potresov se ne da napovedati. Ko je bil zadnji potres v Zagrebu, se je sprostilo nekaj energije, ampak se nabira nova. Drugič: 1200, 1500-megavatna enota za naš sistem ni enostavna zadeva. Če ta enota pade, pade sistem, v katerega je vključena. Zaradi tega se moramo povezati z nekom, ki ima podobno veliko enoto, zgraditi moramo najmanj 600-megavatno plinsko elektrarno, ki bo stala in čakala, s plinovodom, ki bo pripravljen. Plinovod bi morali, po mojem mnenju, napeljati iz zalogovnika v Avstriji, kjer je dovolj plina. Cene tega ni nihče računal. Lahko bi se povezali z Madžari, ki gradijo dve jedrski elektrarni z rusko pomočjo. Ampak mi hočemo vse imeti pri sebi. Veste, kaj se bo zgodilo? Imeli bomo referendum. Okoljevarstveniki bodo skočili v zrak, odziv na referendumu bo negativen in ne bomo imeli nič. Ne bomo mogli narediti ne elektrarne ne toplarne.
Še ena stvar je čedalje bolj aktualna – sežiganje odpadkov za energijo. Odpadkov je čedalje več, sežigalnica pa v tem primeru rešuje dva problema. Vendar tu je negativen odziv naravovarstvenikov, civilnih iniciativ in lokalnih skupnosti še odločnejši. Sredi Dunaja pa deluje sežigalnica, ki jo je oblikoval Friedensreich Hundertwasser, ki tam nikogar ne moti. Kje je zdaj tu problem?
Tukaj je problem v majhni skupini ljudi, ki je premalo prosvetljena. To je edini razlog. Z eno samo iskro lahko zanetiš ogenj nezadovoljstva med ljudmi, zelo težko pa ta ogenj pogasiš, tudi če rečeš, da nisi tako hudo mislil. Vendar moram povedati še nekaj – sežigalnice postajajo zgodovina. Mi znamo sežigat premog, drva, smeti … to je najbolj enostavno. Nekaj sežgeš, dobiš paro in elektriko, malo ohladiš in je zadeva končana. Ostane ti pepel in CO2. V teh odpadkih imamo ogljik in nekaj malega vodika. To je organski ogljik. Zdaj pa se vrnimo nazaj na moj prej omenjeni koncept. Ne sežigati odpadkov, odpadke je treba upliniti in tako dobimo nova goriva. Lahko naredimo metan, metanol, etanol ali naredimo surovino za karkoli drugega. Zakaj bi odpadke sežigali in v zrak spuščali CO2? Dajmo opraviti s tem tehnološko pametno. Na Finskem že gradijo tak objekt. Ko sem o tem govoril z gospodom Vizjakom (mister za okolje in prostor, op. a.), sem mu razložil vse te tehnologije, me je vprašal, kjer lahko to kupi. Pa sem mu rekel, da je 180 milijonov evrov ostalo neuporabljenega denarja v podnebnem skladu in naj nam da deset milijonov, pa bomo na Institutu Jožef Stefan naredili prototip in bomo čez pet let imeli lastno tehnologijo, ki jo bomo lahko prodajali po celem svetu. Pa je rekel, da privatnikov ne bo podpiral.
Odloča politika. Vi ste po duši okoljevarstvenik.
Res je.
Kaj moramo okoljevarstveniki zahtevati od politikov?
Od politikov moramo zahtevati samo eno – da tisto, kar so podpisali, izvajajo. Podpisali smo Pariški podnebni sporazum, podpisali smo vse direktive o obnovljivih virih energije, o učinkoviti rabi energije, vse to prenesli v naš pravni red, le izpolnjevanje podpisanega je žalostno.
