Novo mesto v letu 2020 praznuje 100. obletnico avantgardnega gibanja, ki je bilo poimenovano novomeška pomlad, s tem kaže, da je še vedno prestolnica kulture, kljub temu da slovi po industriji in marsičem drugem, kar ni povezano z umetnostjo.
“Težka in zapuščena novembrska noč. Črni, zgoščeni in trgajoči se oblaki nad mestom. Veter zaveje skoz samotni drevored, zaječi v podstrešjih, raztrese še poslednje liste po mokrih tleh in se zaduši nekje za hišami. Mrtva so okna, zamolkle so hiše, prazna je cesta. Vse: od črnega molčanja reke, ki zašumi šele pri jezu v ozki globeli, preko tesno stisnjenih streh, do vrha kapiteljskega zvonika — vse: mračna prežavost potuhnjenega življenja, ki se je nad njim sklonila ogromna perot pošastne usode: take so vse te jesenske noči v prvem letu velike vojne.”(Miran Jarc: Novo mesto)
Po koncu 1. svetovne vojne se je v družbo naselila negotovost in mladi so v takšnem tesnobnem času zaznali priložnost, da se otresejo okostenele tradicije in v svoji umetnosti poiščejo izhod do drugačnega, bolj svobodnega življenja. Povsem samoorganizirano, združeni v kolektiv, so s periferije začeli sporočati, da je čas za drugačno likovno umetnost, literaturo in glasbo, in sicer takšno, ki bo nagovarjala sodobnega človeka, ki bo v njej našel smisel. Mladi niso bili akademsko izobraženi, a so znali prisluhniti sebi in družbi, ki se ji niso prepustili, ampak so bili do nje kritični. Umetniško razstavo, literarni recital in glasbeni večer so pripravili zunaj institucij in pokazali, da lahko vzpostavijo svoj prostor izražanja.
Rastje tokrat poklon mladeničem novomeške pomladi, a hkrati vzklika, da pomladi še zdaleč ni konec. Na obzorju vznika PODMLAD!, gimnazijci, ki znajo razmišljati in tudi pisati, ustvarjati.
Vabljeni ste k branju članka Tomaža Koncilije, ki zasleduje duha novomeške pomladi, ki se kaže v njegovi osebni dediščini in dediščini mesta. Dolenjski muzej se je obletnici poklonil in ji postavil spomenik z razstavama Mladi neznani in avantgardni in Let novomeške pomladi. Ob razstavah je izšla tudi knjiga 100 let novomeške pomladi. Svoja razmišljanja o postavljanju razstave, zbiranju gradiv in raziskovanju z nami deli ena od avtoric razstav Jasna Kocuvan Štukelj. Objavljamo tudi govora, ki sta nastala posebej ob obleležitvi 100-letnice. Milček Komelj je prepričan, da Novo mesto nikoli ne bo pozabilo izjemnih umetnikov. Miran Mohar pa z nami deli tudi naslednje vrstice. Pravi, da so protagonisti novomeške pomladi imeli zavest, da bo skupno početje, skupno stremenje nekaj premaknilo. “V Sloveniji se je v času novomeške pomladi prvič zgodilo, da so umetniki združevali različne medije; glasbo, pesmi, razstavo. Publika je potovala od prizorišča do prizorišča, kar je izgledalo kot nek avantgardni pasijon. Iz gostilne so šli na prizorišče koncerta in za tem naprej. Poleg tega so se imeli za kolektivne organizatorje, zato lahko to razumemo tudi kot performativno dejanje.”
Matjaž Berger v pogovoru s Klavdijo Kotar pravi, da je teh nekaj dni v septembru leta 1920 pomenilo prelom, ker je bil dogodek strukturiran kot celostna umetnina, kot gestus kolektiva in kot intervencije v glasbi, slikarstvu, literaturi in inscenaciji. V tem prepozna novo zagrabitev realnega, novo mesto nastanka umetnostne prakse.
Bara Kolenc je skupaj z Zackom Sieversom naredila edinstvene kolaže fotografij in fragmentov poezije Antona Podbevška. Andreja Kopač pa je novomeške dijake pozvala k zapisu manifestov sodobnosti in ugotavlja, da glasovi prihajajočih generacij dajejo vedeti, da je živa umetniška gesta še vedno ultimativni označevalec generacij. Na teh mora v prihodnje graditi tudi revija Rast in za njeno prihodnost potem ne bo strahu.