Ria je bila markantna in pogumna gospa z odličnim spominom in pronicljivim humorjem. Ni se dala prestrašiti, ni se bala zdrsov in znala se je pošaliti tudi na svoj račun. Ni pa poznala šale pri odpiranju ženskih tem, pri družbeni dvoličnosti glede enakopravnosti, pa tudi v boju proti revščini in izključenosti ne. Ko sem jo obiskala v domu starejših, se je jezila nad sedanjimi oblastniki, ki bogatijo, delavce pa pustijo celo brez plačila: »Leta 1955, na moj prvi dan na DL, me je direktor najprej peljal k blagajničarki po plačo. Dobivali smo jo vnaprej in redno, sedaj, ko naj bi bila blaginja, pa ljudje doživljajo tako izkoriščanje …« Kot novinarka je šla v romska naselja in se z vlakom odpeljala do “pozabljenih” ljudi. Novinarsko delo je razumela kot poslanstvo in zanj prejela visoko priznanje Društva novinarjev Slovenije, v Novem mestu pa naziv častne občanke.
Našemu mestu je dala poseben pečat ne samo s svojim družbeno angažiranim pisanjem, ampak tudi kot zapisovalka novomeških zgodb, ki jih je strnila v tri knjige: Novomeške zgodbe, Iztrgano pozabi in Sled naj ostane. Obudila je tudi v tujini napisane Spomine na Novo mesto kronista Leopolda Picigasa. Njegova pričevanja o dogodkih in ljudeh izpred več kot sto let je objavljala v rubriki Dolenjskega lista pod naslovom Kar ste bili vi, to smo bili mi. Novomeščanom in Dolenjcem ostaja v spominu kot vedno lepo urejena dama in hkrati zelo duhovita, topla in ljudska oseba. Vezala se je na ljudi, ne na stvari, k vsakomur pa je pristopala z “enakimi vatli” – tako k tistim, ki jih je poiskala v najbolj odročnih krajih, kot k eliti.
In med elito (v plemenitem pomenu besede) je sodila tudi sama – Wachterjevi so bili urarsko-trgovska družina in zelo ugledni meščani. Riin oče je bil Avstrijec, pa vendar tudi Maistrov borec, mama pa je bila tržaška Italijanka. Svetovljanstvo ji je bilo položeno že v zibelko, tako kot tudi prijaznost, odgovornost in odkritosrčnost. Obdana z ljubeznijo staršev in brata je sanjala, da bo igralka, toda zaljubila se je v svojega gimnazijskega profesorja, kar je dvignilo precej prahu. Kot je sama večkrat povedla, je Karel Bačer, priznan slavist, literarni zgodovinar in knjižničar, zagato rešil tako, da jo je »nekega ponedeljka izpisal iz gimnazije in se v soboto z njo poročil«. Njuno poročno potovanje je bilo pohod na Gorjance, kjer je v knjigo gostov pod rubriko ‘poklic’ napisala ‘gospa’, tako zelo je bila navdušena nad svojim novim statusom.
Bila je pokončna oseba in človek brez sprenevedanja. Na vsiljena (politična) pravila se ni ozirala, ampak je delovala praktično in na sebi zvest način. Takrat, ko se ni več »spodobilo« imeti gospodinjsko pomočnico, jo je Ria imela, ker jo je potrebovala zaradi dela novinarke in kot mlada mama dveh hčerkic; pomočnica pa je bila del družine. Družini je bila zelo predana, tako kot krogu njej dragih ljudi. Skrbela je za ostarele starše, nato za moža, v pomoč je bila hčerkama, bila ljubeča in skrbna babica dveh vnukov – Maje, ki je na Dunaju študirala fotografijo in tam, v domovini svojega pradeda, tudi ostala, ter Andreja, ki je zelo uspešen pravnik. Na stara leta je s svojo vitalnostjo in igrivostjo razveseljevala oba pravnuka in še naprej lepšala čas sebi in vsem okoli sebe. Tudi na starost se je še rada učila. S pojasnilom, da noče umreti računalniško nepismena, se je v zrelih letih vpisala tudi na ta tečaj. Dokler je le zmogla, je še objavljala svoje tekste. Bila je ustvarjena za polno, kreativno življenje, ne pa za trpljenje, ki ji je zadnja leta jemalo moči.
Spominjali se je bomo kot pogumne in napredne novinarke, tankočutne zapisovalke življenja Novomeščanov in hkrati kot dame, ki je bila s svojo podobo in svojim delom pojem ugleda našega mesta.
