Število je slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti (v primeru slovenščine ena, dve ali več), ki se spreminja glede na število udeležencev. Dvojina oz. dual je slovnična kategorija števila, ki jo nekateri jeziki uporabljajo ob bolj običajnih oz. razširjenih ednini in množini. V protoindoevropskem jeziku je dvojina obstajala ob ednini in množini in so jo nekatere skupine indoevropskih jezikov prevzele oz. podedovale – tako tudi praslovanščina. Danes je v okviru indoevropskih jezikov dvojina arhaična slovnična kategorija, ohranjena le še v nekaterih slovanskih jezikih: poleg slovenščine še v gornji in dolnji lužiški srbščini ter kašubščini (Jakop 2008a, 16).
Čeprav danes dvojina v indoevropskih jezikih velja za neke vrste relikt (večina jezikov pozna le nasprotje ednina : množina, torej razlikovanje ‘eden’ : ‘več kot eden’), je po svetu precej razširjena. Uporablja jo približno 200 jezikov, zlasti jeziki avstralskih domorodcev (kar 51 od 55 raziskanih jezikov). Med še živečimi neindoevropskimi jeziki jo poznajo tudi semitski jeziki, npr. sodobna standardna arabščina (po Jakop 2008a).
V slovenskem jeziku je dvojina slovnično število, ki se nanaša na dva predmeta ali osebka in je slovnična lastnost samostalnikov in osebnih zaimkov, prek ujemanja pa tudi pridevniških besed in glagolov; uporablja se torej v vseh pregibnih besednih vrstah, v vseh sklonih, spolih in osebah. V pogovornem jeziku in v narečjih se določene dvojinske oblike izenačujejo z množinskimi (t. i. pluralizacija, tj. pojav, kjer dvojinsko pripono nadomesti množinska).
Francoz Lucien Tesnière (1893–1954) je prvi sistematično proučeval kategorijo dvojine v slovenščini. Pred natanko 100 leti je objavil jezikovni atlas dvojine (Atlas linguistique pour servir à l’étude du duel en slovène ‘Lingvistični atlas za študij dvojine v slovenščini’, 1925b), ki je prvo in hkrati najobsežnejše delo, posvečeno dvojini v slovenščini, in tudi prvi slovanski lingvistični atlas. Predstavlja dopolnitev monografije Dvojinske oblike v slovenščini (Les formes du duel en slovène, 1925a) in obravnava dvojino v slovenskih narečjih. Narečno gradivo je rezultat avtorjevih intenzivnih terenskih raziskav v letih 1921–1922 in analize zgodovinskih besedil od srede 16. do začetka 20. stoletja (tj. od Primoža Trubarja pa vse do Otona Župančiča).
Dvojina pri samostalnikih in pridevnikih
V narečjih je dvojina najbolje ohranjena pri samostalnikih moškega spola, manj pri samostalnikih srednjega spola, medtem ko so samostalniki ženskega spola najbolj nagnjeni k pluralizaciji. Zaradi potrebnega ujemanja med samostalniki in pridevniki imajo pridevniške oblike enake pripone kot samostalniki in se v moških dvojinskih oblikah končujejo na –a (npr. (dva) rdeč–a balon–a), v ženskih dvojinskih oblikah pa na –i (npr. (dve) nov–i knjig–i). Pluralizacija dvojinskih pridevnikov je bila izvedena v enakem obsegu in v istih narečjih, ki so doživela pluralizacijo dvojinskih samostalnikov.
Dvojina pri samostalnikih moškega spola
Današnja raba dvojine v slovenskem knjižnem jeziku se je oblikovala predvsem na podlagi oživljanja oziroma rekonstrukcije knjižnega jezika iz 16. stoletja. V besedilih iz 16. stoletja (npr. v Dalmatinovi Bibliji, 1584) kot tudi v slovenskem knjižnem jeziku in vseh slovenskih narečjih moški samostalniki najbolj dosledno ohranjajo dvojino v imenovalniku in tožilniku (npr. dva brata); izjema so skrajne jugozahodne točke kraškega in istrskega narečja ter skrajni jugovzhod dolenjske narečne skupine (obe belokranjski narečji: severnobelokranjsko in južnobelokranjsko).
Dvojinske oblike moških samostalnikov v dajalniku in orodniku so ohranjene le v večjem delu koroške narečne skupine, v vzhodnem delu štajerske narečne skupine ter v celotni panonski narečni skupini (npr. dvema bratoma); v drugih zahodnih in osrednjih slovenskih narečjih (tudi v dolenjskem) se je dvojina v D/O pluralizirala: I/T dva brata, toda O/D dvem bratom (Jakop 2008a, 42–52).
Dvojina pri samostalnikih ženskega spola
Dvojinske oblike samostalnikov ženskega spola so se že od 16. st. dalje mešale z množinskimi oblikami oz. se pluralizirale: dvej Hzheri ali dvej Hzhere (Dalmatin 1584). Tudi Marko Pohlin je v slovnici (1768) pri sklanjatvenem vzorcu kraljica (Krayliza) zapisal, da se dvojina ne razlikuje od množine. Andrej Smole je v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) popravljal množinske oblike ženskega spola v dvojinske: dve poroke > dve poroki (Jakop 2020).
Tudi v sodobnih slovenskih narečjih so samostalniki ženskega spola pluralizirani že v imenovalniku in tožilniku (npr. dve sestre namesto dve sestri), in sicer v osrednjih govorih gorenjske, dolenjske in večjega dela štajerske narečne skupine. Dvojinsko obliko I/T kravi in D/O kravama so ohranila le obrobna slovenska narečja koroške, dolenjske (npr. Cerknica: sinama, Stari trg pri Ložu: bratama) in štajerske narečne skupine ter celotna panonska narečna skupina. V zahodnih in osrednjih slovenskih narečjih (tudi v večjem delu dolenjskega narečja) ter v večini narečij štajerske narečne skupine so se samostalniki ženskega spola pluralizirali, npr. dve krave, dvem kravam (Jakop 2008a, 52–57).
Dvojina pri samostalnikih srednjega spola
V slovenskih narečjih (Jakop 2008a, 57–64) lahko samostalniki srednjega spola že v ednini – pa tudi v dvojini ali množini – prehajajo v moški (t. i. maskulinizacija) ali v ženski spol (t. i. feminizacija). Posledično samostalniki srednjega spola, ki so postali feminizirani, kažejo večjo težnjo k pluralizaciji kot samostalniki, ki so postali maskulinizirani, npr. dva piva (mask. s. sp., dv.) za knjižno slovensko dve pivi (s. sp., dv.) proti dve pive (fem. s. sp., mn.). Dvojinska končnica –i (npr. dve okni) kot v knjižni slovenščini je ohranjena v nekaterih narečjih primorske narečne skupine in v narečjih panonske narečne skupine. V osrednjih narečjih (rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko) so se samostalniki srednjega spola maskulinizirali (npr. dva okna), v vzhodnem delu štajerske narečne skupine pa feminizirali (npr. dve okne).
Parni samostalniki
Parni samostalniki predstavljajo izjemo pri rabi dvojine. V slovenščini se praviloma namesto dvojinske oblike samostalnika rabijo množinske pri tipičnih parih, npr. za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, oči), za oblačila, namenjena parnim delom telesa (rokavi, hlačnice, uhani) in pri bioloških ali funkcijskih parih (starši, dvojčki; voli, konji, krave); gl. Toporišič (2000, 271). Pri parnih delih telesa se dvojina uporablja samo v primeru poudarjanja – ob kvantifikatorjih ‘dva/dve’ ali ‘oba/obe’ (npr. obe roki ima zlomljeni), sicer je pri parnih samostalnikih dvojino nadomestila množina, npr. imam močne roke (mn.) in ne imam močni roki (dv.); noge me bolijo (mn.) in ne nogi me bolita (dv.).
Parni samostalniki so prešli v množino že v 16. stoletju. V Dalmatinovi Bibliji (1584) najdemo dvojinsko obliko za roke in noge le ob števniku dve: Tebi je bulʃhe, de hrom ali kruleu greʃh v’leben, kakòr de bi dvej roki ali dvej nogi imèl. Sicer uporablja Dalmatin le množinske oblike: Njegove roke, ʃo kakòr slati pàrʃtani, polni Tirkiʃou. Iacob je pak ʃvoje noge vsdignil, inu je ʃhàl v’to Deshelo. Zanimivo je, da ima Pleteršnikov slovar (2006 [1894–1895]) namesto množinskega samostalnika hlače za iztočnico kar edninsko obliko hláča, ob njej pa primer: »Sveti Šent-Juri Potrka na duri, Ima eno hlačo zeleno, Eno rumeno.« Nekoč so bile namreč hlače sestavljene iz dveh hlačnic, ki si ju moral zvezati skupaj; od tod tudi izraz par hlač.
Osebni zaimki in glagoli v dvojini
V slovenskem jeziku sta se po začetni oslabitvi dvojine (okrog 16. stoletja) pojavila dva nova, oblikoslovno zelo stabilna osebna zaimka midva in vidva, ki sta nastala kot kombinacija etimološko množinskih zaimkov mi/me oz. vi/ve in števnika dva/dve. Zaimki za 1., 2. in 3. osebo midva, vidva, onadva se še vedno uporabljajo v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku in tudi v večini slovenskih narečij; množinske zaimke mi (m. sp.) in me (ž. sp.), vi (m. sp.) in ve (ž. sp.) ter oni (m. sp.) in one (ž. sp.) namesto dvojinskih zaimkov uporablja le peščica slovenskih narečij na skrajnem zahodu in skrajnem jugovzhodu slovenskega jezikovnega ozemlja.
Pri stranskih sklonih je situacija drugačna: množinsko obliko nas namesto dvojinske naju (R/M dv.) ima večji del primorskih narečij na zahodu, na jugovzhodu pa kostelsko narečje ter južno- in severnobelokranjsko narečje. Tudi dvojinsko obliko nama (D/O dv.) je nadomestila množinska nam (a v manjšem obsegu kot oblika nas), in sicer na skrajnem zahodu in jugovzhodu. Sicer je v zaimenski sklanjatvi dvojina po narečjih večinoma ohranjena. Tako kot pri samostalnikih je tudi pri zaimkih trdnejša pri moškem kot pri ženskem spolu, npr. v točki dolenjskega narečja Kostanjevica na Krki: midva (m. sp. dv.) : me (ž. sp. dv. = mn.)
Dvojinski zaimki se ujemajo z glagolskimi oblikami, ki se končujejo na –va in –ta (npr. Midva delava v tovarni; Vidva delata v pekarni).
Dvojinska pripona –va (za vse spole) je značilna za koroško ziljsko in rožansko narečje, za osrednja narečja (gorenjsko, dolenjsko) ter prekmursko narečje panonske narečne skupine (npr. delava). V nekaterih narečjih jo je nadomestila končnica –ma (delama), ki je kombinacija dvojinske –va in množinske –mo in/ali edninske –m (Jakop 2012, 356–357) in je značilna zlasti za narečja štajerske narečne skupine. Pluralizacija glagolskih oblik je zajela jugozahodni del slovenskega jezikovnega prostora (Jakop 2008a).
Knjižni jezik pri glagolih v 1. osebi dvojine ne predpisuje razlikovanja med moškim in ženskim spolom; slovenska knjižna oblika –va tako za moški kot za ženski spol se uporablja v severozahodnih in osrednjih slovenskih narečjih (gl. prejšnji odstavek), nasprotno pa nekatera narečja uporabljajo dvojinske končnice, ki izkazujejo spol udeleženca oz. dveh udeležencev. Že v 16. stoletju so namreč poleg moških oblik na –va (npr. delava) obstajale tudi ženske dvojinske glagolske oblike na –vi ali –ve (delavi ali delave). Tudi v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894–1895) pod geslom prijȃteljica najdemo zvezo prijateljici sve si, pod geslom sestrána ‘sestrična’ pa medve sve si sestrani.
Razlikovanje med moškimi in ženskimi glagolskimi končnicami še vedno ohranjajo nekatera osrednja narečja (govori notranjskega, horjulskega in dolenjskega narečja), ločeno od tega areala pa še narečja na vzhodu (govori prleškega in prekmurskega narečja panonske narečne skupine). Primer iz dolenjskega narečja: Borovnica, Grosuplje, Velika Račna: mídva delava, toda mídve delavi; Cerknica: medvá delava, toda medvé delave). V zadnjem času (po letu 2000) se je to razlikovanje pojavilo tudi v pogovorni ljubljanščini (Jakop 2007), npr. ženske dvojinske oblike bove, greve, imave, sve: Greve na kavo? Kaj bove za večerjo? Midve delave torto.
Napake pri (ne)rabi dvojine
Pri prevajanju iz jezikov, ki ne poznajo kategorije dvojine, lahko pride do napak v rabi oz. nerabi dvojine. Prevajalec v slovenščino je npr. na naslovnici navedel, da so pravljico Janko in Metka napisali »bratje Grimm«, čeprav sta bila brata le dva. Tudi pri naslovu filma Hannah and her sisters je prišlo do napačnega prevoda Hannah in njene sestre, sestri pa sta bili le dve in ne tri (ali več), torej bi se pravilen prevod glasil Hannah in njeni sestri.
Na napačno rabo pa naletimo tudi v vsakdanjem življenju. Na vrečki Loka kave smo lahko pred leti brali primer rabe pluraliziranega samostalnika ženskega spola: »Za dve skodelice kave.« Na prometnem znaku pred ljubljansko Dramo je bila navedena napačna raba samostalnika mesto (kot posledica maskulinizacije samostalnika srednjega spola): »2 parkirna mesta«.
Dvojina kot poetično sredstvo
Pesniki postavljajo v ospredje predvsem poetično vlogo dvojine. Dvojino pojmujejo kot obogatitev možnosti izražanja, saj raba dvojine namiguje na intimen odnos in zavezništvo med dvema osebama, zato se uporablja zlasti v ljubezenski poeziji. Pesnik Dane Zajc je o dvojini povedal: »Odnos med ednino, dvojino in množino je odnos med samoto (biti sam), zaupnostjo, zaupljivostjo in intimnostjo (biti v dvoje) in med svetom, ki je množina.« (Lenček 1982, 212) Tudi pesnik Tone Pavček je v svoji pesniški zbirki Majnice, fulaste pesmi (1996) dvojini posvetil poseben razdelek. Pesnik mlajše generacije Dare Gozdnikar v pesmi z naslovom Dvojina je najlepša bližina (2016) napiše:
Dvojina je najlepša bližina / ko telo ob telesu /
izmakne praznino / in vanjo vtira / smisla globino. /…/
Dvojina je najlepša bližina / kot enotna dvojnost /
v enem samem / postanem edini / v tebi zraven.
Zaključek
Danes je v okviru indoevropeistike dvojina nekoliko arhaična slovnična kategorija, ohranjena le še v nekaterih slovanskih jezikih: poleg slovenščine še v gornji in dolnji lužiški srbščini ter kašubščini (Jakop 2008a, 16); v drugih indoevropskih jezikih je dvojino nadomestila množina. Dvojina je predpisana oz. obvezna slovnična kategorija v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, obvezna za vse pregibne besedne vrste, v narečjih pa v različni meri teži k pluralizaciji: ponekod se uporablja samo za moški spol, drugje le v imenovalniku in tožilniku, spet nekatera narečja dvojino rabijo pri samostalnikih, medtem ko je glagolska dvojina nadomeščena z množino (npr. dva brata grejo v istrskem narečju primorske narečne skupine).
Pred približno stotimi leti je Francoz Luciene Tesnière prišel v Slovenijo, da zbere dvojinske oblike, saj je sklepal, da dvojine tudi v slovenščini kmalu ne bo več. Kljub nekoč slabim napovedim pa dvojina v slovenščini vztraja. Dvojinske oblike so nadomestile množinske le na jugozahodu in skrajnem jugovzhodu slovenskega jezikovnega prostora. Primerjava sodobnega slovenskega narečnega gradiva s Tesnièrovimi podatki iz dvajsetih let prejšnjega stoletja kaže, da je dvojina do danes v večini slovenskih narečij živa kategorija (in ne le zgodovinski ostanek), ki sčasoma doživlja spremembe in inovacije tako v oblikah kot v rabi (Jakop 2010, 85).
LITERATURA:
Dalmatin, Jurij. 21994 [1584]. Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta = Bibel, das ist, die gantze heilige Schrifft. Ljubljana: DZS. [1584, Wittenberg.]
Jakop, Tjaša. 2007. Razlikovanje glagolskih oblik po spolu v sedanjiku dvojine greve. Slavistična revija 55/4, 601–613.
Jakop, Tjaša. 2008a. Dvojina v slovenskih narečjih. Linguistica et philologica 21. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana.
Jakop, Tjaša. 2008b. The dual in Slovene dialects. Diversitas linguarum, Vol. 18. Bochum: N. Brockmeyer.
Jakop, Tjaša. 2010. Dvojinske in pluralizirane oblike v slovenskih narečjih. Slavia centralis 1, 74–87.
Jakop, Tjaša. 2012. Use of dual in standard Slovene, colloquial Slovene and Slovene dialects. Linguistica, 52, 349–362.
Jakop, Tjaša. 2019. Slovene nouns and adjectives: non-standard use of dual number from 1925 to 2015, u: Brunn, Stanley D., Kehrein, Roland (eds.), Handbook of the changing world language map: living reference work. Continuously updated ed. Cham (Switzerland): Springer Nature Switzerland AG. cop., 375–390.
Jakop, Tjaša. 2020. Dvojina v jeziku – eksotična zanimivost ali vztrajna ostalina?. Alternator: misliti znanost. 29. okt. 2020, št. 49, [4] str., ilustr.
Lenček, Rado L. 1982. The Structure and History of the Slovene Language. Columbus,
Ohio: Slavica.
Pohlin, Marko. 2003 [1768]. Kraynska Grammatika. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Pleteršnik, Maks. 22006. Slovensko-nemški slovar I–II. CR-ROM. Transliterirana izdaja. (Uredila Metka Furlan.) Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. [1894–1895, V Ljubljani: Knezoškofijstvo].
Tesnière, Lucien. 1925a. Les formes du duel en slovène. Paris: Libraire Ancienne Honoré Champion.
Tesnière, Lucien. 1925b. Atlas linguistique pour servir à l’étude du duel en slovène. Paris: Libraire Ancienne Honoré Champion.
Toporišič, Jože. 42000 [1976]. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
