Pogled Rosane Hribar na Duete
Poleg zgodovinske plesne reference zakoncev Mlakar sta serijo izjemnih duetov v šestnajstletni skupni življenjski in profesionalni poti ustvarila tudi novomeška plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek. Tretjega junija 2015 je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma zaživel veličastni Maratonski duet kot enkratni plesni dogodek, v katerem sta avtorja povzela svoj spektakularni tarantinovski pas de deux oziroma korak v dvoje skozi odlomke preteklih plesnih duetov (10 let, Duet 012, Štirinajst in 16) ter ga predstavila kot celovito esenco življenja in ustvarjanja. Vsakega od duetov (prvi je bil 8, a ga v Maratonski duet nista vključila), ki so bili tako nacionalno kot mednarodno uspešni, sta razvijala v Plesnem teatru Ljubljana vsaki dve leti. V gledališkem listu1 sem takrat zapisala: »Edinstvenost v koreografiji in emocionalni naboj ustvarjata samosvojo plesno govorico, ki ne potrebuje več zunanje utemeljitve, saj sama po sebi sproti zabrisuje meje, ki si jih postavlja; med osebnim in zasebnim, med jezikom in govorom, med fiziko in kemijo, med emocijo in erosom. Govorica dveh [p]ostaja eno v svojevrstni, neizgovorljivi energiji, ki preči polja na način, da skozi prostor izstopi izplesovanje samo.« /…/ »Brutalna iskrenost brez dlake na jeziku, kjer se želja po izplesovanju kaže kot zrcalna slika gona po življenju.« Ob tem sem uporabila citat Pina Mlakarja: » Nihče ni imel prave besede za gib in njegovo bistvo.« Ob tej priložnosti sem Rosani Hribar postavila nekaj vprašanj, saj je od Maratonskega dueta minilo natanko deset let. Njuni življenjski poti sta se medtem razšli, a ostaja okus močnega, iskrenega in neponovljivega.
Kako na serijo duetov gledate danes, deset let kasneje?
Gledam z občudovanjem. Predstavljajo obdobje, ko mi je ples pomenil vse na tem svetu. V njih ni nič zlaganega. Spomnim se seveda garanja, a tudi občutka vznesenosti in predanosti, ki daje smisel življenju, te polni in potiska naprej. Najljubši med njimi mi je Duet 012, ki sva ga tudi največkrat plesala. Pri duetu 8 let in 10 let sva zastavila zanimiv koreografski jezik, kako plesati odnos, medtem ko je Duet 012 spontano eksplodiral v nekaj, kar je bilo res samo najino, intimno, iskreno in povedno, kar je samo po sebi zahtevalo nadaljevanje. Najina zgodba se je skozi daljše življenjsko obdobje gradila, lomila, preoblikovala skupaj z nama in z najino zrelostjo oz. staranjem; in to je tisto, kar me še danes pritegne, ko pomislim na duete. V prvem sva mlada, zagnana, še nekoliko naivna, v zadnjem pa sva (vsaj v plesnem svetu) že stara, utrujena, a s pravo patino, ki ti jo da življenje.
Ali sta na vajine Duete morda vplivala tudi Pino in Pia Mlakar oziroma kaj je bil vajin sprožitveni moment, ki je trajal kar osem let?
Mislim, da sva okoli leta 2008, 2009 prvič videla posnetek kratke Suite z njunega baleta Lok, in sicer v izvedbi baletnih zakoncev Vidmar. Takrat sva že nastopala z duetom 10 let. Tisto, kar naju je zadelo kot strela z jasnega, je bila uporaba tišine, ki jo je zapolnjeval le zvok telesa; udarjanje stopal, dih, povezanost moškega in ženskega telesa. Najini dueti so sloneli na podobnem principu, nisva pa vedela, da sta zakonca Mlakar v baletnem jeziku nekaj podobnega raziskovala že leta 1939 v baletu Lok, sestavljenem iz treh dejanj: Mladost, Ljubezen, Zrelost. Tako se je začelo najino globoko spoštovanje do tega izjemnega para in želela sva izvedeti čim več.
Bi morda katerega od Duetov lahko »rekonstruirali« z mlajšimi plesalci?
Seveda bi lahko rekonstruirali katerikoli duet, a tu gre bolj za vprašanje primernega plesnega para. Tudi Pia in Pino sta za svoje delo poiskala zakonca Vidmar ter nanju prenesla svojo zapuščino. Enako si tudi jaz predstavljam, da bi duete najlažje prenesla na mlajši plesni par, ki si deli profesionalno in intimno življenje.
