Novo mesto ima izvrstne možnosti, da lahko postane umetniški rezidenčni center prihodnosti
Ko hkrati si in te obenem ni …
Ko sem bila pred leti veliko bolj kot danes nevezana na šolske počitnice, sem lahko v polni meri izkusila čar številnih platform za povezovanje lokalne in mednarodne umetniške scene, ki so bile sestavni del vseh večjih evropskih festivalov na področju sodobnih scenskih umetnosti. Praviloma so bili to različni seminarji in delavnice za mlade kritike in programerje, v vsaki od njih so bili vključeni tudi lokalni akterji. Tako na primer ne bom nikoli pozabila ogromnega večsobnega stanovanja v središču Lizbone, v katerem sem bila v času mednarodnega festivala Alkantara nastanjena skupaj s kolegico iz Libanona. Deset dni, ko čas teče drugače, ko dan začneš s sprehodom ob reki Tajo, ko se prav nikomur ne mudi, ko te ena predstava za drugo bolj navduši, ko skupaj razglabljaš, stikaš glave in ko je vse naokoli čutiti občutek svobode. Takšnih prijetnih trkov je bilo nekdaj veliko in verjamem, da je marsikdo, ki se ukvarja z umetnostjo, rezidenco v takšni ali drugačni obliki že okusil. Vsaka od njih pusti nežno sled pastelnih barv, umami okus in čas, ki se nikoli ne ponovi. Obrazi, ki jih morda ne srečaš nikoli več, in slike, ki se odtisnejo nekam daleč v spomin in ti dajo misliti, da točno tistih deset dni, ko te ni, v bistvu še najbolj si, saj se celoten zunanji in notranji svet locira na – novo mesto.
Mehka moč nepredvidljivega povezovanja …
Umetniške rezidence so danes pomemben in dragocen del sodobne umetniške infrastrukture, česar se zavedajo tudi akterji kulturne politike in širše. Osnovna ideja rezidence temelji na tem, da se umetniku (ali skupini umetnikov) zagotovijo čas, prostor in pogoji za ustvarjanje izven njihovega običajnega okolja. Poleg umetnikov je danes mnogo rezidenc namenjenih tudi drugim profilom, kot so producenti, kritiki, pisci, programerji. Umetniške rezidence kot take predstavljajo eno izmed ključnih oblik podpore umetnikom, saj omogočajo pogoje za ustvarjalno delo brez vsakodnevnih pritiskov produkcije, trga ali institucionalnih zahtev. Lahko bi rekli, da je takšen prostor svobode neprecenljiv za razvoj poglobljenih umetniških praks in eksperimentiranje z novimi idejami. Obenem ponujajo in spodbujajo interdisciplinarno sodelovanje, saj se umetniki z različnih področij (vizualna umetnost, glasba, film, pisanje, ples, arhitektura ipd.) srečujejo, sobivajo in izmenjujejo ideje. To vodi do novih perspektiv in pogosto do sodelovanj, ki sicer ne bi nastala. Tudi izmenjava med lokalnim okoljem in umetniki iz tujine je dragocena – prinaša svež pogled in prispeva h kulturnemu dialogu. Po drugi strani so rezidence precej vezane na projektne razpise, ki zahtevajo vedno več administrativnega dela, kar lahko zmanjšuje spontanost ustvarjalnega procesa. Poleg tega se nekateri programi rezidenc osredotočajo bolj na »produkcijo rezultatov« kot na raziskavo in proces. Kljub temu se zdi, da so umetniške rezidence eden najbolj smiselnih načinov podpore umetniškemu delu. V času, ko se vedno bolj pričakuje takojšnje rezultate in merljivo produkcijo, rezidence ohranjajo prostor za razmislek in eksperiment. Trenutno je v Novem mestu edina formalna umetniška rezidenca literarna – Goga Literary Residency, s programoma Goethe-Institut in Reading Balkans, ki deluje od leta 2014 naprej, njeni programi pa obsegajo štiritedensko bivanje, med katerim avtorji razvijajo individualne projekte ter prirejajo javna branja v Novem mestu in tudi v Ljubljani. Mislim, da se vsi dobro zavedamo, kaj tovrstno sodelovanje pomeni tako za rezidenčne avtorje kot za Novo mesto. Gre za zmagovalno situacijo, ko umetnik dobi mir in pogoje za ustvarjanje, medtem ko Novo mesto dobi kakovostne literarne vsebine in postane avtomatično locirano na umetniški zemljevid sveta. Drugačna perspektiva pa se ponudi v trenutku, ko začnemo o rezidenci razmišljati tudi kot o turističnem produktu par excellence, ki ostaja v Sloveniji vse premalo izkoriščen. Umetniške rezidence lahko pomembno obogatijo turistično ponudbo – še posebej na področjih, kjer je poudarek na kakovosti izkušnje, kulturnem razvoju in trajnosti. Ključ je v tem, da ohranijo svojo primarno ustvarjalno funkcijo, obenem pa se smiselno vključijo v lokalno skupnost in ponudbo za obiskovalce. A za to je potrebnega kar nekaj poguma, vizije, sredstev in seveda politične volje. In predvsem znanja.
Slovenci nimamo občutka za velike zgodbe …
Slovenija nima akreditiranega študija Kulturni menedžment, ima pa izjemno Poletno šolo kulturnega menedžmenta, ki poteka v okviru Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom dr. Bogomirja Kovača. Letos je bila organizirana že enajstič in prvi teden julija sem se je udeležila prvič. Ob sredah vsakič že tradicionalno poteka celodnevna ekskurzija. In medtem ko je profesor dr. Egon Pelikan vodil edinstveno ekskurzijo po poteh slikarja Toneta Kralja, ki je v času najtršega fašizma na Primorskem po cerkvah slikal jasne politične motive v svetopisemski ikonografiji, je poudaril, da je Kraljeva zapuščina edinstvena zgodba tudi v svetovnem merilu. In ko sem začela premišljevati o Novem mestu, sem profesorju Kovaču omenila zgodbo slovitih novomeških plesalcev in koreografov Pie in Pina Mlakarja (ki sem jo razprla v zadnji številki Rasti). Ta me je ošvrknil s pogledom in dejal: »Slovenci pač nimamo občutka za velike zgodbe.« Naj zato enkrat omenim neuresničeno zgodbo plesne domačije, ki bi lahko postala prva plesna rezidenca v Sloveniji, a je danes žal zapuščena in zaprta za javnost. Rezidenco v Ločni pri Novem mestu sta zakonca postavila med letoma 1946 in 1947. Podstrešje je služilo kot plesni studio, tla so bila celo prekrita s platnom iz predstave Lok. Hišo sta poimenovala Pas de deux z namenom ustvariti plesno središče – domačijo z baletno dvorano, knjižnico in mednarodnim akademskim centrom za ples. Pino Mlakar je leta 2000 na novomeškega župana naslovil memorandum, ki je ostal neuresničen. Rezidenca je sicer razglašena kot kulturni spomenik lokalnega pomena (EŠD 10070), hiša še stoji, a sameva. Kljub temu ostaja močan simbol in spomenik vizionarske plesne zgodbe s širšim pomenom za kulturno dediščino, potencialom in simbolno vrednostjo, predvsem za Novo mesto.
Danes so dovoljene sanje, ker je vsak jutri nov dan …
Novo mesto, Glavni trg, leto 2025
Kljub temu da je Novo mesto po vseh ekonomskih kazalcih prepoznano kot močno in stabilno okolje za življenje, Glavni trg, srce Novega mesta, sameva bolj kot kadar koli prej. Projekt oživitve starega mestnega jedra ne steče, razen ob posebnih priložnostih. Vsaka druga stavba je prazna. Ima pa staro jedro nekaj močnih kulturnih vozlišč: Anton Podbevšek Teater, Knjižnico Mirana Jarca, Založbo Goga, Kulturni center Janeza Trdine, Glasbeno šolo Marjana Kozine, Jakčev dom, Dolenjski muzej … Iz tega naslova je župan Novega mesta ob pomoči podžupanov 26. septembra 2025 ob natanko 105. obletnici Novomeške pomladi na slavnostni seji predstavil edinstven program glede oživitve Glavnega trga oziroma starega mestnega jedra preko razvejanega rezidenčnega centra kot dela turistične ponudbe Novega mesta. Dokument predstavlja zanimiv in inovativen pristop k povezovanju kulture, ustvarjalnosti in turizma. Naj predstavimo nekaj ključnih vidikov in prednosti celostnega modela:
1) Dodana vrednost turizmu – Umetniške rezidence lahko popestrijo lokalno turistično ponudbo, saj obiskovalcem ponujajo edinstveno, avtentično izkušnjo – možnost vpogleda v ustvarjalni proces, stik z umetniki in sodelovanje v delavnicah, razstavah ali performansih.
2) Krepitev kulturnega turizma – Kulturni turizem je segment z višjo dodano vrednostjo – takšni obiskovalci običajno porabijo več, potujejo zunaj sezone in iščejo globlje izkušnje, ne zgolj površinskega ogleda znamenitosti.
3) Povezovanje lokalne skupnosti – Umetniške rezidence lahko prispevajo k oživitvi manjših krajev in podeželja – umetniki sodelujejo z lokalnim prebivalstvom, izvajajo participativne projekte, kar spodbuja občutek pripadnosti in lokalni ponos.
4) Trajnostni pristop – To je primer trajnostnega turizma – manj množičen, bolj usmerjen v kakovost, s spoštovanjem do okolja, kulturne dediščine in družbene dinamike. Ključni izzivi, ki so pri tem izpostavljeni, so:
a) Nujnost premišljene integracije in dolgoročna premišljena vizija – Takšne pobude zahtevajo dobro sodelovanje med umetniki, turističnimi delavci, občinami in skupnostjo. Ključ je v iskanju ravnotežja – umetniki potrebujejo prostor za delo in refleksijo, medtem ko turisti iščejo izkušnjo.
b) Financiranje in trajnost – Za kakovostno izvedbo so potrebni stabilna podpora (javna ali zasebna), dobri pogoji za umetnike in ustrezna infrastruktura za obiskovalce.
c) Ciljna publika – Takšna ponudba zahteva ciljno usmerjenost, komunikacijo in povezovanje z drugimi oblikami turizma (gastronomija, dediščina, narava). Navedli so tudi nekaj primerov dobrih praks v drugih slovenskih mestih, denimo Hišo kulture v Pivki, Art Stays na Ptuju in Layerjevo hišo v Kranju, kjer so umetniške rezidence integrirane v lokalni turizem s kulinarično, naravno in kulturno ponudbo. Kot primere dobrih praks iz tujine so omenili Artfarm na Islandiji kot umetniško rezidenco, ki vključuje obiskovalce v življenje na podeželju in v ustvarjalni proces, ter La Fraguo v Španiji kot rezidenco v bivšem samostanu, ki omogoča obiskovalcem dostop do ateljejev in dogodkov. Svet občine Novo mesto je 26. septembra 2025 soglasno potrdil sklep, da so umetniške rezidence kot turistična ponudba odlična priložnost za razvoj inovativnega, trajnostnega in kulturno bogatega turizma v Novem mestu. Projekt je stekel v realizacijo. Tudi sama sem dobila navdih in uresničila del svojih sanj. Še istega leta sem v delu obnovljene hiše odprla novi prostor za izobraževanje na področju kulture in umetnosti ter širše družbene participacije, ki vključuje tudi umetniško rezidenco, in sicer na Glavnem trgu v Novem mestu.
Novo mesto, Glavni trg, 2035
V zgolj desetih letih je Novo mesto z revitalizacijo izbranih objektov v starem mestnem jedru in širše postalo eden najbolj inovativnih centrov sodobnih umetnosti na tem koncu Evrope. Umetniške rezidence kot del turistične ponudbe Novega mesta so bile prepoznane kot priljubljena hibridna oblika turizma, ki povezuje umetnost, lokalno skupnost in obiskovalce ter ustvarja dodano vrednost za vse vključene strani. Potem ko je bila Rezidenčna mreža Novo mesto prepoznana kot Novo mesto pogleda, je v nekaj letih omogočila: avtentično izkušnjo za turiste, ustvarjalno dodano vrednost za umetnike, podporo lokalni skupnosti, krepitev kohezije in medkulturnega dialoga, občutek ponosa in identitete lokalnega okolja, okrepitev trajnostnega turizma in razvoj kreativne ekonomije, ki je sprožila dodaten gospodarski razvoj z novimi storitvami, delovnimi mesti in mednarodno prepoznavnostjo. Medtem se je v občinsko blagajno nateklo toliko sredstev, da so lahko obnovili domačijo Pas de deux, ki je do 2035 postala najbolj inovativen regijski center za plesno umetnost na svetu, Glavni trg pa je dobil močne vsebine in ljudi, ki peljejo sr(e)čno zgodbo naprej.
