Če v COBISS-u, natančneje v COBISSPlusu poskusimo poiskati leposlovje na temo vzorništva, ne dobimo nobenih zadetkov. Leposlovje preprosto nima predmetne oznake vzornik. In katero literaturo prebirati, če si želimo najti vzor?
Aktualna literatura je še toliko bolj aktualna ravno zaradi te teme, ker išče smer, kjer se družba izgublja.
Manca Košir je bila izjemna ženska, ki je s svojo življenjsko pripovedjo, odločnostjo in širino duha vsekakor vzornica. Največkrat so ravno ženske tiste, ki nosijo spomin.
Ne pozabimo, kdo je pisal zgodovino in česa vsega ni zapisal. Zato si lahko za vzornike vzamemo ljudi, ki počnejo ravno nasprotno, kar bi si želeli. Tudi antivzorniki so lahko naši učitelji. Tako lahko Maali Almeida postane naš antivzornik, medtem ko vzor najdemo v naravi, leopardu, s katerim se znajde v medprostoru življenja in smrti ter si želi postati človeški. »Ne morem razumeti, zakaj ljudje uničujejo, ko vendar lahko ustvarjajo,« pravi leopard v romanu.
Vojne še vedno divjajo, Izrael vsakodnevno bombardira Libanon. Vojna se ne bo ustavila z Gazo, temveč z etničnim čiščenjem in zavzetjem celotnega palestinskega ozemlja. Zgodovina se ponavlja. Vse te vojne umazanosti, ki si jih izmišlja zloben človeški um, povzročajo hude travme, ki potujejo iz generacije v generacijo kot voda, ki kroži v naravi, od dežja, do podtalnice, do reke in morja. Kri pa ni voda, ki hlapi.
Tudi predniki so nam lahko za vzor, lahko pa tudi za opozorilo, odvisno, kaj želimo videti. Njihova življenja največkrat niso bila postlana z rožami, če pa so rože že bile posute, je bilo vmes veliko trnja. Zato je pomembno, da raziskujemo preteklost, svojo, družinsko in tujo, in se iz nje poskušamo učiti. Samo tako lahko sklenemo krog.
Sedem lun Maalija Almeide, Šehan Karunatilaka (Morfemplus, 2025)
Šehan Karunatilaka, eden bolj znanih šrilanskih pisateljev, je tudi prejemnik bookerjeve nagrade, ki jo je leta 2022 prejel za svojo drugo knjigo Sedem lun Maalija Almeide, posmrtni noir, v kateri je združi črni humor z resničnostjo vojnih grozot državljanske vojne na Šrilanki (1983–2009).
Maali Almeida je vojni fotograf in hazarder, ki se nekega dne zbudi mrtev. Kljub temu čas teče, sedem lun časa ima, da najde moškega in žensko, ki ju je ljubil najbolj na svetu, in da izve resnico o tem, kaj mu preprečuje vstop v Svetlobo.
Karunatilaka nas v romanu popelje skozi smrt, življenje in vse, kar je vmes, ter mojstrsko prepleta kriminalko, politično satiro in magični realizem.
Manj je mene, bolj sem Jaz, Manca Košir (Založba Goga, 2025)
Obsežna biografska knjiga skozi več kot petsto strani zapisov, ki jih je sama ustvarjala več desetletij, razkriva življenje Mance Košir, ene ključnih osebnosti slovenskega prostora. Njeno delo, od manekenstva in igralskih začetkov, preko novinarstva in pedagoškega dela na FDV, do prostovoljstva v Slovenskem društvu Hospic, se prepleta z njenimi razmišljanji o družbi, politiki in duhovnem življenju.
Knjiga je nastala kot sestavljanka avtobiografskih besedil, ki jih je iz Mančine zapuščine uredil Žiga Valetič v sodelovanju z urednico Heleno Zemljič. Besedila, razvrščena po temah, bralcu ponujajo Mančino življenje kot roman: preplet intimnega in javnega, spominov in refleksij, vrednot in izkušenj, ki so oblikovali njen edinstveni pogled na svet.
Naslov knjige odseva koncept: manj sebe, več združevanja in prispevanja svetu okoli nas, Jaz z veliko začetnico pa kot osebni, družbeni in literarni princip.
Sveža voda za rože, Valérie Perrin (Založba Vida, 2024)
Sveža voda za rože, tretji roman francoske pisateljice Valérie Perrin, je poetična pripoved o življenju, staranju, izgubi in sočutnem upanju. Pisateljica nas z večplastno zgodbo popelje v majhen francoski kraj, kjer vsak dan skriva drobne in velike skrivnosti. Razkriva tančice kot svojo obleko, pod zimo se skriva poletje. Za vsakim poletjem pride zima, leta se obračajo in prav na vse čaka poslednji dom.
Osrednji lik zgodbe je Violette Toussaint, skrbnica pokopališča. Skozi njene oči spoznamo njeno preteklost, prav tako se nam razkrivajo zgodbe pokojnikov in tistih, ki grobove obiskujejo. Violette si beleži celo pogrebne govore. Kot v detektivki se postopoma razgrne tudi resnica o njenem razmerju s Philippom Toussaintom. Zaplet se zgodi, ko se na pokopališču pojavi policijski komisar, Julien Seul, ki bi želel svojo mamo pokopati poleg gospoda, ki že počiva na pokopališču.
Ker Valérie Perrin prihaja iz sveta fotografije in scenaristike, so njeni opisi izrazito vizualni, roman je poln dialogov in prizorov, ki bi se z lahkoto prelevili v dobro filmsko različico.
Tam, kjer plešejo tulipani, Irena Svetek (Baletrina, 2025)
Irena Svetek (1975) se po uspešni trilogiji psiholoških kriminalk vrača k družinski prozi. Tam, kjer plešejo tulipani je široko razprta družinska saga treh generacij žensk: babice, hčerke in vnukinje, ki se spopadajo z izzivi osebnega življenja, burnimi zgodovinskimi spremembami in političnimi preobrati – od prve svetovne vojne do povojne Jugoslavije, saj se roman dogaja med leti 1912 in 1960.
Roman prepleta dejanske zgodovinske dogodke s fikcijo in odpira vprašanja, ki z leti ne izginjajo: kako se travme prenašajo iz generacije v generacijo, vprašanje iskanja identitete ter zapletenosti medčloveških vezi. Kri ni voda.
Unterstadt, Ivana Šojat (Didakta, 2022)
Ivana Šojat, hrvaška pisateljica, pesnica in prevajalka iz Osijeka, piše romane, kratke zgodbe, eseje in poezijo. Njeno najodmevnejše delo je roman Unterstadt (2009), za katerega je prejela prestižne hrvaške nagrade, roman pa je bil uprizorjen tudi v gledališču.
Unterstadt spremlja štiri generacije žensk iz družine nemškega rodu v osiješki četrti Donji grad. Prababica Viktorija, babica Klara, mati Marija in vnukinja Katarina se spopadajo z družinskimi skrivnostmi, travmami in zgodovinskimi preobrati.
V romanu avtorica prepleta osebne zgodbe z zgodovino mesta in države, raziskuje identiteto, generacijski prenos travm in moč žensk, ki hranijo spomin na težko preteklost, saj se le tej ne da ubežati.
Po nebu tečejo reke, Elif Shafak (Sanje, 2025)
»Voda se spominja. Ljudje so, ki pozabljajo,« zapiše Shafak v svojem najnovejšem romanu Po nebu tečejo reke, v katerem zapiše epsko zgodbo o vodi, njenem spominu in brezčasni povezanosti s človekom.
Zgodba se začne v starodavni Mezopotamiji, med ruševinami Niniv, kjer kapljica pade v lase asirskega kralja Ašurbanipala, zbiralca znanja. Nato se preobrazi v snežinko, ki se v viktorijanskem Londonu dotakne jezika revnega dečka Arthurja. Obdarjen z izjemnim spominom se prebije iz bede v svet učenosti, kjer ga raziskovanje Niniv posredno poveže s pradavnim izvorom kapljice. Leta 2014 Narin, jazidsko deklico iz Iraka, krstijo v vodi reke Tigris, a vojna prekine njeno otroštvo in jo skupaj z babico pahne na beg. Leta 2018 v Londonu hidrologinja Zaleekhah Clarke poskuša razumeti vodo in njen spomin – ter s tem odkriti, kaj vse povezuje njihove svetove.
Shafak skozi tri zgodbe življenja in dve reki pretanjeno prepleta mit in resničnost. Voda v njenem romanu ni le element, temveč nosilka spomina in zavesti sveta – tistega, kar človek vedno znova pozablja.
