Igorja Papeža pozna marsikateri Novomeščan in marsikateri izmed njih ve, da je akademsko izobražen slikar. Študiral je v modernističnem vzdušju, v času, ko modernizma ni bilo več, a to ni edina iluzija, s katero se je soočil po zaključeni akademiji. Naslikal je nekaj slikarskih ciklov, nato se je nekaj let posvečal izključno oblikovanju, leta 2021 pa se je znova predstavil v Galeriji Kocka , takrat z razstavo Otoki časa. V Novem mestu se je zapisal kot eden prvih kustosov Galerije Simulaker, trenutno pa predava študentom v medijskem programu na Višji strokovni šoli v sklopu Ekonomske šole Novo mesto.
Plastičarna (Območje intime), 1999, 280 x 180 cm, mešana tehnika
Nekaj časa nisi slikal. Zakaj je prišlo do tega in zakaj si spet začel?
Spet sem začel slikati v ateljeju v Drgančevju. Ko sem prišel z akademije, sem želel razstavljati, živeti kot slikar, ampak to je bila iluzija. Moral bi živeti v Ljubljani, se tam gibati, pa še tam ti težko uspe. Na akademiji smo se učili risati anatomsko, prostorsko, v tistem času [devetdeseta leta] pa so se po galerijah vrtala kolena. Potem je sledilo še nekaj zavrnitev – če se v galeriji prikažeš s portfoliom, praviloma izpadeš kot vaški posebnež. Imel sem tudi čisto posvetne skrbi, kot je iskanje službe. Takrat sem od Iztoka Hotka [prvega kustosa galerije] prevzel vodenje Galerije Simulaker in hkrati tudi poučeval. Zaključil sem še magisterij industrijskega oblikovanja na ALU in se potem posvetil oblikovanju.
Potem je bil prostor v Drgančevju pomemben zate?
Tam sem začel spet resno delati. Imel sem dovolj fizične kondicije in nastalo je veliko slik. Nekaj me je klicalo nazaj v tistem razpadajočem okolju bivšega skladišča streliva iz Jugoslavije. Prostor je imel sam po sebi neko čarovnijo, bil je res »otok časa«, kot sem pozneje poimenoval razstavo. Presenetljivo je, da sem takrat šel v figuraliko. Slikarstva nisem študiral, da bi upodabljal. V glavi sem imel modernistično figuraliko, transformacijo figure, perspektive … Vse to je v ciklu Območja intime [iz leta 2000], ki ni šel čez v umetniškem sistemu. V Drgančevju pa sem se spontano vrnil v modernizem 19. stoletja ali okoli leta 1900. Takrat sem se tudi včlanil v Društvo likovnih umetnikov Dolenjske. Pred tem nisem pripadal nobeni instituciji, ni me bilo v svetu umetnosti.
Drgančevje (Otoki časa), 2019, 50 x 70 cm, akril na platno
Na razstavi Otoki časa iz leta 2021 si se predstavil s krajinami in tihožitji. Nekje sem prebrala tvoje mnenje, da je v teh podobah »lepota pred apokalipso«. Kaj točno si mislil s tem?
To je napisal Igor Vidmar [novinar Dolenjskega lista]. On je to povzel na svoj način, za kar sem mu iskreno hvaležen. Takrat sem bil prvič deležen medijske pozornosti in sem bil prijetno presenečen. Tudi ljudje so kar hodili gledat razstavo. Zagotovo se je poznalo, da sem imel socialni krog, ker sem opravljal dosti služb. A sem se iz Območij intime tudi naučil, da če delaš slike v stilu Iva Prančiča, to ni univerzalen jezik. Deloma sem šel tudi zaradi razumljivosti v figuraliko. Zakaj lepota pred apokalipso? Ker je tukaj slutnja apokalipse. Te slike so na nek način zlohotne. Na sliki Most je v mostu skrita tehtnica, ki tehta. Ta slika ima močno kompozicijsko praznino, je skoraj hopperjevska slika. Mene je Novo mesto vedno spominjalo na slike Edwarda Hopperja. Ali bo ta osamljena oseba skočila z mosta ali bo šla naprej? To je figuralika, ki govori z abstraktnimi sredstvi, s čisto likovnimi elementi. Te krajine niso površinsko lepe. Zagotovo je bilo pri njihovem nastajanju najlepše dejstvo, da sem imel čas slikati. Če bi tem slikam odvzel barvno vedrino, pa bi verjetno še bolj poudarjale slutnjo apokalipse.
Most (Otok časa), 2020, 70 x 100 cm, akril na platno
Baje si hodil slikat v naravo? Ne morem se odločiti, ali je v tem nekaj nostalgičnega ali gre za komentar na umetnost po »koncu zgodovine«.
Jaz sem šel slikat s štafelajem in platnom v krajino. Od modernizma se nisem nikoli popolnoma odmaknil, sem se pa z Otoki časa vrnil v zgodnji modernizem. To je bil čas slikanja po živem modelu. Ko sem študiral, je že bilo konec modernizma, le da mi tega še nismo hoteli sprejeti. Svet okoli nas je bil že fragmentiran, mi pa smo še sanjali o enotnem svetu. Modernisti so še imeli spomin na »enost horizonta« in delali destrukcije in dekonstrukcije, ker so se vedno lahko vrnili k temu. Jaz pa sem se z Območji intime podal v popolno praznino, da bi tam kaj našel … a nisem našel ničesar. Tukaj pa sem se vrnil v fazo zgodnjega modernizma, ko so impresionisti in kasneje Cezanne, Gauguin, Van Gogh slikali vidni svet z intenzivnimi toplo-hladnimi kontrasti. Na sliki Most je poleg hopperjevskega tudi omenjeni moment; modularne barve, toplo-hladni kontrast. To ni pravi realizem, ker realizem vsebuje odsevne sence, natančne modelacije. Pri Otokih časa je realnost podrejena prvinskim čutnim senzacijam, barvam, tako kot pri Cezannu ali Gauguinu. Impresionisti so odslikavali neposredni vidni svet in nehali slikati teološke motive. Jaz sem šel v naravo in sorodno negiral informacijske in medijske blodnje, brez Photoshopa in fotoaparata.
Omenil si, da si bil eden prvih kustosov Galerije Simulaker. Kakšna izkušnja je bila to?
V Simulakru sem bil dve leti, prišel sem za Iztokom Hotkom. Takrat smo bili napol »pankerska« galerija v okviru Društva novomeških študentov, ki je bila stihijska organizacija. Z mladimi umetniki se je še dalo razstavljati znotraj teh omejitev, s starejšimi pa bi bilo težje. Kot kustos sem povabil svoje takratne kolege ali vsaj vrstnike – Miho Štruklja, Kiki Lazetić, Saša Vrabiča. Sem pa pripravil tudi veliko razstavo Dolenjska podoba. Takrat je prišlo na otvoritev 150 ljudi. Mislim, da je ta razstava, ki je delovala resno, galerijo postavila na zemljevid. Nisi je mogel ignorirati, ker se je nahajala v samem mestnem jedru nasproti Rotovža, kjer je Marko Zajc našel prostor za galerijo.
Jabolka ni (Otoki časa), 2021, 100x 100 cm, akril na platno
Si za razstavo Dolenjska podoba sodeloval z Društvom likovnih umetnikov Dolenjske?
Nisem sodeloval, ker takrat društva še ni bilo. V bistvu je bila ta razstava eden izmed dejavnikov, ki so pospešili formiranje društva. Okoli leta 2002 sem podal vlogo za članstvo v Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. Odgovorili so mi, da moram Območja intime pripeljati v Ljubljano, ker hočejo slike videti v živo. To so dva krat tri metre velike slike, zato sem zadevo opustil. V lokalnem okolju večinoma nisem doživel podpore, razen v redkih izjemah. Izpostavil bi Jožeta Kumra, ki je fenomenalen človek. Tudi Nataša Mirtič je veliko prispevala k razstavi Otoki časa v Kocki. Tudi sedanji predsednik društva, Alojz Konec, je v zadnjih štirih letih za slehernega člana ogromno naredil.
Kako si sprejel dejstvo, da se je Galerija Simulaker po toliko letih zaprla?
Sam sem bil čisto indiferenten do tega. V Simulakru je bilo nekaj dobrih razstav, ampak vezanost na projektno financiranje … ne vem, kam to vodi. Do ekonomske rentabilnosti torej, konca galerije [smeh]. Jaz sem bil takrat mlad, plače ni bilo, imel pa sem svoja drobna veselja, ki se niso obrestovala na dolgi rok. To je bila zame pustolovščina.
Marjetica (Otoki časa), 2020, 100 x 100 cm, akril na platno
Na nek način bi lahko rekli, da še vedno deluješ kot kustos. Razstavni prostor na Višji strokovni šoli, Rumena stena, je pod tvojim okriljem. Tam tudi poučuješ …
Vesel sem, da sem zaposlen na Višji strokovni šoli v sklopu Ekonomske šole Novo mesto, kjer predavam v programu medijski inženir. Imam razgledano ravnateljico, ki je dobra voditeljica, s posluhom za ljudi. Tudi kolektiv višje šole je temu ustrezen. Na Rumeni steni razstavljajo študentje, profesorji, lahko tudi resni razstavljavci. Ob razstavah pripravim tekste, ki so pisani poljudno, da vsak, ki prebere besedilo, ve, za kaj gre. Ponosen sem predvsem na razstavo Anonimnost urbanega, ki so jo delali moji študentje. Gre za dokument časa in vprašanje stanja moderne arhitekture v 21. stoletju. Ideja se je začela tukaj [pokaže na sliko Most], ko sem prvič naslikal modernistično arhitekturo kot toplo človeško bivališče. To se ne bi zgodilo, če ne bi šel »na teren«. Od tam sem zagledal to »Blade Runner vesoljsko ladjo« [stanovanjski blok v Plavi laguni]. Sredi »Podgurja« in rovt naenkrat zagledaš vrhunski modernizem, svetovljanstvo. Zame je modernizem pomenil večno zasledovanje utopije, enakosti, bratstva, svobode, iskanje najboljšega v posamezniku in družbi. Če v provincialnem mestu obstaja takšna arhitektura, to pomeni, da jo je načrtoval nekdo, ki je delal tisto, kar je prav, in ne zgolj tisto, kar prinese največ denarja z najmanj truda. Študente sem poslal na lokacijo in eden izmed njih je posnel fotografijo, za katero sem upal, da jo nekdo posname. Potem smo imeli še razstavo Novomeška razpotja, ki se sprašuje o identiteti Novega mesta. Če mesto gledaš skozi objektiv, je nenavadno arhitekturno razgibano, nekako pa se ne poveže v celoto. To je srednjeveški trg, ki ga obdaja par tovarn. Če hočeš tukaj pristno živeti, hodiš na veselice.
Žrtev mode (Trg za skupnost), 2016, 90 x 70 cm, alkoholni flomaster na vezano ploščo
Tudi sam si razstavljal na Rumeni steni, in sicer skupaj z Boštjanom Pucljem. Kaj je tisto, kar je povezalo vajina dela, da sta se odločila za skupno predstavitev?
V spominu mi je ostal Boštjanov nakupovalni voziček, ki ga je potegnil iz Krke, postavil pred občino in ga moral umakniti. Tudi s svojim prvim aktivističnim umetniškim angažmajem, instalacijami, sem imel podobno izkušnjo. Z Zavodom Zora smo imeli projekt Trg za skupnost, ki ga je novomeška občina tudi finančno podprla. Projekt je imel štiri razstave in dogodke, sam sem želel postaviti instalacije v mestno jedro. Ker ljudi nisem želel provocirati, sem naredil črno-bele podobe, ki bi jih postavil nekam v kot, za nekoga, ki si jih želi ogledati. To je bila protireklama, reklama proti reklami, z motivi vozička, mobitela, avta, predstavljenimi kot mučilno orodje. Sicer je metafora vozička že zguljena, razen mogoče v političnem kontekstu aktivizma. To je bil moj odgovor na poraz Območij intime, ki jih ni nihče razumel in sprejel. Bila pa so poskus modernizma v času, ko je modernizem že minil. Zato sem se odločil narediti res razumljiva dela, a občina ni pustila, da te instalacije razstavim v javnem prostoru. Potem sem jih razstavil v parku pri Knjižnici Mirana Jarca.
Bujenje, 2025, 80 x 100 cm, akril na platno
Ta projekt je potekal v času prenove Glavnega trga?
Takrat se je Novo mesto ravno obnavljajo. Jaz sem živel na trgu in človek težko sprejme, da je najdaljša dolenjska ulica Qlandia. Glavnemu trgu smo poskusili vsaj malenkostno vrniti povezovalno vlogo, pri čemer smo med drugim opozarjali na individualizem potrošništva in nakupovalnih središč.
Družbena kritika pri tebi ni prisotna le skozi umetnost, ampak tudi na politični ravni. Kot član Levice si bil …. kako točno se je imenovala tvoja funkcija? In kako je prišlo do tega?
Bil sem koordinator lokalnega odbora Levice. Ta odločitev je sovpadala s projektom Trg za skupnost. Umetnost je bila vedno del politike in vedno bo. Če nekdo govori, da ga politika ne zanima, je to zelo močna in ne najboljša politična izjava. Poznam solidne mlade ljudi, ki pravijo, da jih politika ne zanima, kar rečejo na tak način, kot bi opisovali krastačo.
Zanimivo je, da ti isti (mladi) ljudje, ki pravijo, da jih politika ne zanima, podajajo zelo politične izjave …
Bom odgovoril v Marxovem slogu: S tem, ko se pripopaš na Facebook ali X, podpiraš produkcijska sredstva v lasti Elona Muska ali Zuckerberga. To je že politična opredelitev. Ti delaš za njuno korist. Politika ima danes predznak, kakršnega ima, in to je zaskrbljujoče. Jaz sem prevzel odgovornost za vodenje mlade stranke, ki je takrat delovala skoraj revolucionarno, ampak mislim, da je to stranka, ki jo generacijsko definira milenijska generacija. Sam se s pretiravanji glede politične korektnosti absolutno ne strinjam. Tudi v svojem umetniškem delovanju sem vedno iskal neko univerzalnost, povezovalnost.
Razpotje 2025, 70 x 100 cm, akril na platno
Govoriš o drobljenju na identitete?
Da. Če ljudje trdijo, da so socialisti, ukvarjajo pa se z buržoaznimi blodnjami, je to neka eklektika, ki ni najbolj legitimna.
Ne vem, če je to nekaj, o čemer želiš govoriti, ampak si član Zveze paraplegikov Slovenije.
Dostikrat se ljudje pritožujejo, koliko milijonov gre za civilno družbo, ker vidijo samo neke postranske predstavnike katoliške cerkve ali njihove zrcalne »levičarske« odseve, ki se gredo v medijih »pingpong«, ljudje pa so tega siti. Spregledajo pa predstavnike civilne družbe, kamor sodita tudi Zveza paraplegikov Slovenije ali Društvo amputirancev Slovenije. Ti skrbijo za ljudi, ki delajo tiho, ker je od njih dobesedno odvisen obstoj nekaterih ljudi.
Na žalost sem si s padcem po stopnicah poškodoval hrbtenjačo. V tej veliki nesreči pa sem doživel maksimalno možno okrevanje, ki še traja. Mislim, da bom to enkrat naslikal, mora pa preteči še nekaj časa, preden to spravim na platno. To je bila zelo mejna izkušnja. Skoraj štiri leta je že minilo od nje, pa je še nisem predelal. Zgleda precej filmsko, ampak ko enkrat to doživiš, ni nobena stvar ista kot prej. Stvar se ti vtisne v spomin, praktično v vsako celico. Jaz sem bil celo življenje individualec, potem pa sem bil kar naenkrat prepuščen drugim, nemočen in od njih popolnoma odvisen. Na srečo za krajši čas.
Metropola 2025, 100 x 120 cm, akril na platno
Sodeluješ tudi na likovnih delavnicah, ki jih organizira društvo. Kaj človek, ki je akademsko izobražen, kot si sam, dobi na teh delavnicah? Ali deluješ tudi kot mentor?
Treba je razumeti, da je nudenje slikarskih znanj osebam z omejeno gibljivostjo svojstven izziv. Obstaja posebna skupina ljudi, ki slikajo z usti, in med njimi je nekaj dobrih slikarjev, kot je Željko Vertelj. Tudi mladi Dominik Lozar veliko obeta. Svet, ki se mi je odprl v društvu, je unikum. Slikanje je tam terapija. Gre za spomin na gibanje, ki je dragoceno. Paradoksalno je, da tudi udejstvovanje v društvu zahteva svoj čas, jaz pa ga ob službenih obveznostih in rehabilitaciji težko najdem. Itak sem talent za outsiderstvo [smeh]. Ne glede na vse negativizme, ki danes smetijo medije, pa me je ta človeška skupnost z zdravstvenim osebjem, svojci, sodelavci, prijatelji spet postavila na noge. In za vsak korak ali celo padec sem danes hvaležen.
