Verjamem, da nas lahko dobre pisateljice naučijo veliko o pisanju, pa tudi nekaj malega o življenju, da pa je to, kaj bomo s tem znanjem naredili, čisto druga zgodba. Ampak naj se vrnem na začetek. V otroštvo. Ko sem si prvič ogledala film Gillian Armstrong Čas deklištva z Winono Ryder v vlogi prve pisateljice, ki se mi je vtisnila v spomin, pa čeprav ni nikoli obstajala: Jo March.
*
Jo, Meg, Beth in Amy, slavne sestre March, so se mi zdele tako čudovite: čudovita se mi je zdela tudi njihova hiša, Orchid house, v kateri odraščajo z mamo Marmee, ki med vojno pogumno čaka na povratek svojega moža in svoje hčere uči, kako biti sočutne, pa tudi kako biti prijateljice in kaj pomeni sestrstvo. Ko Amy zažge roman, ki ga je s takšno muko napisala njena starejša sestra, se z Jo kmalu pobotata. Ko učitelj s šibo kaznuje Amy, jo mama izpiše iz šole, njena učiteljica pa postane Jo, ki je na nek način tudi njena vzornica. In sčasoma se pokaže, da sta obe sestri nadarjeni umetnici – Amy postane slikarka in odide v Pariz, Jo odide v New York, kjer naj bi se dokončno posvetila svojim otroškim sanjam: postati pisateljica. Kar pa ni tako lahko. Tudi če tvojega rokopisa nihče ne zabriše v domači kamin.
Vsi, ki ste film gledali, poznate zgodbo. Konec koncev smo leta 2023 dobili še eno filmsko priredbo te knjižne klasike Louise May Alcott, ki jo je režirala Greta Gerwig. In čeprav težko primerjam oba filma, je v mojem srcu na prvem mestu vendarle filmska priredba Gillian Armstrong, ki sem jo tolikokrat gledala skupaj s svojo mamo in sestro, zaradi močne nostalgije, ki jo občutim, kadar si film spet ogledam. Morda je zame podoba pisateljice ravno zaradi tega filma tako tesno povezana z likom uporniške Jo, s podobo mlade ženske, ki svoje najboljše delo napiše, ko se vrne domov, v hišo, v kateri je odrasla. Film se konča, ko Jo napiše knjigo. In najde svojo sorodno dušo, profesorja Bhaerja, ki ji je sledil iz New Yorka. Pisanje je tudi nekaj, kar te pripelje v ljubezen. Je tudi nekaj, kar počnemo za druge: na primer za svoje sestre, ki postanejo liki tvojih zgodb. Sporočilo se mi je zdelo tako jasno: ko pišeš, ustaviš čas. Izumiš nekaj podobnega povečevalnemu steklu resničnosti. Jo March lahko napiše nekaj odličnega tedaj, ko se odloči, da bo pisala o ljudeh in stvareh, ki so ji res blizu – da bo na papir prelila kos sebe in svojega življenja. Pisanje in življenje, sem z občudovanjem razmišljala, z očmi, prilepljenimi na televizor: pa saj to je eno in isto!
*
Kadar intervjuvam pisateljice, me na skrivaj vedno zanima, ali imajo kak pisateljski moto, ki jih drži pokonci, kadar jih popade obup (glej, glej, očitno na skrivaj menim, da obup popada kar vse moje sogovornice povprek, čeprav za to nimam nobenega dokaza). Zanimajo me na videz banalni detajli o njihovem pisateljskem procesu. Zanima me, na primer, kaj jejo, kadar tipkajo svoje romane in pesmi. Sveto sem prepričana, da sem nekje prebrala, da Deborah Levy med pisanjem grizlja čips in da Patti Smith je piškote v obliki živalic. Zato imam doma zalogo takih piškotov in omarico, ki jo vztrajno polnim z vrečkami čipsa, čeprav me po njem rad boli trebuh (čisto mogoče, da sem si podatka o teh dveh prigrizkih za srečo popolnoma napačno zapomnila in obremenjujem svoj želodec za brez zveze). Zelo rada prebiram razne anekdote o svojih najljubših avtoricah, še posebno rada imam tisto zgodbo o nobelovki Louise Glück, ki jo lahko preberete v knjigi Onkraj noči v prevodu Veronike Dintinjane: ko je bila slavna pisateljica še otrok, je v šoli dobila literarno obarvano domačo nalogo – napisati je morala pesem. V knjigi Teorije in dokazi opisuje prepir z mamo neke svoje sošolke, ki jo je tisti dan peljala k pouku in jo v avtu prosila, naj ji pesem zrecitira.
»Posebno zmagoslavje ob tej pesmi je bilo, da vsebuje metrični obrat v zadnji vrstici (saj ne, da sem mu takrat tako rekla), opustitev končne rime: mojemu ušesu se je slišalo vznemirljivo, nekakšna eksplozija oblike. V obliki sem bila seveda povsem dosledna. Kakorkoli že, voznica mi je čestitala: zelo dobra pesem, je rekla, vse do zadnje vrstice, ko jo je začela na glas preurejati v red, ki sem ga namerno prekršila. Vidiš, je rekla, vse, kar manjka, je rima na koncu. Bila sem besna, še posebno, ker sem vedela, da bi moje ugovore razumela kot obrambni odziv na očitni neuspeh.«
Dejstvo, da me ta zgodba tako navdihuje, pripisujem temu, da vsebuje trenutek nesporazuma. Oziroma trenutek nerazumevanja. Ko eno razumevanje poezije in (navideznih) pesniških »zakonitosti« trči ob trenutek ustvarjalnega navdiha, ob trenutek, ko se zdrobi tvoje navdušenje nad tem, da si nekaj naredila malo drugače. Kar je v resnici del pisateljskega procesa: izumljanje novih pravil.
Prav to – da želiš biti razumljen in razumeti druge – me je sprva najbolj pritegnilo k liku pisateljice. Kot otrok sem se popolnoma zaljubila v filmsko podobo Jo March, slučajno se je zgodilo, da sem najprej razmišljala o pisateljicah, šele potem o pisateljih. Zazdelo se mi je, da je biti pisateljica enako kot biti razumljena, kajti ko poveš svojo zgodbo, ko najdeš svoje teme, izpolniš svoje poslanstvo in razkriješ svoje srce širnemu svetu (kar se vselej konča pozitivno zate). Film se konča. In konec je seveda – kaj drugega kot pa – srečen. Ko skuša Jo razumeti sebe, poskuša razumeti tudi druge, tudi svet, v katerem je odrasla, smrt svoje ljube sestre Beth, življenja svojih sester, in iz tega stke nekaj izjemnega: knjigo. Filmska priredba Grete Gerwig vsebuje meni drag košček dialoga med sestrama: Amy in Jo se nekje proti koncu filma sprehajata z roko v roki in se sprašujeta, ali o nečem pišemo, ker je pomembno, ali pa nekaj postane pomembno šele, ko o tem nekaj pišemo. Ideja pisateljice, ki je zelo zgodaj zaživela v moji domišljiji, je vsekakor slonela na prepričanju, da lahko pisateljice vse, kar jih obdaja, spremenijo v fikcijo, v nekaj posebnega in – posledično – pomembnega: kot moj oče, ki je znal iz pločevinke barve napraviti vrt sončnic na platnu in sem ga tako rada opazovala pri delu, kadar je vrtel svojo tiskarsko prešo in z dolgo lopatko na belo platno nanašal plasti jesenskih barv.
Bila sem osamljen in, zdaj vidim, zelo nerazumljen otrok. Nisem imela veliko prijateljic. Imela sem se za čudakinjo – biti tista, ki nekaj ustvari, mi je predstavljajo tisti zasilni izhod, ki mi bo omogočil, da pokažem ljudem svoj pravi obraz.
Po nekaj enostavnih klikih ugotovim, da je nizozemska pisateljica Marjolijn Hof našo osnovno šolo obiskala leta 2010, ko je gostovala v Sloveniji, kar pomeni, da sem imela takrat okrog enajst let. Kolikor pomnim, je bila prva dejanska pisateljica, ki sem jo kadarkoli spoznala v živo (prva res slavna pisateljica, poleg tega sem prebrala njeno knjigo, ki se mi je zdela tako lepa in posebna). Ne spomnim se zelo veliko stvari iz tega obdobja osnovne šole in tudi njenega obiska se ne spomnim do potankosti, saj sem bila verjetno premajhna, se pa spomnim, da je v pogovoru omenila, da mora imeti avtorica veliko razumevanja oziroma sočutja do drugih, kar sem si »zapisala za uho«. In spomnim se, da me je zelo prevzelo, da je na našo šolo prišla oseba, ki je napisala knjigo in je o njej govorila z nami; celo pripotovala je v Slovenijo, da bi nas spoznala.
Zdaj že slutite miselni vzorec, ki ga skušam zasledovati v tem eseju: biti pisateljica je enako kot biti razumevajoča in biti razumljena. Kdo bi torej lahko bile boljše vzornice za precej osamljeno in izločeno deklico, ki se stežka izraža, kot pa ravno pisateljice?
*
Potem pa so prišle pesnice. V srednji šoli sem »odkrila« poezijo in se navdušila nad nekaj slovenskimi pesnicami, med katerimi sta mi najbolj prirasli k srcu Ana Pepelnik in Katja Gorečan. Potem sem spoznala mamo svojega sošolca in prijatelja, pesnico Marjetko Krapež, ki je vodila literarno društvo L’etažer in napisala čudovito zbirko poezije Sledi bližine. Bila sem tako prevzeta nad njenim pisanjem in imela sem srečo, da me je kasneje tudi povabila k sodelovanju v društvu in me na nek način mentorirala.
Ko sem prebirala vse te zbirke poezije, ki sem jih začela kopičiti po svoji majhni otroški sobi, sem se počutila, kot bi bila na telefonu z onostranstvom, kjer vse dobi svojo pravo podobo. Kot da me nekdo nagovarja z jezikom, ki ga poznam od nekdaj. Kar požirala sem pesniške zbirke, eno za drugo. In nekje v meni se je izoblikovala neustavljiva želja: da bi vse te pesnice poznali vsi. Da bi jih brali vsi. Na svetovni dan poezije v četrtem letniku gimnazije sem se tako skobacala iz postelje že pred šesto, odbrzela na Poljane in natisnila izbor pesmi slovenskih avtoric, ki sem jih nato polepila po celi šoli, z njihovimi fotografijami vred. Prvič sem imela občutek, da me nekdo resnično razume. Čeprav je šlo za popolne tujke (razen Marjetke, seveda), ki so bile zame zgolj imena na platnici. Ampak imela sem občutek, da so moje prijateljice.
*
Vpisala sem se na primerjalno književnost. Svoje prijateljice sem prenašala na faks v obrabljeni usnjeni torbi, ki sem jo nasledila od svoje mame. S svojimi prijateljicami sem hodila na kavo v Semafor in jih jemala s seboj na avtobus in na ure baleta in jih brala, kadar sem stala v vrsti na pošti in kadar je bil dan turoben in sem bila nesrečno zaljubljena in kadar je bil dan sončen in lep in sem načrtovala izlet na morje in brala sem jih, ko sem prvič odšla na morje s svojim prvim fantom in bila srečna in brala sem jih, kadar sem iskala navdih in kadar se mi je zdel ves svet prazen in sem morala »ostati korajžna« (ta citat Lojzeta Kovačiča se je izkazal za stoodstotni povzetek odraslega življenja).
Moje prijateljice so bile z menoj. In bile so moje vzornice. Nekega dne, sem razmišljala, bom tudi jaz napisala knjigo. Napisati knjigo, sem tuhtala dan za dnem, pomeni znebiti se vprašanj.
*
Eno svojih največjih vzornic sem letos prvič videla v živo, na koncertu v Benetkah. Patti Smith je zame ne le neverjetna avtorica, ampak tudi podoba resničnega človekoljuba, ki vselej opozarja na krivice v svetu, ki piše o človeških vrednotah, ki jih danes primanjkuje, ki s svojo glasbo in držo daje svetu nekaj neprecenljivega. Najprej so bile njene knjige – v eni sapi sem prebrala njen avtobiografski roman Pač mulca, ki je neke vrste kronika njenega razmerja s fotografom Robertom Mapplethorpom in njenega življenja v New Yorku ter Hotelu Chelsea v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najini življenji sta bili seveda nadvse različni (razen tega, da sva obe pisali poezijo in delali v knjigarni), ampak nekako sem se čutila povsem povezano z njenimi občutki o tem, kako je biti izgubljen in zmeden in imeti velike sanje in predvsem ogromno ljubezni do literature in tistih, ki jo pišejo. Patti Smith je v vseh svojih knjigah pisala o knjigah. In avtorjih. In avtoricah. In tem, kaj vse so dali družbi in vsem nam v njej.
Žal mi je, da mi je šele letos uspelo na Pattijin koncert, saj lahko mirnega srca rečem, da je bil to najlepši del poletja 2025. Že v hipu, ko je stopila na oder s svojo prezenco, sem se izklopila iz resničnega sveta in vse, kar je ostalo, je bila njena glasba. Toda od vseh pesmi, ki jih je tisti večer izvajala, se mi je v spomin najbolj vtisnila, presenetljivo, ena izmed njenih priredb. Glasbenica je prosila bend, da odide, in samo v spremljavi svojega kitarista, sina Jacksona, odpela One Too Many Mornings Boba Dylana. Občinstvo je najprej nagovorila z anekdoto; to pesem je velikokrat poslušala kot najstnica in nikoli ni sanjala, da jo bo nekoč izvajala pred tako ogromno množico, na tak večer. Nenadoma me je prešinilo, da je to smisel vsega: Patti Smith je po mojem skromnem mnenju z največ čustvi odpela pesem, ki ni njena, ampak delo umetnika, ki ga je sama tako občudovala, in strast do te pesmi je povezana s tem, da je bila sama enkrat oboževalka (zdaj pa ima svoje). Ljubezen do glasbe je porodila še več ljubezni do glasbe. Kasneje je velikega Boba Dylana seveda tudi spoznala, o čemer je na The Tonight Show voditelju Jimmyju Fallonu povedala simpatično anekdoto. Bil ji je tako všeč, da se je ob srečanju malce zmedla in mu celo razglasila, da sovraži poezijo, čeprav je začela kariero kot pesnica. Ko je Bob Dylan leta 2017 prejel Nobelovo nagrado za književnost za svoje pesmi, je prav Patti Smith interpretirala njegovo pesem A Hard Rain’s Are Gonna Fall. Med nastopom pa se je sredi druge kitice nenadoma ustavila in se nežno opravičila publiki, da je tako živčna. Zelo rada imam posnetek tega nastopa. Tudi velike glasbenice in pisateljice se kdaj zmotijo. Saj so samo ljudje.
*
Vedno sem bila »fenica«. Oboževala sem pisateljice, ki sem jih brala. Zdelo se mi je, da so tako modre in polne znanja in da imajo, če lahko pišejo tako izjemne knjige, odgovore na vsa vprašanja. Zame je bila zelo dolgo časa definicija besede vzornik prav to: vzornik/vzornica je oseba, ki ima vse odgovore. Nekdo, ki ti lahko pomaga živeti in ti v vsakem hipu pokaže pravo pot. Pisateljice sem postavila na piedestal. In če so imele v osebnem življenju težave, če so imele burna življenja ali bile depresivne, se mi je zdelo to samo del njihove genialnosti, tega, da potrebuješ »zlate vrste žalost«, kot poje Florence Welch, da bi lahko našla material za svoje pisanje. Zveni naivno in otročje, kajne? Mit, ki poganja med drugim tudi prepričanje, da lahko pisateljice ustvarjajo v katerihkoli pogojih.
Ko sem pobližje gledala svet ustvarjalk, ki sem jih tako občudovala, sem ugotovila, da nobena od njih ne poseduje ravno univerzalnih navodil za življenje. Da se bom morala, čeprav sem prebrala veliko knjig o zlomljenem srcu, s svojim zlomljenim srcem spopasti sama. Da čeprav ogromno berem o razmerjih moči v družbi, to še ne pomeni, da se ne bom ujela v njih v svojem zasebnem življenju ali pri delu. Da lahko preberem veliko knjig o mladih ženskah, ki iščejo svoje mesto v svetu. Ampak da me pri iskanju lastnega mesta v svetu ne bodo držale za roko.
*
Malce naiven je tudi William Miller, glavni protagonist filma Almost Famous, ki na nek način govori o takšni vrsti globokega hrepenenja, ki sem ga od osnovne šole v sebi nosila tudi sama: hrepenenja po tem, da boš absolutno, neizpodbitno, neizmerno Kul. Kul napišem kar z veliko, ker se mi zdi biti Kul tako Kul stvar, ki pa je meni vedno nekako nekulsko ušla. William resno obožuje glasbo. Obožuje tudi glasbeno novinarstvo in po spletu okoliščin pri rosnih petnajstih postane novinar revije Rolling Stone in odide na divjo turnejo z vzpenjajočim se bendom Stillwater. William želi biti Kul, kot Russel Hammond, kitarist, v katerega je na smrt zaljubljena Penny Lane, članica skupine deklet Band Aid, ki – kot William – potuje z bendom na avtobusu Doris, sanjari o tem, kako bo šla živet v Marroco, predvsem pa absolutno živi in gori za glasbo. Penny Lane se mi zdi ena najbolj tragičnih filmskih vlog vseh časov, ker je hkrati res nora fenica benda in ljubi Russla, po drugi strani pa se del nje zaveda, kako plehek je lahko glasbeni svet in da nima smisla, da po celi državi loviš moškega, ki ima doma punco in te stalno odriva stran. William na turneji spozna dvoje: da so lahko tudi najboljši glasbeniki kdaj kreteni in da je zelo težko dobiti dober intervju ter napisati koherenten članek za svojega urednika. V enem izmed prvih kadrov mu njegova starejša sestra, preden pobegne od doma, tolažeče položi na srce: »Someday you’ll be cool.« Nekega dne boš kul. In čeprav je neizpodbitno kul, da greš kot srednješolec na turnejo z bendom, ki ga obožuješ, in žuraš z velikimi zvezdami enega najboljših obdobij glasbene zgodovine, je zelo kul tudi to, da znaš ločiti slavo od uspeha in osebnost od izgleda ter da ugotoviš, da je velik del odraščanja spoznanje, da tudi tvoji vzorniki niso popolni. Mimogrede, v filmu igra tudi prej omenjeni Jimmy Fallon, ki postane nov menedžer benda, z velikimi finančnimi ambicijami, ki danes zvenijo zelo poznano: kako prodati čim več albumov in zaslužiti čim več denarja, čeprav to morda ni prvoten smisel ustvarjanja, kot sluti Russell.
Sčasoma sem, podobno kot William, tudi jaz lahko pred nekatere svoje pisateljske vzornice postavila snemalnik in naredila z njimi intervju, posnela podkast ali pa jih gostila na literarnem večeru. Kar naenkrat sem objavljala tudi sama in potem objavila knjigo. Zdelo se mi je zelo čudno, da sem zdaj tudi jaz avtorica, ker so bile avtorice vedno samo osebe, ki sem jih od daleč občudovala in ki so se mi zdele tako bolj izkušene, izobražene in pametne od mene. Vabili so me na literarne večere, in kadar sem predstavljala knjigo in dobila kakšno težko vprašanje iz publike, me je prešinilo: pravzaprav nimam pojma. Nimam pojma, kako artikulirano odgovoriti na vprašanje, kje dobim navdih, kaj te naredi boljšega pisatelja, kako lahko književnost spremeni svet na bolje. Niti slučajno nimam izoblikovanih dokončnih odgovorov o vseh teh stvareh. Moj roman na primer ogromno govori o osamljenosti, ampak s tem, da sem ga napisala, nisem nehala biti osamljena. Kvečjemu imam samo še več vprašanj. Več kot pišem, bolj se sprašujem. Ko sem leto dni pisala kolumne o kulturi za Val 202, sem se prav vsakič živčno spraševala, ali je to, kar sem napisala, dovolj dobro in ali bom pravilno razumljena. Kajti nisem imela prav: čeprav morda pišeš s tem ciljem, ni nujno, da boš razumljena, ker pišeš. Ker tvoj jaz ni samo to, kar napišeš. In ker pisanje ne izniči dejstva, da moraš še vedno živeti življenje in se ukvarjati s tisoč vprašanji o sebi in svetu.
In ja, spoznala sem tudi, da niso vse pisateljice material za najboljše prijateljice, da so tudi nekatere pisateljice kdaj vzvišene ali nekolegialne, da obstajajo avtorice in avtorji, ki ne živijo tega, kar pridigajo, ki imajo problematične nazore, ki razočarajo svoje oboževalke, ki pišejo čudovito ljubezensko poezijo, ampak niso tako čudoviti partnerji. Mislim, da je čisto v redu spoznati svoje heroje. Ker ugotoviš, da ne obstaja magična formula, ki te postavi nad druge.
*
Čeprav toliko berem in veliko pišem in čeprav imam danes prijateljice, ki so pisateljice, mi literatura ni ponudila odgovorov na vsa vprašanja in ni rešila vseh mojih težav. Kot je na predstavitvi mojega romana na knjižnem sejmu pripomnil moj moderator, pisatelj Aljoša Harlamov, sem napisala knjigo, ki (med drugim) govori o stanovanjski stiski, ampak honorar za to knjigo mi ne bo pomagal kupiti stanovanja. Pisateljice pišemo o družbi. Kar nas ne reši pred tem, da moramo v njej živeti. Kvečjemu nas še bolj obveže k temu, da jo seciramo, opazujemo, kritiziramo in se sprašujemo!
Zavzemati se za pravice manjšin ali pozivati h končanju genocida. Pisati iskreno o krivicah, travmi, žalosti. Vztrajati v svojem poklicu. Vse to zahteva veliko poguma. Vse to počnejo pisateljice.
*
Pisateljice ti lahko pomagajo živeti. Ker živeti ne pomeni imeti odgovorov na vsa vprašanja. In zelo močno in lepo se mi zdi sporočilo, vsebovano v govoru pesnice Wislawe Szymborske ob prejetju Nobelove nagrade: da morajo pesniki, če želijo biti iskreni, ponavljati frazo »ne vem«, ker je vsaka pesem poskus odgovora na to izjavo, in da vsakič, ko na konec pesmi postavijo piko, ugotovijo, da to morda ni bil najboljši odgovor, in poskusijo znova. In tako nastane njihovo delo.
Ampak še nekoliko bolj osebno opažanje: biti pisateljica ni nič kaj glamurozno in ne obrne na glavo kar celega življenja, kot sem si predstavljala. Pravzaprav nisem nič drugačna kot prej in še vedno živim približno enako kot prej. Pisanje knjige me je spremenilo, ja, proces pisanja me je preobrazil. Ampak spremenilo me je še tisoč drugih stvari. Zdi se mi, da sem v prvi vrsti bralka in fenica literature, šele potem jo lahko ustvarjam, in tudi tedaj je veliko bolj pomembno, da ohranim svojo ljubezen in predanost literaturi, ki me navdihuje, kot pa svojo predanost neki ideji tega, kako napisati nekaj, kar bo vsem všeč. Ker to ne obstaja. Penny Lane nekje v filmu mlademu Williamu razlaga o tem, kako ohranjati svoje ljubezenske zveze z glasbeniki bolj »sproščene«, saj te potem ne morejo prizadeti. Če pa si kdaj osamljena, pa lahko zgolj stopiš v »record store«, trgovino s ploščami, in obiščeš svoje prijatelje. Kot lahko stopiš v knjigarno, kjer se ti s polic nasmihajo poznana imena.
Pisateljice so lahko dobre prijateljice. In prijateljice so tam prav zato, da ti pokažejo, da nisi edina, ki se sprašuje. Da je to, da se sprašuješ, pravzaprav ključnega pomena.
