Nina Dragičević, Novomeščanka, pesnica, performerka
Fotografije: Boštjan Pucelj
Vitezinja poezije 2018, letošnja udeleženka Mednarodnega literarnega festivala Vilenica in prejemnica Župančičeve nagrade za dveletno ustvarjanje (2018-2020). Pesniška zbirka Ljubav reče greva ima v skupnem imenovalcu vseh zapisanih verzov zagotovo ljubezen v vseh njenih premenah, to je poezija, ki jo je treba brati znova in znova, saj se ob vsakokratnem branju izostri tudi bralčev pogled na svet, ki je še kako tudi njegov …
Bralca res ne pustiš ravnodušnega. Ampak to res ne more biti vprašanje, mar ne?
Hm, seveda je to lahko vprašanje. Zavedam se, da s svojim delom, včasih pa že z golo prisotnostjo, v ljudeh zbujam pogosto ekstremne reakcije. Ampak to je potem vprašanje za bralca, ne za avtorico. Hočem reči, ne gre le za to, da je avtorica zmožna izzvati intenziven odziv, pač pa da ga je oziroma ali ga je zmožen bralec. Da torej ne bere površno, besedo za besedo, linearno in faktografsko, da je njegova zaznavna membrana prepustna, antipatična. Poezija tvori civilizacijsko senzibilnost, v še tako mrtvem svetu tvori živost, a kot pesnica senzibilnost tudi zahtevam.
V poeziji razkrivaš tudi tisto, kar si ne želi biti vidno. Teh neusklajenih tonalitet družbenih neskladij se vsi zavedamo, a jih nekako preslišimo. Si mislim, da je pesnikom tako kot glasbenikom z absolutnim posluhom, ki vsakokrat, ko slišijo zgrešen ton, strašno trpijo … je tako tudi s pesniki/pesnicami?
Vsekakor ne bi generalizirala. Pesnice in pesniki, to so oznake za ljudi, ki so izrazito heterogeni. Mnogi pišejo o cvetočih poljih in si mislijo, da so se s tem izognili družbenosti. Pa se niso. Le ozaveščeni niso. V tem smislu menim, da nikdar ne trpi pesnica ali pesnik, temveč senzibilna posameznica ali posameznik. Afroameriška pesnica Audre Lorde, denimo, ni trpela ob družbenih neskladjih zato, ker je pesnica, pač pa zato, ker je bila dojemljiva za družbene razlike, tudi zaradi lastne pozicije; ne nazadnje je bila Afroameričanka, ženska, lezbijka, vse to v zobovju nasilnega, rasističnega, heteronormativnega patriarhata. Analogija s posluhom pa je kar dobra. Če dobro slišiš in če poslušaš ozaveščeno, se ti bodisi zmeša bodisi vse popišeš in objaviš.
Tvoja pesniška zbirka je tudi knjiga preživetja in hkrati priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Bi se strinjala?
To je verjetno kar ustrezen zapis. Je knjiga preživetja – zame gotovo. Umetniško ustvarjanje razumem kot preživetveno strategijo. Zato je tako zanimivo, da se persistentno skuša prav umetnost uničiti, ljudi reducirati na produktivne mašine. Pa tako življenje! Je pa življenje tudi ena sama serija neskladij. Nastajamo v jeziku in skozi jezik, obenem pa se totalnosti medsebojnega razumevanja ne morem povsem približati. Vse skupaj je ves čas neskončno narobe. Toda, bistveno, ni narobe za vsakogar. Na tej točki vstopi umetnost. Družbene razlike ne vidi v konkretni obliki, marveč prav konkretnost razširi v prepoznavanje družbenega principa delovanja, nato ga komentira, kritizira, subvertira, se mu posmehuje, natanko prek tega pa omogoča vpogled v drugačno, celo boljšo realnost.
Verjetno ni naključje, da se v pesnitvi večkrat pojavi verz, ki pravi “to pesem pišete vi“? Kakšna je bila tvoja namera, kam želiš usmeriti bralca …
Ljubav reče greva ni napisana tako, da bi vzdrževala tradicionalno narativnost, a za ta verz lahko rečem, da ga je treba vzeti v vsej njegovi dobesednosti. To knjigo so resnično napisali vsi. Hodim in hodim in poslušam in vse, kar zaznam, je nekako zajeto v to pesnitev. Bralka ni in ne more biti distancirana. Kar prebere, ni nekaj, kar se dogaja pač nekomu pač nekje. Trpeči lirski subjekt, s katerim bralka sočustvuje, je iluzija. Danes se sem in tja opleta z besedo empatija, toda v tem vidim predvsem pokroviteljsko držo, od tega pa še nihče ni preživel. Ne v vsakdanjem življenju in natanko zato tudi v umetnosti ne. Sodobne razmere morilskega kapitalizma silijo v distanco: vsak skrbi zase, z drugimi pa naj deklarativno sočustvuje. Distanca pa je razčlovečenje. In še več, v resnici sploh ne obstaja. Vsaka poteza bralke vpliva na moje, tvoje življenje, pa četudi je povsem nepremična. Bralca torej nimam ambicije “usmeriti”, gotovo pa ga tudi ne želim razbremeniti odgovornosti za vse, kar v tej knjigi, pa tudi marsikateri drugi, prebere. Tu imamo ljudi v revščini. Ti ljudje ne potrebujejo empatije, temveč dostojne socialnoekonomske pogoje za življenje. Tu imamo nasilje nad ženskami, homofobijo, ksenofobijo in mnoge druge fašizme. Nihče od teh ljudi ne potrebuje sočutja, pač pa enakovredno in enakopravno obravnavo. Nehajte si misliti, da ste liberalni in napredni, če mirno dopuščate vse to nasilje. Ko ga dopuščate, v njem eksplicitno sodelujete. To je ta verz.
Tvoja pesnitev je tudi oblikovno nekaj posebnega, saj se poleg tega, da ne uporabljaš ločil, med dolgimi, razčlenjenimi in kratkimi verzi, poslužuješ tudi večglasja, uporabljaš notranje monologe in neizrečene komentarje, ki jih prekinjaš v kurzivi zapisani govor drugega. To najbrž ni naključje?
Seveda, nič v tej knjigi ni naključje. Tudi selektivna raba ločil ni arbitrarna, tej plasti knjige sem namenila izjemno pozornost. V poeziji obstaja prostor za kršenje pravil, norm, konvencij, tudi slovničnih. Saj to sploh ni novost. Gre pa tu za mojo avtorsko prakso, ki jo lahko strnem takole: Vse, kar ni absolutno nujno, da bi to delo obstajalo, mora ven. Obenem pa ta praksa v tem delu temelji na moji želeni ritmični strukturi. Poezija ni tekst, poezija ima izjemen zvočni horizont, poezijo je treba poslušati. Tako jo tudi beremo. Ne skačemo po črkovnih znakih, marveč jih vežemo skupaj, kot bi zapisano sami ves čas izrekali.
So nagrade, kot je bilo imenovanje za vitezinjo poezije (2018) in nominacija za Veronikino nagrado (2019), spodbuda … pravkar si prejela Župančičevo nagrado za dveletno ustvarjanje (2018–2020), ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana.
Nagrade so čudna in nevarna reč. Še posebej, če se tekmovalnost vzpostavlja v polju umetnosti. Nagrade so nujno izključevalne in v njih ni prav nič objektivnega. Spomnim se, da sem nekoč brala Kiševe nasvete mlademu pisatelju. Pa pravi, da nagrade sprejemaj z ravnodušnostjo, a ne stori nič za to, da bi si jih zaslužil. Ta nasvet se mi zdi precej v redu. Ravnodušnost. Ne ustvarjati za nagrado. Je pa pri nagradi, priznanju, tudi nominaciji nekaj drugega, kar se me gotovo dotakne: namreč, sporoča obstoj nepričakovanega stika s svetom in sveta s teboj. Nekje obstajaš. Nekje drugje kot samo pri sebi. Nekdo nekaj tvojega konzumira in še več, očitno obstaja neka intelektualna vez, za katero tako potem izveš.
… ne moreva mimo tega, da tovrstne nagrade in nominacije prinašajo dodatne točke na razpisih …
Sama se – vsaj v zadnjih nekaj letih – bolj malo spuščam v socialne stike, osebno poznam relativno malo kritikov, urednikov, stanovskih kolegov itn. Vezi tvorim skoraj izključno prek svojega umetniškega dela. Ta vidik umetniških priznanj mi je gotovo najpomembnejši. Takoj temu pa sledi misel, da je nagrada verjetno korak bližje k podaljšanju statusa. Kako grozljiva je združitev teh dveh misli, kajne?
Najbrž res ni dvoma, da živimo v hudo zbirokratiziranem času, ki utaplja posameznika v brezštevilne formularje in obrazce, a kljub temu, da v poeziji izpostaviš vso absurdnost človeške uravnilovke, svet tvoje poezije nikakor ni črno-bel, ampak v njem utripa sočutje, če izpostavim na primer administracijsko situacijo, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Od sočutja je mogoče iti še dlje …
Da, nič ni črno-belo, nihče ni izvzet. V tej knjigi pravzaprav nisem pisala o birokraciji, temveč pišem o poskusu življenja, ki pa se ga skuša na vsakem koraku preprečiti. Birokracija je osrednji mehanizem oblasti. Izrecno določa naša življenja; mislim na civilna življenja. Zato zbuja ekstremna čustva in menim, da kar kliče po tem, da se jo obravnava v poeziji. Uradnica je sicer birokratinja, a je hkrati tudi delavka in civilna posameznica. Vloga uradnice ji daje izjemno moč, hkrati pa to, kar ji daje moč, prav njo tudi uničuje. Neposreden konflikt z njo je nesmiseln, saj je njena pristojnost omejena. Ne pa tudi njena človeška pristojnost. Ko je Ken Loach objavil film Jaz, Daniel Blake, je bilo mnogo uradnikov užaljenih, saj da delajo po najboljših močeh, menda pa niso oni krivi, da socialno ogroženi živijo v hudih razmerah, kriv je sistem. Uradnica je prav tako njegova talka. Marksizem se že več kot stoletje ukvarja zgolj s tem, kako ljudi prepričati, naj prenehajo sodelovati v tem, kar jih uničuje. Zdaj pa si predstavljaj, da bi vsi nenadoma nehali delati za ta ‘sistem’.
Ena najstarejših šablon v poeziji, ki jo poznamo še iz lirske poezije (npr. Sapfo), ki na bralca še vedno deluje izjemno močno, ko pesnik uporablja strategijo, da zveni, kot bi govoril o sebi, da se mu to kar piše, zares dogaja, … kasneje v ameriški literaturi (Emerson, Whitman) pravimo temu »kult izkušnje«, v smislu, da pesniki govorijo: to se je zgodilo meni. Je sploh mogoče pisati kako drugače?
To je aktualna tema tudi v tukajšnjem literarnem prostoru. Medtem ko se favorizira zgodovinske romane in kriminalke, še posebej pa ukvarjanje z absurdnimi temami, kot je nacija, izrecno avtobiografsko pisanje hitro dobi oznako ‘dnevniških zapiskov’. Menim, da gre pri tem za nepoznavanje temeljnih mehanizmov tvorjenja subjektivitete in življenja v družbi. Vsak tekst je avtobiografski, saj ga tvori avtor, do vrha poln lastne biografije, zgodovinskosti, identitetnih plasti, cele družbe. Sva pa spet pri sodobnem bralcu. Kritiko avtobiografije podajo najpogosteje, vsaj po mojih izkušnjah, moški. Povsem ubogi, socializirani v patetično bojevniško držo, si zamišljajo bolj ali manj fikcijske velike zgodbe. Z velikimi zgodbami ni nič narobe, a v njih je že avtorjeva družbena avtobiografija – bodisi kot fantazija bodisi kot ekspliciten izraz družbenega delovanja nanje. Prepoznajmo literarni patriarhat. Moški nosijo védenje o svetu, ženske pa so bile obsojene na zasebnost. Saj veš, kako so jim v neskončnost dopovedovali, naj se držijo otroške literature. Sicer pa se ta diskurz ni prenehal, še zaostruje se.
Kako prihaja poezija do tebe … se ti dogaja na ulici, ko vidiš nekaj nenavadnega ali prihaja v sanje, kot pravi Tomaž Šalamun, ki pravi, da je jezik zver, ki ga troši, zbuja v sanjah in sili, da piše …
Poezija me ubija in spravlja k življenju. Pišem vedno in povsod, tudi ko ne pišem, zdi se, da dolgo časa ne nastaja nič, točno takrat pišem, ves čas berem, čudijo me predvsem stvari, ki niso nenavadne, ampak povsem navadne, ta svet sploh ni človeški, hočem kam, nimam kam, potem hočem spati, pa me zbudi neka stara misel, za katero nisem vedela, da mi jo je spomin sploh shranil, no, saj sem nekje zapisala, da nikdar ne spim. Nenadoma je pesem.
Potrebuješ za ustvarjanje mir, tišino, gredo pesmi, ko so napisane za nekaj časa v osamitev predala, da jih čez čas nato znova vzameš v roke in z distanco očistiš vsega odvečnega besedišča …
Pravzaprav za pisanje ne potrebujem tišine. Nasprotno, največji del mojih tekstov nastane v precej nemogočih pogojih, sredi bara ali nočnega kluba, na letališču, na stopnicah sredi Prešernovega trga, ko se brezdomci prerekajo ali pa ko jih kakšna malomeščanka nadira, ker pač lahko. Nekaj mojih tekstov je nastalo tudi v starem LokalPatriotu na petkovo ali sobotno noč, ko je donela muzika in se je za šankom v neskončnost debatiralo o zasedbi Doobie Brothers, česar ni mogel zmotiti nihče, razen Pečo za sekundo ali dve. To bo še treba objaviti.
Pri tvoji poeziji je nemogoče zgrešiti tudi zvočni impulz verzov, kar seveda nakazuje še eno umetniško disciplino, ki si ji vseskozi zvesta … glasba. Nenazadnje si se umetniško izrazila najprej skozi glasbo, se motim? Če govoriva o tvojih začetkih …
To je vse neločljivo drug od drugega. Pri sedmih letih res nisem pisala knjig, sem pa igrala violino. A to sta le dva izrazna medija in ni potrebe po tem, da ju ločujemo. Kot sem že večkrat spomnila: poezija se je začela kot oralni medij. Pa ne zato, ker ni bilo tiska, pač pa zato, ker je poeziji imanentna zvočnost kot povezovalni element, kot horizont misli.
Zagotovo si ena najbolj pronicljivih ustvarjalk in raziskovalk zvoka pri nas. Do danes si izdala dve plošči, Parallellax (Kamizdat, 2016) in Gospa, tega v realnosti ni / Ma’am there is no such thing in reality (Kamizdat, 2019). Nastaja na tem področju kaj novega?
Da, trenutno v Ljubljani pripravljamo pesniško-glasbeno predstavo, katere temelj bo eno moje pesniško delo.
V preteklem letu si bila osrednja umetnica 25. mednarodnega festivala Mesto žensk, na katerem si javnosti predstavila svojo zvočno instalacijo Ekstenzije užitka. Nam lahko razložiš za kakšno instalacijo gre? Jo lahko razumemo kot erotično zvočno poezijo?
Natanko to je, erotična zvočna poezija. Oziroma, če sem še bolj precizna: Če v vsaki zvočnosti in vsaki poeziji lahko najdemo njeno inherentno erotičnost, potem je dovolj, da rečemo zvočna poezija. Gre pa za to, da sem jo skušala najti v realnosti sami, se pravi, tako, da je nisem naredila, le spoznati je bilo treba, da je že tu, že narejena. Prav zdaj se dogovarjamo za gostovanje te instalacije v Novem mestu. Do objave tega teksta bo instalacija verjetno že v Novem mestu.
Kako si izkoristila čas osamitve?
Najprej za umiritev. Lansko leto je bilo zame krasno, a me je povsem izželo. Izgorelost naj bi bila nova realnost, a prav temu se je treba upreti. Če je torej karantena skupaj z ekonomsko-političnimi potezami naznanila kulturnikom in umetnikom končni umor, sem po drugi strani lahko prišla vsaj do začasnega počitka. Potem pa se mi je, kot vedno, zgodilo pisanje. Zdaj pa se mi dogaja vprašanje preživetja.
Kako ocenjuješ trenutno stanje v kulturi? Imaš sploh kakšne možnosti sodelovanja, nastopanja?
Slovenija kot država se utemeljuje v kulturi in zagotavljanju socialnih in ekonomskih pogojev za življenje ljudi, obenem pa dopušča, da je en cel segment teh ljudi brez delavskih pravic. Ni bolniške, ni dopusta, ni plače, vsi ti ljudje pa ves čas delajo in skrbijo za to, da ta prostor ne bi dokončno postal barbarska naselbina prostakov. Zdaj pa se dolgo pričakovano še zaostruje. Piarovec Ministrstva za kulturo govori o nekakšnem trgu. Seveda je ta piarovec povsem neveden, ne razume niti koncepta ‘trg’ niti vloge kulture v konstrukciji družbe, skratka, ne razume nič, trosi prazne besede, ki pa imajo hude učinke. Slednjega se zaveda. Tista Romana Tomc je poosebljeni mehanizem destrukcije človeštva v službi kapitala. Preživelo naj bi zgolj tisto, kar služi kapitalizmu in kar torej debilizira. Obča javnost v uničenju kulture prav rada sodeluje. Seveda pa je velik del obče javnosti po zadnjih statistikah nepismen. In tako se vrtimo v krogu. Prejšnji dan je bilo na literarnem večeru ob obletnici rojstva Mirana Jarca okrog petnajst ljudi, od tega deset nastopajočih in organizatorjev. Koliko ljudi pride na literarni večer v Gogo? Kje je vseh tistih trideset tisoč Novomeščanov, kje so? Gnijejo nekje doma, vsi utrujeni od služb, ki služijo nekomu drugemu, buljijo v televizijske ekrane, pridejo le, ko je odprta kuhinja, da lahko še bolj zapolnijo tista svoja telesa, v neskončnost se zapijajo, da lahko potem zganjajo nasilje nad vsemi, ki se jim približajo. V drugih mestih ni nič drugače. Kakšna kultura, to, kar tu živimo, je ena velika farsa.
Kaj imaš trenutno na svoji bralni polici? Prav zdaj v tem trenutku in zakaj?
Zmanjkuje mi prostora za knjige, zato jih imam na neposredni bralni polici več, kot bi jih lahko vase posrkala naenkrat. Tu so zbrana dela afroameriške pesnice Pat Parker, katere prvi prevod na Slovenskem in v bistvu tudi v Evropi trenutno pripravljava z Natašo Velikonja za založbo ŠKUC. Zraven so roman Radoslava Paruševa Od znotraj (Polica Dubova), poezija Cristine Peri Rossi in Alejandre Pizarnik, novejši eseji Maurizia Lazzarata, nekje zelo, zelo blizu pa je vedno Tin Ujević.
