Novo mesto – filmsko mesto

Da je Novo mesto mesto glasbe, smo trdno prepričani. Mitja Sočič nam je to dokazal z odličnim dokumentarcem leta 2015. Z gotovostjo bi lahko tudi rekli, da je Novo mesto mesto, v katerem je močno zastopan ples, je tudi mesto raznovrstnih umetnikov. V njem delujejo in so nadvse uspešni slikarji, arhitekti, pisatelji, pesniki … in filmarji. Zadnji že skorajda od začetkov sedme umetnosti. Film je močno zastopan v dolenjski prestolnici in njeni okolici, zgodovina pa nam je podarila kar nekaj izjemnih zapisovalcev gibljivih slik.

Brata Auguste in Louis Lumière sta leta 1895 svetu predstavila čarovnijo, ki je bila sprva le čudež brez večjega potenciala, da postane umetnost. Parižani so drli v kinematografe in se čudili vlaku, ki na velikem platnu prihaja naravnost nadnje. Najbolj plašni so celo pobegnili iz dvorane. Štiri leta pozneje, na prelomu stoletja, pa se je rodil eden izmed pionirjev slovenskega filma, ki je v črno-beli tehniki posnel več dokumentarnih vedut Novega mesta in tako postal prvi slovenski mojster kamere. Božidar Jakac. Bil je navdih številnim, Novo mesto pa se je z njim postavilo na zemljevid filmskih mest.

Na začetku novega stoletja je bil film luksuz, filmske kamere so si lahko privoščili le najpremožnejši, ki pa niso bili nujno tudi vešči snemanja. Skromni filmski zapisi so tudi izgubljeni, saj so se Evropi obetali nemirni časi, ki niso bili prizanesljivi niti do celulojdnih trakov.

Kmalu po koncu prve svetovne vojne je Novo mesto dobilo novega filmarja. Tokrat čisto »zaresnega«. Dušan Povh, ki je tesno sodeloval z »mojstrom črno-bele fotografije« Ivanom Marinčkom, je začel filmsko delovati po drugi svetovni vojni, bil je v ožjem krogu organizatorjev slovenske povojne kinematografije. Čeprav je študiral arhitekturo, ga je zamikala filmska magija in svoje prve izkušnje je pridobival v češkem filmskem centru Barrandov. Postal je scenarist, režiser športnih in dokumentarnih filmov ter predvsem montažer. Pred upokojitvijo je bil tudi na čelu Viba filma, tedaj edine slovenske filmske proizvodne hiše. Kot režiser nam je podaril neprecenljive dokumentarne filme, kot so Kajakaši iz leta 1955, sledili so dokumentarni filmi iz šestdesetih in sedemdesetih let: Trije spomeniki, Naši najboljši, Requiem, Intermezzo, 25 let Planice, Praznik, Jesenska noč med slovenskimi polharji, Miličnik, Moški, Nova maša, Obiščite Slovenijo, Dve koračnici, Selekcija in številni drugi. Ljubitelji animiranih filmov pa se ga spomnijo po legendarnih risankah o medvedu Bojanu, ki jih je režiral samostojno ali v tandemu z režiserjem Brankom Ranitovićem.

Zgoraj omenjeni Ivan Marinček se je sicer rodil na Ptuju, kjer je končal osnovno šolo, a se ima, kot pravi, za Novomeščana, saj se je z družino v Novo mesto preselil že leta 1940. Kdo ne pozna Kekca (1951) ali pa prvega slovenskega celovečerca Na svoji zemlji (1948)? Vsi ju poznamo, bolj poučeni pa vedo tudi, da ju je zmontiral prav Marinček. V svojem opusu se kot direktor fotografije podpisuje pod več kot sto filmskih del! Omenimo le najbolj popularne: Srečno, Kekec! (1963), Ne joči, Peter (1964), To so gadi (1977) …

Zdaj pa skočimo nekaj let naprej in se zaustavimo pri Filipu Robarju Dorinu, ki se je sicer rodil v mestu Bor v Srbiji, a živi v Novem mestu in je velik del svojega filmskega opusa posnel prav na Dolenjskem in v dolenjski prestolnici. Filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo je doštudiral na Columbia Collegeu v Chicagu.

Na začetku burnih osemdesetih let je ustanovil eno izmed prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative. Njegov bogati opus obsega več kot 30 kratko- in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov. Celovečernih filmov z njegovim podpisom se Novomeščani z gotovostjo dobro spominjajo, saj jih je posnel v domačih krajih med domačimi ljudmi. Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne ‒ Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2004), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008), Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011). Celovečerni igrani film Veter v mreži je ob koncu osemdesetih let, ko so ga snemali v Novem mestu in okolici, povzročil pravo evforijo in Novo mesto je postalo za nekaj časa čisto pravo filmsko mesto. V njem so sodelovali dijaki novomeških srednjih šol, igralci amaterskih gledališč, takratni kulturniki, znani Novomeščani, prosvetni delavci … Film govori o znameniti novomeški pomladi, kulturno-umetniški manifestaciji iz leta 1920, katere glavni pobudniki so bili znani slovenski umetniki, med katerimi so najbolj znani pesnik Anton Podbevšek, dramatik, pisatelj, pesnik Miran Jarc ter slikar Božidar Jakac, ki je k umetniškemu ustvarjanju spodbudil tudi umetnike mlajše generacije – Ivana Čarga, Zdenka Skalyckega in Marjana Mušiča. Tisti, ki se snemanja filma še spominjajo, znajo povedati, da je Glavni trg dobil novo preobleko. Tla so bila prekrita s peskom, pročelja hiš so dobila stara imena obrtnikov, ki so nekoč delovali v mestu, igralci so si nadeli stara oblačila in po mestu se je govorilo, da je nastopila nova novomeška pomlad. Filip Robar Dorin je leta 1990 za scenarij, režijo in montažo filma Veter v mreži prejel nagrado Prešernovega sklada.

Pod gladino, režija Klemen Dvornik

Pomembni so tudi njegovi videoportreti slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev. Za svoje delo je prejel številne nagrade, leta 2010 pa je prejel tudi nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture. Njegov način je edinstven in enkraten v slovenskem filmskem prostoru. Ukvarja se z eksistencialnimi vprašanji sodobnega slovenskega človeka, njegova metoda dela je moderna psihodinamična, pred kamero pa se zvrstijo poklicni in ljubiteljski igralci. Dotika se slabosti človeške individualne, družbene, etične in politične sfere na Slovenskem. Nezanemarljiv je tudi njegov pisateljski in prevajalski opus. Med pomembnejšimi deli omenimo dve: Dokumentarni film v kinu (2004) ter Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (2008).

Če se preselimo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ne moremo mimo ljubiteljev sedme umetnosti, ki so se pod mentorstvom Erne Horvat, profesorice slovenskega jezika, začeli organizirano družiti v filmskem krožku Gimnazije Novo mesto. Eden izmed razlogov za nastanek krožka je bil tudi ta, da filmska vzgoja takrat še ni imela svojega mesta v učnem programu, film pa je bil pogosta tema razprav v šolskih klopeh, na ulici, v prostem času. Mladi so razčlenjevali in komentirali filme, ki so si jih ogledali v takratnem kinu Krka (danes APT), kmalu pa se je prebudila tudi želja po ustvarjanju lastnih filmov.

»Ko se je filmski krožek povezal s filmskim krožkom na ekonomsko administrativnem centru in filmskem odboru pri Zvezi kulturno-posvetnih organizacij, se je delo v krožku zelo popestrilo. Začelo se je resno pospeševanje filmske vzgoje v Novem mestu. To vzgojo so močno začeli podpirati tako profesorji kot člani ZKO (Zveza kulturno-posvetnih organizacij); filmskih predstav so se začeli redno udeleževati dijaki srednjih pa tudi osnovnih šol. Člani filmskega krožka so ob vsaki predstavi za učence udeležence pripravili filmski list. Ta je poleg ustvarjalcev predstavil filmsko zvrst, določeno kinematografijo, odlomke iz ocen filmskih kritikov, opozarjal pa je tudi na nekatere umetniško dovršene kadre in sekvence, zvočno spremljavo in filmski jezik,« pravi vir na Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Gimnazija_Novo_mesto). In če nadaljujemo: »Filmski odbor ZKO je v povezavi s kinom Krka v letih 1976–1990 organiziral tudi Teden slovenskega filma. ZKO in uprava kinematografije sta organizirala tudi srečanje z igralci, režiserji, scenografi in producenti, ki so odgovorili na mnoga vprašanja dijakov. Ko so učenci posneli dva kratka filma in je šola uvidela, da je nakup kamere smiseln, so leta 1972 zbrali sredstva ter kupili kamero, pozneje pa še kino projektor. Porajale so se zanimive ideje, a zaradi omejenih sredstev žal nikoli niso bile uresničene. Kljub temu je zagnanim učencem uspelo posneti nekaj zanimivih kratkih filmov. Ob tej mali kameri se je izrazilo mnogo učencev in uporabljalo jo je mnogo generacij. Dijaki so ustvarili 22 zanimivih filmskih zapisov, skozi katere je moč začutiti njihov pogled na svet. Naj omenimo le nekaj dijakov: Stojan Pelko, Zvone Šeruga, Sašo Đukić …«

Razredni sovražnik, režija Rok Biček

Na začetku devetdesetih let sta pisec tega članka in Franci Kek obrnila nov list v filmski zgodovini Novega mesta. Ljubiteljska filmarja Kek in Đukić sta leta 1995 za Vaš kanal Televizije Novo mesto posnela prvo dolenjsko televizijsko nadaljevanko Klinika, ki so jo gledalci lahko spremljali vsako soboto v oddaji Mala klinika cinizma. Ker je bil v tistem času internet še v povojih, gledalci pa so si želeli sproščenih in neobremenjujočih vsebin, kot jih danes vsak dan lahko spremljamo na kanalu Youtube, je bila ta lahkotna serija, ki sta jo avtorja ob koncu sezone združila v celovečerni film, zadetek v polno. Začelo se je obdobje porasta dolenjskega amaterskega filma, Sašo Đukić in Franci Kek pa sta med začetniki  tudi v slovenskem merilu. Njun naslednji film Spomini Mame Manke iz leta 1996 velja neuradno za prvi slovenski amaterski celovečerni igrani film. Leto pozneje je sledil celovečerec Milice, ki je postal kulten, opus pa sta zaključila s filmom Na svoji Vesni, ki je prišel v kinematografe leta 2002. Letos se nam po dolgem premoru obeta nadaljevanje filma Milice, ki bo na ogled oktobra. Njuni filmi nimajo velike umetniške vrednosti, so pa zelo pomembni zapisovalci nekega časa. V njih se namreč pojavljajo vaški posebneži, medijske osebnosti, kulturniki, amaterski gledališčniki pa tudi čisto naključni mimoidoči, ki so se znašli pred kamero, ker so bili ravno v bližini, ko so na ulicah Novega mesta snemali določen prizor. (Res pa je, da so pri filmu Na svoji Vesni sodelovala tudi nekatera zveneča imena z domače in tuje filmske scene: Milena Zupančič, Matjaž Javšnik, Rebeka Dremelj, Lojze Slak in legendarni »James Bond« Roger Moore.) Ti filmi so bili tudi spodbuda bodočim filmarjem, ki priznajo, da so dobili željo in pogum za ustvarjanje filmov ob večkratnem ogledu prigod znamenite Mame Manke, miličnikov Janeza in Francija, Džidža in številnih drugih izmišljenih likov.

Vzporedno z njima pa je veliko resneje k filmskemu ustvarjanju pristopil Boris Petkovič. Sprva ljubiteljski filmar iz Straže pri Novem mestu, ki je tako kot Kek in Đukić prvič okusil sad gibljivih slik v mladinski oddaji MKC TV na Vašem kanalu Televizije Novo mesto. Petkovič se je razvil v odličnega režiserja. Filmsko režijo je izpilil na filmski šoli EICAR v Parizu, na kateri je tri leta tudi poučeval. Po vrnitvi v Slovenijo je začel ustvarjati na domačih tleh. Od pomembnejših del naj omenimo naslednje: Nara Petrovič = človek (2016), Utrip ljubezni (2015), V letu hip hopa (2010), paris.love (2006) in Naprej (1998). Letos pa v kinematografe prihaja njegov celovečerec, posnet po izjemno priljubljenem mladinskem delu Primoža Suhadolčana Košarkar naj bo. S Petkovičem in ostalimi sovrstniki je v tistem času začel delovati tudi filmski in televizijski montažer Jurij Moškon, ki je od leta 1991 sodeloval pri ustanavljanju Televizije Novo mesto, prve lokalno-regionalne televizije v Sloveniji, ki je bila med prvimi tudi v nekdanji Jugoslaviji. Študiral je na akademiji FAMU na programu 3F v Pragi, leta 1999 pa je izdal knjigo Videotehnika in ustvarjalnost. Seznam slovenskih celovečernih filmov, ki jih je zmontiral Moškon, počasi postaja zavidljivo dolg, nizajo pa se tudi priznanja in nagrade za njegovo izvrstno delo.

Če se vrnemo na Gimnazijo Novo mesto, omenimo režiserja Klemena Dvornika, ki se je izpilil v odličnega televizijskega režiserja (Trdoglavci, Prepisani, številni kratki in dokumentarni filmi ter veliko televizijskih oddaj). Od celovečernih igranih filmov izpostavimo Kruha in iger (2011) in Pod gladino (2016). Klemen je prvi predstavnik novomeškega novega vala, ki je dobil navdih prav v že omenjenem filmskem krožku na Gimnaziji Novo mesto. Je predstavnik sodobnega pristopa, ki se zaveda, da si gledalec želi več in da še vedno vse deluje po principu »kruha in iger«. Prvič smo ga opazili kot režiserja glasbenih video spotov novomeških skupin Dan D in DMP, istočasno pa je opozoril nase kot televizijski režiser, saj je bilo njegovo ime zapisano v prenekateri oddaji ali televizijskem prenosu. Od leta 2010 je zaposlen kot asistent na katedri za televizijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

 

Houston, imamo problem, režija Žiga Virc

Nekako vzporedno z Dvornikovim vzponom se je na drugi strani Seidlove ceste, na novomeški srednji ekonomski šoli, rojevala nova filmska gverila. Žiga Virc, prav tako bolj žanrski režiser, je skupaj s svojo ekipo v novomeški medijski prostor in javnost, predvsem pa prvič na internet, lansiral serijo kratkih filmov o Tinetu Streli, ki so čez noč postali kultni. Žiga Virc, sicer najmlajši predstavnik, lahko rečemo kar filmske družine Virc, je že takrat nakazal svojo vizionarsko žilico ter čut za prefinjeno komunikacijo in manipulacijo z gledalcem. Vse to se je odrazilo v dveh vrhunskih stvaritvah: v kratkem igranem filmu Trst je naš! (2009), ki je dvignil nemalo prahu, in v igrano-dokumentarnem filmu Houston, imamo problem! (2016), ki je povzročil pravi orkan.

Nejc Gazvoda, ki je poleg Roka Bička še en gimnazijec v filmskem svetu, je svojo pot začel kot eden najplodnejših pisateljev mlade generacije. Za svoja književna dela je prejel nemalo nagrad in odličnih ocen, s študijem režije pa se je izpilil v zelo subtilnega in iskrenega avtorskega režiserja, katerega filmske zgodbe se nas dotaknejo in ostanejo del nas za vedno. Izlet (2001) in Dvojina (2013) sta le dva od njegovih filmov, svoj pečat pa je kot scenarist pustil tudi v filmu Razredni sovražnik (2013), ki ga je zrežiral že omenjeni Rok Biček. In prav Biček se je vrnil na »kraj zločina«, na gimnazijo, ki je v vseh teh letih na neki način netila in zanetila mladi rod filmarjev. Ne le filmskih režiserjev, tudi gledaliških režiserjev (Milan Golob, ki je obiskoval Srednjo ekonomsko šolo Novo mesto) in vrsto igralcev (Kristjan Ostanek, Branko Jordan, Stane Tomazin …), dramaturgov … Biček je v svojem celovečercu Razredni sovražnik predstavil izjemno napete odnose med dijaki in novim profesorjem nemškega jezika. Po neljubem dogodku spoznamo, da vse le ni tako zelo dvopolno, a spoznanje pride prepozno.

 

Izlet, režija Nejc Gazvoda

Poleg profesionalnih režiserjev je nase leta 2010 opozoril tudi Uroš Gracar, ki se je lotil svojega prvega velikega projekta, sicer se je kalil s snemanjem glasbenih video spotov, celovečernega igranega filma Razpotje. V njem so zaigrali režiserjevi vrstniki, k sodelovanju pa je povabil tudi nekaj bolj znanih novomeških obrazov. Najstniška zgodba o fantu, ki se znajde na razpotju, pripelje do grenkega konca. Film, ki je znova dokazal, da lahko z veliko dobre volje posnamemo čisto soliden izdelek in se pri tem še silno zabavamo.

Iz Novega mesta ali njegove bližnje okolice izhajajo tudi slovenski režiser in dramaturg Matjaž Berger, Damjan Kozole (Brežice), Maja Weiss in Mateja Koležnik (Metlika), Luka Marčetič (Brežice), Osip Šest, gledališki režiser (Metlika), Anton Tomašič (Gradac), v Krškem pa se je rodil tudi režiser Franci Slak.

Novo mesto bo več kot očitno ostalo filmsko mesto. A vendarle očitki številnih Novomeščanov letijo prav na filmske režiserje, ki se vse premalo vračajo v rodni kraj. Ko enkrat poletijo iz domačega zavetja, ustvarjajo ‒ razen redkih izjem ‒ drugje. Čeprav nismo podrobno opisali številnih filmarjev, ki delujejo v domačem okolju (Primož Kastelic, Uroš Raztresen …), jih je zagotovo še veliko. Tudi še tistih neodkritih, ki čakajo na svoj trenutek. A navkljub vsemu je Novo mesto precej redko ovekovečeno na velikem platnu. V njem in njegovi okolici so na primer nastali tudi filmi nedomačih avtorjev: Vampir z Gorjancev (Vinci Vogue Anžlovar, 2008), Črepinjice (Janez Lapajne, 1997), Čas brez pravljic (Boštjan Hladnik, 1986), The Triumph of Robin Hood (1962), Anno 79: La distruzione di Ercolano (1962), Madamigella di Maupin (1966), Dirty Dozen: The Series (1988) … In spet se vprašamo, ali mora biti kovačeva kobila res vedno bosa.

Morda pa nekoč v prihodnosti novomeški in dolenjski filmarji, skupaj z ostalimi umetniki, ob izdatni podpori gospodarstvenikov združijo moči in posnamejo »film vseh filmov«. Tem, ki bi jih lahko obdelali, je veliko. Zagotovo kino dvorane ne bi ostale prazne, če bi vabile k ogledu filmov z naslovi Bajke in povesti o Gorjancih, Dogodek v mestu Gogi, Martin Krpan, Šivilja in škarjice, Prišleki, Vražje dekle, Emma Storm – Bratovščina Culis