POMLADNA
Ne zamerim ti ničesar,
le tvoj obraz,
ki ga ne bom mogel nikoli pozabiti.
In tvoje oči,
ki so videle preveč razpok v moji duši.
Roke,
katerih objem je pustil pregloboko praznino v mojem srcu.
Mokre sanje.
Nad mestom se vije gosta plast megle.
Nabrežje naplavlja ugasle zvezde brez imen.
Zlati čolnički polni mesečine,
trudno brundajo na robu usahlega skalovja.
Polnoč je
in jaz drsim za galebi na jug.
Slan veter me spominja na čas,
ki sem ga preživel na morju.
Dlani še vedno razbrazdane od ladijskih vrvi.
Spomini prepojeni z zagorelimi telesi na plaži.
***
Izjemen prizor,
sinonim za popolnost.
Človek.
Takšen udomačen, za v hišo.
Opremljen s čustvi, z zobmi in obleko.
Lahko ga poimenuješ.
Mu najdeš partnerja,
ali prikupnega shih-zuja.
***
Iz tvojih oči so se vsule iskre.
Iz tankih rok biseri novega zagona.
Iz duše, želje,
želje po sebi.
Po tistem,
saj veš,
kar se ne sme.
***
Stopam v svet brez zakonitosti,
brez končnosti in neskončnosti,
brez mej in svobode,
brez iluzij in resnice,
brez meje med tabo in mano,
v svet, kjer sva in nisva,
le dva nepopisana lista.
NAPREJ
Mrzel piš me hladi po ramenih,
v sobi vidim le bežen odsev lastne podobe.
Ura stoka in kot že tolikokrat poprej teče dalje,
plaši me, ne želim dalje, ne, premlad sem.
Nimam izbire, iztegnem roko, se pogladim po prsih,
začutim neustavljivo srce, ki tiktaka v daljavo črnine.
NA ZAČETKU
S taksijem se bom odpeljal na konec sveta,
ne bo me nazaj.
Ko bom stal nad prepadom,
ki ločuje zemljo od ostalega vesolja.
Ko bom videl, čez sonce in najvišje oblake,
bom zapel pesem svojega srca.
Svetu se bom nasmehnil,
kot otrok ob pihanju svečk na rojstnodnevni torti.
Iskreno in hvaležno.
Za vse, kar mi je bilo dano,
kar sem smel videti in doživeti.
Priklonil se bom materi naravi.
Gledal, kako mladički lastovke prvič poletijo v svet.
Tako bom tudi jaz vzletel, tja gor.
V višine, brez konca.
Tja, kjer so doma le angeli in oblaki.
Postal bom spet to, kar sem bil na začetku.
PRVIČ
Zopet gol ležim pred tabo.
Svileno bela koža.
Voljni črni lasje.
Zvedav otroški pogled.
Kot po navadi, nič novega.
Tudi danes bo zame prvič.
Hlinil bom presenečenje
nad vsem novim, kar me želiš naučiti.
Se ti smehljal kot naivna gejša,
le, da bi mi prej nehal lizati presredek.
Ta teden si tukaj že četrtič,
verjetno je tvoja bejba končno ugotovila, da si peder.
Igranje neumnih skavtov,
ki še ne vedo, kje je situiran kurac,
postaja že rahlo nadležno.
A za sto evrov se bom veseljem pretvarjal,
da me skrbi, da naju opazuje Jezus.
Amen!
***
Tom Veber se je rodil 2. 6. 1995 v Mariboru. Že v srednji šoli se je začel aktivno umetniško udejstvovati, bil je član ansambla gledaliških skupin Gnosis in English Student Theatre, pel pa je tudi v Akademskem pevskem zboru Maribor. Po zaključku srednje šole se je vpisal na študij etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani. Sodeluje v gledaliških predstavah v gledališču Glej, klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Predvsem pa se v zadnjem letu posveča pisanju pesmi, ki so žanrsko zelo raznolike. Od osebno izpovednih do družbeno kritičnih, obravnava tudi gejevsko problematiko in problematiko drugih marginalnih skupin. Aktivno sodeluje na Pesniških slamih (dvakrat je zmagal na mesečnih predizborih Mariborskega Ožuljenega jezika) in Mladih rimah, nastopil pa je tudi na festivalih Noč knjige, Nextival in Kauč festival. Svoje pesmi je objavil v revijah: Mentor, Dialogi, Apokalipsa, Poetikon, Vsesledje, Tribuna in na pesniških portalih: Novi zvon, Koridor – Križišča umetnosti, Poesisu in Lud literaturi. Je eden izmed regionalnih nominirancev za literarni natečaj Urška 2017. Udeležil pa se je tudi Pesniške olimpijade 2017.
