Recenzija pesniške zbirke Toma Vebra
O pesniškem prvencu Točka preloma, ki ga je Tom Veber marca 2019 izdal pri Mariborski literarni družbi, je bilo že veliko napisanega. Zbirko avtor mozaično gradi iz različnih pesniških stilov, pristopov, motivov in tem. V knjižici najdemo verzeUrše Majcen, Maje Miloševič in Esada Babačića, ki jih postavi za mejnike med tremi cikli zbirke, verze iz unisex stranišča ter sestavljanke iz verzov Srečka Kosovela in Robija Simoniška, Vebrove pesmi pa lahko v grobem razdelimo na dva dela.
Najbolje delujejo kratke pesmi, saj so izčiščene, bralcu pa puščajo odprt prostor za interpretacijo. »Na križišču ostrih časov je država / toda boj z jesenskimi jutri / je v ospredju / spoznavam da življenja / ni brez truda / razmišljaš o prihodnosti?« Pretočni verzi in minimalistična erotika delujejo hkrati prvoosebno in univerzalno.
V daljših, večkitičnih pesmih nakazuje tematike, ki se jim želi posvečati. Zbirka je v svoji osnovi angažirana, saj se posveča problematiki na margino družbe odrinjenih skupin, kamor spadata tudi gejevska in umetniška skupnost.
Pesnik kot vrvohodec preizkuša napeto premico izražanja, saj lahko ob popisovanju omenjenih problematik hitro zdrsne v moraliziranje in nepremišljeno ironijo, ki družbeno kritiko spremeni v puhlice.
Lirski subjekt kritizira kvazi umetnike in klišeje, ugotavlja, da so obveze nične, hkrati pa je tudi sam oportunist, želi biti občudovan, avtentičen, želi napisati pesem vredno branja ter se upira povprečnosti. Ker so pesmi v središču zbirke tako različne, jih lahko prehitro razumemo kot manko premisleka pesnika o poziciji, s katere pripoveduje. Po drugi strani pa je pozicija umetnika v sodobni družbi fluidnega in konkurenčnega trga dela, hiperprodukcije trivialnih uspešnic, iluzije spektakla, dominacije kapitala in pretvarjanja umetnosti v blago v resnici razpršena. Pesnik zato – prvencu ustrezno – razmišlja, spoznava, išče, kriči, teče, brca, raziskuje vrzeli bivanja ter išče pot do brezkompromisne svobode.
Pesniška zbirka obeta, saj določene pesmi v bralcu pustijo željo po še več. Če pesnika začnemo podrobno spremljati tudi izven okvirov prvenca, hitro ugotovimo, kako zelo se spreminja in raste njegov pesniški izraz ter artikuliranost v izpovedovanju občutij. Točko preloma zato zelo preprosto razumem kot začetek Vebrovega ustvarjanja. Nekje je pač treba začrtati pot, prelomiti, umestiti med platnici. »Na koncu sveta spoznaš / da si šele na začetku / in da se iskanje / nikoli zares ne konča.«
