Odrezani od neba

Foto: esadbabacic.si

ZUNANJE ZVEZDE

Smrt nekaterih ljudi
je tako žalostna,
da o nji nikdar več
ne spregovorimo.
Samo tiho smo
in strah nas je,
kdaj se bo ponovila,
dokler nekega dne
žalosti ne zamenja bes,
poln kristala
iz neizjokanih solz,
bes, ker nismo
jokali več,
ko je bilo treba,
bes, ker smo se
morali smejati
zaradi lepega
in pozabljati
na milost,
ki ostane sama,
s tistimi,

ki so
še vedno
tam zunaj,
za tišino zvezd …

TIČ

Umrl je klovn,
spet prazne vitrine
brez knjig
čakajo veter
s Kornatov,
komaj sladko
zatolčena
ljubezen
pod oknom,
Ljubljana,
ki raste

za druge,
dedkova očala,
ki ne vidijo

vnukov,
samo lastno
sproščenost,
hitra smrt
se zdi
odrešitev,
nihče je noče,
vse je večno
v brezzobi orbiti

nagona
brez strasti,
konci,
ki rastejo v zanikanju,
krivda je sulica,
prislonjena na
okno v enajstem
nadstropju enooke
stolpnice brez ljudi.

JOB

Vsi so žrli,

samo ti si jedel,

počasi in v miru,

da te ne bi požrli.

ROSA

Primož Trubar je bil velik popotnik.
Ni imel kufra, 
ker ga v slovenščini
še ni bilo.
Imel pa je velike oči 
in poveličan jezik.

Kadar je po deželi rosilo,

se je ustavil 
in skupaj s tihimi možmi

iskal besedo za roso, boso.
To je trajalo tako dolgo,
da je rosa odšla v dež.
Potem se mu je zdelo, 
da dež ni samo dež,
da mora bitinekaj več,
čeprav ne prihaja od zgoraj, 
od NJEGA.


Tako je bilo, 
dokler mu ni nekdo prišepnil:
Rosa je rosa, Primož 
in včasih ima nekaj boga,
četudi ni od zgoraj.
In ko te ni,
rada vidi tvoje velike oči,
tudi kadar

molčijo o jeziku,

ki vedno
govori.