Ko hodiš nad oblaki

Ura je 5.40. Pristavim za kavo in prižgem radio. V meni je večer, napolnil sem že tisoč let. Zdaj ne morem več umret … V jutro zareže skupina MRFY. Kmalu smo vsi pokonci. Vedno se hiti, tudi če je 10 minut ali eno uro časa. Ko se začne 2. jutranja kronika, bi otroka rada strica s kitaro. Brighter than the Orion, deeper than the sea. Umijemo zobe. Priveževa ju v njuna sedeža in poženemo v dan.

Glasbo imamo za samoumevno. A to ni. Ima bogato zgodovino, ki jo pogosto narobe razumemo (Šivic), in še bogatejšo sedanjost. V Sloveniji je dobre 3 odstotke prebivalstva včlanjenega v pevske zasedbe (Kotar). Če bi upoštevali še vse muhe enodnevnice, bi bil ta podatek tri krat višji. Podobno smo priča fenomenu lokalne opere (Rebolj). Ustvarjalci in izvajalci v večini živijo za glasbo ne pa od glasbe. Ne preženejo jih niti vlaga niti mraz, še manj pa odrinjenost v podzemlje (Zanoški). Tisto, kar pride ven, je dobro. Zato so dobrodošli v Ljubljani (Karoli). Njihova glasba premakne človeka. Ga premakne tako, da se loti reševanja sveta (Kren)?

Medtem ko pišem uvodnik, se iz dnevne sobe po valovih oglaša Tomislav Jovanović – Tokac iz skupine Dan D: Oprostite ne razumem, nisem s tega planeta. Mogoče mi bo jasno, ko pridejo ta leta.

Sporočilo glasbe sreča poslušalce še najraje v večernih terminih, nekje v starih urbanih središčih ali na vaških gasilskih veselicah. Medtem ko prva povzroča ples v ednini, druga vedno ustvari dvojino. V narodno-zabavni glasbi prevladujejo ansambli po Slakovem vzoru (Pungerčar, Sivec). Težko jih ločimo med seboj. Igrajo najbolj popularno glasbo, ki ljudi zabava, in so ekonomsko uspešni.

Ne glede na zvrst glasbe, ki jo kasneje izvajajo, veliko glasbenikov začne svojo pot v zboru, godbi ali orkestru. Medtem ko eni zacvetijo v skupini, so drugi neverjetni kot solisti. Spet tretji so izjemni v obojem (Kopač). Kakovost glasbe skoraj ni vprašljiva. Tudi ni nujna. A imeti mora vonj, dušo, “žmoht”. Biti mora iskrena, enostavna (Longyka). Tisto nekaj, česar ne znamo ubesediti. Ko nas sreča žalost, popade neizmerno veselje ali je na obzorju ljubezen. In to ostane z nami, tudi ko telo zapusti dušo. Hvala, Primož. Hvala, Katarina. Hvala Brane, Lojze, Zdene …

Odpravim se spat. Sosed praznuje abrahama. Zbrani prijatelji so že onkraj varnega udobja jutrišnjega glavobola in ubrano pojejo: V Dolini tihi je vasica mala, v večernem mraku vse že mirno spava.