Arhitekt med graščaki


Intervju z arhitektom Borutom Simičem

Boruta sem prvič spoznala kot prostovoljka festivala Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je skupaj z investitorjem predstavljal pravkar končano prenovo Evangeličanske cerkve na Grmu. Že ob prvem srečanju me je presenetil s svojo dostopnostjo, ki ni tipična za gospode arhitekte. V pogovoru sem zasledila brezmejno fluidnost idej in vedno prisotno humorno iskrivost. Kadar dela pa je, nasprotno, neverjetno resen, discipliniran. Arhitekt Jurij Kobe ga je v članku o njegovi trgovini Labod označil za stepnega volka z Dolenjske. Res, vedno je rad ubiral samosvoje ustvarjalne poti.

V poznem jesenskem nedeljskem popoldnevu sva z Darkom (Plevnikom) zavila z glavne ceste po drevoredu lip, ki vodi do dvorca, kjer prebiva z družino.Na obisku nisva prvič, a vedno znova me prevzame navdušenje nad pogumom in norostjo, ki sta ju morala imeti sedanja lastnika ob odločitvi za nakup posesti. Borut naju pelje v svoj »letni atelje«, ki se nahaja v delu dolgega, v L postavljenega gospodarskega objekta za hišo. V prostoru, kjer so nekoč bivali konji, danes v toplejših mesecih ustvarja svojo arhitekturo. Pošalim se, da ima verjetno največji arhitekturni biro v Sloveniji. Zasmeje se in doda, da ga lahko še poveča. Za naju ima pripravljena dva udobna ležalnika, obložena z ovčjo kožo in posebno ambientalno osvetlitev. Dovoli mi tudi kaditi. Darko med pogovorom lista po zbirki Borutovih arhitekturnih revij in se zabavlja ob hudomušnih odgovorih.


Menda vaju z Vesno imenujejo »graščaka«. Z otroki živita namreč v dvorcu Dobrava pri Kostanjevici, ki se je nekoč imenoval Guttenhof. Na posestvu so od konca 15. stoletja živeli različni ljudje: uskoški poglavar, baroni, cisterjanci, različni uslužbenci, župan, italijanska vojska, delavci, na koncu reveži … Danes v njem živi gospod arhitekt z družino. Kako sta se sploh odločila, da bosta živela kar v dvorcu? 

Borut skoči po reprodukcijo starega zemljevida, ki prikazuje poštne postaje v Sloveniji okoli leta 1500, kjer je označen tudi Guttenhof. Ko sva posest kupila, sva imela v mislih, da bo namenjena samo javnemu programu. Predstavljal sem si galerije, dvorano, izobraževalno središče, mogoče celo hotel. Seveda bi imel tudi svoj ustvarjalni prostor. Poleg mojega dela v arhitekturi bi dejavnosti v dvorcu pomenile dodaten vir zaslužka družine. Z raziskovanjem sva ugotovila, da kdor je začel s podobno idejo, ni uspel. Še vedno imam v načrtu dvorano! V tistem času sva z Vesno tudi iskala prostor za družino … Tako je Guttenhof postal naš dom.

Enonadstropni dvorec, ki je zadnjo preobleko dobil v zgodnjem baroku, je uvrščen v profano stavbno dediščino. Za lastnika prenova takšnih objektov verjetno pomeni velik finančni zalogaj in vajo v potrpežljivosti. Od kod sta črpala motivacijo?

Potrebna so prava leta in entuziazem. Če danes pogledam pot, ki sva jo prehodila, se mogoče prenove teh objektov na tak način ne bi lotil. Ko pa si v tem, te potegne in izgubiš del razsodnosti. Smeh. Pri prenovi so me spremljali tudi spomini iz zgodovine moje družine, ki mi jih je pripovedovala babica. Moj dedek, ki je bil po poklicu agronom, je najel hišo in posestva v okolici. Tu se je rodil moj oče … Kot da bi imel odgovornost, da prenovim to hišo …

Enkrat si nama razlagal, da si veliko elementov, ki so vgrajeni ob prenovi, prinesel iz drugih hiš, prostorov, gradbišč …

Da, vendar ni šlo za naključno sestavljanje nekompatibilnih elementov. Iskal sem materiale in elemente, ki so malo »vintage«, da ne bi z novostjo uničil ambienta in značaja prostora. Pri svojih prenovah ne ustvarjam slike prostora prek kompozicije med starim in novim, ampak morajo biti materiali izbrani glede na duh prostora. Po tem principu sem iskal odvržene plošče, les … Kamnite plošče granita sem kupil na smetišču pri prenovi Kongresnega trga v Ljubljani. Tlak je bil cenovno ugoden, hkrati pa ob takratni izbiri, najboljše, kar si na trgu dobil. Seveda pa ne morem iz svoje kože, vedno moram dodati še kaj svojega, sodobnega … Projekt je treba malo »pocukrati«, da se vidi v prenovi neka misel.

Glede na fotografije stanja posesti ob vašem nakupu, se mi zdi, da sta uspela že velik del objektov, vsaj na grobo, prenoviti. Kdaj bo prenova končana?

Huh, pravzaprav se prenova še ni dobro začela. Sva pač odvisna od lastnih finančnih sredstev, ki niso velika. Treba se je tudi znajti … Recimo: uporabiti najcenejši material na trgu na drugačen način. Te klinker ploščice na tleh so bile cenovno neverjetno ugodne. Ponavadi jih uporabljajo za imitacijo obokov v zidanicah. Smeh.

Se ti zdi, da prostor pomembno vpliva na človeka, ki v njem živi?

Ta misel izhaja iz znanega Emersonovega (Ralph Waldo, ameriški esejist, filozof, pesnik) stavka: »Najprej človek gradi hišo, potem pa hiša gradi človeka«. Človek z novogradnjo ali prenovo postane del prostora, ki ga gradi. Če gradiš barako, postaneš del te barake. Krohot. 

Iz tvoje prej navedene izjave je izhajal tudi naslov projekta »Hiša gradi človeka«, ki sta ga z Vesno pred dvema letoma izpeljala v Kostanjevici. Njegov namen je bil »vzpodbuditi iskanje vizij razvoja historičnega jedra mesta na otoku, cilj pa navdušiti lastnike propadajočih hiš, da se združijo v kooperativo za obnovo z novimi vsebinami«, kot je na primer turizem. Kaj sta ugotovila prek projekta?

Mesto fizično propada. Poleg tega bi potrebovalo vsebine, ki jih je nekoč že imelo, ter (nove) prebivalce. Potrebno je zamenjati kri tega mesta! Danes vemo, da ni ne (državnih) financ, ne volje za obnovo starih hiš, zato je potrebno revitalizacijo zastaviti na popolnoma nov, samozadosten način, kar smo ponudili s projektom »Hiša gradi človeka«. Prebivalce bi združili v stanovanjsko zadrugo, prek katere bi se zbirala sredstva za prenovo. Vanjo bi morala biti vključena tudi lokalna oblast, ki bi na demokratičen način sugerirala vsebine v mestu in iskala izvajalce z razpisi. Kostanjevica ne more (p)ostati ruševina, če želi postati biser slovenskega turizma! Poleg tega pa bi z urejenostjo privabila tudi nove prebivalce … Mora postati tako lepa, da bomo že prebivalci tako veseli življenja v njej, da ne bomo rabili turistov. Krohot. 

Na kateri točki je projekt danes?

Večmesečni projekt smo želeli nadaljevati, vendar občina ni podprla naših prizadevanj. Ravno zaradi tega Vesna kandidira za županjo Kostanjevice … Želi nadaljevati projekt.

Kako se življenje v Kostanjevici razlikuje od življenja v Novem mestu, kjer sta živela prej? 

V vsakem primeru je bila selitev v Kostanjevico pozitivna sprememba. Za družinsko življenje je tukaj neprimerno bolje: vrtci in osnovne šole niso zapolnjeni, veliko je možnosti satelitskih izobraževalnih tečajev … Ljudje so bolj delovni in družabni. Novo mesto je že izgubilo mestno nit … Postalo je konglomerat nezdružljivih ljudi brez skupne identitete. Ne spoštuje se več nekdanjih načel in načinov bivanja. Že z Bracom (Mušičem) sva ugotavljala, da skupnosti do 5.000 prebivalcev še ohranijo svojo notranjo povezanost, z več prebivalci pa mesto razpade. Posamezniki se zapirajo v svoje balone: nacionalne, finančne, statusne … Posledično propadajo družabni prostori, postajajo siva cona, v katero vstopajo ljudje iz drugega mentalnega okolja in s tem se izgublja identiteta … Ko mesto doseže okoli 100.000 prebivalcev zopet dobi gravitacijske sile za socialne aktivnosti. Te procese bi morali poznati vsi, ki želijo spreminjati mesta. O vsem tem piše že Mumford (Lewis, ameriški zgodovinar, sociolog, filozof tehnologije, literarni kritik).

Kakšna pa je razlika zate osebno?

Predvsem se je spremenil moj ritem dela. V Novem mestu sem odhajal spat ob dveh zjutraj in se zbujal ob devetih. Tukaj grem spat okoli desete ure zvečer in vstajam ob petih zjutraj. Veliko manj imam socialnih interakcij oz. jih lažje kontroliram. Kadar se želim komu posvetiti, dam vse od sebe … Tukaj sem našel svoj duševni mir.

Zanima me, zakaj nisi po študiju ostal v Ljubljani oz. zakaj se nisi odločil, da bi šel v tujino, glede na to, da si nama razlagal, da si imel to možnost?

V Novem mestu sem ostal zaradi prijateljev, posebno tistih, s katerimi se bil povezan preko glasbe. Za podiplomca na stockholmski univerzi se nisem odločil, ker bi moral delati na področju urbanizma … Jaz pa sem bolj ustvarjalec, oblikovalec … Že takrat sem želel najti neko svojo pot v arhitekturi. Samo leto in pol sem bil zaposlen, od takrat naprej pa sem deloval kot samostojni umetnik. Imel sem srečo, da sem takoj dobil projekt prenove Ropasove hiše (del kompleksa Dolenjskega muzeja, v kateri je predstavljena etnološka dediščina) in takoj naslednje.

Se ti zdi, da je bilo v tistih časih več priložnosti dela za mlade arhitekte?

Vsekakor nas je bilo manj, zato je bilo več možnosti. Smo imeli pa druge omejitve, saj smo tekmovali z večjimi biroji, kot je bil naprimer Pionir, ki so imeli absolutno prednost pri večjih projektih. Iskati smo morali »tržne niše«, predvsem pa smo se dokazovali s kakovostjo dela in prek natečajev.

Od kdaj si vedel, da boš postal arhitekt?

Že v gimnaziji sem želel študirati slikarstvo, oblikovanje ali arhitekturo. Ko sem se nagibal k študiju oblikovanja v Benetkah, se je oče posvetoval z Markom Mušičem. Ta je prepričljivo zatrdil, da je ljubljanska šola za arhitekturo veliko boljša od beneške šole za oblikovanje. S tem je bila moja pot začrtana. Krohot. 

Katere osebnosti so vplivale na tvoj profesionalni razvoj? Sta bila to predvsem stric arhitekt Peter Simič, pri kateremu si tudi delal, in arhitekt Marko Mušič, ki je s stricem sodeloval, ali so nate vplivali tudi drugi?

Pri Petru sem rasel v okolju oblikovanja. Velikokrat je k njemu prihajal Marko … To je bila zanimiva ustvarjalna celica, ki me je pritegnila … Sem bil pa tudi zelo svojeglav in okolice tudi nisem preveč upošteval. Prek okolja sem predvsem lahko ocenjeval, v kakšni poziciji sem jaz do okolja. Smeh. Je pa name vplivala celotna sočasna svetovna arhitektura. Že od vsega začetka sem bil naročen na razne arhitekturne revije. Tudi natečaje sem delal za tujino. Povsod je bil nek uspeh, vsaj pozitivna kritika.

Kateri je bil tvoj prvi projekt?

Moj prvi projekt, ki sem ga delal še v Petrovem biroju Aquarius design studio, je odstranjena kolesarnica pred tovarno zdravil Krka. Najtežja naloga za arhitekta je projekt katedrale ali kolesarnice. Vsi pademo v krohot. Rekel sem si, naredil sem kolesarnico, zdaj čakam na katedralo. Še enkrat se vsi trije zakrohotamo. 

Kakšna pa je zgodba s projektom mosta v Ragov log? 

Pri projektu za Ragov log smo z združenimi močmi skupaj z Andrejem Prelovškom in Janezom Žerjavom želeli kljubovati takratni državni direktivi. Vojska, ki je imela v tistih časih kot soglasodajalec veliko težo, je namreč želela zgraditi armiranobetonski most na nivoju Jerebove ulice (višje kot je danes). V nasprotju s Pionirjevim birojem, ki jim je želel ustreči, smo jih mi želeli prepričati, da je v prostoru primeren drugačen most. Andrej, ki je hodil na sestanke v bršljinsko kasarno v kravati in vojaških škornjih, je uspel prepričati vojsko, da je dovolila zgraditi brv za pešce na nivoju reke Krke. 

Ali veš, da prebivalci Novega mesta objavljajo »selfije« na tem mostu, ki dosegajo neverjetno veliko število všečkov na spletnih družbenih omrežjih? Kaj ti pomeni, da so ljudje sprejeli tvoj projekt za svojega?

Pri oblikovanju smo izhajali iz drugih lesenih mostov na Krki. Ti so postavljeni na točno določeni višini, da jih sence lesenih nosilcev pripnejo na temnozeleno gladino reke. Ta občutek smo želeli prenesti v novi most, čeprav je betonski in leseni deli skoraj nič »ne nosijo«. Da ljudje vzamejo projekt za svojega, je moja naloga. Arhitekti se ločimo na dva tipa: projektiramo objekte, ki so všeč ali avtorju ali ljudem. Meni se zdi pomembneje, da arhitektura komunicira z drugimi, posebno, če je v njej polno skritih konotacij. Da se res ne vidi, da je nekaj novega v prostoru. Čeprav je bil na tem mestu predhodno že leseni most. Fragmenti tistega mostu so seveda tudi v tem: izmerjene dimenzije mostu in ograje smo natanko prevzeli v novem. Zdi se mi, da moramo zajemati ostanke preteklosti, ki se v reinterpretaciji morajo ohranjati v nadaljnjih posegih.

Kaj ti predstavlja večji izziv, novogradnje ali prenove? V čem bolj uživaš?

Jovo Grobovšek je nekoč rekel, da bi moral vsak arhitekt prenoviti vsaj eno staro hišo, potem bi lahko gradil nove. Spoznati vso proceduro gradnje in paziti, da obstoječe hiše ne uniči … Arhitekti bi morali obnavljati objekte že iz moralne dolžnosti do dediščine … Prenova zahteva zrelega človeka. Ko sem bil mlajši, me prenove niso zanimale, saj sem bil avandgardno usmerjen. Smeh. Fasciniran sem nad novogradnjami! Pred kratkim se je zaključila gradnja pastoralnega centra, ki se nahaja poleg večinoma historičnih objektov (Prešernova cesta, Ljubljana). Gre za popolnoma sodoben objekt, v notranjosti pa daje občutek, kot da si prišel na Atos oz. v samostan. V resnici uživam, kamor koli me postaviš … Vsesplošen krohot. Vsaka naloga pomeni svoje izzive in izredno uživam v tem, da se postavim nasproti naloge, da iščem rešitve.

Evangelijska cerkev Dobrega Pastirja, Novo mesto, 2012, fotografija: Miran Kambič, arhiv avtorja

Ko smo se srečali ob predstavitvi monografije o prenovi Evangelinčanske cerkve v Novem mestu, si rekel, da je to edini projekt, s katerim si 95 % zadovoljen. Še vedno tako misliš? 

Sem razmišljal o tem, kar sem takrat rekel. In zdaj nisem več tako zadovoljen … Če bi še enkrat prečesal nekatere zadeve, ki me motijo, bi prišel naprimer do 80 %. Predvsem me moti, da vstavljeni novi elementi niso ločeni od obstoječih sten, zato jih ne more obliti svetloba, ki prihaja od zunaj, od zadaj … Želel sem tudi bolj transparenten strop vmesnega podesta … Zdi se mi, da je v realizaciji zajeto premalo mojega avtorskega izraza … 

Moram vprašati, kakšno je tvoje menje o prenovi Glavnega trga v Novem mestu?

Prenovo gledam samo od daleč, ker nočem izgubiti vseh spominov na prejšnje stanje. Bom raje tiho…  Premor, potem vseeno nadaljuje. Župan in podžupan sta sodelovala že pri prenovi Hostla Situla in drugih odličnih projektih za Novo mesto. Glavni trg pa je svetinja, ki znotraj sebe skriva vse kulturološke vrednote mesta. Trg je neskončno poetično polje, ki ima močan identitetni naboj. Ločiti moramo mentaliteto Ljubljančanov, ki je »baročna«, in Novomeščanov, ki pa je »gotska«. Profesor Marjan Mušič, ki je bil dober poznavalec zgodovine Novega mesta, je v svoji prenovi želel izkazati furlanski značaj mesta, saj so ga gradili predvsem furlanski mojstri. Po mojem mnenju prenova vnaša »baročne« elemente, ki niso značilni za Novo mesto. Novi vzorec tlaka ni skladen z arhitekturo, arkadami, kot da bi prišel iz vesolja … Novo mesto je že konec sedemdesetih imelo svoj avtorski katalog urbane opreme! Danes pa je novi katalog popolnoma industrijski. V knjigi Genius Loci (Christian Norberg-Schulz, 1979) avtor opisuje zgodbo izseljenega berlinskega arhitekta, ki je v povojnem porušenem mestu iskal hišo, v kateri je nekoč živel. Našel jo je po fragmentu keramičnih ploščic, ki so bile vgrajene v objekt. Od veselja je skakal in vpil: »Doma sem!« Razumeš? Tudi sam se bojim, da Novega mesta ne bom več prepoznal … Sem tudi strogo proti rušenju Mušičevega trkotnega pomola v zaščitenem območju Na vratih!

Kulturno pastoralni center srbske pravoslavne občine v Ljubljani, Ljubljana, 2008-2017, fotografija: Miran Kambič, arhiv avtorja

V svojem ateljeju in hiši imate veliko uporabnih predmetov, ki si jih sam oblikoval. Nekateri so šli tudi v proizvodnjo in danes lahko na njih sedijo v Kavarni Goga v Novem mestu. Kaj ti pomenijo te manjše oblikovalske naloge? 

Za stole Muha, ki so danes v Kavarni Goga, se moram zahvaliti Tomažu Slaku, ki jih je pobral v Lunci (nekdanji gostinski lokal na Pugljevi ulici v Novem mestu), jih dal prebarvati in uporabil. Ti mali projekti so za krepitev duha in forme. Ker jih lahko hitro realiziraš, lahko preverjaš, kam pelje tvoja misel. Pri velikih projektih se nekaj ideje izgubi, nekaj sam spremeniš … Pri manjših pa imaš večji nadzor. Ni lepšega, kot sestavljati celovite kompozicije iz manjših predmetov, kot so miza, stol, svetilo … V začetku svoje kariere sem delal veliko pohištva in prenov notranjih prostorov bank. Za eno sem naredil ta stol … Malo hecen je … En tak hermafrodit … Krohot. Ima rep, s katerim lahko »bremza«. Krohot. 

Glede na to, da znaš vsako stvar pogledati z vedrejše plati, koliko je pravzaprav humorja v tvoji arhitekturi?

Vse ne sme biti čisto resno, zato je humorja v mojih projektih kar dosti. Sam sebi sem namreč duhamoren človek.

Kaj te danes v arhitekturi in oblikovanju še vznemirja?

Še vedno me vznemirjajo svetloba, beton, narava … in tišina. S tem zadnjim sem obseden. Pa z močvirjem! Če so poplave, hrasti zatemnijo nebo, pod tabo pa črna plast gnijočega listja, prekrita z vodo … Vidiš samo kompozicijo temnih stebrov, prek katerih prodirajo žarki svetlobe …

Se da tak občutek poustvariti v arhitekturi?

Se da. V sakralni arhitekturi. Svetloba v katedralah je podobna svetlobi v gozdu …

Da se ne bova pogovarjala samo o arhitekturi … Že od mladostniških let te spremlja glasba. Bil si član kultne zasedbe Rudolfovo. Kako se spominjaš tistih časov? Kako si združeval dnevno življenje uspešnega študenta arhitekture in nočnega rokovskega žurerja?

Precej divje je bilo … Glasbo pa sem pri sebi ločil od arhitekture, kot da bi bila to dva pola mojega jaza. Oba skupaj sta me držala v ravnovesju. Uživali smo v druženju, tudi skladanju … Večinoma pa je bilo to bolj veseljačenje. Je pa res, da me dobra glasba spremlja skozi vse življenje, tudi v dinamičnih delih mojega delovnega procesa. Kadar rabim meditacijo, arhitekturo delam v tišini.

Kakšno vlogo je imela in jo danes ima tvoja življenjska sopotnica Vesna Hrovat pri tvojem ustvarjanju? Se ti zdi, da je za smer, v katero se ti odvije življenje, pomembno s kom greš po tej poti?

Vesna je zanimiv človek z veliko ustvarjalnega potenciala na vseh področjih in se krasno dopolnjujeva. Menim pa, da ne bi veliko drugače funkcioniral ob nekom drugem. Človek se rodi tak kot je … Kakršen pade ven, takšen ostane celo življenje. Značaj človeka ostane isti … Tudi pri naših kokoših opažam, da se osebnostno ne spreminjajo … Vsesplošni krohot.

Neuradni del pogovora se je seveda nadaljeval naprej … Borut nama razloži vso zgodovino dvorca. Kako je pripeljal svojo babico na posest, na kateri ni bila sedemdeset let. Da so v dvorcu uporabljene baze toskanskega stebernega reda. Kako mu je žal, da niso realizirali načrtovanega izleta v Vincenzo z Marjanom in Markom Mušičem, Slavkom Pengovom ter Petrom Simičem na katerega si je srčno želel. Sta pa z Vesno obiskala vse stvaritve arhitekta Palladia. In da je v drevoredu ob enemi izmed njegovih dvorcev rekel Vesni: »Ti, midva morava kupit tisto Dobravo!« 

Borut Simič(1955, Novo mesto) 

Diplomiral je leta 1982 na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijopri profesorju Vladimirju Bracu Mušiču. Najprej je delal v Aquaris Design studiu, zatem pa postal samostojni kulturni delavec. Uspešen je bil na mnogih arhitekturnih in urbanističnih natečajih (prvo mesto za cerkev v Luciji, drugo mesto ex aequo za osnovno šola Drska,drugo mesto za pokopališče v Šentjetneju). Med njegove pomembnejše objekte se uvrščajo Ljubljanska banka Drska v Novem mestu (1989), prenova Kulturnega centra Janeza Trdine (1996), Poslovna stavba Labod v Novem mestu (1999, nominacija za Plečnikovo medaljo), Nova centralna šola v Stični (natečaj, 2003), Kulturni center srbske pravoslavne cerkvene občine v Ljubljani (natečaj, 2007–2018) in prenova Mordaxove kapele v Novem mestu (2012). Simič je priznan tudi kot oblikovalec.