Karamele
zajahala bi predmestje
in ga s sulico nabodla
na mesec
ga prosila
naj bo le za trenutek
nekaj drugega
ker nočem sesti
pod težo
cvetov
in vsak večer ugibati
kam bo pihal veter
ker se zdi tema
pod mojimi stopali
tako odebeljena
da so se nad mestom razlile
kobaltne zvezde
ki zdaj padajo na strehe
ker nočem šteti
koliko ljudi je
stanovalo v meni
in ostalo znotraj
in koliko jih še prihaja
zato v žepih vedno nosim težke kamne
v žepih vedno nosim
težke kamne
če bo v hipu treba
narediti samomor
v žepih vedno nosim
težke kamne
in se napajam
z dežjem
če mi s kamni
ne bi uspelo
Drganja sela
kako nostalgična
je tvoja rojstna hiša
ko po nekaj letih
stopiš vanjo
jo prevzamejo spomini
njen hodnik
te s komolcem dregne
v rebro
in vpraša
se še spomniš
buške
ki si jo pridelal
v mojem kotu
kuhinja
nastavi vonj obare
in se ti namuzne
da si tu odrasla
v pravo malo žensko
le tvoja soba
šepeta povsem po svoje
spet se pači v jeziku
ki je znan zgolj vama
kako nostalgična
je tvoja rojstna hiša
ko po nekaj letih
stopiš vanjo
jo prevzamejo spomini
ki so te zgradili
iz oči ste mi hoteli izpraskati temo
ta dan
se ni nameraval zgoditi
zato se je narisal
le na pol
čeprav si vse dobro premislil
je treba zgodbo ponavljati
da bo tebe vse več
in mene vse manj
da bom dobila uši
se posušila
in odpadla
kot presahnjen list
da bom dobila uši
ki me bodo žrle
in sčasoma požrle
da bo namesto mene zraslo
nekaj kamenja in skal
a mene je vse več
ne manj
vejem iz pesmi
kot ta dan
ki se ni nameraval zgoditi
ker ste mi iz oči hoteli izpraskati
temo
trnek in banja
že pet dni
visim
na trnku
nad banjo
in se sprašujem
zakaj
nas je tako strah
pozabe
se je zato razvila
celotna (foto)industrija
albumov in slik
vstavljanja spominov
v rožnate okvirje
in v prevelik objektiv
že pet dni
visim
na trnku nad banjo
in si predstavljam
da bi morali
brez nje
nagačiti živali
in mumificirati
vse predmete
le da ne bi pozabili
kako izgledajo
nekaj blatnega
nekaj blatnega je
v meni
ker se ne dam
oprati
name drsijo
prsti
opilki isker
zapečejo
kot konice
feferonov
tistih nežnih
pravkar vzbrstenih
nepobranih in rdečih
od zadrege
nekaj blatnega je
v meni
ker se ne dam
oprati
se ne zgane
iz gnezda
čeprav ga skušam
zgrabiti
in spraviti
v žep
je nekaj blatnega
v meni
ker se ne dam
oprati
in ker smrdim
po žuljih
mojih feferonov
Dnevi so se pobarvali rdeče
dišal si
po blagem soku
ravnokar iztisnjenih
oliv
okleščeno drevo
je dalo
vse plodove
da bi ti imel
svoj vonj
da bi te še in še lahko
poljubljala
če ne bi pozabila
kako
so se dnevi pobarvali
rdeče
in bi le jedla
olive
ko je bil čas
za to
