Pesniška zbirka Smiljana Trobiša Oblaki pod nami
Pesnik Smiljan Trobiš tokrat ponuja v branje svojo tretjo zbirko domislic in spoznanj, ki jo je naslovil Oblaki pod namiin je izšla v letošnjem letu. Domislice so nastajale več let in so plod trenutnih vtisov in razmišljanj ob posameznih dogodkih, srečevanjih z ljudmi ali zgolj pesnikovega samosvojega izrabljanja časa in prostora.
Avtor na knjižnih straneh bralcu ponuja v občutenje in premišljevanje svojevrstno obarvane misli, ki se vsaka zase in vse skupaj na koncu zlijejo v mozaik, iz katerega veje versko-miselna tematika. Njeno težišče predstavlja motivika trpljenja in vztrajanja, ki človeka vodi od begajočega se občutenja svoje bíti v svetu do uravnovešenja v stalnem, popelje ga od čutnega zaznavanja k metafizičnemu, od dojemanja sebe kot delca do razumevanja sebe kot nerazdružljive, neponovljive in edinstvene celote. Bralec se skozi svoje popotovanje po domislicah sprehaja po poteh med videzom in resnico, da bi naposled dodobra spoznal slednjo, hkrati pa se v njej sami ne le udomačil, ampak jo vedno znova raziskoval, odkrival in tipal naprej, saj je »Pol trpljenja /…/ na svetu zato, ker ljudje preozko gledamo na stvari«.
Pesnik v svojih domislicah izpostavlja položaj človeka v današnjem, sodobnem svetu. Bralcu skozi vrstice predstavi vsakdanji nemir in ga popestri s svojo iskrivo vedrino, ko zapiše »Svoje delo lahko osmislim, svoje lenobe pa nikakor«. Eksistencialna motivika se vije iz enega verza v drugega, iz domislice v domislico, prehaja iz misli v misel in iz spoznanja v spoznanje. Pesnik izpostavlja nezadovoljstvo z lastno eksistenco in se sprašuje, kako osmisliti svoje življenje, kako počivati brez krivde ali kako praznovati ne le konec praznikov, temveč vsak sleherni dan. Trobiš svojega bralca opogumlja k polnemu življenju in spoštovanju vsakega mirno preživetega dne. Prišepetava mu na uho, da je vreden vsega, kar ga obdaja. Prepričan je, da se tudi iz počitka (sploh pa miru) rojevajo nove, sveže in čiste misli in zamisli, ki naravnost kličejo ustvarjalnega duha k snovanju nečesa novega, kar spretno zapiše v uvidu, da je »Ves dan /…/ lenaril, nazadnje pa je bilo vse delo opravljeno«. Med prebiranjem domislic in spoznanj se da kaj hitro ugotoviti, da kratki povednosti pravzaprav ni kaj pridati ali odvzeti, temveč jo velja vedno znova brati, razumeti in ne nazadnje tudi živeti.
Oblaki pod namiso ogledalo našega življenja, ki je včasih temno in žalostno in ki že prihodnji trenutek spet pokaže svojo svetlo, radostno stran. Človeška življenja so zategadelj bolj pisana in igriva in kakor avtorjeve domislice prehajajo iz veselja v turobnost, iz vzhičenja v melanholijo, iz mirnosti v razposajenost. Andrej Špes, eden izmed piscev spremne besede, je zapisal, da Trobiševe domislice »vsebujejo izjemno drzno eshatološko vizijo sveta na eni strani in visoko stopnjo življenjske neposrednosti in realizma na drugi«.
Smiljan Trobiš se v vseh svojih dosedanjih pesniških zbirkah ter domislicah in spoznanjih dotika tudi ljubezni, ki v svojem ozadju s svojo terapevtsko vlogo celi, ozdravlja in zdravi. V utrinku »Nič ni tako tragično in težko, kot si sami večkrat predstavljamo« sleherni posameznik najde pomiritev in upanje v dobro. Pesnik, prežet s hvaležnostjo za materialne in duhovne življenjske izkušnje, se vedno znova predaja umetniškemu ustvarjanju, njegov izraz pa je tokrat kratek in jedrnat, da bi v svojskem naboju sporočil več. Trobiš v svojih prebliskih goji ljubezen do svetega in posvetnega ter oboje staplja v zmeraj nov umetniški izraz, ki bralca vedno znova vabi v to preseganje prostora in časa, hkrati in predvsem pa k odkrivanju sebe, da bi tukaj našel vso lepoto in svetlobo bivanja.
