Bratstvo v strahu in/ali prisrčnosti?

Evropa brez meja je sestopila z odra zgodovine, še preden je prav zaživela v tej vlogi. Za idejo take svobodne in prehodne Evrope je zanimivo, da je njen konec enako glasen, kot je bilo glasno pred nekaj več kot četrt stoletja njeno praktično ustoličenje na evropski zemljevid in v evropski družbeni, politični in gospodarski sestavi.

Toda hrupnosti na obeh časovnih polih se razlikujeta v svojih bistvih. V devetdesetih letih 20. stoletja in že neko obdobje pred tem je nova Evropa slavila svoje novo novodobno rojstvo, dobrega četrt stoletja pozneje s hrupom želi ustaviti ljudi, ki se vanjo selijo iz neevropskih delov sveta, tistega, katerega zemljepisni polotok je pravzaprav Evropa, in iz tistega, s katerim Evropa tekmuje že vsaj pol tisočletja za kulturno in versko prevlado ter je z njim v miru zato, da lahko sploh pričakuje svojo končno zmago.

Današnji hrup v Evropi iz jedra valovi v krogih po evropskih državah, po nekaterih bolj in po nekaterih drugih manj. V tem opazovalec prepozna napore vodstev Evropske unije in državnih vlad, da zaprejo evropsko mejo za nenadzorovano priseljevanje tujcev. Slovenija pri tem ni izjema. Zdi se sicer, da je dolgo časa oklevala, preden se je odločila, da po zgledu nekaterih drugih držav s predpisi in fizično omeji mednarodna preseljevanja po svojem ozemlju in, kar je z narodnega vidika še pomembneje, množično ostajanje priseljencev v Sloveniji.

Vlada pripravlja

Najnovejšo tovrstno prakso Slovenije vsaj v splošnem za zdaj zadostno pojasni vladni odgovor 29. septembra 2016 na pisno poslansko vprašanje poslanca Vinka Gorenaka glede priprav Republike Slovenije na morebitni nov množični prihod nezakonitih migrantov.

»Razmere so se na področju migracij v zadnjih šestih mesecih močno spremenile. Nekatere države severno od nas so uvedle nadzor na notranjih mejah in vse bolj zaostrujejo politiko sprejema tujcev in temu ustrezno spreminjajo zakonodajo.

Slovenija vsak dan spremlja razmere v regiji in širše ter se intenzivno pripravlja na morebitno ponovitev spremenjenih migracijskih razmer. Policija opravlja poostren nadzor na zeleni meji in mejnih prehodih z Republiko Hrvaško in izvaja izravnalne ukrepe v notranjosti države, saj je le celovit pristop pri varovanju meje učinkovit. Policiji pri varovanju državne meje še vedno pomagajo pripadniki Slovenske vojske, vzdržujejo in nameščajo se dodatne začasne tehnične ovire na posameznih odsekih južne meje, v pripravljenosti vzdržujemo centre v Dobovi, Lendavi, Šentilju in Vrhniki.

Z drugimi državnimi organi, predstavniki lokalnih skupnosti, nevladnih in humanitarnih organizacij potekajo številni, predvsem pa redni operativni sestanki, strokovne službe pa pregledujejo in posodabljajo obstoječe načrte ter pripravljajo nove možne scenarije, na podlagi katerih se pripravljajo tudi ukrepi in aktivnosti za slehernega od njih.

Policija ima izdelan načrt za obvladovanje množičnih migracij. Na večji prihod prosilcev za mednarodno zaščito je v zaključni fazi dopolnjevanja Kontingentni načrt. Obenem na Ministrstvu za notranje zadeve pripravljamo zakonodajne rešitve in ukrepe, ki bi v spremenjenih migracijskih razmerah, ki bi ogrožale javni red in notranjo varnost, omogočili učinkovito delovanje Policije. Spremembe Zakona o tujcih gredo v tej smeri, da bi spremenjeni policijski postopki na meji policistom omogočili hitrejšo obravnavo in bolj učinkovito vračanje tujcev, ki nezakonito prestopijo državno mejo.

Vzporedno z nacionalnimi ukrepi Slovenija aktivno deluje tudi na mednarodnem področju. Policija vsakodnevno spremlja stanje in dogajanje na morebitnih migracijskih poteh. Ves čas potekajo intenzivni stiki in izmenjava informacij na najvišji ravni. Slovenija je namreč vedno podpirala in aktivno sodelovala pri iskanju skupnih rešitev na ravni EU. A dokler pravih rešitev ne bo na obzorju, imamo kot država suvereno pravico in dolžnost, da sprejmemo vse ukrepe, ki omogočajo nemoteno delovanje države tudi v primeru nesorazmernega pritiska na azilni sistem in preprečujemo, da bi Slovenija postala žep za migrante,« je pojasnila vlada.

Ultimat

Dobovi trenutno ni nič bolj tuje od vladne odločitve, da bi bil v tem kraju na skrajnem jugovzhodnem robu Slovenije sprejemni center za migrante, ki je sicer deloval že lani. Na lokalni odpor kaže krizni sestanek sveta krajevne skupnosti v dneh omenjenega vladnega javnega sporočila glede priprav Slovenije na morebitni nov množični prihod nezakonitih migrantov.

Svet krajevne skupnosti Dobova je v pismu ministrstvu za notranje zadeve zahteval, da država v prihodnjih šestih mesecih umakne »nelegalno postavljeni zbirni oziroma namestitveni center z območja Dobove«.

Zahtevo so zapisali v prvega od skupno petih zavezujočih sklepov na 3. izredni seji sveta krajevne skupnosti Dobova 28. septembra. Svet ob tem pristaja, da naj do ukinitve dobovskega centra zbirni center, če bo to potrebno, organizirajo drugje –  eden od možnih krajev je prostor pri policijski postaji Brežice, kjer je že bil –, in za to uredijo tudi ustrezno dokumentacijo.

Krajevna skupnost Dobova tako tudi ne dovoli nikakršne obnove begunskega zbirnega centra v Dobovi, kot sta asfaltiranje ter priključevanje na kanalizacijo in vodovod.

Uradna Dobova je pri svojih odločnih stališčih očitno še pripravljena nekoliko popuščati vladi. Strinja se namreč, da bi v prehodnem obdobju šestih mesecev v zbirni center v Dobovi lahko nameščali begunce, a le za 72 ur, kolikor traja postopek, in samo begunce, ki so mejo nezakonito prestopili na območju občine Brežice.

Svet krajevne skupnosti tudi zahteva, da morajo pristojni naslovi v državi krajevno skupnost Dobova obveščati o vseh dogodkih, ki bodo v šestmesečnem prehodnem obdobju povezani z delovanjem zbirnega centra v Dobovi. Dobovo morajo obvestiti o dogodkih, še preden bo do teh prišlo.

Končni izid odločnega nasprotovanja krajevne skupnosti Dobova ostaja negotov. Vprašanje je celo, ali ji bo pri uporu pomagala podpora občine Brežice.

Župan občine Brežice Ivan Molan meni, da sprejemni center v Dobovi ni potreben: »Evropske države ne bodo več izvajale humanitarnega transporta in država bo ljudi, ki bodo nelegalno prestopili mejo, obravnavala v skladu z veljavno zakonodajo, kar pomeni, da bodo ali vrnjeni v državo, iz katere so nelegalno vstopili v Slovenijo, ali pa bodo zaprosili za azil in bili nameščeni v azilne domove.« Župan meni, da bi Slovenija morala sprejeti odločitev po vzoru sosednje Avstrije – ugotoviti, koliko migrantov oziroma beguncev je država sposobna sprejeti, in zanje ustrezno poskrbeti, potem pa v skladu z načrtom urediti azilne domove v notranjosti države in nikakor ne na meji. Zamisel, da bi 10 000 m² površine sprejemnega centra Dobova, ki je na nezazidljivem, poplavnem in arheološkem zemljišču, komunalno opremili, predstavlja nespoštovanje veljavne zakonodaje, ki velja za vse, in regulira prostorsko urejanje v naši državi ter takšnega posega ne dopušča.«

Številke in službe

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve iz oktobra 2016 je v migrantskih valovih med 18. in 27. septembrom 2015 v državo vstopilo 3496 migrantov (prvi val), med 16. oktobrom 2015 in 9. marcem 2016 (drugi val) pa je državo prešlo 477 791 migrantov.

Od 17. septembra 2015 do 19. oktobra 2016 je 1071 oseb podalo prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V Sloveniji je 269 prosilcev za mednarodno zaščito, ki so večinoma nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani in njegovih izpostavah, ter 17 tujcev v centru za tujce v Postojni.

V obeh migrantskih valovih je na območju Brežic prek mejnih prehodov in zelene meje v Slovenijo vstopilo 410 717 migrantov. Med 6. marcem in 30. septembrom 2016 so policisti na območju Brežic izsledili in prijeli 159 tujcev, ki so nezakonito prestopili državno mejo prek zelene meje. Na mejnih prehodih so izsledili še 201 tujca, ki so se skriti v vozilih skušali izogniti mejnemu nadzoru in nezakonito vstopiti v Slovenijo.

Največje število migrantov je bilo v drugem migrantskem valu 21. oktobra 2015, ko je vstopilo več kot 12 tisoč migrantov.

Za humanitarno in logistično oskrbo migrantov v sprejemnih in nastanitvenih centrih je pristojna uprava za zaščito in reševanje. Kot pojasnjuje uprava, je usklajevala delo v sprejemnih in nastanitvenih centrih z organizacijami in zvezami, ki pogodbeno delujejo v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ter s koordinatorji nevladnih organizacij – Slovensko filantropijo in platformo Sloga. Prostovoljci prostovoljnih organizacij in zvez ter predstavniki nevladnih organizacij so med prihajanjem migrantov delali v sprejemnih in nastanitvenih centrih po Sloveniji. V službi za podporo uprave za zaščito in reševanje, ki je na strateški ravni vodila in upravljala humanitarno in logistično oskrbo migrantov v Sloveniji, so poleg javnih uslužbencev uprave za zaščito in reševanje sodelovali stalni predstavniki vojske in policije. Uprava za zaščito in reševanje je v okviru svojih pristojnosti sodelovala z vsemi državnimi organi in lokalnimi skupnostmi, ki so bili soočeni z obvladovanjem migracij.

V sprejemnih in nastanitvenih centrih so migrante oskrbovali skladno z Navodilom za oskrbo migrantov uprave za zaščito in reševanje. »Pri vodenju centrov so javnim uslužbencem uprave za zaščito in reševanje pomagali predstavniki civilne zaščite, prostovoljci prostovoljnih organizacij ter predstavniki humanitarnih in nevladnih organizacij v sodelovanju z ostalimi državnimi organi in predstavniki lokalnih skupnosti. Delo v sprejemnih in nastanitvenih centrih je potekalo po razporedu in v skladu s potrebami in številom migrantov v določenem časovnem obdobju. Na upravi za zaščito in reševanje za največji izziv ocenjujemo sodelovanje in koordinacijo z velikim številom udeležencev v procesu humanitarne in logistične oskrbe migrantov v daljšem časovnem obdobju,« so pojasnili v upravi.

Pogled od blizu

Med tistimi prostovoljci, ki so na slovenskem jugovzhodu sprejeli omenjeni izziv, sta bila tudi Simona Potočar in Jernej Agrež, oba koordinatorja prostovoljcev Adra Slovenija.

V začetku je bilo prostovoljcev zelo veliko. Potem so nekateri odnehali. »Delo je bilo zelo zelo zahtevno. Nekateri prostovoljci so prihajali vsak teden, nekateri vsak dan v tednu. Nekatere sem morala dobesedno prositi, da so malo počivali, da so prišli k sebi,« se spominja Potočarjeva. Kdo so bili prostovoljci? Študenti, upokojenci, brezposelni, ljudje, ki so si dopust jemali, da so prišli delat kot prostovoljci. Nekateri so najeli stanovanje v hostlu v Brežicah, da so lahko delali v sprejemnem centru.

Kot koordinatorja sta imela dolge izmene. Njene so v začetku trajale po 18 ur, potem so se skrajšale na 12 in zatem na 8 ur. »Ne moreš izpustiti iz rok dela. Ko pride nova skupina beguncev, jo je treba oskrbeti, in to sta takoj dve dodatni uri,« je pojasnil Agrež.

Spomin na izčrpanost je njun edini slab spomin. Razen spomina na humanitarce, ki so delali zunaj sistema, kar je takrat pomenilo varnostno tveganje. Prinašali so pomoč, begunci so pritisnili na ograjo, in to je bilo nevarno. Nekdo pride z dobrim namenom, da bi pomagal, ampak v taki množici mora biti vse organizirano. Oskrba migrantov je bila logistično zelo zahtevna.

Če bi se begunski val ponovil, se prostovoljci o nekaterih zadevah ne bi več dogovarjali neformalno. Sčasoma so se namreč pojavili nekateri odškodninski zahtevki, in to je za prostovoljce hudo breme. »Vesel sem, da so nas razbremenili te odgovornosti. Vsi smo se nekaj naučili. In če bi se ponovilo, bi bila zgodba drugačna. Zdaj se med seboj v teh službah poznamo in bi se dogovorili med seboj. Toda če bi se ponovila situacija, bi se vrnili v tisti ‘dril’, ki smo ga takrat končali. In sistem bi dobro deloval naprej,« pravi Agrež.

V begunskem valu se je svet postavil na glavo, pravita Potočarjeva in Agrež. V prvih dneh se po njunih izkušnjah tudi najvišje državne ustanove niso odzivale učinkovito.

Razočaranje

»V začetku je vlada odigrala ohlapno vlogo. In razumem brežiškega župana Ivana Molana, ki je razmere označil za izredne. Ker razmere so res bile izredne. Kajti Hrvaška je tu svojo vlogo odigrala slabo: pošiljala nam je razpršeno skupine. Begunci so plavali čez Sotlo, v mrazu. Sčasoma so se razmere uredile, da ni bilo več izrednega stanja. V začetku pa je bilo izredno stanje, upam si to trditi,« pravi Agrež. »V tistih razmerah smo naredili največ, kar smo lahko,« ocenjuje Potočarjeva.

V začetku so bili brez prevajalcev, potem so ti prišli. Večina prevajalcev je bila iz društva Up Jesenice, nekaj je bilo tudi uradnih državnih. Po besedah Potočarjeve in Agreža so prevajalci zelo garali. Doživljali so izjemen stres. S tem ko so razumeli jezik beguncev, so namreč izvedeli za vse gorje. Prevajalci so tudi pomagali pri združevanju družin. Najhuje je bilo zanje ob koncu, ko je Slovenija močneje zavračala begunce. Begunci so imeli eno samo željo: priti v Nemčijo. Pričakovali so, da jih nekje čakajo boljše razmere. Počutili so se povabljene. In potem so začeli spoznavati, da ni tako.

Pomoč prostovoljcem naj bi organizirala platforma Sloga. »Ampak predstavniki Sloge niso razumeli situacije. Zato niso objektivno poročali o dogajanju na terenu. »Sloga je poročala, na primer, da so policisti preglasni. Ampak mi smo imeli s policisti odlične odnose,« pravi Potočarjeva.

»Vse spoštovanje policistu, ki je bil tisto noč dežuren. Bil je brez ščita, brez čelade – samo s prstom in z glasom je ohranjal razmere vzdržne. Moral je povzdigniti glas. In jaz tudi. Tri tisoč ljudi pritiska ven, treba je poskrbeti za otroke, ženske, skozi vrata je treba spustiti nove migrante. Samo glas, povzdignjen, tu pomaga. Nisem mogel reči: ‘Oprostite, gospod, ne smete tukaj’,« je pojasnil nekatere podrobnosti Agrež. »Videla sem sveže strelne rane, koliko invalidov in njihovih poškodb na teh vlakih! Če bi ti ljudje ostali v svojih krajih, bi umrli. Prišli so sem. Z njimi v osmih mesecih nisem imela slabe izkušnje,« pravi Potočarjeva.

Manjka psihološka pomoč prostovoljcem, kot poudarjata. »Tudi na sebi sem videla, kaj mi je povzročilo tisto dogajanje. Nekateri so stvari doživeli še veliko bolj boleče in so se težko pobrali, ali pa se še niso. Mimo mene je šlo 250 000 ljudi – in to so zgodbe, to je težko. Nekateri prostovoljci so vse doživljali zelo boleče in za te ljudi ni bilo poskrbljeno. To bi bilo najmanj, kar so si ti ljudje zaslužili,« je nazorna Potočarjeva.

O priznanjih za delo prostovoljci ne razmišljajo. Tako ima brez tega zadoščenje tudi Simona Potočar: »Zame je največje priznanje to, da sem lahko pomagala.« In tudi Jernej Agrež: »Nisem tak, da bi stal zraven in opazoval, če se nekaj zgodi. Čutim že kot državljansko dolžnost, da pomagam.«

Po čem je beg?

Zdi se, da vsa omenjena drama izhaja iz zgodovinske nujnosti.

Begunci so neizbrisni in neizogibni del zgodovine, tudi lokalne, so ugotavljali tudi na okrogli mizi, ki jo je 24. septembra 2015 organiziral Posavski muzej Brežice z naslovom Posavje in begunci, z zavedanjem zgodovine do zavedanja sedanjosti.

Kot je na njej poudaril voditelj okrogle mize Dejan Cizl, je na voljo malo lahko prehodnih poti z Vzhoda v srednjo Evropo in ena od teh poti vodi po dolini Save skozi Posavje in občino Brežice, kjer je vodila že rimska cesta. »Posavje je bilo vedno na prepihu,« je rekel.

Enega takih prepihov je prineslo leto 1991. Balkanskim beguncem so takrat v brežiški občini na široko odprli vrata, kot je na okrogli mizi spomnil Stanislav Zlobko, ki je bil ob osamosvojitvi Slovenije sekretar za ljudsko obrambo na občini Brežice. Pri tem odpiranju vrat so bili podlaga dokumenti. Toda dokumente berejo ljudje. »Iz vlaka je v Dobovi izstopila tudi mlada družina z otroki. Mož je bil vojaški obveznik, zato bi ga morali po predpisih zavrniti in ga poslati nazaj v Bosno. Na hitro smo se morali odločiti. In sem rekel: ‘Kateri predpis nas lahko obsoja, če omogočimo temu možu, da je z družino!’ In smo ga sprejeli. Ta mož ne bi rešil Bosne, je pa rešil svojo družino,« je povedal Stanislav Zlobko.

Kdo so begunci, pred čem in kom bežijo, zakaj med njimi prevladujejo mladi in kako se obnašati do beguncev, so vprašanja, ki so se jim posvečali tudi na okrogli mizi. Zgodovinarka Vesna Savič je spomnila, da je bilo nekje nekaj podobno, kot je zdaj na slovenskih mejah, takrat, ko so se Slovenci množično izseljevali v Združene države. Tudi takrat so šli mladi moški, da so lahko zaslužili za tiste, ki so ostali doma.

V opredelitev vzrokov sedanjega mednarodnega vala preseljevanja bi lahko vključili tudi stališče Stanislava Zlobka z omenjene okrogle mize: »Amerika in Evropa sta prihajali z orožjem v te države. Pod krinko demokracije sta uresničevali svoje geostrateške, politične in gospodarske cilje. Zdaj begunci prihajajo k nam. Zdaj v Evropo, prišli pa bodo tudi v Ameriko. In takrat bomo plačali ceno za to, kar smo naredili.«

Evropsko gospostvo v drugih delih sveta

Evropsko gospostvo v drugih delih sveta v povezavi z begunstvom, o čemer je razpravljal Zlobko, je bila tema tudi na javnem pogovoru 18. decembra 2015 v Posavskem muzeju Brežice. Na dan migrantov so razpravljali o arabski kulturi in zdajšnjih migrantih. Tam je mladi Iranec Ramin Shadani, ki že več let kot begunec živi v Sloveniji, pozval k preseganju evropocentrizma. Na očitke v Sloveniji, da se nekateri migranti v sprejemnih centrih obnašajo neprilagojeno, se je odzval s priporočilom: »Večino časa gledamo na begunce z našega gledišča. Če bi samo za kratek čas ‘stopili v njihove čevlje’, bi videli stvari povsem drugače.«

Slovenci se po tem gledanju odzivajo kot ostali Evropejci, in to ni ravno naklonjeno do beguncev, meni etnologinja in kulturna antropologinja Maja Lamberger Khatib, poznavalka Bližnjega vzhoda in raziskovalka islama, češ da zahodnjaški pogled potiska Zahod v središče in nekoga drugega na obrobje. Gledamo omejeni s svojo kulturo. Kulturna občutljivost je pomembna za razumevanje drugih. V zadnjem obdobju se po njenem krepi občutek Evrope o njeni ogroženosti. Ker gre za občutek, da Evropo ogrožajo Arabci, je po njenem treba pogledati v zgodovino. Tak pogled pokaže, da je arabski svet močno vsajen v evropskega, npr. skozi arabsko filozofijo, znanost, tehniko.

Slovenija se je v današnjih razmerah razdelila v pogledih na migrante, kot je na pogovoru v Brežicah opozorila predsednica Slovenske filantropije Anica Mikuš Kos. Slovensko javno mnenje je po njenem treba spremeniti v večjo naklonjenost migrantom. Migracije so še pred nami, je rekla Mikuš Kosova in pri tem kot razlog za pričakovane velike selitve navedla skrajne podnebne spremembe. Zato bo po njenem prepričanju nedotakljiva evropska trdnjava morala začeti misliti drugače.

Temna stran svetlobe

O tistem, kar je lani v Brežicah že omenjeni Iranec Ramin Shadani ponudil v razmislek: »Večino časa gledamo na begunce z našega gledišča. Če bi samo za kratek čas ‘stopili v njihove čevlje’, bi videli stvari povsem drugače,« je dosti let pred tem, in sicer v juniju leta 1978, opozoril zgodovinar dr. Stane Južnič v svoji analizi kolonializma in dekolonizacije. »Karkoli že lahko ugotovimo o posledicah kolonializma, ki imajo kot vsak zgodovinski pojav vsekakor več plati in vse te plati niso popolnoma negativne in črne, pa moramo že uvodoma ugotoviti, da je kolonializem temna doba v zgodovini človeštva. S kolonizacijo se je po 15. stoletju v marsičem začel čas groze za številna ljudstva. Duh grabežljivosti, grobosti, okrutnosti, prepotence in tiranije je bil spremljevalec evropskega kolonialnega podjetništva. Izjeme tudi tu le potrjujejo pravilo; zakaj tudi dobronamerni nosilci ‘civilizacijskega poslanstva’ Evrope, ki se je kolonializem z njim pogosto prikrival, so objektivno le večali trpljenje koloniziranih,« je zapisal Južnič, prepričan tudi, da je »kolonializem še nepresežen proces sodobne zgodovine«.

V tem vsebinskem okviru je treba gledati tudi današnje množično prihajanje pripadnikov neevropskih narodov v Evropo in s tem tudi v Slovenijo. Prebivalci kolonij prihajajo v kolonialne metropole, pri čemer ima najbrž prav sociolog Martin Schulz, ki ugotavlja, da je Evropa gospodarsko, kulturno in politično privlačna in da Evropska unija zato uživa zaupanje.

Taka podoba naj bi bila torej del tistega, zaradi česar ljudje iz neevropskih predelov zdaj množično prihajajo v Evropo. Postavlja se vprašanje, kako močan je polet teh ljudi in kako dolgo jih bo držal v evropskem prostoru, ki je tako daleč od njihovih domačih krajev. V stoletjih pred zdajšnjim množičnim valom je tak polet za dolgo obdobje splahnel. Tako se je zgodilo mogoče zato, ker so selitve potekale z ladjami in po kopnem dolge mesece. Zdaj je drugače. Potovanja so lahko hitra in zato kratka, komunikacijska tehnologija omogoča skoraj stalen stik z izhodiščnimi kraji.

Ravnotežje v Evropi in tako tudi v Sloveniji kot delu sodobne upravne Evrope je odvisno še od ene okoliščine, o kateri današnja Evropa razmišlja z nekakšnim nelagodjem. To okoliščino pomaga razumeti razlaga zgodovinarja Roberta S. Lopeza: »Carigrajski patriarh se v začetku 10. stoletja s temi besedami obrača na kretskega emira: ‘Dvoje velesil vesoljstva, Saraceni in Rimljani, se blešče kot dvoje velikih luči na nebu. Zato moramo živeti skupaj kot bratje, čeprav se razlikujemo po šegah, navadah in veri.’ Diplomatsko vljudnost je očitno narekoval bolj medsebojen strah kot prisrčnost.«

Mar ta Lopezova zgodovinska razlaga ne ponuja zgleda tudi za opazovanje današnje in prihodnje Evrope dveh svetov in razmislek o krhkosti take Evrope?

POUDARKI:

V devetdesetih letih 20. stoletja in že neko obdobje pred tem je nova Evropa slavila svoje novo novodobno rojstvo, dobrega četrt stoletja pozneje s hrupom želi ustaviti ljudi, ki se vanjo selijo iz neevropskih delov sveta, tistega, katerega zemljepisni polotok je pravzaprav Evropa.

Najnovejšo tovrstno prakso Slovenije vsaj v splošnem za zdaj zadostno pojasni vladni odgovor 29. septembra 2016 na pisno poslansko vprašanje poslanca Vinka Gorenaka.

Krajevna skupnost Dobova tako tudi ne dovoli nikakršne obnove begunskega zbirnega centra v Dobovi, kot sta asfaltiranje, priključevanje na kanalizacijo in vodovod.

Največje število migrantov je bilo v drugem migrantskem valu 21. oktobra 2015, ko je vstopilo več kot 12 tisoč migrantov.

V sprejemnih in nastanitvenih centrih so migrante oskrbovali skladno z Navodilom za oskrbo migrantov uprave za zaščito in reševanje.

Kdo so bili prostovoljci? Študenti, upokojenci, brezposelni, ljudje, ki so si dopust jemali, da so prišli delat kot prostovoljci. Nekateri so najeli stanovanje v hostlu v Brežicah, da so lahko delali v sprejemnem centru.

Sčasoma so se namreč pojavili nekateri odškodninski zahtevki, in to je za prostovoljce hudo breme.

Počutili so se povabljene. In potem so začeli spoznavati, da ni tako.

Ta mož ne bi rešil Bosne, je pa rešil svojo družino.

Zgodovinarka Vesna Savič je spomnila, da je bilo nekje nekaj podobno, kot je zdaj na slovenskih mejah, takrat, ko so se Slovenci množično izseljevali v Ameriko. Tudi takrat so šli mladi moški, da so lahko zaslužili za tiste, ki so ostali doma.

Kulturna občutljivost je pomembna za razumevanje drugih.

Migracije so še pred nami, je rekla Mikuš Kosova in pri tem kot razlog za pričakovane velike selitve navedla skrajne podnebne spremembe.

S kolonizacijo se je po 15. stoletju v marsičem začel čas groze za številna ljudstva. Duh grabežljivosti, grobosti, okrutnosti, prepotence in tiranije je bil spremljevalec evropskega kolonialnega podjetništva.

Postavlja se vprašanje, kako močan je polet teh ljudi in kako dolgo jih bo držal v evropskem prostoru, ki je tako daleč od njihovih domačih krajev.