Matjaž Štih je dolgoletni učitelj zgodovine na Gimnaziji Novo mesto. S svojo zanimivo metodo poučevanja je za zgodovino navdušil številne dijake, nekateri so se nato odločili tudi za študij zgodovine. V zadnjem obdobju se je veliko ukvarjal z zgodovino romskega vprašanja na Dolenjskem.
Prva svetovna vojna je prinesla velike spremembe. Avstro-Ogrska je razpadla, Novo mesto in okolica sta prišla v nov državnopravni okvir. Kraljevina je bila najprej razdeljena na oblasti, pozneje na banovine. Nižje enote so bili srezi, in ti so se delili še na občine.
Srez Novo mesto je meril 939 km², v njem je živelo 51 871 prebivalcev. Srez je bi razdeljen na občine: Ajdovec, Ambrus, Brusnice, Črmošnjice, Dobrnič, Dvor, Hinje, Mirna, Mirna Peč, Novo mesto, Orehovica, Prečna, Sela pri Šumberku, Šmarjeta, Šmihel-Stopiče, Št. Peter, Toplice, Trebnje, Velika Loka, Zagradec in Žužemberk.[1]
Kljub novemu državnemu okviru in drugačni upravni ureditvi so mnogi stari problemi in nerešena vprašanje ostala. Eno teh je bilo tudi cigansko vprašanje.
Zakoni in ukazi
Nova država je sprejela svojo zakonodajo, vendar se v glavnih potezah glede potepuštva in beraštva ni razlikovala od avstrijske. Zakon o zaščiti javne varnosti in reda iz leta 1921 je za osebe, ki se potepajo in ne morejo dokazati, da se preživljajo na pošten način, predpisal zapor do treh mesecev. Takšne osebe so lahko oddali tudi v prisilno delavnico.
Po kazenskem zakoniku iz leta 1929 so delomrzneže, ki so se potepali in beračili, lahko kaznovali z do enim letom zapora.
V skladu z državno zakonodajo so nižje oblasti dobivale različne ukaze in navodila. Na primer, 4. septembra 1928 je veliki župan ljubljanske oblasti dr. Vodopivec sreskim poglavarjem poslal ukaz z naslovom Ureditev ciganskega vprašanja.
V uvodu navaja, da sta potepuštvo in brezdelje največji nevarnosti za javno varnost, da je od obojega do zločina le korak ter je zato treba potepuštvo in brezdelje preganjati in kaznovati. V nadaljevanju z obojim poveže Cigane in v podkrepitev navede, da so v zadnjem času pogosti gozdni požari, za katere so ugotovili, da so jih zanetili Cigani, ki so nastanjeni v gozdovih.
Ob koncu uvoda pribije: »Ukazujem, da se napravi konec ciganskemu klatenju, ki se je vršilo v prvi vrsti zaradi nezadostnega nadzora oblastev nad cigani in ker se s cigani ni postopalo tako, kakor je bilo zapovedano.[2]
Nadalje določa konkretne ukrepe:
» -cigani morajo biti stalno naseljeni in morajo biti člani ene občine,
-tistim, ki do sedaj niso pripadali nobeni občini morajo pristojne politične oblasti določiti mesto stalnega bivanja,
-ciganom, ki hočejo iti iz kraja stalnega bivanja, morajo pristojne občinske oblasti izdati dokumente, kjer bodo navedeni imena in priimki, starost, osebni opis in posebni znaki, kam, za koliko časa in zakaj gredo,
-občinske oblasti, ki opazijo na svojem področju neznane cigane, ki so brez dokumentov, naj jih oddajo svoji policijski oblasti, …
-oblasti ne smejo dovoliti potepanja tudi znotraj občine, kjer so nastanjeni,
-cigane, ki pridejo iz inozemstva je treba pregnati čez mejo.«
Na koncu veliki župan zabiča, da je treba ukaz točno izvrševati in da je treba do 28. septembra sporočiti:
- “koliko je v vašem področju ciganov,
- koliko jih ima stalno bivališče in koliko jih je brez stalnega bivališča,
- v katerih občinah se nahajajo,
- kaj ste v zvezi z ukazom izvršili”[3]
Na temelju citiranega ukaza ter po večkratnih intervencijah in zahtevah velikega župana je vendarle nastal popis 179 Ciganov. Popisani so po družinah, in sicer so vpisani imena in priimki, letnice rojstva, rojstni kraji, ali je popisani družinski poglavar oziroma kakšno je sorodstveno razmerje do poglavarja in v katero občino je ta pristojen. Na popisu je prevladujoč priimek Brajdič, veliko se jih je pisalo Hudorovac, nekaj pa tudi Jurkovič in Kovačič.
Spisek je nato veljal za uradnega in oblasti so ga uporabljale pri nadaljnjih nadzorih.
Občina Šmihel-Stopiče
Občina Šmihel-Stopiče je bila največja v srezu Novo mesto. Na severu je z izjemo Grma in Kandije segala do reke Krke, na jugu se je njena meja končevala na Gorjancih. V občini je živelo 8101 prebivalec.[4]
Občina je bila glede reševanje ciganskega vprašanja še pod posebno velikim pritiskom.
Večina sreskih Ciganov je namreč stalno, ali saj začasno, živela v tej občini. Kot so priznavali na županstvu, so za kakih 50–60 Ciganov tudi pristojni.
V enem od poročil so na županstvu občine Šmihel-Stopiče zapisali, da nekako sprejemajo Brajdiče, za katere je že Trdina opisal, kdaj in kako so prišli ter si pridobili domovinstvo v njihovi občini.[5]
Leta 1931 se je vendarle pokazala rešitev ciganskega vprašanja. Na poizvedovanje sreskega načelnika, ali ima občina kako zemljišče, kjer bi lahko nastanili Cigane, so iz županstva občine odgovorili, da takega zemljišča sicer nimajo, vendar pričakujejo, da bodo dobili Langerjevo zemljišče na Gorjancih. To zemljišče je bilo veliko od 5 do 10 ha, dodali so še, da jim je to zemljišče obljubil komisar za agrarne operacije, da ga niso še nikomur dodelili in upajo, da ga bodo dobili oni. Tam naj bi bilo možno naseliti do 50 Ciganov.[6]
Cigane bi torej naselili na Gorjance v bližino cerkvice sv. Miklavža. Ozemlje je bilo prazno, bilo je v državni lasti, več kilometrov je do prvih vasi. Občina Šmihel-Stopiče je poskrbela tudi že za geometra, ki je odmeril parcelo veliko 10 ha in zanjo so tudi že plačali prvi obrok.[7]
To, da je omenjena parcela na skoraj 1000 metrih nadmorske višine, da se Cigani niso nikoli ukvarjali s kmetovanjem, kot se na Gorjancih naj bi, ni nikogar motilo. Bili bi nekje precej daleč stran. Gorjanci sicer niso Madagaskar, kamor naj bi po načrtih nekaterih nacistov pred 2. svetovno vojno izselili Jude iz Nemčije, vendar tudi Jugoslavija ni Nemčija.
Kar so v novomeškem srezu videli kot rešitev, so v občini Šentjernej videli kot problem. Župan Šentjerneja je ogorčeno pisal sreskemu načelniku.
»Proti tajnemu naklepu občine Šmihel-Stopiče se v interesu podpisane občine najenergičneje ugovarja. V zadnjih letih se je pokazal lep napredek tujskega prometa in turizma, kateri slednji je usmerjen v glavnem na kraj, kjer bi se po naklepu občine Šmihel-Stopiče naselili cigani. Kjer so naseljeni cigani, pa nikakor ni vabljiv za izletnika, še manj pa primeren za turistično postojanko. Tu niso nikakor dani pogoji za življenski obstoj, na tem kraju je že prevelika nadmorska višina, kmetijski pridelki tam v pretežni meri ne uspevajo.«[8]
Načrt za naselitev Ciganov na Gorjance je nato po burnem dopisovanje med vpletenimi padel v vodo.
Kaj pa koncentracijsko taborišče?
14. julija 1936 je časopis Jutro objavil prispevek lastnika in upravnika lekarne v Črnomlju mag. Špira Vrankoviča pod naslovom Ciganska nadloga v Beli krajini.
Opisal jih je tako: »So delomrzni in tudi nesposobni za razno delo, ravnodušni nasproti vsemu, sestradani, gologlavi, bosi in raztrgani se klatijo iz vasi v vas, iz gozda v gozd, večno prenašajo svoje plesnive in raztrgane šotore. Raztreseni so po vsej Beli krajini, razkrajajo zdrav organizem našega ljudstva, zanje ni zakona, vere in morale, oni hočejo brezbrižno življenje na račun tujih žuljev. Živijo večino v priležništvu, ker to najbolj ugaja njihovi nemirni potepuški naravi in njihovi večni negotovosti. Če prištejemu k temu še siromaštvo, različne bolezni, precejšnjo nagnjenost k alkoholu, nam mora biti jasno, da cigani niso v stanju voditi vsakdanji boj za obstanek, še manj, da bi skrbeli za redno rodbinsko življenje.«[9]
Vrankovič se je skliceval na Avstrijo, Češkoslovaško, Madžarsko in Bolgarijo, ki so za svoje Cigane uredile taborišče za prisilno delo. Tam oblast o Ciganih vodi obvezne kartoteke, jih nadzoruje, tudi s pomočjo tetoviranja.
Nasprotoval je tudi integraciji in zapisal: »Le duševno in telesno zdrav narod lahko s pridom izkoristi vse pridobitve kulture in civilizacije in preživi. Cigan pa ostane cigan po svoji zunanjosti in notranjosti. To si naj zapomnijo zlasti tisti, ki si zavzemajo za zgraditev ciganske šole v Beli krajini, silijo cigane v zakon, ko se že brez tega množijo kot kunci. Danes se v mnogih kulturnih državah propagira evgenika, veda, ki ji pritiče naloga, da pri posameznih narodih popravlja in ustvarja čisto pleme, da ojači bodoče potomstvo.«[10]
Na pisanje Špira Vrankoviča v prihodnjih dneh ni bilo nobene reakcije, komentarja, protesta ali opombe uredništva v smislu ograditve od napisanega. Torej je Vrankovičevo stališče bilo takrat sprejemljivo in normalno. Izrazi kot:
- razkrajajo zdrav organizem,
- niso v stanju voditi boj za obstanek,
- s hitrim množenjem dušijo in siromašijo,
- nadzor s pomočjo tetoviranja,
- Cigan ostane Cigan po svoji zunanjosti in notranjosti,
spominjajo na nacistični besednjak. Če bi Cigane zamenjali z Judi, bi dobili tekst, vreden zavednega nacista. Verjetno tudi dokončna rešitev ciganskega vprašanja v smislu nacistične dokončne rešitve judovskega vprašanja ne bi bila daleč.
Analiza ciganskega vprašanja komandirja Žandarmerijske postaje Žužemberk
Verjetno nevede je odlično analizo ciganskega vprašanja podal komandir Žandarmerijske postaje Žužemberk. 6. maja 1939 je sreskemu načelniku v Novo mesto pisal poročilo o pritožbi predsednikov občin Dvor in Žužemberk, ki sta se pritoževala na Cigane.
Komandir piše, da sta na njegovem območju dve ciganski družini, ki sta zaposleni pri pripravi gramoza in se jih zato ima za delovne Cigane. Te Cigane stalno nadzorujejo in glede njih ni posebnih težav, čeprav priznava, da ženske in otroci občasno beračijo po okoliških vaseh. Če se jih zaloti pri beračenju, jih strogo opozorijo in zagrozijo, da bodo izgubili delo. Nepoznane Cigane vlačugarje takoj preženejo.
Potem piše: »V splošnem je zadeva s cigani oteškočena iz razloga, ker jih tukaj nekateri posestniki vzamejo, da jim čistijo njive od kamenja in delajo gramoz, ali jih zelo slabo plačajo. Cigan, kot človek je primoran, da živi, in je primoran, da prosjači. V svoji domovni občini tudi nima mesta, niti ne morejo vsi cigani živeti in biti zaposleni v pristojni občini, tudi tam se jih isto preganja, kot povsod.
Končno je stvar v vsem tem, da oni, ki izlicitirajo vsakoletno gramoz, sami sebe iz gole nevoščljivosti, drug drugemu izpodbijajo ceno. Domači delavec nikakor ne more za tako ceno tolči gramoz. Cigan, ki je takega dela zelo vešč, delo prevzame zato, da ima mir in lahko živi, deloma od malega zaslužka, ostalo mu pa nadoknadijo ženske s prosjačenjem. Tako se mora krivda ciganske nadloge pripisati ljudem samim in ne ciganom. Cigani morajo biti za pošteno delo istotako pošteno plačani. Tako bi se moglo vekovno cigansko prosjačenje znatno omejiti.«[11]
Žandarsko poročilo enostavno razloži pomemben del ciganskega vprašanja. Cigan je človek in je primoran, da živi, ker pa je za pošteno delo premalo plačan, še berači in krade. Cigani sprejmejo premalo plačano delo zato, da imajo nekako urejen status in mir pred preganjanjem.[12]
Zoprno vprašanje
Zgodovinski viri iz časa med obema vojnama Cigane obravnavajo kot nadlogo, nekakšne pol ljudi, pol živali, ki se jih ne da vzgojiti, popraviti, prikrojiti za večino sprejemljivi podobi. Najbolje bi jih bilo nekam pregnati, pa čeprav le v sosedno občino, še bolje na Gorjance, ali najbolje, zapreti v koncentracijsko taborišče. Realno niso ogrožali nikogar. V novomeškem srezu je po popisu prebivalstva leta 1931 živelo 51 871 ljudi, Ciganov je bilo približno 200. Dejansko niso ogrožali nikogar, vendar so jih potrebovali tako ljudje kot oblast. Ni bolj priročnega krivca, kot je Cigan, ni bolj umazanega, smrdečega, pokvarjenega, primitivnega … bitja, kot je Cigan.
Kdo bi to bil, če ne bi bilo njih? Res zoprno vprašanje.
[1] Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1937, 497.
[2] Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Dolenjsko in Belo krajino, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[3] ZAL 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[4] Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1937, 485.
[5] ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[6] ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[7] ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[8]ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[9] Vrankovič, Špiro, Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, Ljubljana, 14. 6. 1936, let. 17 št. 136.
[10] Vrankovič, Jutro, 14. 6. 1936.
[11] ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
[12] ZAL, NME 3, t. e. Cigansko vprašanje.
