Fotografije: Boštjan Pucelj
Britanski Guardian je maja lani posodobil svoje slogovne smernice za rabo jezika v zvezi s podnebnimi spremembami in krizo, v kateri se nahajamo. Namesto besedne zveze podnebne spremembe tako predlagajo uporabo izrazov, kot so podnebno izredno stanje, podnebna kriza ali podnebni zlom. Čeprav se odločitev odgovornih urednikov pri britanskem časniku morda ne zdi nekaj, na kar bi morali biti pozorni, nam vendarle govori o določenih spremembah, ki odražajo pomembne premike v širši družbi ter ki nakazujejo, da je ukrepanje na mestu. Temu so pritrdili pri angleškem slovarju Oxford, kjer so besedo »podnebna nujnost« razglasili za besedo leta 2019 ter jo definirali kot »razmere, v katerih so potrebni nujni ukrepi za zmanjšanje ali zaustavitev podnebnih sprememb in v izogib potencialno nepopravljivi okoljski škodi, ki je njihova posledica«. Podatkovna analiza, ki so jo izvedli pri tem angleškem slovarju, je namreč pokazala, da se je uporaba izraza v enem letu povečala za več kot 100-krat. Malce zatem je ZRC SAZU za slovensko besedo leta 2019 razglasil besedo podnebje. Razvoj dogodkov tako nakazuje, da je problem podnebnih sprememb počasi začel pridobivati na teži tudi pri poročanju v medijih ter sprožil zanimanje širše javnosti, posledično pa so podnebne tematike končno postale eno izmed ključnih vprašanj tudi v političnih debatah in razpravah.
Situacija se namreč hitro slabša in vsakih nekaj mesecev izide novo poročilo kakšne pomembne institucije ali raziskovalnega centra s svežimi podatki o tem, kaj nas čaka v prihodnjih letih, če trenutnih usmeritev razvoja družbe ne bomo v kratkem korenito spremenili. Zdi se, da je naš odnos z naravo porušen – priča smo vedno novim temperaturnim rekordom, vremenske ujme in ekstremni vremenski dogodki postajajo vse pogostejši, biološko raznovrstnost izgubljamo z zaskrbljujočo hitrostjo. V zadnjem poročilu Svetovne organizacije za varstvo narave o stanju planeta 2020 je tako izpostavljeno, da se je od leta 1970 populacija sesalcev, ptic, dvoživk in plazilcev zmanjšala za zaskrbljujočih 68 %. Že lani smo prebirali študije o nevarnosti, ki preti žuželkam, ki izumirajo celo hitreje; trenutni 2,5-odstotni upad števila žuželk na letni ravni pomeni, da jih morda v 100 letih ne bo več. Kako bo to vplivalo na prehranjevalno verigo (in s tem na vsa živa bitja), si lahko le predstavljamo.
Iz vsega tega lahko razberemo, zakaj je tako zelo pomembno, da podnebno krizo naslovimo tako, kot ji pritiče ime – kot krizo megalomanskih razsežnosti. Šesto množično izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, sredi katerega smo se znašli, naznanja realno možnost, da se kot človeštvo morda nikoli ne bomo seznanili z več stotinami (nam še neznanih) bitij, ki prebivajo nekje na našem planetu. Spremembe pa bodo prizadele tudi nas – od zemeljskih ekosistemov smo seveda življenjsko odvisni.
V letu 2019 se je končno začelo dozdevati, da se bomo na tem področju tudi v političnem smislu nekam premaknili. Z globalnimi okoljskimi protesti mladih so naslovnice dnevnih časopisov začenjala polniti sporočila o nujnosti ukrepanja, pogovori o podnebni problematiki so postajali del vsakdana. Tudi na nacionalnih in nadnacionalnih ravneh so se začenjali dogajati drobni premiki. Številne države po svetu so razglasile podnebno krizo; med drugim je Evropski parlament lanskega novembra sprejel resolucijo o razglasitvi podnebnih in okoljskih izrednih razmer. Gre seveda zgolj za zaveze na deklarativni ravni, pa vendar brez njih do udejanjanja ukrepov v praksi sploh ne more priti.
Kako epidemiološka kriza ni rešila podnebne krize
Tako se je s spremembami na političnem parketu in pripoznavanjem podnebnih sprememb kot podnebne krize končno začenjalo dozdevati, da se trenutnega podnebnega neravnovesja počasi zavedamo vsi in da je prišel čas za ukrepanje – pa smo bili soočeni z novo krizo, tokrat epidemiološko. Medijski svet so preplavila poročanja o pozitivnem vplivu pandemije na okolje; brali smo anekdotična poročila o vračanju živali v prej obljudene predele ekosistemov ter optimistične zapise o opaznem znižanju emisij toplogrednih plinov zaradi zaustavitve gospodarskih aktivnosti. Kljub vsem negativnim vidikom pandemije bi po prebranem in slišanem v medijih lahko sklepali, da je ena redkih pozitivnih točk te prisilne zaustavitve zmaga narave. Pa je temu res tako? Ali smo podnebno krizo resnično ustrezno naslovili že s tem, da smo za trenutek zmanjšali svoje pritiske na naravo in ji dali »zadihati«?
Na tem mestu je treba poudariti dvoje; prvič – jasno je, da so nas tekom zgodovine v želji po nenehni gospodarski rasti začasno zaustavile le epidemiološke krize in gospodarski zlomi. In drugič – tudi tokrat je po že videnem mogoče sklepati, da govorimo zgolj o kratkoročni, delni zaustavitvi sistema, ki ne bo imela daljnosežnih posledic za reševanje podnebne problematike. Prepričanje o tem, da bo pandemija rešila podnebno krizo, je urbani mit – kljub vsemu se podnebna kriza že zaradi zgodovinskih izpustov ter vztrajnih prizadevanj za vrnitev v staro stanje ni zmanjšala. Še vedno slepo sledimo dogmi o eksponentni gospodarski rasti, ki pa na planetu s končnimi viri žal ni mogoča. Kruta resnica je namreč, da je edina eksponentna rast, ki smo ji bili lahko priča v preteklih šestdesetih letih, rast količine toplogrednih plinov v ozračju. In čeprav se lahko zdi, da se nam je s koronakrizo ponudila edinstvena priložnost, da zasukamo trajektorijo poti pred nami, je razvoj dogodkov v zadnjem času temu precej nenaklonjen. Še vedno se zdi, da so odločevalci prepričani v nedotakljivost naše vrste in zato polagajo vse upe v še neobstoječe tehnološke iznajdbe, s pomočjo katerih bomo našli izhod iz obstoječe podnebne krize – to pa bi pomenilo tudi, da trenutnega ustroja družbenoekonomskega sistema ni treba niti malo spremeniti.
Problematika svetovnega prehranskega sistema
Koronakriza pa je pokazala še nekaj – ranljivost svetovnega prehranskega sistema in njegovo netrajnost. Trenutni prehranski sistemi se soočajo s precejšnjimi izzivi zaradi rasti prebivalstva, povečane migracije v mesta ter naraščajočih prihodkov, kar vodi do sprememb prehranskih vzorcev ljudi k bolj predelani hrani, ki je v vse večji meri živalskega izvora.
Po drugi strani prehranski sektor že sedaj porabi kar tretjino svetovne energije in je odgovoren za približno 22 % celotnih emisij toplogrednih plinov in 70 % svetovne porabe vode. Je tudi eden izmed glavnih razlogov za deforestacijo, spremembe v rabi zemljišč in izgubo biotske raznovrstnosti.
S posledicami podnebnih sprememb, katerih intenziteta se bo v prihodnjih letih še stopnjevala, ter ob nadaljnjem nevzdržnem socialno-ekonomskem razvoju bo postajala zanesljiva oskrba s hrano vse bolj pereča tema. Problemi nezadostne samooskrbe na ravni držav, ki jih je dokončno razgalila kriza koronavirusa, so ponovno pokazali, da globalni prehranski sistem enostavno ni pripravljen na soočenje s hitrimi spremembami, ki se nam obetajo.
Kako do trajnostnega sistema oskrbe s hrano prek sprememb politik
Za reševanje vseh prej naštetih problemov je potrebna bistvena sprememba svetovnega prehranskega sistema, kar pomeni spremembe na nadnacionalni ravni, nacionalnih ravneh ter tudi pri nas samih – potrošnikih.
Trenutno se na področju podnebnih politik v Evropi sprejemajo ključni dokumenti, ki bodo zaznamovali prihodnja desetletja in zaradi katerih smo v nevladnih vrstah leto 2020 poimenovali kar leto podnebne ambicije. Spomladi predstavljeni strategija »od vil do vilic« in strategija za biotsko raznovrstnost, ki naj bi predstavljali temelje bolj zdravega in trajnostnega prehranskega sistema Evropske unije, sta postavljeni v središče evropskega zelenega dogovora, s čimer je vsaj na deklarativni ravni jasno izpostavljeno zavedanje, da so spremembe na teh področjih ključnega pomena. Hkrati na političnem vrhu EU potekajo pogajanja o novi skupni kmetijski politiki (SKP) za obdobje po letu 2020, pri kateri status quo (ki pomeni nadaljnje podpiranje nekaterih okolju ter zdravju škodljivih praks) zagotovo ni več možnost, s katero se lahko zadovoljimo. Še več, ni več možnost, s katero se smemo zadovoljiti.
Čeprav omenjeni strategiji podpirata prizadevanja Evrope, da postane prva podnebno nevtralna celina do leta 2050, sta upravičeno prisotna dvom ter bojazen, da bo zopet ostalo zgolj pri besedah. Spomnimo se le leta 2011 sprejete biodiverzitetne strategije EU, katere namen je bil nasloviti izginjanje biotske pestrosti do leta 2020. Junijsko poročilo evropskega računskega sodišča je ugotovilo, da je stanje leta 2020 (med drugim zaradi intenzifikacije kmetijstva) še slabše kot pred tem. Bilo bi torej smotrno, da se takim rezultatom v prihodnosti izognemo.
Pot naprej – na kaj naj bomo pozorni?
Zavedati se moramo, da bodo spremembe nujne na vseh področjih življenja; od sprememb v načinu mobilnosti ter potrošnje pa vse do sprememb na področju prehranjevanja in pridelave hrane. Sama sicer nerada izpostavljam potrošnike kot krivce za nastalo situacijo in kot edine, ki jo lahko spremenijo – pa vendar je jasno, da ob govoru o trajnostni oskrbi s hrano ne moremo mimo sprememb prehranjevalnih navad, ki so v tem trenutku vse prej kot trajnostne. Treba bo spremeniti, koliko in kaj jemo. Prav tako bo treba zmanjšati količino zavržene hrane, ki je v Sloveniji leta 2018 v povprečju znašala skoraj 26 kilogramov še užitne hrane na prebivalca. Količina bi lahko bila precej manjša že s spremembo našega odnosa do hrane ter z ozaveščanjem o tem. In če je v Sloveniji vsaj v zadnjem času veliko govora ravno o odpadni hrani in ta problem naslavlja tudi odgovorno ministrstvo, se zdi, da se pogovoru o prvih dveh točkah izogibamo v velikem loku. Podnebju in zdravju prijaznejša hrana je rastlinskega izvora, ki je pridelana na čim bolj sonaraven način in čim manj industrijsko predelana. Za prirejo mesa primerljive hranilne vrednosti je potrebno precej več zemlje in vode kot za rastlinsko hrano. Tako za pridelavo 1 kg govedine potrebujemo 15-krat več zemlje kot za pridelavo 1 kg žitaric in kar 70-krat več kot za pridelavo 1 kg zelenjave. Pri porabi vode so številke še precej večje. Pri obeh pa govorimo o končnih življenjskih virih. Trenutno kmetijstvo prispeva kar 10 % vseh toplogrednih plinov tako na svetovni ravni kot v Sloveniji, kar pomeni, da brez ukrepanja na tem področju podnebne krize ne moremo ustrezno nasloviti. Zmanjšanje obsega živinoreje (predvsem industrijske) je tako ključni ukrep za zmanjšanje škodljivega vpliva kmetijstva na okolje.
Alternative na trgu
Sama ob razmišljanju o prehranskih sistemih v prihodnosti ne morem mimo pomena alternativ na trgu – take, ki so prisotne že danes in dostopne vsem, ter tudi nekatere, na katere moramo biti pozorni v prihodnosti. Kot prvo bi na tem mestu izpostavila alternativne načine nakupov hrane, ki so precej pridobili na pomenu ravno v času prve karantene. Čeprav je ideja o posedovanju in obdelovanju lastnega vrtička zagotovo mamljiva, je pri tem treba upoštevati, da nimamo vsi dostopa do njega ali možnosti, da bi zanj skrbeli. Zato je še toliko pomembneje, da ob želji po nakupih sadja in zelenjave ne odhitimo v prvi supermarket, temveč se za nakupe sadja in zelenjave povežemo z ekološkimi kmeti v okolici. To lahko storimo na lokalni tržnici; obstaja pa že tudi kar nekaj spletnih strani, ki povezujejo kmete, ki pridelujejo hrano na okolju prijazen način, in potrošnike. Prav tako smo pozorni na improvizirane tržnice po načelih skupnostnega naročanja ali pa zelemenjave (zelenjava in menjava), v okviru katerih v več kot tridesetih mestih po Sloveniji potekajo menjave sadik, semen, domačih pridelkov in nenazadnje – izkušenj. Seveda ob trajnostni oskrbi s hrano v prihodnjih letih govorimo o pridelkih, ki rastejo v našem podnebju in so zato precej prijaznejši za naše okolje pa tudi za zdravje.
Pozorni pa moramo biti tudi na nove akterje na prehranskem trgu. Če želimo spremeniti trenutno stanje, zgolj informiranje potrošnikov ne bo dovolj. Naloga proizvajalcev (kot tudi držav) je, da kupcem ponudijo alternative, ki so privlačne in cenovno dostopne za vse. Ob želji po spremembah je treba delovati tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe. Zgolj zmanjšanje porabe hrane živalskega izvora zato ne bo dovolj za prehod v trajnostno prihodnost. Pomembno je, da ustvarimo ustrezno »prehransko okolje,« v katerem bodo bolj zdrave in okolju prijaznejše prehranske alternative tudi najbolj optimalna izbira.
Eden bolj znanih pionirjev na področju pridelave rastlinskih alternativ izdelkom živalskega izvora je švedski Oatly, ki je zaslovel z zanimivim marketinškim pristopom. Podjetje, ki je začelo s proizvodnjo ovsenih napitkov, nato ponudbo razširilo še na druge izdelke iz ovsa, se danes lahko pohvali z neprecendentno rastjo v sektorju. Še večji premiki se kažejo na področju ponudbe nadomestkov mesa. Po eni strani smo priča podjetjem, ki proizvajajo in tržijo rastlinsko meso – gre za podjetja, ki so torej dobesedno »skopirala« okus mesa in iz rastlinskih beljakovin ustvarila 100-odstotne brezmesne različice »mesa«. Gibanje beyond-meat je v zadnjih letih postalo eno izmed pomembnejših kazalnikov usmeritve družbe in pričakuje se, da bi lahko »revolucija nadomestkov mesa« v naslednjih desetih letih povzročila rast trga alternativnega mesa za kar tisoč odstotkov. Še korak dlje predstavlja meso, gojeno v laboratoriju. Čeprav se morda sliši kot da izhaja iz kakega znanstvenofantastičnega filma, tako meso predstavlja eno izmed alternativ običajnemu mesu, na katero moramo biti v prihodnosti gotovo pozorni. »Kultivirano meso«, ki se pridobiva z gojenjem živalskih celic v laboratoriju, sicer ni bolj zdravo kot običajno meso, je pa precej manj škodljivo za okolje in ima kot tako velik potencial, da nadomesti industrijsko živinorejo. Tudi njegova cena pada presenetljivo hitro. Še leta 2013 je prvi v laboratoriju vzgojeni burger stal neverjetnih 250.000 evrov, trenutno pa proizvodnja kg takega mesa stane »le« še 100 evrov. Pričakuje se, da se bo na prodajnih policah v Evropi in ZDA znašlo že čez nekaj let, ob povečanju proizvodnje pa bo po pričakovanjih precej nižja tudi končna cena za potrošnika.
Je rešitev genska tehnologija?
V zadnjem času se kot eden od načinov zagotavljanja zadostne količine hrane
omenja tudi genska tehnologija. Na zastavljeno vprašanje o tem, ali lahko z njeno pomočjo naslovimo preteče probleme prehranske varnosti v prihodnosti ni enoznačnega odgovora, velja pa poudariti, da je z vidika varovanja biotske raznovrstnosti in zdravja za nove genske tehnike potrebno sprejetje stroge zakonodaje. Poleg tega ne smemo pozabiti na drugi vidik, ki naslavlja organizacije in strukture, vpete v razvoje te tehnologije – prek privatizacije in monopolizacije genskih virov namreč kmetijski pridelovalci postanejo odvisni od multinacionalk, kar posredno vpliva tudi na suverenost in neodvisnost skupnosti oziroma držav.
Vprašanje, ki se zastavlja, je, kakšne prihodnosti si pravzaprav želimo. Če je odgovor trajnostne, lahko, vsaj kar zadeva prehranske sisteme in pridelavo hrane, v zdravstveni krizi vidimo priložnost za bolj ekološke usmeritve. Poleg tega nam je letošnja kriza pokazala nekaj pomembnega: radikalne spremembe so mogoče, in to zelo hitro! Skrajni čas je, da se tega tudi zares zavemo.
