Pesmi Doris Bubnjič

Komunistična jasnovidnost

»Evropski kić, evropski kić!« je kričal vase

Inovacije so dobrodošle

dokler ne spreminjajo

nić                       blagovne znamke

V hiši se je sprehajala

Berlinale                                                                                                                                                                          v črnih mrežastih nogavicah

mi nismo modni,

mi smo

 

Med izdihovanjem je rekla: »Bolj me ščipaš, manj čutim.«

V tisti hiši so ostale zamolčane skrivnosti.

Tako smo na škodo mladine zaprli še eno nekoč uspešno slovensko podjetje.

 

Samo reci

Reci kurbi da ni kurba

ko se spuščaš v bibliografski zapis

 

bi jedel

pico z zelenim tabascom

bolje je pustiti slino

da se posuši in postane

ko jebeni paradižnik sušen na soncu

s katerim nič pametnega ne moreš

 

Lupina

nisem ti prinesla srca na srebrnem pladnju

s kovinsko slamico si ga sam posnifal iz prsne votline

 

Malo preveč

interpretacijo

pavze in tišine

ekstrapolirati v znanje

kako preprosto

razbrati resnico

lahkih besed

 

brbrati  izbrati  prebrati

 

včasih bolje

vedeti preveč

 

Med dvema

Vedno te en posrka

bolj kot drugi

Za vedno ostaneš

razpet

Od koder prihajaš in kamor greš

Vedno te spremlja

mrtvaški ples

 

Brez povezave

Tako nastajam in izginjam,

vdihujem in zapiram

vrata, ki ne obstajajo.

 

Čemu bolečina?

Da spoznaš užitek?

 

Skrivaš se za skalami obzidja,

ki so ga gradile duše

v stoletjih grozot,

o katerih poje naša kri.

Ne daješ odgovorov na vprašanja.

Včasih ko le odgovoriš, se sprašujem,

a res odgovarja.

 

kodirano

 

Drugače je

Misliti ponoči je drugače kot podnevi

misliti po zavrnitvi je drugače kot po objemu

danes je vse le možnost

 

lahko si vse

ali nihče

 

na drugi strani zvočnikov

je možnost izbire

tipka za izklop

 

Pesnik

Ko sanja sam vase in se izgublja v nočeh.

Ti nisi smeh. Ti nisi žalost. Ti si življenje.

Grenko in sladko, ki teče po žilah.

Ti si omamno, ki počasi ubija.

V smrti je sladkoba, ki jo doživlja

v zadnjih izdihljajih.

Bolečina.

 

»Odhajam!« si rekel in si odšel.

 

Mesto je mrtvo, a še živi.

V usnjeni sapi vzdihuje.

Kliče po odrešitvi.

 

Blizu so sanje malega človeka,

vpetega v okove togega sistema,

ki izživlja in pije

kot vampir kri iz svoje žrtve.

 

Cvetlice so žive,

niso še mrtve.