»O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati«, pravi Ludwig Wittgenstein v zadnjem stavku znamenitega Logično filozofskega traktata iz leta 1921. Stavki so, trdi, slike dejstev. Če naj bo govor smiseln, potem se lahko nanaša samo na to realnost. Vsak poskus mišljenja, ki skuša presegati stvarnost, je obsojen na propad. Izjave o lepem, dobrem in pravičnem so tako zanj prepovedane, saj ti pojmi ne sodijo v območje dejstvenega; gre za napačno rabo jezika. Enako velja za pojem Boga, za posmrtno življenje, za vprašanje svobodne volje in podobno. Kako pa je z vprašanjem prihodnosti? Ali ne spada tudi prihodnost v kategorijo pojmov, o katerih ne moremo povedati nič smiselnega? Prihodnost je namreč tisto, česar (še) ni; je nekaj, kar šele bo; prihodnost ni dejstvo, še ni nobena realnost, nič obstoječega. Moramo o prihodnosti torej molčati? Je o njej celo prepovedano misliti?
John Locke je že v 17. stoletju nekje zapisal misel, da »nič ni v razumu, kar ne bi bilo prej v čutilih«. Se pravi da tistega, česar ne zaznavamo z našimi čutili, ne moremo spoznati z našim razumom. To pomeni, da je prihodnost, kolikor še ni predmet naše zaznave, našega čutnega izkustva, nekaj nespoznavnega. S tem si je človeški um nemara prvič v zgodovini mišljenja sam postavil načelno mejo; poseganje onkraj zvezd, v kraljestvo večnih idej, ki je bilo toliko časa omiljena tema filozofov, je postalo nezaželeno. Filozofija je postala znanost.
A človek je bitje, ki je orientirano v prihodnost, trdi Martin Heidegger v Biti in času, drugem prelomnem delu sodobne filozofije, napisanem leta 1927. Vedno sem že pred seboj, vedno se že projektiram v prihodnost. To, kar počnem danes, vedno počnem v skrbi za svojo jutrišnjo bit. Sedanjost je torej vselej že tudi svoja lastna prihodnost; to, kar bo jutri, snujem že danes in je torej že tu kot načrtovano. Sem tudi svoj lastni zasnutek, svoj lastni projekt. In tako sem ne samo svoja sedanjost, ampak tudi že prihodnost. Bit človeka je čas, bit-je-čas. Prihodnost skozi to samo-projektiranje vdira v sedanjost in se že kaže, je prisotna, četudi je še ni.
Morda res lahko smiselno govorimo samo o dejstvih. A fragmenti prihodnosti so zaradi bistva človeške eksistence vedno že nekako tu. Stvarnost ni nekaj preprostega, enodimenzionalnega. Čas ni samo sosledje »prej-zdaj-potem«, ni enostavno linearen. Je kot nekakšen Moebiusov trak, na katerem se nepričakovano znajdemo v neki drugi dimenziji, da bi nas že v naslednjem hipu spet potegnilo nazaj. Tako kot danes živimo z naplavinami preteklosti, se prihodnost že svetlika tudi v sedanjosti.
***
»Bog je mrtev,« zapiše Friedrich Nietzsche, v stoletju pred Wittgensteinom in Heideggrom. »Bog je mrtev in mi smo ga ubili,« pravi. In s tem ne izreka nič ateističnega, ampak nekaj še resničnejšega: da živimo v dobi nihilizma, v dobi, ko so Sokratove vrednote razuma in krščanske vrednote onstranstva mrtve. Navzven še vedno slavimo stare …, ampak v resnici smo jih s svojimi dejanji že zdavnaj uničili. Bog je mrtev pomeni, da (starih) verovanj, resnic in morale ni več, nimajo več nikakršne moči. Naša doba je torej doba zatona.
A v tej dobi vladavine niča se odpira prostor za novo. Prihodnost je odprta, saj ni več ničesar, nobenih zapovedi in nobenih znamenj, ki bi nam kazala edino pot in bila obvezujoča. Naš čas torej ni samo zaton, je tudi prehod. Od tod Nietzschejava naslednja strašljivo odrešilna misel, misel o nadčloveku in nato še misel o prevrednotenju vrednot. Ker je Bog mrtev, ker se človek ne ozira več po onstranstvu, ker ne išče več izza nebes, se napoveduje novi človek, ki bo prevrednotil vrednote, ustvaril Novi svet, Novo mesto.
Tako je bilo 20. stoletje stoletje strasti do tega neznanega novega. Živelo je v zavesti zatona obstoječega in je v tem videlo možnost za temeljito premeno duha. Bilo je sicer brutalno, revolucionarno, krvavo, vendar je bilo poskus udejanjiti novo obliko življenja, poskus uiti sencam niča dobe nihilizma.
V praznini, v kateri nas je zapustil Bog, je bil človek prve polovice 20. stoletja razumljen predvsem kot most k prihodnosti. Bil je tragični prehod k Ideji in ne zgolj smoter na sebi. In zato je bilo njegovo življenje tolikokrat žrtvovano – ali morda bolj natančno: on sam se je bil pripravljen darovati na oltarju prihodnosti.
Če predpostavimo, da je ta poskus 20. stoletja navsezadnje spodletel – ali res? –, kaj je na obzorju 21. stoletja? Ali še vedno velja Nietzschejeva diagnoza o dobi nihilizma, o dobi mrtvega Boga? Je njegova napoved nadčloveka in napoved prevrednotenja vrednot še vedno resnična? Ali pa smo že zamudili, celo zgrešili ta korak? Je morda nihilizem poslednje obzorje človeka in je morda onstran tega niča – samo še to ničenje?
***
Platon v znameniti prispodobi z ladjo (v knjigi Država, okoli 375 pr. n. št.) slikovito oriše vzroke propada demokratične družbe. Lastnik ladje je velik in močan, vendar slep in naglušen, tako da se pusti zapeljati pomorščakom, ki hočejo prevzeti krmilo njegove ladje. Nič ne vedo o letnih časih, o morskih tokovih, o smereh neba ter o tem, kaj napovedujejo vetrovi. Izurjeni so samo v eni stvari: v leporečenju, v spretni izbiri besed ali pa celo v varjenju napojev, s katerim omamijo že tako ne-umnega lastnika in ga prepričajo, da jim preda krmilo ladje. Vsakogar, ki opozarja na njihovo nevednost, celo vsakogar, ki trdi, da v resnici obstaja znanje o tem, kako se krmili ladjo, pobijejo na tla in vržejo čez krov. Pomorščaki in lastnik ladje tako najbolj cenijo tistega, ki je dober v prepričevanju, vsak, ki se namesto tega posveča preučevanju neba in morij, velja za »zvezdogleda«, za »kvasača« ter za neuporabnega »filozofa«.
Platon s to prispodobo oriše, kako se demokracija nujno sprevrže v populizem; vzroke, zakaj ta oblika države zaide v nevarne vode. Ljudstvo (»lastnik ladje«) je nerazumno, zlahka podleže manipulaciji politikov (»pomorščakov«). Slednji v demokratičnem boju z besednimi prevarami prevzamejo oblast. Politiki v tej napačni državi (»ladji«) ne verjamejo v resnico, v dobro, lepo in pravično. Ne verjamejo, da sploh obstaja znanje o tem, kako se vlada državi, za njih je vse relativno in menijo, da je vse sprejemljivo. Zanimata jih zgolj moč, oblast, ne glede na ceno, ki jo plača država. Edina vrlina, ki jo cenijo, je vrlina prepričevanja. Seveda je po Platonu nujno, da tovrstna ladja slej ko prej zapluje v čeri in pogubi vse, ki so na krovu. Država se spreminja v kaos, prevlada nered. Rojeva se tiran, ki ga ljudstvo sprva sprejme, saj obljublja red in vrnitev k starim, nepovrnljivo izgubljenim vrednotam.
Vzpon ne-liberalnih demokratov v zahodnem svetu, vzpon novega populizma, nacionalistov, »suverenistov« je današnje utelešenje Platonove nesrečne ladje. V borbi za oblast uporabljajo sofistično manipulacijo, vzbujajo čustva strahu in lažnega upanja, uničujejo tiste, ki razgalijo resnico in na ta način prevzemajo čedalje večji del politične oblasti. So simptom programirane bolezni demokracije, ki jo je diagnosticiral Grk. Temno svetlikanje družbe prihodnosti, ko se bo demokracija kot pri Platonu nujno prelevila v neko obliko tiranije?
***
»Prihodnost bo bodisi socializem ali pa barbarstvo,«je zapisala filozofinja Rosa Luxemburg v temačnih dneh z začetka 20. stoletja. Če prihodnost ne bo socialistična, bo barbarska. V Nemčiji je veljala za izdajalko, ne samo zaradi svojega komunizma, ampak tudi za to, ker je pozvala delavce, naj v primeru vojne ne streljajo v francoske tovariše. Roso so obsodili na zaporno kazen, kmalu zatem se je začela prva krvava in nesmiselna morija 20. stoletja.
Rosa je umrla 15. januarja 1919, ko so jo pripadniki skrajnih desničarskih skupin surovo pretepli, ustrelili in njeno truplo vrgli v kanal reke Spree v Berlinu. 200.000 ljudi je prišlo na njen pogreb. Rosa je torej ta Nietzchejev most, most, ki napoveduje prihod nadčloveka.
Kot je filozofinja napovedala v svoji formuli: ker prihodnost ni bila socialistična, je bila barbarska. Namesto globalne solidarnosti je zavladalo globalno sovraštvo, ki je vrhunec doživelo v drugi in največji moriji 20. stoletja.
***
»Če filozofi v državi ne bodo kraljevali ali če kralji ne bodo filozofirali, če se torej politična moč in filozofija ne združita v eno, potem ne bo konca zla niti za države niti za ves človeški rod,«zapiše Platon v Državi. Platon je torej Rosa Luxemburg antične Grčije: prihodnost bo bodisi filozofska ali pa bo barbarska. Če filozofija ne bo zavladala, potem bo država zdrsnila v barbarstvo.
Bil je priča propadu atenske demokracije. Bil je priča porazu proti Šparti. Bil je priča ljudskemu procesu proti učitelju Sokratu in njegovi obsodbi na smrt. Bil je priča zlomu različnih političnih oblik, značilnih za grški polis, in barbarizmu, ki je temu zlomu sledil.
Njegov predlog ni nič manj radikalen od komunističnega. Ali pa se tako samo zdi? Saj pravzaprav ne predlaga nič drugega kot tesno, najtesnejšo vez med oblastjo in razumom. Naj oblast ne bo več utemeljena na čustvih množice; naj ne bo utemeljena na fizični moči; naj ne bo vezana na spol ali drugo osebno okoliščino. Naj bo oblast razumska in razum vladar. Ker samo razum filozofa dojame, kaj je dobro, lepo in pravično. Zato lahko samo kralj, ki filozofira, uresniči to idealno podobo, torej dobro, lepo in pravično državo.
A doba, v kateri živimo, je spet izrazito proti-filozofska. Kot odrešitelji politične krize nastopajo ljudje, ki trdijo, da se »preveč filozofira in premalo naredi«. Na drugi strani imamo zanikovalce znanosti, na primer njenih ugotovitev glede resnosti podnebne krize. Vse skupaj izrisuje barbarsko podobo bodočnosti, bodočnosti tiste sedanjosti, v kateri je filozofija vnovič obsojena na smrt.
***
Marx je, ko postavlja diagnozo kapitalistične epohe, neusmiljeno natančen. »Pestre fevdalne vezi, ki so vezale človeka na njegovega naravnega predstojnika,« pravi v Komunističnem manifestu, »je neusmiljeno raztrgala in ni pustila med človekom in človekom več druge vezi kot goli interes, kot brezčutno plačilo v gotovini. Sveto grozo pobožne zanesenosti, viteškega navdušenja, filistrske otožnosti je utopila v ledeni vodi egoističnega računa. Osebno dostojanstvo je razkrojila v menjalno vrednost, na mesto neštetih zapisanih in pridobljenih svoboščin je postavila eno samo brezvestno svobodo trgovine. Z eno besedo, na mesto izkoriščanja, zastrtega z verskimi in političnimi iluzijami, je postavila odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje.«
Naša doba je torej po Marxu podvržena vladavini kapitala. Produkciji profita ni nič več »sveto«, nič več ni nedotakljivo: narava in naravna razmerja, družina in družinska razmerja, sam državni okvir je postavljen pod vprašaj. Vsa nekdaj običajna in trdna razmerja med ljudmi so lahko porušena zaradi svobode kapitala. V imenu proste trgovine je vse dovoljeno.
A hkrati je Marx prepričan, da je zgodovina proces, ki vodi k človeški svobodi. Kapitalistična protislovja se bodo nujno zaostrila, prišlo bo do proletarske revolucije in nastanka komunizma.
***
»Iz česar pa so stvari prišle, v tistem bodo tudi prešle – po Nujnosti: zakaj druga drugi nalagajo pokoro in kazen za krivdo – po redu Časa.« To je sploh prva ohranjena filozofska misel. Zapisal jo je Anaksimander v 6. stoletju pr. n. št. Filozofi, živeči v mestih grškega sveta, so zaslutili, da narave ne vodijo roke bogov, ampak zakoni narave oz. naravna Nujnost.
Je zgodovina človeštva podvržena enaki zakoniti nujnosti? Če lahko – kot dediči teh prvih naravoslovcev – napovemo gibanje nebesnih teles v naslednjih milijonih let – ali lahko napovemo gibanje človeške zgodovine?
Ali ne bi taka napoved – toliko bolj, kolikor bolj bi bila resnična – sama vplivala na potek zgodovine in jo spremenila? Ali ne bi taka napoved ravno zato, ker bi bila resnična, proizvedla nekaj drugega od sebe? Se kot v znanstveni fantastiki prihodnost vrne v sedanjost in ustreli samo sebe?
V tem je nekakšna zvijačnost duha zgodovine. Ko je Marx napovedal zlom kapitalizma in zgodovinsko nujen nastanek komunistične družbe, je prekoračil to mejo. Njegova filozofska misel je spodbudila organiziranje proletariata po Evropi. Po koncu 2. svetovne vojne je levičarska »nevarnost« postala za celotno Evropo še kako realna. Ljudje si nikakor niso želeli povratka v predvojno depresijo, krizo in brezposelnost. Kapitalistične elite zahodnih demokracij so imele samo eno možnost, če so želele onemogočiti pošast, ki hodi po Evropi, pošast komunizma: ustvariti so morale socialno državo, ki je vključevala številne ideje socializma, npr. javno zdravstvo, šolstvo, stanovanja za delavce, itd. Marxova napoved konca kapitalizma je tako delovala dvosmerno; razmah socialističnih idej je povzročil nastanek socialne države – in s tem tudi omogočil preživetje kapitalizma. Zdi se torej, da ne moremo posvetiti z lučjo mišljenja v prihodnost, ne da bi ta luč vplivala na njen dejanski potek. O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo torej molčati?
