Fotografije: Boštjan Pucelj
ZGODOVINA – UČITELJICA PRIHODNOSTI
Ko sem bil nedavno tega prijazno naprošen, da podam svoj razmislek o družbi prihodnosti, sem se najprej sam pri sebi kislo nasmehnil, češ, kako lahko kdor koli pri zdravi pameti pričakuje, da bo imel zgodovinar in klasični filolog kaj tehtnega povedati o izzivih in problemih, ki stojijo pred hitro razvijajočo se moderno družbo. To je približno tako, sem pomislil, kot da bi od strokovnjaka za restavriranje antikvitet zahtevali, da opravlja še delo oblikovalca modernega pohištva, ali še huje, kot da bi moral delavec, ki je vse življenje nadzoroval stroje v papirnici, čez noč postati izvedenec za proizvodnjo računalnikov. In ne le to, sam sem se doslej največ ukvarjal s starejšo zgodovino, zlasti z antiko in srednjim vekom, ter razmišljal o zaprašeni latinščini, ki jo tako radi, čeprav vsekakor neupravičeno, imenujemo za mrtvi jezik. Skratka, sem zaključil, to je precej klavrna popotnica za nekoga, ki odhaja na razgled po nejasni prihodnosti.
Razbremenjen iluzije, da sem lahko dober prerok prihodnosti, se moram vrniti na preverjena pota. V tem eseju bom zato poskusil pogledati v prihodnost skozi prizmo preteklosti in najti povezavo med njima. V kakšnem odnosu je prihodnost do preteklosti? Ali lahko potrdimo slavne Cicerove besede, da je zgodovina učiteljica življenja (historia vitae magistra), torej sedanjosti in na nek način tudi prihodnosti in kot je največji rimski govornik nadaljeval – priča časa, luč resnice, življenje spomina in glasnica minulosti (testis temporum, lux veritatis, vita memoriae, nuntia vetustatis)? Kako ljudje sploh gledamo na različne časovne dimenzije? Poglejmo torej v prihodnost z očmi preteklosti.
DE MORTUIS NIL NISI BENE ALI IDEALIZACIJA PRETEKLOSTI
O mrtvih samo dobro, pravi znani latinski pregovor, ki pa ga praviloma dojemajo napačno, in sicer v pomenu, da je treba o mrtvih govoriti samo dobre stvari. Že sama latinska slovnica nasprotuje takšni razlagi. Če bi bilo to res, bi namesto načinovnega prislova bene(dobro) v pregovoru stal pridevnik bona(dobre stvari). Ne gre namreč za vsebino, ki bi morala biti nujno dobra, ampak za dober, se pravi pravičen način, na katerega moramo presojati življenje tistih, ki se ne morejo več sami braniti. Sentenca torej ni poziv k prisilnemu leporečju in idealizaciji preteklosti, ampak k resnicoljubni obravnavi zgodovine. Na tem mestu lahko dodamo besede največjega rimskega zgodovinarja Tacita, sine ira et studio– brez jeze in pristranskosti, brez prevelike kritike in brez navijaštva je treba preučevati preteklost.
Idealizacija preteklosti na individualni ravni pogosto izhaja iz strahu pred prihodnostjo in težkih sedanjih razmer. S pomočjo selektivnega spomina se doba mladosti, ki ni poznala bolezni, depresij, senilnosti in drugih tegob, povzpne na piedestal spomina ne zaradi obilja stvari, ampak zaradi obilja optimizma, načrtov, pričakovanja in življenjske energije. Prevelika idealizacija preteklosti na osebni ravni nas lahko pelje v črnogledost, nemoč in životarjenje, zato gotovo ne more biti dober recept za preživljanje zadovoljne starosti. Tudi skupnosti na kolektivni ravni prekomerno in nekritično povzdigujejo določene dele preteklosti, medtem ko druge dobe prikazujejo v najslabši možni luči. Mussolinijeva Italija je do onemoglosti glorificirala rimsko zgodovino, saj se je imela za naslednico velikega imperija. Za komuniste je bilo sveto obdobje revolucije, s katero so prišli na oblast, srednji vek pa so prikazovali kot najbolj mračni in nazadnjaški del zgodovine. Naša politična kultura danes slavi in obeležuje predvsem tiste dele preteklosti, ki se ji zdijo konstitutivni za slovenski narod: dobo narodne prebujenosti v 19. stoletju, narodnoosvobodilni boj oziroma upor proti okupatorju ter osamosvojitev Slovenije, za druga obdobja pa se niti ne meni preveč. Tendenco nacionalizacije zgodovine morda še najlepše potrjujejo spominska obeležja v slovenskem javnem prostoru, kjer vladajo le domači junaki, tujce pa boste v njem težko našli, četudi bi bili za nas in naš prostor izjemno zaslužni. Idealizirana podoba skrbno odbranega zgodovinskega gradiva vedno služi koristim vladajoče politike, ki si s tem utrjuje ideološki teren za svoj bodoči obstoj.
KDOR NADZORUJE PRETEKLOST, NADZORUJE PRIHODNOST
Odkar se je v dobi absolutizma rodila moderna država, skuša imeti vsaka oblast nadzor nad kolektivnim dojemanjem preteklosti, da bi s pomočjo skupnih državnih ali narodnih tradicij lažje vladala. Že antični Rim je poznal radikalno obliko odstranjevanja nezaželene preteklosti, ki jo je zelo povedno imenoval damnatio memoriae, kazen nad spominom. Rimljani so jo dojemali kot najhujšo možno kazen, hujšo od smrtne, saj je posegala celo onstran smrti in določala spomin v prihodnosti. Lep primer takšnega izbrisa iz zgodovine je ohranjen tudi na rimskem miljniku, ki so ga leta 2005 našli na Karteljevskem klancu, sedaj pa se nahaja v prostorih novomeškega grmskega gradu. Besedilo na miljniku je kot enega izmed zaslužnih za obnovo lokalnih cest prvotno omenjalo tudi cesarja Geto. Ko pa je dal Geto leta 211 umoriti njegov brat in tedanji sovladar Karakala, je zarotnik ukazal izbrisati bratovo ime z vseh javnih napisov in uradnih dokumentov, kar se je zgodilo tudi na omenjenem miljniku. Na tak način je cesar Karakala odstranil nekdanjega sovladarja s spomenikov preteklosti in si s prepovedjo vsakršnega omenjanja v sedanjosti utrdil podobo samostojnega vladarja celotnega rimskega imperija.
Čeprav v podobo preteklosti posegajo tudi demokratične države, pri tem nedvomno prednjačijo avtokratske vladavine s totalitarnimi režimi. Morda niti ni nenavadno, da smo bili v zenitu demokratičnega vala v Sloveniji konec 80-ih let prejšnjega stoletja priča pravemu razcvetu različnih teorij o avtohtonih Slovencih z antičnimi, najpogosteje venetskimi koreninami. Tovrstne neznanstvene fabule so hotele naš narod, potomce ničvrednih Slovanov, čez noč prekvasiti v ponosne nosilce tisočletne visoke sredozemske kulture in ga oddaljiti od ostalega slovanskega sveta. Ali je bil ta avtohtonistični izbruh morda le posledica jugoslovanske politike, ki je zatirala vse, kar je dišalo po nacionalnem, politike, ki se je na koncu sprevrgla v svoje groteskno in tragično nasprotje, v parado najbolj grobega in nasilnega nacionalizma? Zgodovinopisje v komunističnih državah je preteklost tudi sicer pogosto instrumentaliziralo za potrebe upravičevanja vladajoče ideologije. Idealiziralo je dobo prazgodovinskega prakomunizma in iskalo razredna nasprotja tam, kjer ni bilo niti razredov niti ne nujno stalnih in ostrih nasprotij – med sužnji in lastniki sužnjev, med tlačani in fevdalci. V tretjem rajhu je psevdoznanstveni koncept arijske rase, ki so ji že same zgodovinske zasluge – arijci naj bi bili po izvoru celo stari Grki, ki so jih Nemci tako zelo oboževali – podelile status svetovnih vladarjev, predstavljal jedro nacionalsocialistične ideologije. Nauk, ki je sicer pognal korenine že v 19. stoletju, je nato legitimiral poboje pripadnikov manjvrednih ras na individualni ravni in tudi v industrijskem obsegu. Arijci, ta izmišljena fatamorgana iz preteklosti, so v konkretni podobi nacistov konec leta 1941 že tlačili celotno Evropo in grozilo je, da bo postala nacistična tudi vsa svetovna prihodnost.
Prva naloga neodvisnega zgodovinopisja bi torej morala biti razbijati trdovratne mite preteklosti in se z vsemi znanstvenimi močmi upirati poskusom njene zlorabe. Mislim, da je ravno v tem lahko zgodovina najboljša učiteljica življenja – torej ne v konkretnih življenjskih situacijah, saj se zgodovina v resnici nikoli ne ponavlja, ampak v spoznanju, da ne smemo prihodnosti nikoli graditi na trhlih zgodovinskih temeljih, saj se nam bo sicer prej ali slej sesula. Povedano drugače, svetlo prihodnost ima le tisti, ki ima razkrite in raziskane bistvene dele svoje preteklosti (z vsemi njenimi negativnimi in pozitivnimi vidiki) in ne tisti, ki jo vso nadzoruje, kakor v gledališču lutkar premika in nadzira svoje lutke.
ZAGATE KRONOKRACIJE
Zanimivo je, da do začetka kapitalizma zahodna civilizacija sploh ni merila sekund in minut, saj je bila najmanjša časovna enota vsakdanjega življenja ura. A tudi ura ni bila definirana na način, kot je danes, ampak se je njena dolžina, merili so namreč le svetli del dneva, spreminjala glede na letni čas – poleti je bila zato ura daljša, pozimi krajša. Način merjenja časa najlažje ponazori, kako se je v zadnjih nekaj stoletjih pri ljudeh spremenilo dojemanje in vrednotenje časa. Nikoli v zgodovini človeštva čas ni bil pomembnejši, kot je danes in še nikoli ni bila vladavina časa tako neizprosna. Čas je kategorija, ki v temeljih določa naša življenja, zdi se, da še bistveno bolj kot denar. Danes večina svetovnega prebivalstva za preživetje ne prodaja proizvodov svojega dela, ampak svoj čas, ki ga preživi pri delodajalcu. Večina storitev za današnje potrošnike se mora prilagajati diktatu skopo odmerjenega časa, ki ga imajo na voljo ponudniki, da prepričajo končne uporabnike. Zato imajo danes lepo prihodnost trgovine, kjer je mogoče nakupe opraviti hitro in preko spleta, zato se bohoti hitra in površinska komunikacija preko družabnih omrežij, od tod razcvet individualne rekreacije, ki je tudi časovno ekonomična.
Kronokracija – vladavina časa je v največji meri vladavina sedanjega časa, ki ceni le ta trenutek in popolnoma zaupa prihodnosti. Vse, kar diši po starem, je obsoletno. Nič, kar ni posvečeno s konkretno uporabnostjo v sedanjosti, nima nikakršne vrednosti. Zato je najboljša prijateljica kronokracije vedno korist, ki triumfira v času, v katerem se humanistične znanosti in umetnosti prikazuje kot neuporabne in nekoristne. Druga zagata kronokracije pa se skriva v njenem odnosu do prihodnosti. Pomislimo samo na kreditni sistem, v katerem moderni človek za sedanje udobje zlahka proda svobodo svoje prihodnosti in na to, da smer razvoja človeštva pravzaprav diktirajo koristi tehnološkega razvoja, namesto da bi bilo izhodišče za razvoj tehnologij dolgoročna korist človeštva in njegovega sobivanja z naravo.
STRAH PRED PRIHODNOSTJO
Stari Grki so gledali v prihodnost z drugačnimi očmi kakor mi, saj časa niso dojemali linearno, ampak so verjeli v ciklično kroženje obdobij, po katerem se stvari po nekem času vrnejo na svoje prvotno mesto. Antični jeziki prav tako niso poznali izrazov, ki so v besednjaku modernega človeka na meniju vsak dan: razvoj, napredek, kriza ipd. Miselnost o kontinuiranem razvoju in napredku ter o vsemogočnosti človeka, ki si lahko podredi vso naravo in spreminja svet, je bila stari dobi povsem tuja in je tipični proizvod novega veka. Od odkritja atomskega orožja dalje pa človek živi v geološki dobi antropocena, v kateri ni odgovoren le zase, ampak za cel svet.
Z naraščajočo negotovostjo razvoja človeštva in stabilnosti našega ekosistema je povezan tudi strah pred bližnjo in daljno prihodnostjo. Morda ga je še najlepše, čeprav v svojem radikalnem slogu, izrazil romunsko-francoski filozof Emile Cioran, ko je v delu, povedno poimenovanemO nevšečnosti biti rojen, že leta 1973 zapisal, da je njegova vizija prihodnosti tako jasna, da bi otroke, če bi jih imel, takoj zadavil. Kako zelo malo je cenil pojav človeške vrste na Zemlji, je razvidno iz naslednjih njegovih besed: »Kakšna sreča, če bi lahko človek vegetiral kot kaka saprofitska bakterija ali še bolje kot kaka ameba iz mezozoika, ki je popolnoma ravnodušna do svojega okolja. V neki protoplazmi ali nižji vrsti je več lepote kot v vseh življenjskih filozofijah. Kako bi hotel biti rastlina – pa četudi bi moral bedeti nad svojim iztrebkom.«
Na tej točki se je zelo težko izogniti paralelam s koronavirusom, ki je bistveno posegel v naša vsakdanja življenja, še najbolj zaradi strahu pred prihodnostjo. Strah pred posledicami neznane bolezni, ne pa bolezen sama, je prvikrat v moderni dobi zaustavil delovanje celotnih držav. Nemoč človeka je prvič po daljšem času, morda prvič po pandemiji španske gripe ob koncu prve svetovne vojne, streznila človeštvo in ga naredila majhnega ter nebogljenega. Verjamem, da bi bila lahko to koristna lekcija predvsem za tiste, ki slepo verjamejo v absolutno premoč človeka nad naravo. Takšni najraje od vseh pozabljajo, da človek s svojim ravnanjem ne more uničiti sveta, v katerem živi, ampak lahko uniči predvsem človeštvo. Narava bo, čeprav sprva poražena, iz dvoboja s človekom na koncu gotovo izšla kot zmagovalka in preživela z zadovoljstvom, da se je znebila egoističnega uničevalca.
HARMONIJA MED VČERAJ, DANES IN JUTRI?
Izkrivljeni pogledi na preteklost, kamor lahko štejemo idealizacijo zgodovine, poskus njenega nadzora ter zlorabe, omalovaževanje preteklosti, nato neizprosni pragmatizem častilcev življenja tukaj in sedajter iracionalni strah pred prihodnostjo so, kot smo videli zgoraj, samo nekateri izmed problemov s seznama napačnega razumevanja časa. Tovrstno dojemanje časa je zanesljiv generator nejasnosti in nesporazumov v najboljšem ter razhajanj in konfliktov v najslabšem primeru.
Poznavanje preteklosti je vrednota in bogastvo že samo po sebi. S pravimi spoznanji iz zgodovine lahko sprejemamo boljše rešitve in odločitve tudi za prihodnost. Lahko postanemo dobri učenci učiteljice zgodovine. Naše bivanje je potrebno stalno plemenititi s preteklostjo in z njo vzpostavljati povezavo. S spoštovanjem tradicije, ne pa z njeno glorifikacijo, lahko bogatimo svoja življenja in svojo kulturo. Spominjajmo se dosežkov številnih generacij, ki so tlakovale poti, po katerih stopamo danes sami. Marsikaj, kar izhaja iz daljne preteklosti, je še danes konkretno uporabno. Knjiga, eden izmed izumov antičnega sveta, bo ostala med nami in preživela, saj je očitno ne more nadomestiti nobena tehnologija. Razvoj pa bo šel seveda naprej svojo pot in tega ne bo moč nikoli zaustaviti. Upajmo le, da prihodnost ne pozabi povsem na preteklost, na svojo dobro učiteljico.
