Rast praznuje 30 let

NAJ RASTE RAST!

Fotografije: Boštjan Pucelj

Z besedno zvezo »Naj raste RAST!« je prvi odgovorni urednik revije Rast, Jože Škufca, poimenoval uvodnik prve številke prvega letnika leta 1990. Leta 1988 je trebanjska revija Samorastniška beseda napovedala, da bo prenehala izhajati in da bo ustanovljena nova revija s pokrajinskim obsegom, »katere namen je bil, da odpravi tovrstno revijalno neporaslost širše Dolenjske oziroma, da omogoči rast dolenjski misli in besedi in tako postane pričevalka o utripu dolenjskega duha« (Gregorčič, Rast, letnik XXIII, št. 5-6). Za odgovornega urednika Rasti je bil predlagan Jože Škufca, ki revije ni samo vodil osem let, temveč je ostal njen zvest sodelavec vse do svoje smrti leta 2012. Ime Rast je Severin Šali izpeljal iz SamoRASTniške besede, medtem ko je Škufca določil vsebinsko oznako -»revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja«. Franci Šali in Nataša Petrov sta napravila spisek potencialnih sodelavcev, Tiskarna Novo mesto – Dolenjska založba, ki jo je takrat vodil Janez Slapnik, pa je poskrbela za finančno pokritost prve številke. Po besedah Škufce (Rast, letnik X, št. 1), »[b]ilo je veliko volje, hotenj in iskanj«, zaradi česar so s skupnimi močmi, tako uredniki in sodelavci kot člani sveta revije, na čelu s predsednikom Stanetom Pečkom tudi uspeli. 

Prva leta Rasti so bila zasenčena z osamosvojitvijo Slovenije, kar je vplivalo na obstoj revije in njeno kvalitetno rast, zlasti ker se je znašla v »pravi gmotni revščini« (Škufca, Rast, letnik II, št. 3). Kaj pa je tebe treba bilo je vprašanje, ki se je samo porajalo, ker prostovoljno delo urednikov in mizerni honorarji niso bili vzdržni. To je bil eden glavnih razlogov, zakaj je Škufca v uvodnikih pozival k finančni podpori, želel pa si je tudi vključevanja mladih in drugih zainteresiranih za ustvarjanje Rasti. Res je, da so obstajali časi, ko se je zdelo, da si je revija finančno opomogla s pomočjo uradnih organov in sponzorjev, vendar nikoli dokončno, kar velja tudi za danes. Neizpodbitna želja je vedno bila, da bi se Rast vzdrževala predvsem s pomočjo bralcev oziroma naročnikov, glede na to, da bi revijo vsako gospodinjstvo Dolenjske, Bele krajine in Posavja moralo imeti, ker dejansko predstavlja spričevalo tega prostora. Vendar tedanjih 600 naročnikov v prvem letu revije, danes pa precej manj, ni niti blizu dovolj za obstoj, kaj šele kvalitetno rast Rasti. 

Razvoj Rasti bi lahko razdelili na tri obdobja: otroštvo, najstništvo in odraslost. 

Otroštvo 

Prva štiri leta se je Rast razvijala pod okriljem Tiskarne Novo mesto – Dolenjska založba, katere urednik Franci Šali je za revijo zbral knjižne novosti Dolenjske založbe, kar se je sčasoma, v »najstništvu« revije, spremenilo v knjižne in glasbene novosti vseh založb in samozaložb širše Dolenjske, ne le s strani Šalija, ampak tudi številnih sodelavcev Rasti. Skupaj z drugimi kolegi je Šali ustvaril temelj za rubriko »Družbena vprašanja«. Odpirali so teme, kot so: slovenska državnost, meščanska demokracija, družbeni podsistemi, regionalne in nacionalne primerjave itd. (Šali, Rast, letnik III, št. 1-2). Janez Gabrijelčič, idejni oče rubrike »Rastoča knjiga«, »v kateri naj bi čim več […] strokovnjakov prikazalo svoja razmišljanja, zamisli in napotke za boljšo prihodnost Dolenjske, Bele Krajine in širše Slovenije« (Gabrijelčič, Rast, letnik III, št. 1-2), je s svojo rubriko dopolnjeval »Družbena vprašanja«. Gabrijelčičeva ideja je ob prehodu v novo tisočletje celo vplivala na nastanek nacionalnega društva Rastoča knjiga, ki udejanja arhitekturne stvaritve, ponazarjajoči dosedanji razvoj in identiteto Slovencev kot stalno učeče se družbe, zaradi česar je junija 2019 prejel visoko državno priznanje[1].

Na začetku vsake Rasti so bili objavljeni literarni prispevki, ki jih je izbiral Ivan Gregorčič, urednik za literaturo, sodelavec z najdaljšo uredniško dobo v reviji, od prve številke pa do leta 2016, ko se je strukturna identiteta Rasti spremenila – mar ni tako z vsako odraslostjo? Literatura je dobila svoj prostor v zadnjem delu revije. V prvih letih rasti Rasti je prevladovala lirika, pripovednikov je bilo bistveno manj, medtem ko so bila dramska besedila redkost. S časom se je ta trend spreminjal in v Rasti se je objavljalo vse več proze in dramskih besedil, svoje mesto so dobili tudi prevodi različnih tujih avtorjev in aforizmi. 

Naloga »Kulture« v Rasti je bila dvojna, in sicer »da deluje kot pričevalec in učvrščevalec identitete ter s tem postane generator nove ustvarjalnosti« (Markelj, Rast, letnik III, št. 1-2), kar se je dodatno dosegalo z rubriko »Odmevi in odzivi«. Z rubrikama je kultura postopno dejansko postala kapital, kot jo je leta 2011 poimenoval tedanji odgovorni urednik Rasti Rasto Božič (Rast, letnik XXII, št. 4).  

Tako je Rast naredila svoje prve korake, še vedno negotova pri hoji, vendar prepričana v svoj cilj, da bo hodila. V svojem poslanstvu je postavila trdne temelje in je bila jasna, kaj predstavlja – revijo za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, ravno v tem vrstnem redu. Z likovno podobo, ki jo je vse do smrti leta 2003 urejal Lucijan Reščič, je zagotovila predstavitev vizualne identitete širšega dolenjskega okolja, predstavljajoč posameznike zlasti iz lokalnega sveta slikarstva (npr. Branko Suhy), kiparstva (npr. Stane Jarm), grafike (npr. Nataša Mirtič), fotografije (npr. Borut Peterlin). Predstavitev in portretiranje je potekalo tudi s pomočjo intervjujev, zelo priljubljene tehnike v Rasti, ki se je ohranila vse do danes. 

Iz časa »otroštva« je pomembo omeniti, da je leta 1994 izšla prva izredna številka Rasti, in sicer o Jožetu Gregoriču, ki sta jo uredila odgovorni urednik Jože Škufca in umetnostna zgodovinarka Marinka Dražumerič. Gre za številko, ki je predstavljala temelj za prihodnje tematske številke, ki sicer niso izhajale samostojno kot številka o Gregoriču, temveč kot redne tematske številke. Karel Bačer je istega leta dobil priložnost, da v Rasti objavlja gradivo za Dolenjski biografski leksikon, ki ga je pred tem objavljal v Dolenjskih razgledih, v literarnokulturni prilogi Dolenjskega lista. Na ta način je Rast postala prostor, v katerem je Bačer dokončal Dolenjski biografski leksikon, kar se je zgodilo sredi leta 2001, in se skupaj z revijo vpisal v kulturni zemljevid Slovenije. 

Najstništvo

Leta 1995 se je Rast poslovila od dotedanje izdajateljice, od Tiskarne Novo mesto oziroma njene Dolenjske založbe. Revija je za naslednjih enajst let šla pod streho Mestne občine Novo mesto, ki je imela odgovorno koordinativno vlogo za širšo Dolenjsko. S tem je revija dobila »domicilno zatočišče za svoj gmotni obstoj in razvoj« (Škufca, Rast, letnik VI, št. 3-4). To so bili časi dinamičnih sprememb ne le izdajateljic, temveč tudi urednikov, kar dejansko spominja na najstniško obdobje iskanja in raziskovanja, ki sta neizogibna na poti v »odraslost«. 

Sredi leta 1997 je dotedanjega odgovornega urednika Rasti Jožeta Škufco zamenjal dotedanji urednik »Kulture« Milan Markelj, ki je ostal na poziciji odgovornega urednika vse do leta 2008. Potem je na mesto odgovorne urednice prišla Barica Smole, ki je pred tem urednikovala »Odmeve in odzive«, bila pa je tudi zelo dejavna pri literarnem ustvarjanju in prevajanju kot tudi pisanju o kulturi in družbenih vprašanjih. Leta 2010 je mesto odgovornega urednika zasedel Rasto Božič, kjer ostane do leta 2016. To so časi, za katere tedanja namestnica odgovornega urednika Nataša Petrov pravi: »Če smo skraja iskali avtorje, lahko danes rečemo, da ti vse bolj iščejo stik z revijo« (Rast, letnik VIII, št. 1-2). In bilo je tako, ker je Rast postala ne le prepoznavna, temveč zaželena revija s svojo edinstvenostjo in kakovostjo.

V obdobju »najstništva« je Boris Golec v dvajsetih številkah Rasti pisal o dolenjskih mestih in trgih v srednjem veku, s tem je prispeval gradivo za historično topografijo. Borut Križ je večinoma poročal o Kapiteljski njivi in drugih arheoloških najdiščih Novega mesta in Dolenjske. Marinka Dražumerič se je ukvarjala z zgodovinskimi in konservatorskimi temami. Mitja Sadek je preučeval zapise na stavbah in spomenikih v Novem mestu. Mitja Simič pa je pisal o (grajskih in samostanskih) vrtovih in parkih na Dolenjskem. 

Osrednja nit revije so bile vsekakor tudi knjige in knjižnice. S svojim pisanjem izstopata Jadranka Matić Zupančič in Darja Peperko Golob, ki sta v Rast prispevali članke o znamenitih posameznikih, denimo Bogu Komelju, o aktivnosti knjižnic, zlasti knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, o knjižnih sejmih in knjigah, o literarnih prispevkih.

Umetnost in razstavni prostori, tako notranji (npr. Dolenjski, Posavski, Belokranjski muzej, galerija Simulaker) kot zunanji (npr. Forma Viva v Kostanjevici na Krki), so bili izpostavljeni v Rasti skozi ustvarjalce bodisi v obliki likovne podobe vsake posamične številke bodisi skozi besedila, ki so jih pripravljali številni sodelavci, kot so Goran Milovanović, Tatjana Pregl Kobe, Rudi Stopar kot povzetek dogodka, kritiko, refleksijo ali predstavitev. Likovni urednik Rasti je bil med letoma 2003 in 2016 Janko Orač. 

O družbenih vprašanjih so največ pisali Franci Šali (npr. o volitvah, socializmu, svobodi), Marjan Ravbar (npr. o regionalnem razvoju Posavja), Alenka Ilovar (npr. o zlorabi mita desetega brata), Marko Koščak (npr. o ekoturizmu), Joža Miklič (npr. o forumu odličnosti in mojstrstva). 

Nepogrešljiv del Rasti so bili tudi ves čas portreti posameznikov, ki so zaznamovali naš prostor in revijo. Predstavljeno je bilo življenje in delo Mirana Jarca, Pavla Golie, Leona Štuklja, Otona Župančiča, Janeza Trdine, Milana Puglja, Toneta Kneza, Stanka Vurnika, Antona Podbevška, Jožeta Škufce, Severina Šalija, Toneta Pavčka, Lucijana Reščiča in še bi lahko naštevali.

Tako je Rast postala pričevalec aktualnega in spominsko mesto zgodovinskega časa širše Dolenjske. Postala je arhiv »Kronike« dogajanja, ki sta jo vodila Peter Štefančič in Lidija (Murn) Markelj skoraj dvajset let. Rast je metaforično predstavljala internet današnjega časa, z njo se je spoznavalo prostor skozi literaturo, glasbo, film, slikarstvo, grafiko, fotografijo, zgodovino, arheologijo, arhitekturo, ekonomijo kot tudi probleme in kritiko. 

Odraslost

Od leta 2016 revija izhaja v soizdajateljstvu Mestne občine Novo mesto (občine soizdajateljice so še: Črnomelj, Dolenjske Toplice, Metlika, Mirna Peč, Mokronog-Trebelno, Semič, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Trebnje in Žužemberk – večina jih je bila že prej vključena v rast Rasti) in Založbe Goga. Gre za leta, ki bi jih lahko okarakterizirali kot »odraslost«, saj je razvidna konciznost v temah in odločnost v spremembi strukture Rasti – kultura in družbena vprašanja obsegata prvi dve tretjini revije, literatura pa je v zadnji. 

Odgovorni urednik Rasti v obdobju »odraslosti« je Mitja Ličen, izvršni uredniki pa se menjajo. Leta 2016 sta bila Igor Vidmar in Tadej Golob. Leta 2017 so izšle tri številke Rasti, prvo je uredila Eva Vrbnjak, drugo Matjaž Štih, tretjo pa Kaja Cvelbar, ki je izvršna urednica vse do danes.

V zadnjih štirih letih so značilne predvsem tematsko oblikovane številke, ki ponujajo nekaj novega, sodobnega, hkrati pa se nadovezujejo na nekaj starega, o čemer je že pisano v Rasti. Zadnje teme, ki so dobile svoj prostor reviji, so vizualna umetnost, Romi, ženske v družbi in umetnosti, reka Krka, glasba, društva, prenove v arhitekturi, film, vino in knjiga. Nad številkami pa so bdeli Igor Vidmar, Matjaž Štih, Anja Rebolj, Marina Katalenić, Natalija Zanoški in Andreja Kopač.

Za nastanek in razvoj Rasti gredo zasluge številnim sodelavcem, od katerih je v kratkem besedilu omenjena le peščica. Posebna zahvala gre še Tonetu Hrovatu, Franciju Pipanu, Petru Kapšu, Tomažu Konciliji, Ani Murn, Alfonzu Šterbencu, Dariji Jakše, Danilu Breščaku, Dragici Breščak, Jelki Ciglenečki, Iztoku Hotku, Jedrt Ježu Furlanu, Juriju Kocuvanu, Nataliji Petakovič, Boštjanu Puclju in predsednikom sveta revije: Janezu Slapniku, Robertu Judežu, Staši Vovk, Slavku Gegiču in Klavdiji Kotar.

Naj še naprej nam raste RAST!


[1]Rastoča knjiga spletna stran: http://rastocaknjiga.si/?p=drustvo-rastoca-knjiga.html