Kvantni čolnar pa pluje naprej

Sila spomina novomeške pomladi

Fotografije: Boštjan Pucelj

I. Predzgodba

Medtem ko se je manifestacija novomeška pomlad leta 1920 že dodobra zasidrala v osišče slovenske avantgardne umetnosti, pa »izvirni« prostor njenega nastanka ni ovekovečen na način, kot bi moral biti. V nekdanjem novomeškem hotelu Kandija, ki je bil po predvojnih lastnikih imenovan Windischer hotel, je bila v njegovem nekdanjem salonu 26. septembra 1920 pod pokroviteljstvom slikarja Riharda Jakopiča odprta 1. pokrajinska umetniška razstava, kjer so svoja dela razstavljali mladi novomeški umetniki, ki so izhajali iz Kluba dolenjskih višješolcev: Božidar Jakac, Ivan Čargo, Zdenko Skalicky, Marjan Mušič in drugi. Na razstavo danes spominja zgolj drobna plošča na desni strani fasade, postavljena leta 1990. Izpred hotela je namreč »krenila« manifestacija, ki jo je zaokrožil koncert Marija Kogoja na gradiču Kamen in literarni večer v Sokolskem domu, kjer sta nastopila literata Miran Jarc in Anton Podbevšek. Vse manifestacije so se dober mesec kasneje zgodile tudi v Ljubljani, in čeprav je bila jesen, so znane kot novomeška pomlad, ki »velja za začetek duhovnega in kulturnega preroda slovenske umetnosti in ki je bila v sočasju z dogodki po Evropi, ki so uvajali avantgardo, in predstavlja izhodišče za nadaljnji razvoj avantgardistične in modernistične literature in umetnosti«, kakor ob 100. obletnici manifestacije zapiše novomeška avtorica Doris Bubnjič.

II. Resničnost 

Gonilne sile takratnih dogajanj so bile evidentno Jakac, Jarc in Podbevšek – in predvsem slednji je z zavračanjem stare umetnosti največ vplival na svoje vrstnike, predvsem na mladega Srečka Kosovela, ki pa je deloval izven novomeškega dogajanja. To pomeni, da je novomeška pomlad dogodkovno ekskalirala čez svoje performativno jedro, medtem ko ima poleg kipov umetnikov v določenih kulturnih ustanovah tudi svoje »stavbno« obeležje: v Knjižnici Mirana Jarca, Jakčevem domu in Anton Podbevšek Teatru. Kljub odmevni obeležitvi dogodka leta 2020 pa sta v tej »zgodbi« še vedno dve veliki luknji: samevanje in propadanje hotela Kandija – kljub enkratni intervenciji fotografske razstave – in pa neizkoriščeni umetniški imperativ celih generacij novomeških umetnikov, ob čemer je duh te pomladi razpršen, medtem ko je možnost (konstantnega) delovanja v Novem mestu praktično nemogoča. Ob tem naj izpostavim morda malo manj izpostavljeno izjemo. Delovanje novomeškega pesnika in pisatelja Sama Dražumeriča je ravno v duhu »sile spomina« avantgardnih umetniških postopkov, zaradi katerih ni bila umetnost nikoli več enaka kot pred tem, sprožilo zanimivo iniciativo, začenši s Srečkom Kosovelom, in jo razpršilo med mlade. Svojo pesniško-prebudniško iniciativo je poimenoval Lepljenka in živi še danes, medtem ko je njegova zadnja pesniška zbirka Kvantni čolnar, ki deluje tudi kot njegov kosovelovski »siže«, svoje interpretativno obeležje doživela ravno v razpadajočem hotelu Kandija, ki je bil takrat začasno vzpostavljen kot prostor performativne umetnosti. Samu Dražumeriču smo v ta namen zastavili nekaj vprašanj, ki še najbolje orišejo njegovo iniciativo, kot tudi spodbudijo k premisleku ob kritiki novomeškega kulturnega prostora danes.

III. Delovanje na podlagi zgodbe in resničnosti

Ali lahko pojasniš, kaj je in od kod je prišla iniciativa za Lepljenke, od kdaj projekt poteka, koliko mladih je bilo vključenih in kakšen je tvoj pogled na projekt?

Že v poznih osemdesetih sem si ob prebiranju Kosovelovih Integralov često zastavljal vprašanja o lepljenkah in konsih. Kot mladega bralca me je predvsem vznemirjala nedorečenost Ocvirkovih raziskovanj Srečkove zapuščine. Že v začetku devetdesetih sem se lotil izdelave prvih lepljenk, katerih fotografije lahko zasledite v pesniški zbirki Črna mačka in keltski metulji (originali so žal izgubljeni). Sledilo je daljše obdobje, ko sem lepljenke potisnil na stran, a sem še vedno veliko razmišljanj posvečal tej posebni pesniški zvrsti. Okoli leta 2010 sem se ponovno lotil izdelave novih lepljenk. Z ilustratorjem Petrom Škerljem sva o lepljenkah imela nekaj vročih, a konstruktivnih pogovorov. Iz teh pogovorov je vzniknila ideja, da bi lepljenke lahko predstavila dijakom tretjih letnikov gimnazij (op. Srečka Kosovela v gimnaziji obravnavajo v tretjem letniku) in jih z usmerjenim predavanjem vodila k izdelavi lepljenk. Mladi so se izkazali kot odlična ciljna skupina, ker so njihove misli zelo hitre, v njih še vedno tli plamen neukročenosti in želja po spoznavanju neznanih, skritih in neodkritih svetov. Tako smo obiskali kar nekaj slovenskih in tujih gimnazij. V projektu je sodelovalo blizu 500 dijakov. Izbrane lepljenke smo uvrstili v knjigo z naslovom Potujoči labod, Lepljenka 2015–2018.

Zakaj si se odločil, da k projektu privabiš predvsem mlade? In kakšni so bili odzivi?

V eni izmed lepljenk mladi avtorji pravijo:

Vse je na nas!

Srce utripa v mladini.

Eno življenje, ena priložnost!

Mladi so prihodnja plast intelektualne družbe, zato je še kako pomembno, da njihovemu razmišljanju damo širino, moč. Kosovelovo dinamično moč! Ta, ki jim bo v prid pri graditvi pravičnejše, predvsem pa strpnejše družbe. Na delavnicah je sodelovalo blizu 500 gimnazijcev iz trinajstih slovenskih in tujih gimnazij. Ustvarjanje lepljenk spodbuja h kolektivnemu delu, razmišljanju o problemih časa, razčlenjevanju težav, ki se dotikajo mladih.

Kakšni so načrti in strategije za prihodnost oziroma za vnaprejšnje povezovanje?

Na povabilo Občine Sežana bomo s projektom Lepljenka za mlade nadaljevali tudi med jubilejnima letoma 2024 in 2026. Močno upam, da bo država slednje omenjeno leto proglasila za t. i. Kosovelovo leto. V sodelovanju z mrežo Javnega sklada za kulturne dejavnosti nadaljujemo z delavnicami izdelave lepljenk z dijaki slovenskih gimnazij, pri čemer bodo sodelovale tudi gimnazije iz Italije, Avstrije, Bosne in Hercegovine itd.

Kako ocenjuješ oziroma vidiš akcijo v nekdanjem hotelu Kandija, ki je bila izvedena v lanskem letu, in  izpred katerega je leta 1920 “zakorakala” novomeška pomlad?

Kljub precej natrpanemu urniku s predavanji sem v vmesnem času uspel izdelati dovolj svojih lepljenk, da sem leta 2021 izdal knjigo z naslovom Kvantni čolnar. V njej je nekaj čez trideset lepljenk in če se ne motim, je to prva knjiga lepljenk v Sloveniji. V knjigi je tudi izjemna spremna beseda režiserja in ravnatelja Anton Podbevšek Teatra Matjaža Bergerja, ki bralcu poda temeljne usmeritve za branje tako nekonvencionalnih besedil oziroma pesmi. Za promocijo zbirke Kvantni čolnar smo izbrali stavbo (s pomočjo Umetniškega kolektiva Strelci) nekdanjega hotela Kandija, kar lahko štejemo kot svojevrsten poklon novomeški pomladi in slovenski avantgardi. Sama predstavitev je bila svojevrstna, izjemna zasedba mladih, nadobudnih nastopajočih. Mislim, da so bili konstativi oz. stimuli oz. DRAŽ-i (op. M. Berger) vešče predstavljeni mnogoštevilni publiki. Je pa bila sama predstavitev stimulov precej zahtevna predvsem s tehničnega vidika. Upam, da je zbirka izšla v pravem trenutku, ker so bili ljudje v tistem trenutku zelo obremenjeni z »ukrepi«, vezanimi na pandemijo. Mislim, da so stimuli marsikomu olajšali bivanje med zatohlostjo mask in prepovedmi gibanja. Ravno tako pa konstativi ne iščejo »klasične« oziroma statične predstavitve, ampak sledijo Kosovelovi tezi, naj se v umetniškem (literarnem) delu vsebina izrazi skozi obliko (vsebina = oblika!) in naj bo pogojena z rastjo (besede se širijo v prostor!). Obenem naj poudarim, da je avantgardno dogajanje v Novem mestu pred stotimi leti za zaspano provincialno gnezdo vsekakor pomenilo dolgo iskani dogodek. Ali zgolj prehodni dogodek, ki so ga meščani hitro pozabili in pometli pod preprogo? Človek nehote dobi vtis, da Novomeščani niso ravno navdušeni nad umetniško delujočimi sokrajani.

V čem torej –  v primeru Novega mesta – vseeno vidiš pomlad? V tem si zelo kritičen.

Zdi se, da v Novem mestu prevladujejo individualni interesi brez kolektivnega podstata. Nekatere institucije v Novem mestu dobesedno ignorirajo umetnike iz domačega okolja. Včasih človek dobi občutek, da sta v Novem mestu glavni gonili dogajanja zavidanje in črtenje vsakršne drugačnosti. Namesto da bi utrjevali ugled metropole avantgarde na Slovenskem, se raje predajamo vsakdanjosti provincialne metropole, ki je že davno izgubila provinco. Upam, da bodo nove generacije uspele prevetriti zatohlost mesta in mu vsaj na umetniškem nivoju dvignile ugled. Ne smem pozabiti na fantastično gledališče, ki se je poimenovalo v Anton Podbevšek Teater. Ta stavba je v letih svojega delovanja postala zatočišče drugačnosti in drugačnih. Dvorana novomeške pomladi je tako imenski kot dogajalni poklon prav tej pomladi. Kadar se odpravim v mesto, me že z daljave s pročelja gledališča pozdravi motiv bombe, ki me vsakič znova spomni na pomlad 1920 in človeka, ki je metal bombe v zatohlost prostora in časa. Drugače bi se mesto lahkotno poimenovalo Goga – sinonim zatohlosti, sprevrženosti in obupne statike. Srečko Kosovel je Pesnik, ki vedno znova navduši z dinamiko, študioznostjo, refleksijami, razmišljanji in težko ulovljivo poezijo. Izjemno veselje je povzročil profesor Janez Vrečko, ko je leta 2011 izdal monografijo o Kosovelu. Profesor z izjemno lucidnostjo in tenkočutnostjo razgalja Srečkovo delo in življenje. Vrečkova dognanja in odstiranja so prevetrila ocvirkovski pogled na slovenskega avantgardnega prvaka. Kvantni čolnar je verjetno našel mesto na kakšni knjižni polici. Mogoče, tu in tam, kdo pogleda v knjigo in se čudi drugačnosti besedil. Ali pobere kakšno drobtinico in jo dolgo žveči za plotom ustnic. Novi stimulusi nastajajo in čakajo na trenutek, ko se bodo razširili v prostor.       

IV. Namesto  Epiloga – Prolog

Premierna predstavitev Kvantnega čolnarja v pozabljenem, a za umetniške dogodke še vedno (z vsemi tehničnimi napori) deloma funkcionalnem hotelu Kandija se je zgodila 12. novembra 2021. Prvo ponovitev je doživela na Ta veseli dan kulture 4. decembra 2021 v prostoru Art Caffeja v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu, prvo slovensko gostovanje 9. decembra 2021, v Centru Tomaža Šalamuna (in je bil zaradi velikega zanimanja prestavljen v večji prostor) v okvirih JSKD Ljubljana, prvo mednarodno gostovanje pa 1. marca 2022 v Narodno univerzitetni knjižnici Banja Luka. Nastopili so: dramski igralec Voranc Boh, mladi novomeški interpreti Amika Zoja Jelič, Kal Kotar Dražumerič, Lovro Mirtić, Maja Tomić, Lana Traven ter plesalki Veronika Valdes in Anamarija Bagarić ter avtor Samo Dražumerič. Kandija kot »mesto iniciacije« naj bi bilo izvorno italijansko ime grškega otoka Krete in njegovega glavnega mesta Herakliona. Na vprašanje, kako je ime »prečkalo« skoraj 2000 kilometrov in se usidralo v prestolnici Dolenjske, kot izpostavlja Doris Bubnjič, ne vemo odgovora. Je pa ostalo strateško mesto Kandija – kot mesto mnogih začetkov, za katere lahko zgolj upamo in verjamemo, da niso konci

Dodatni vir: Bubnjič, Doris: Umetnostnozgodovinski pogled na Kandijo, 5. marec 2020, časopis Mestnik, dosegljivo na: https://mestnik.si/umetnostnozgodovinski-pogled-na-kandijo/, najdeno dne 20. 11. 2023.