Režiser Rok Biček: Filmska kuharica je zanimiva knjiga

Fotografije: Boštjan Pucelj

Če bi bili pomembni življenjski dogodki bolj zvesti matematičnim pravilom, bi režiser Rok Biček prihodnje leto dočakal svoj tretji veliki film. Pa ga, kot kaže, ne bo. Pa ne da se mu ne bi ponudila priložnost. Dobil jo je, a se je, zdaj, ko je že na pol poti, zapletlo. Kdaj bo luč sveta oziroma natančneje kinodvoran zagledal njegov novi celovečerec, je, tako kot je vedno pri filmu, odvisno od številnih dejavnikov. Najpomembnejši med njimi pa je denar. 

Film je kolektivna umetnost, ki vključuje ogromno ljudi, ki jih je treba seveda plačati. Zato je to ena najdražjih umetnosti. Predračun za njegov tretji celovečerni film, Črna mati zemla, ki nastaja po romanu Kristiana Novaka, je ocenjen na dobra dva milijona evrov, kar je za slovenske razmere precej veliko. Začelo se je obetavno, dobili so več kot pol milijona na Hrvaškem, iz različnih evropskih skladov pa še dodatnih sto tisoč evrov. Zapletlo se je tam, kjer je mladi filmski režiser iz Meniške vasi pri Dolenjskih Toplicah najmanj pričakoval – v Sloveniji. »Brez izdatne pomoči Slovenije, ne nazadnje gre za slovenski film, in podpore mednarodnih partnerjev tega ne moremo narediti. Podporo smo dobili tudi v Avstriji. Ta projekt pripravljamo že tri leta in pol in prišli smo že precej daleč, a neposrednih priprav na snemanje se ne moremo lotiti, dokler nimamo zaprte finančne konstrukcije,« Rok Biček pripoveduje o negotovi usodi filma, ki bi moral, če bo šel po poti že omenjene Novakove knjige in gledališke predstave, ki je bila narejena po knjigi, pritegniti veliko pozornosti tudi na mednarodni filmski sceni.

Slovenska država očitno ne prepoznava filma kot panoge v kulturi, ki bi jo veljalo izdatneje podpreti. Narejenih je bilo veliko študij, eno takih je lani naredil tudi Deloitte, v katerih je na konkretnih izračunih dokazano, da se vsak vložen evro, ki ga država kot subvencijo vloži v film, povrne z multiplikativnim učinkom 1,5. Pomenljiv je tudi podatek, da na deset neposredno zaposlenih v filmskem sektorju pride še skoraj toliko zaposlenih v realnem gospodarskem sektorju, povezanih s filmom. Velika večina evropskih držav je prepoznala filmsko umetnost kot pomembno gospodarsko panogo. Tako tudi tuje produkcije, ki pridejo snemat filme v Slovenijo, k nam prinašajo tuj kapital. »Vendar brez vložka države v lastno filmsko produkcijo do tega ne bo prišlo. Zanimivo je, da so v zadnjem letu Šarčeve vlade na odboru za kulturo soglasno vsi poslanci sprejeli sklep, da je treba do leta 2021 postopoma zvišati sredstva za film s trenutnih štiri na enajst milijonov evrov, vendar do kakršnegakoli  zvišanja ni prišlo. Tudi pred epidemijo, ko je bil sprejet rekorden proračun, je bil ta sklep pozabljen oziroma se ni udejanjil brez kakršnekoli utemeljitve,« zaskrbljujoče niza podatke Rok Biček.

Vendar se ne želi pogovarjati o denarju, raje govori o svojih načrtih. Pravi, da filmarji ves čas tarnajo, da ni denarja, ki ga sicer res ni, a vse skupaj nima nobenega učinka. Pa vendar je prav denar tisto, kar ustavlja njegov zadnji veliki projekt, snemanje filma Črna mati zemla. Da bi olajšal delo pri pisanju scenarija, ki je nastajal v sodelovanju z avtorjem istoimenskega romana Kristianom Novakom, se je celo preselil v Zagreb. Najprej je to preselitev načrtoval le za krajši čas, a zdaj v hrvaški prestolnici živi že dve leti, saj je tam našel ugodno okolje za ustvarjanje, ne načrtuje pa, da bi tam tudi ostal.

Film Črna mati zemla bo koprodukcijski film, posnet s slovenskim, hrvaškim in avstrijskim pa morda tudi nemškim in francoskim denarjem. Posnet bo v narečju, ki ga govorijo ljudje ob Muri. Novak je knjigo napisal v medžimurskem narečju, ki ga je v imenitnem slovenskem prevodu Đurđe Strsoglavec zamenjala prekmurščina. Zgodba se dogaja v Medžimurju, zato bo jezik medžimurski, čeprav bo med igralci tudi nekaj Prekmurcev. Med nastopajočimi bo veliko naturščikov, brez katerih Bičkovi filmi pač ne morejo biti. Ta recept se je dobro izkazal pri kratkem filmu, ki so ga posneli pred kratkim in obsega eno zgodbo iz romana Črna mati zemla, kar je bil neke vrste test za igralce.

»Ker gre za izjemen preplet tako likov in njihovih zgodb kot tudi krajev dogajanja oziroma snemanja, je najbolje, da bo to koprodukcija, v kateri bosta Slovenija in Hrvaška sodelovali v enakih deležih, kar se bo zgodilo prvič. To bo omogočilo tudi nekoliko višji proračun, brez katerega se tega filma ne da posneti. V njem nastopajo otroci, kar precej podaljša čas snemanja, saj se z otroki ne da delati tako intenzivno kot z odraslimi igralci, ki so lahko dalj časa zbrani. Gre tudi za zgodovinski film, čeprav se zgodba dogaja konec osemdesetih let, a to zahteva kostumografijo in rekvizite iz tistega časa. Poleg tega se zgodba dogaja v vseh letnih časih, tako da bo moralo biti snemanje raztegnjeno skozi celo leto,« o svojem celovečernem filmu pripoveduje Rok Biček.

Novakov roman Črna mati zemla, ki je iz avtorja naredil pravo literarno zvezdo, pa ni bil uspešnica le na Hrvaškem, ampak požanje veliko pozornosti kjerkoli izide, med drugim je angleški prevod založil Amazon, kar predstavlja ugoden teren tudi za prodor filma na mednarodno filmsko sceno. 

Na vprašanje, če bo po uspešnosti na Festivalu slovenskega filma in dobljenih vesnah sledil Razrednemu sovražniku in Družini, pa Rok Biček pravi, da je Portorož sicer zanimiv festival, ker je slovenski, vendar vesne nimajo nobene teže: »Vesne so razvrednotene zaradi zgodovine festivala, načina izbora in podeljevanja, vsega tega slovenskega mešetarjenja z nagradami in teženj po neki politični korektnosti, da se ne bi kdo komu zameril, da bomo vsi nekaj dobili. Tako so se velikokrat na Festivalu slovenskega filma podeljevale nagrade, zato so te za moje pojme precej razvrednotene. Poleg tega nimajo nobene mednarodne teže. Vse kar vesne prinesejo, so razprtije in škandali v tem malem peskovniku, ki se imenuje slovenski film. Ne zgodi se, da se nekdo ne bi počutil oškodovanega, prezrtega, spregledanega. Z vsako vesno izgubiš kakšnega prijatelja in dobiš en kup negativne energije.«

Rok Biček pa ima izkušnje tudi z druge strani, saj je bil leta 2014 in lani na Festivalu slovenskega filma tudi član žirije. »To je pa še hujša izkušnja. Če ne nahraniš vseh lačnih ust, si si podpisal smrtno obsodbo. Vendar sem kljub vsemu sledil načelu, da je treba nagraditi tisto, kar je dobro, kar je presežno in nagrad ne podeljevati kot nek socialni korektiv, češ, dajmo vsakemu nekaj, saj so trudili. Vsi se trudimo. Vendar, če se odločimo, da bomo nagrajevali odličnost, nagrajujmo odličnost. Na srečo sem imel obakrat, ko sem sodeloval v žiriji, v njej izjemne sodelavce, ki imajo podobne poglede na svet, tako da smo odločitve sprejemali soglasno, a so te obakrat močno razburkale filmsko srenjo, kar je zame samo še en dokaz, kako nezreli smo, da je to, da rečeš bobu bob, problem. Zanimivo pa je, da so filmi, ki smo jih takrat nagradili, pozneje dobivali tudi najvišje mednarodne nagrade na festivalih v tujini,« o najpomembnejšem filmskem festivalu v Sloveniji razmišlja Rok Biček.

Ko je Biček leta 2013 v Portorožu nastopil z Razrednim sovražnikom, se ni zgodilo, da bi nagrade delili po principu vsakemu nekaj. Film je osvojil ‘hat trick’, kar se zgodi zelo redko. Dobil je nagrado kritikov, nagrado občinstva in glavno nagrado žirije. Do sedaj je tak podvig, da so se vse tri med sabo neodvisne skupine odločevalcev o nagradi odločile enotno, uspel le še filmu Šelestenje leta 2002.  

Razredni sovražnik je film, ki sedem let po svoji premieri še živi. Nekatere srednje šole ga ves ta čas kar vsako leto zavrtijo svojim dijakom pa tudi Roka Bička še vedno vabijo na pogovore, ki sledijo ogledu filma. Na vprašanje, kakšen mora biti film, da ostane aktualen tudi po več letih ali celo desetletjih, Rok Biček pravi, da tega nihče ne ve. »Če bi tak recept obstajal in bi vedeli zanj, potem bi vsi delali take filme. Filmska kuharica je zanimiva knjiga. Ti se lahko držiš recepta do zadnje vejice, pa ti ne bo uspelo, kar si mislil, da bo. Pri filmu je treba vedno pustiti prostor improvizaciji in zaupati vesolju, da bo prineslo to, kar je za zgodbo najbolje, da bo iz sestavin, ki si jih dal v lonec, nastala najbolj okusna jed. Sestavine so zelo pomembna stvar. Ko delaš film, so tako kot pri kuhi najpomembnejše sestavine. Naša najpomembnejša in najbolj razvpita šefinja kuhinje, Ana Roš, svojo kuhinjo temelji na lokalnem okolju, vse sestavine poskuša dobiti v lokalnem okolju in iz tega, kar je domače, njeno, uporabi za svojo kreacijo. Tako je bilo tudi pri Razrednem sovražniku. Vse sestavine za zgodbo in film sem našel v lokalnem okolju vključno z nekaterimi igralci, kot so Špela Novak in njena starša, tudi sedanja ravnateljica novomeške gimnazije je igrala neko vlogo, nekatere profesorice so sodelovale kot statistke …« In pri filmu je tako kot pri kuhi poleg sestavin zelo pomemben ogenj, temperatura, pri kateri se vse skupaj kuha, to pa je režija in montaža.

Če ostanemo pri kuhinji, pa za drugi veliki Bičkov film velja, da je nastal brez recepta in brez vnaprej določenih sestavin, v loncu se je znašlo, kar je bilo trenutno pri roki. Gre seveda za najboljši film dvajsetega Festivala slovenskega filma, Družino, film, ki je poleg vesne za najboljši celovečerni film, prejel je tudi nagrado kritikov na Filmskem festivalu v Locarnu, bil nominiran za nagrado občinstva na Amsterdamskem mednarodnem festivalu dokumentarnega filma, bil najboljši vzhodnoevropski film na Festivalu DOK v Leipzigu ter najboljši dokumentarni film na Sarajevskem filmskem festivalu in Tržaškem filmskem festivalu. Ko se je lotil tega filma, si je sicer poskušal vizualizirati, kam se bo zgodba lahko razvila, da bi tako lahko predvidel, kaj naj sploh snema: »Vse to, kar sem predvideval, se ni zgodilo oziroma se je zgodilo nekaj drugega. Izkazalo se je, da je lahko življenje dosti bolj nepredvidljivo, kot si lahko mislimo. Ko sem začel s kamero spremljati Mateja, je bilo vse življenje pred njim, vse možnosti so bile odprte. Začrtal sem si tri smeri, v katere bi se lahko njegovo življenje razvijalo, in tem trem variantam sem prilagodil to, kar sem snemal. Ko se je nekaj zgodilo, sem spet predvidel tri smeri razvoja in tako naprej. Z leti je postajalo vse bolj očitno, da se bo zgodilo nekaj povsem drugega, kot sem predvideval. Pomembno je bilo, da sem se prepustil toku in nisem trmasto vztrajal na neki viziji, ki sem jo imel na začetku. Bil sem potrpežljiv sledilec oziroma sopotnik Matejevega življenja.«

Na »montažni mizi« se je tako znašlo ogromno posnetega materiala, iz katerega je bilo treba narediti film. Biček je film Družina montiral dve leti oziroma še precej dlje, saj je začel montirati sproti, ko se je zgodba še razvijala. Predstaviti Matejevo zgodbo v vsej svoji kompleksnosti v samo stotih minutah, kolikor je dolg film, je bil velik izziv, meni Biček: »To zgodbo lahko zelo hitro poveš črno-belo in s tem narediš ogromno krivico vsem, ki so vpleteni v njegovo zgodbo. To ni igrani film, kjer lahko vsak prizor premisliš in strukturiraš tako, da lahko v zelo kratkem času poveš zelo veliko. Tega tu ni bilo, prizori so bili raztreseni, nekateri so imeli v sebi nekaj, drugi pa nekaj drugega. Noben ni bil popoln in noben ni imel v sebi vsega, kar bi moral imeti naenkrat notri. Če bi bil to igrani film, bi bil lahko vsaj petnajst minut krajši. Vendar prav ta dramaturška nepopolnost posameznih prizorov dela ta film tak, kakršen je, in omogoči zavedanje, da to ni igrani film, ampak da je to resnična zgodba resničnih ljudi. To pa je dimenzija, ki gledalsko izkušnjo dvigne na neko drugo raven.« Da mu je uspelo, je dokaz, da mu nihče ni očital, da je posnel resničnostni šov. 

Akterji zgodbe Družina so Roka Bička in njegovo kamero sprejemali kot del družine in svojih vlog niso igrali, ampak so živeli svoje življenje. »Nastopajoči v resničnostnih šovih se kamere zavedajo in igrajo svoje vloge, za katere se trudijo biti všečni in čim bolj škandalozni, ker se to prodaja in ljudstvo hoče gledati. Tam ni nobene iskrenosti, vse skupaj je le ena slaba igra. Tu pa temu ni bilo tako. Nasprotno. V Družini vidimo iskrena čustva, akterji so odkriti, tudi ko v življenju želijo drug pred drugim nekaj skriti, jih kamera sleče. Dobil sem izjemno priložnost, da sem lahko to snemal, kar je s sabo prineslo tudi ogromno odgovornost, saj sem snemal tudi zelo intimne dogodke v življenju ljudi v najožjem družinskem krogu. Film so videli, šele ko je bil že končan. Niso imeli možnosti vplivati na to, kaj bo v filmu in česa ne bo. Imel sem veliko tremo. Kaj bo, če nekomu to ne bo všeč. Niso rekli, da jim všeč, ampak da je tako bilo. Nihče se ni videl prikazanega drugačnega, kot je, v neki zanj negativni luči. Ne vem, kaj bi naredil, če komu od njih to ne bilo všeč, če bi bil proti temu, da se ta film prikaže. Vendar je bilo pri tem filmu toliko nekih čejev, da če bi o tem razmišljal, se ne bi nikoli spustil v to. Tako pa sem se prepustil toku in je šlo. S producentskega vidika je bil ta film enormno tveganje, ki si ga noben producent ne bi dovolil.«

Na nek poseben način Rok Biček stopa po poti novomeškega rojaka Filipa Robarja Dorina, Prešernovega nagrajenca, loteva se sorodnih tem, svoje pozornosti se ne boji usmeriti v družbeno obrobje in je pri svojem ustvarjanju zelo samosvoj. Tako kot Filip Robar Dorin ima tudi Rok Biček svojo produkcijsko hišo Cvinger film. »V zadnjem času se velikokrat spomnim imena njegove produkcijske hiše Filmske alternative. Mislim, da je v tem imenu skritega zelo veliko. O tem razmišljam, ker mislim, da bi v Sloveniji filmsko alternativo potrebovali. Mislim na način razmišljanja. Tako kot je trenutno stanje duha v tem našem filmskem peskovniku, je to zelo nezdravo. Zato so filmske alternative nujne.«

S Filipom Robarjem Dorinom se je Rok Biček srečal samo enkrat in to še pred začetkom svoje filmske poti med četrtim letnikom gimnazije, ko je pripravljal film za svoj prvi sprejemni izpit na AGRFT, na katerem je bil sicer neuspešen, tako da mu je na akademijo uspelo priti šele naslednje leto. Tedaj je tako kot leta kasneje Razrednega sovražnika posnel na gimnazijskih hodnikih. Ko je film zmontiral, je v telefonskem imeniku, ki je bil tedaj še debela knjiga, poiskal številko in naslov Filipa Robarja Dorina, ki ga do tedaj ni poznal, le vedel je, da je režiser in Novomeščan. Želel je nasvet, kako že zmontirano verzijo izboljšati, da bi z njo prišel prek sprejemnih izpitov. Poklical ga je, mu povedal, da je gimnazijec in od kod je doma, da je posnel film in ga prosil, če bi ga pogledal in mu povedal, kako se mu zdi. »Rekel mi je, naj mu prinesem film. Pogledal ga je in mi naslednji dan povedal par stvari. To je bilo najino edino srečanje. Njegov opus pa poznam.«

Od tedaj je preteklo že precej vode v Težki vodi, ki teče pod balkonom stanovanja Filipa Robarja Dorina. Njegovi filmi so danes pomemben del zgodovine slovenskega filma, to pa postajajo tudi dela Roka Bička. Njegov predhodnik je med številnimi nagradami dobil tudi dve zlati areni s festivala jugoslovanskega filma v Pulju – leta 1985 za montažo filma Ovni in mamuti in leta 1990 za najboljšega režiserja za film Veter v mrežiČrna mati zemla bo zagotovo prikazana tudi na znamenitem puljskem festivalu …