v kozarcu sem vzgojila življenje
da bo vez za moko in vodo
in žličko soli
čakam
mesim
in spet čakam
da vzhaja
da naraste
da življenje porodi več življenja
ki bo na-hranilo
o-hranilo vez
pečem
na ravno prav stopinjah
z ravno prav vlage
da se naredita hrustljava skorjica
in mehka sredica
zadiši po domu
in skoraj je toplo
ko se hlebec ohlaja na rešetu
in čaka pokuševalca
in čaka dokler ni tako suh
da mi razpade med dlanmi
se razdrobi skozi prste
iz teh drobtin ne bo več kruha
Vera
nebo je modro
zemlja je okrogla
sonce bo vzšlo
na vzhodu
in zašlo
na zahodu
vsi bomo umrli
vsota površin kvadratov katet
pravokotnega trikotnika
je enaka
površini kvadrata nad hipotenuzo
π3,14159 in naprej
v neskončnost
ljudje so dobri
ljudje so dobri
ljudje so dobri
Madeira
skačeva v valove
in pustiva
da naju zalivajo
dokler naju od smeha
ne boli trebuh
pesku dovoliva
da zaide pod
kopalke v
lase in med
rjuhe
dan ima okus
po rumu
diši kot zrele
pomaranče in
zveni kot tvoj smeh
pomešan s kamenčki
ki potrkavajo v ritmu morja
shranila sem ga v
kozarec medu
da bo za vedno
Materinstvo
še nikoli nisi bil
pa sem te že izgubila
včasih se pojaviš
kot želja
kot nov začetek
kot drugačna jaz in drugačen svet in
drugače
drugače bi te imela
________________________________________________________________________________________________________________
Sanja Podržaj, rojena leta 1995, je magistrica filozofije in primerjalne književnosti, trenutno samozaposlena v kulturi kot kritičarka/rencenzantka. Članke, intervjuje in literarne kritike objavlja na portalih AirBeletrina, LUD Literatura, Koridor – križišča umetnosti in Vrabec Anarhist, na radiu Ars ter v revijah Literatura in Bukla. Piše tudi poezijo, ki jo je do sedaj objavila v reviji Nebulae in na portalu LUD Literatura. Njena kratka zgodba Popolni ljubimci je bila objavljena v antologiji erotične kratke proze Spreganje glagola prihajati (Layerjeva založba, 2024). Ko ne piše, bere, če se le da s psom v naročju. Poleg tega rada hodi daleč in pleza visoko. Živi in ustvarja v Kamniku.
