Sodobni turizem se razvija s precejšnjo hitrostjo in nove destinacije po svetu rastejo kot gobe po dežju. Oblike turizma, ki so bile še pred desetletjem dokaj neznane, se danes lahko pobahajo z že uveljavljenimi vsebinami. Vendar pa dobri turistični delavci vedo, da ni preveč smotrno oziroma produktivno zaspati na lovorikah, in dežela, ki da v turističnem smislu kaj nase, bo vedno razmišljala o novih pristopih, odkrivala nove tržne turistične niše in se lotevala originalnih, edinstvenih in privlačnih podvigov.
Tudi Dolenjska pri tem ni izjema. Resda je bil v zadnjih desetletjih narejen precejšen napredek in turistična ponudba Dolenjske postaja iz dneva v dan vse bolj prepoznavna. Vendar pa bogastvo naravne in kulturne dediščine odpira še prenekatero možnost za razvoj novih oblik turizma. Ključni dejavniki, ki spodbujajo nastanek teh oblik, so digitalizacija, večja ozaveščenost o okoljskih vplivih, iskanje avtentičnih doživetij ter spremenjene vrednote potrošnikov, predvsem mlajših generacij.
Ena od zanimivih, relativno novih turističnih destinacij postajajo učne poti ob potokih in rečicah. Te poti predstavljajo edinstveno kombinacijo naravnih lepot, ekološkega pomena in izobraževalnega potenciala. Zaradi svojega naravnega okolja, preproste dostopnosti in možnosti aktivnega turizma ne ponujajo le uživanja in sproščanja v naravi, temveč tudi globlje razumevanje naravnih procesov in ohranjanja okolja.
Večina slovenskih učnih poti je zasnovana ob vodotokih, saj ponujajo raznovrstno biotsko pestrost. Vodni ekosistemi združujejo številne vrste rastlin in živali, ki so lahko specifične za določena območja. Poleg narave imajo mnoge učne poti ob potokih in rečicah tudi kulturno vrednost. Številne poti vodijo skozi območja z bogato zgodovino, kjer so potoki nekoč služili kot vir vode za mline, žage, kmetijske dejavnosti in včasih celo za energijo. Zgodovinske znamenitosti, kot so kamnite brvi, mlini ali stare kmetije ob potoku, lahko obogatijo turistično izkušnjo in omogočajo vpogled v preteklost tega območja.
Precejšnjo vrednost daje učnim potem ob vodotokih njihov izobraževalni potencial. Pogosto so opremljene z didaktičnimi tablami, interaktivnimi vsebinami in igrali, ki obiskovalcem pomagajo razumeti kompleksnost ekosistemov in naravnih procesov, ki oblikujejo rečne struge. Na teh poteh se obiskovalci seznanijo z naravnimi značilnostmi, kot so geološki procesi, vodni ekosistemi, vrste rastlin in živali ter z vplivom teh elementov na kakovost življenja ljudi v okolici.
Izobraževalni vidik ima velik pomen tudi zato, ker omogoča obiskovalcem, da postanejo bolj ozaveščeni in okoljsko odgovorni. Obisk učnih poti lahko tako postane priložnost za pridobivanje znanja o trajnostnem ravnanju z naravnimi viri, kot je voda. Spodbuja tudi zdrav življenjski slog, kajti hoja, kolesarjenje, opazovanje ptic, fotografiranje ali aktivno pohodništvo so le nekatere izmed dejavnosti, ki jih obiskovalci lahko izvajajo ob teh poteh. Učne poti obiskovalcem omogočajo, da se povežejo z naravo in kulturno dediščino kraja, kar vodi k večjemu spoštovanju in razumevanju lokalnih skupnosti.
Zdi se, da se Dolenjska dobro zaveda pomena in potenciala učnih poti, saj je med njenimi valovitimi griči, slikovitimi soteskami in dolinami nastalo kar nekaj privlačnih, razgibanih in poučnih poti, ki vabijo tako starejše sprehajalce kot najmlajše radovedne raziskovalce. Predstavljamo štiri izmed njih z upanjem, da bomo lahko v prihodnje obiskali še kakšne nove, prav tako privlačne učne poti.
Machova učna pot
Le redko je bila kakšna pomembna družina v Sloveniji tako lepo in na zanimiv način počaščena kot družina Mach na Dolenjskem. V spomin so ji zasnovali in postavili prav privlačno učno pot, ki se vije mimo krajev njihovega bivanja.
Družina Mach se je v Novo mesto priselila leta 1858 z Moravskega. Oče Johann, češki Nemec, in mati Josephine sta s seboj pripeljala tri hčere, dvajsetletni sin Ernst pa je takrat študiral na Dunaju. Oče je bil humanist, akademsko izobražen učitelj, mati pa bolj umetniška duša, ki je pogosto pomagala revnim prebivalcem iz bližnje in daljne okolice. Sprva so prebivali v Novem mestu, takratnem Rudolfovem, potem pa so kupili graščino v vasi Veliki Slatnik. To je bila enonadstropna zidana stavba, ki so jo leta 1990 zaradi dotrajanosti porušili. Deloma se je ohranil le nekdanji graščinski hlev. Družino Mach so sovaščani lepo sprejeli. Johann Mach je z njimi delil svoje bogato znanje o sadjarstvu, kmetijstvu, vrtnarstvu, kletarjenju, pa tudi o čebelarstvu. Lotil se je tudi gojenja azijskih sviloprejk jamamaj, do takrat v teh krajih neznanih metuljev. Na Dunaju je nabavil jajčeca metulja in ga vzgajal v hrastovem gozdu na bližnji vzpetini, danes imenovani Machov hrib. Ohranila se je celo legenda o lovcu Francu Kržjačenu, ki se je zaobljubil, da bo čuval dragocene metulje jamamaj. V času njihovega gojenja je s puško odganjal ptice, ki so plenile sviloprejko. Ker pa je nekoč na straži zaspal, se je, ker je prekršil zaobljubo, spremenil v kamen. Žal se gojenje sviloprejk zaradi slabih letin ni obneslo. Josephine Mach in njen mož sta pokopana na vaškem pokopališču na Velikem Slatniku.
Precej bolj kot gospod in gospa Mach je danes poznan njun prvorojenec Ernst Mach. Bil je sodobnik Jožefa Stefana in je postal znanstvenik svetovnega slovesa. Na Dunaju je študiral matematiko, fiziko in filozofijo, pozneje doktoriral iz fizike ter predaval na več univerzah. Raziskoval je gibanje teles, na primer topovskih izstrelkov v zraku, v tovarni torpedov na Reki je tudi prvi preučil nadzvočno gibanje. Zato so po njem poimenovali Machovo število, ki ga običajno uporabljamo za opis hitrosti letal. Zelo rad je prihajal k staršem na Dolenjsko, kjer je pogosto preživljal počitnice in snoval svoje poskuse.
Družine Mach danes ni več, spomin nanjo pa še živi. Poleg Machovega hriba obstaja na Malem Slatniku že nekaj let Društvo Machova dediščina pod Gorjanci, ki oživlja zgodbe o karizmatični rodbini. Med Malim in Velikim Slatnikom so uredili krožno Machovo učno pot, v celoti dolgo približno devet kilometrov. V prvem delu pot zvesto sledi Slatenskemu potoku, dobrih osem kilometrov dolgemu pritoku reke Krke, ki priteka iz jame Hrušica pod istoimensko vasjo. Potem ko pot zapusti vas Veliki Slatnik, se vije čez hribe in doline nazaj proti Malemu Slatniku. Tako potok kot Veliki in Mali Slatnik so dobili ime po vrelcih podtalne vode. V zgornjem toku je dolina potoka nekoliko ožja, vendar se pri Velikem Slatniku široko razpre, v gozdu pod Machovim hribom pa spet malce zoži.
Machovo pot bi z lahkoto opisali z besedami romantična, lirična, morda tudi pravljična. Slatenski potok se nežno pretaka pod košatimi drevesi in tvori vijugaste meandre, ozke zavoje rečice, katere bregovi se pri vsaki zanki skoraj dotikajo drug drugega. Udobna gozdna stezica je lično opremljena s številnimi mostički, brvmi, klopmi za počitek ali priložnostno malico ter poučnimi in domiselnimi informacijskimi tablami, s katerih izvemo marsikaj o izvirnih zanimivostih ob poti. Na sprehodu po poti najprej prispemo do območja, kjer je nekoč stal Tičkov mlin z dolgo mlinščico, vendar ga danes ni več. Ob poti so številni studenci oziroma izviri, ki so glede na svoje značilnosti dobili svojevrstna imena. Mrzlček po hladni vodi, Rakec po rakih, ki živijo v bližini, Mišja pzdica po zelo ozki razpoki, iz katere teče izvir, Angelski studenec pa seveda po angelcih, ki se hodijo sem napajat. Pa ne samo nebeška bitja, v Mrzlček in Angelski studenec hodi po vodo tudi škrat Plečati Urh, ki med skalovjem pridno vari zdravilne zvarke. Ne verjamete? Na sprehodu trikrat potrkajte na skalo, in če imate dobro srce, vam bo škrat ponudil napitek iz zdravilnih zelišč, namočenih v sadjevec.
Soteska potoka Kobila
Gorenjska ima Julijske Alpe, Koroška in Štajerska si delita Pohorje, Dolenjska pa se ponaša z Gorjanci, idiličnim hribovjem, nad katerim ponosno kraljuje 1178 metrov visok Trdinov vrh. Poleg čudovite narave slovijo Gorjanci, ki se nad Krško kotlino širijo tudi proti Hrvaški, po svojevrstni kulturni, pa tudi zgodovinski dediščini. Gorjanci pa imajo tudi pradavno bajeslovno izročilo, saj so njihovi gozdovi polni nenavadnih povesti in skrivnostnih bajk, ki jih je zbiral in opisoval Janez Trdina. Književnikove leposlovne stvaritve Bajke in povesti o Gorjancih ter Verske bajke so postavile temu pogorju in njegovim ljudem velik in trajen spomenik. Poleg starodavnih gradov in številnih cerkva, ki tej pokrajini tudi dajejo poseben poudarek, se lahko Gorjanci pohvalijo z neštetimi grapami, strmimi pobočji, dolinami in mnogimi izviri. Idilične, z gozdom poraščene doline že od prastarih časov režejo in dolbejo mnogoteri potoki, kot so Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Lačni potok, Obrh, Studena, Sušica. Doline so večinoma neprehodne, le tu in tam jih preči kaka skrita gozdna stezica. Njihove vidne značilnosti so velik strmec, številne brzice, skočniki, več manjših slapišč in, kar je morda najbolj prepoznavno, precejšnja ohranjenost nedotaknjene narave.
Nedvomno je eno najlepših sotesk oziroma dolin na tem območju oblikoval potok Kobila. Dolina leži v osrednjem delu Gorjancev, le nekaj kilometrov južno od Šentjerneja. V njej je ohranjen eden najlepših in najbolje obvarovanih gozdov v Sloveniji. Večji del doline je bil razglašen za Gozdni rezervat Kobila, območje je uvrščeno tudi v Naturo 2000. Dolina Kobila je zaprtega tipa, dokaj ločena od preostalega sveta, njena strma pobočja, ki jih zaznamujejo kamniti osamelci, se spuščajo tudi več sto metrov globoko. Ima hudourniški značaj, saj prijazni, žuboreči potok Kobila ob močnih nalivih z lahkoto prestavlja naplavine in preoblikuje strugo. Dolina varuje tudi gnezdišča številnih ptic, predvsem se je na tem območju razširil belohrbti detel. Preči jo evropska pešpot E7, po njenem vzhodnem in južnem obodu pa poteka Trdinova pot. Zanimivo je tudi ime potoka oziroma doline, ki pa ne izhaja iz živalskega sveta. V ravninskem delu so namreč nekoč strugo potoka preusmerili proti Šentjerneju. Za njeno vzdrževanje so uporabljali podporne lesene noge, ki so po ljudskem pripovedovanju dale vodotoku ime Kobila.
Kar je pri dolini Kobile zagotovo najlepše, so njeni nedotaknjeni gozdovi. Že precej desetletij se vanje ne podajajo niti drvarji niti gozdarji, vsaj ne z namenom, da bi sekali mogočna drevesa ali kako drugače gospodarili z gozdnato površino. Zato so drevesa pognala, vzbrstela in se razširila kot le redkokje. Odmrla in podrta debla starodavnih dreves, ki ležijo v strugi, premakne v tem pragozdu le kakšen večji hudourniški tok.
Vendar ni bilo vedno tako. Ob potoku Kobila so se nekoč vrtela mlinska kolesa, delovale so žage, na bregu nad današnjo strugo potoka je stala kovačnica, imeli so celo parilnico lesa. Vse to je omogočalo zaslužek vaščanom Gorenjega Vrhpolja in okoliških vasi. Zaradi hudourniškega toka so na potoku Kobila na koncu doline zgradili dve umetni zajezitvi, ki sta pomagali zadrževati vodo ob velikih nalivih. Ker je soteska zelo ozka, se gozdarji vanjo vse do konca prve svetovne vojne niso podajali. Leta 1920 pa so ob potoku zgradili širšo pot, postavili nekaj mostov in sekanje ter spravilo dreves sta se začela. Vendar pa je izsekavanje zaradi pomanjkanja delovne sile, gospodarske krize in druge svetovne vojne zastalo in gozdarji so dolino po letu 1960 izvzeli iz svojih načrtov ter dokončno pustili pri miru. Potok je razril pot, leta so podrla žago in mline in v dolino se je vrnil mir.
Kobilji curek
Če vas bo kdo pobaral, ali poznate vasico Rob in ali veste, kje se nahaja, boste po vsej verjetnosti skomignili z rameni in opravičujoče odkimali z glavo. Ko pa vam bo pojasnil, da ni daleč od Velikih Lašč oziroma Trubarjeve domačije na Raš’ci, boste najbrž poznavalsko prikimali. Vas Rob je kakih pet kilometrov oddaljena od magistralne ceste Ljubljana–Kočevje in je izhodišče za izlet v eno bolj zanimivih sotesk, vsaj kar zadeva geologijo, zgodovino in naravne lepote.
Soteska Kobilji curek ni prav ozka in nekateri jo raje opredeljujejo kot dolino. Ime je dobila po istoimenskem slapu, ki ga lahko občudujemo proti koncu sprehoda. Preden pa pridemo do te naravne znamenitosti, nam hoja po lepo urejeni gozdni makadamski poti razgrne kar nekaj geoloških posebnosti, ki bodo vsekakor zanimive tudi za mlajše sprehajalce in raziskovalce. Območje je namreč razmeroma bogato z različnimi kamninami. Vse so nastale v zelo starem obdobju mezozoika. Kamnine, kot so dolomit, apnenec, tuf, lehnjak, peščenjak, muljevec in konglomerat, se močno razlikujejo po nastanku, sestavi, ustroju in drugih lastnostih. Nanje in na njihove geološke posebnosti nas ob poti opozarjajo male bele informacijske tablice. Ker so nekatere kamnine nastajale v tedanjem plitvem in toplem morju, lahko občasno zaznamo tudi sicer redke in majhne fosile morskih organizmov.
Tudi dogajanje v obdobju človeške preteklosti je v tej mali, simpatični soteski zapustilo zanimive sledi. Pot ob potoku namreč prečka pomembno zapuščino starega rimskega imperija na slovenskih tleh – rimski zaporni zid.
Leta 168 našega štetja so Rimljane presenetili vdori raznih ljudstev – Kvadov in Markomanov. Da bi v prihodnje take neljube vpade preprečili, so v 3. in 4. stoletju zgradili obsežen obrambni sistem rimskih zapornih zidov z imenom Clausta Alpium Iuliarum. Obrambne zgradbe, postavljene tudi na strma slemena in prepadne stene, so nadzirale in varovale prehode skozi predalpski prostor in sovražniku preprečevale dostop do središča imperija – Rima. V bližini Roba srečamo kar dva odseka, dolga 1582 in 683 metrov. Rimski zid je tu videti kot ozka, nižja in nekaj deset metrov dolga gomila, vsa porasla z mogočnim drevjem. Kjer ga gozdna cesta preseka, so lepo vidni njegovi kamniti ostanki. Slika na informacijski tabli, pa tudi v manjši optični napravi v bližini nam razkrije podobo zidu pred 1600 leti, ko je bila pokrajina povsod naokoli precej gola. Takrat se najbrž ta pot ne bi uvrstila na seznam hladnih poti za vroče poletne dni, kajti danes nas na sprehodu povsod obkrožajo mogočna drevesa.
Po kake pol ure lagodnega sprehoda, primernega za mlajše, starejše in celo mamice z otroškim vozičkom, prispemo do slapu Kobilji curek, ki se nahaja v Krajinskem parku Velike Lašče, v revirju Mačkovec. Tu moramo še posebno spoštovati vse rastlinje in živalstvo tega območja, kajti krajinski parki oziroma gozdni rezervati spadajo med gozdove s posebnim namenom, kar vključuje ohranitev ekosistema in varovanje naravne dediščine. V njih je prepovedano spreminjanje obstoječega stanja, vključno s sečnjo, spravilom lesa, onesnaževanjem, ribolovom in kurjenjem ter bivakiranjem. Tudi zato, ker je na tem območju nahajališče slovenskega endemita kranjskega jegliča (Primula carniolica). Jeglič cveti nekje od aprila do junija in je uvrščen na rdeči seznam ogroženih rastlin.
Slap lahko opazimo že z makadamske ceste in se do njega povzpnemo po ozki stezici. Velja za najvišji dolenjski slap, sestavljen iz dveh petnajstmetrskih stopenj, ki ju loči komaj opazen plato. Zgodba pravi, da mu je nenavadno ime izbral gozdni furman, ki je med počitkom opazoval svojo kobilo med uriniranjem. Ko je videl slap, je menda zaznal nekakšno »podobnost«. Pri dostopu do slapu bodite previdni, saj je tam nametano mnogo naplavljenega drevja, vej in tudi precej spolzkih kamnov. Ob poletni suši ima bolj malo vode, a takrat resnično upraviči svoje ime.
Učna pot Divji potok
Naši pradedje so imeli pri poimenovanju zaselkov in vasi ter naravnih danosti in znamenitosti v okolici bujno domišljijo. Včasih pa so tudi malce pretiravali. Pri imenu Divjega potoka pri vasi Črmošnjice bi se z njimi kar težko strinjali. Morda se potok ob daljšem deževju sicer res spremeni v hudournik, ki »divja« po Črmošnjiški dolini, vendar je njegov tok običajno dokaj umirjen in blag. Še več, številni pragovi, prek katerih žubori voda, z mahom poraslo kamenje, pisan rastlinski in živalski svet ter mogočna drevesa ob potoku ustvarjajo precej bolj romantično in celo pravljično podobo kot grozeč videz.
Območje Divjega potoka leži na prevalu med Belo krajino in Dolenjsko, na ozkem, a ravnem dolinskem dnu, ki ga obdajajo zaobljena in ne preveč strma okoliška pobočja. Nad Črmošnjiško dolino se dviga Kočevski rog, skrivnostna kraška planota, dolga kakih 35 kilometrov. Potok, ki je dolg le nekaj več kot tri kilometre, ima povirje nad Srednjo vasjo pri Črmošnjicah in se izliva v potok Črmošnjičico, ki teče proti Dolenjskim Toplicam. Kljub razmeroma kratki poti skozi zaraščen gozd ustvarja slikovito in dražestno strugo z majhnimi tolmuni, slapovi in brzicami. Dobršen del njegovih voda prispeva izvir bližnje vodne jame Mašelj, ki ima tudi v sušnem obdobju stalen in izdaten pretok. Mašelj je imel nekoč za prebivalce Črmošnjiške doline nadvse pomembno vlogo, saj je vse do druge svetovne vojne prispeval dovolj vode za pogon dveh žag in dveh mlinov. Od leta 1927 je nato poganjal manjšo elektrarno, ki je zagotavljala elektriko za višje ležeče Črmošnjice.
Morda najlepša posebnost Divjega potoka, s katero se lahko neskromno baha, so elegantni lehnjakovi pragovi na celotni dolžini njegove struge. Lehnjak je sedimentna kamnina, ki na nekaterih rekah po Sloveniji ustvarja prava umetniška dela. Ta lahka, luknjičava in porozna kamnina nastane, ko voda rek ali jezer teče prek organskih ostankov, kot so veje, listje, korenine, morda tudi odmrle živali. Apnenec, ki je v vodi prisoten kot raztopljena tvarina, se na teh snoveh izloča, čemur strokovno pravimo lehnjenje. Tako v dolgotrajnem procesu plast za plastjo reka gradi lehnjakove pragove. Ti ponekod postanejo pravi jezovi in se nato sčasoma spremenijo v trdno kamnino. Tako kot drugje po svetu so nekoč tudi domačini iz okoliških krajev občasno uporabljali lehnjak iz Divjega potoka kot gradbeni material.
Divjemu potoku pa ne dajejo lepote samo lehnjaki, dolomiti in kraški svet s svojimi ornamenti, pač pa tudi rastlinski in živalski svet, ki se je razbohotil v skriti dolini potoka. V vodi in na vlažnem obrežju živita rak koščak in navadni močerad, v krošnjah dreves, predvsem bukve in belega gabra, gnezdijo detli in žolne, z malce sreče boste opazili tudi sivo pastirico ali povodnega kosa. V podrasti uspevajo mnoge zeliščne vrste, na primer čemaž, veliki zvonček in navadna kalužnica.
Ob potoku je urejena lična in lepo označena krožna učna pot, dolga približno 2,5 kilometra. Poleg naravnih zanimivosti in udobnih lesenih klopi nas ob poti spremljajo tudi didaktična igrala, ki bodo nedvomno všeč predvsem otrokom. Zanje so ob potoku pripravili tudi nekaj prisrčnih ugank, ki lepo dopolnjujejo idejo učne poti. Na primer, ugani, kaj je to: »Lopatic več ima, pa zemlje ne rahlja, dokler potok žubori, veselo se vrti.« Ali pa: »Moj dom je bistri potok, na dnu pod skalo ždim, če prineseš mi blago, ti hlače ukrojim.«