Ob 170. in 100. obletnici zvonov iz zvonika stolnice sv. Nikolaja v Novem mestu 

»Do solza ginjeni, kadar so zaslišali miloresnobni glas iz zvonika« 

Ko je bila junija 2022 za javnost odprta nova razgledna ploščad v zvoniku novomeške stolnice, ki jo domačini še vedno imenujemo kapiteljska cerkev, se je odprl tudi dostop do dotlej neznanega kotička dolenjske metropole. Še preden pa si obiskovalec po prehojenih 126 stopnicah z višine 24 metrov privošči razgled po mestu in njegovi okolici, zagleda štiri zvonove, ki kraljujejo na vrhu zvonika, na lesenih tramovih nad zvonovi pa opazi imena tistih, ki so se hoteli na ta način vpisati v zgodovino. Med drugim najdemo tu z ogromnimi črkami napisane znane priimke, kot so Jarc, Malovič in Dodič. 

Za zgodovino kapiteljskih zvonov je morda najpomembnejše leto 1855, saj so 10. septembra tega leta iz zvonika zaradi obrabe odstranili vse štiri zvonove. Morda so bili to celo zvonovi, ki jih je leta 1619 za kapiteljsko cerkev ulil ljubljanski zvonar Elija Somrak.¹ Največji zvon, ki je tehtal eno tono, je bil že nekoliko počen, drugega po velikosti pa je kazil zelo zamolkel zven.² V Kapitlju so zato sklenili, da je treba vse zvonove preliti in jih uglasiti pri ljubljanskem zvonarju Antonu Samassi.³ Stroški prenove so znašali okoli tri tisoč goldinarjev, od česar je cerkev prispevala tisoč dvesto, ostalo pa so zbrali verniki.⁴ Relativno visoko ceno novih zvonov so si razlagali z večjo težo od prejšnjih in z visoko ceno nasploh, saj so stali goldinar na funt njihove teže.⁵ Omenjene vsote pa naj ne bi bilo težko zbrati, saj so največ prispevali običajni meščani, nekateri tudi po 50 goldinarjev. Novomeški frančiškani, ki so bili v preteklosti s Kapitljem pogosto v sporih, so se izkazali s prispevkom 10 goldinarjev.⁶ 

Prihod novih zvonov, ki so bili od prejšnjih torej težji in so imeli tudi lepši zven, so v Novem mestu slovesno pričakali 25. novembra 1855. Zvonove so v mesto pripeljali na treh okrašenih vozovih iz bršljinske smeri in kapiteljski kanoniki so se jim najprej odpravili naproti. Blagoslovitev zvonov na kapiteljskem hribu je kljub dežju spremljalo veliko ljudi. Namesto zvonov so ganjeni obiskovalci poslušali uniformirano mestno godbo, petje duhovščine ter grmenje možnarjev.⁷ Ker so zvonove po koncu slovesnosti pripeljali na dvorišče proštije, jih je bilo mogoče še več dni opazovati in brati njihove napise. V cerkveni zvonik so jih namreč dvignili šele 13. decembra istega leta in tudi ob tej priliki se je nagnetlo mnogo radovednežev. Še več ljudi pa se je zbralo na tretjo adventno nedeljo, 16. decembra 1855, ko so se novi kapiteljski zvonovi ob štirih zjutraj tudi prvič oglasili. Ljudje, ki so bili takrat prisotni, naj bi bili »do solza ginjeni, kadar so zaslišali miloresnobni glas iz zvonika«.⁸ Ob tej priliki so cerkveni portal ozaljšali s smrekovimi vejicami, na vrh postavili dve banderi, med njima pa namestili napis:  

Marijo častiti 

zvonovi rekó, 

oh, vzdigni se, človek, 

pozdrav’ jo lepo. 

Vse štiri bronaste zvonove je ulila livarna zvonov Samassa, zato je vsak nosil latinski napis OPUS ANTONII SAMASSA LABACI 1855.⁹ Od teh štirih zvonov sta se ohranila samo dva največja. Dva manjša zvonova, ki sta v spodnjem seznamu navedena kot prva, so namreč odvzeli med prvo svetovno vojno za potrebe avstro-ogrske vojske.¹⁰ Predstavimo vse štiri zvonove, ki so bili izdelani leta 1855:¹¹  

1. Najmanjši zvon je nosil serijsko številko proizvajalca 1096 in je tehtal je 239 kg. Posvečen je bil apostolu Jakobu, čigar podobo je nosil. Uglašen je bil na ton h.  

2. Zvon s številko 1097 je tehtal 505 kg. Posvečen je bil sv. Janezu Nepomuku, ki je bil na zvonu tudi upodobljen. Uglašen je bil na ton fis. 

3. Številko 1098 še danes nosi zvon, ki je posvečen sv. Florijanu. Tehta 980 kg, njegov največji premer znaša 126 cm. Uglašen je na ton d, zato med vsemi zvonovi zveni najnižje. Na zvonu so upodobljeni sv. Florijan, sv. Ana in križ. Nosi latinski elegični distih, ki omenja Jerneja Arka, novomeškega prošta med leti 1852 in 1868: 

Hic sonat acchordus gravior pro viribus urbis,  

praepositus dum Arco Bartholomaeus erat. 

Nizke so te melodije za mestni uspeh zazvenele, 

v času, ko Arko Jernéj prošt v Kapitlju je bil.¹² 

4. Največji zvon z zaporedno številko 1099 je težak 1747 kg in ima največji premer 152 cm. Tudi ta se je ohranil do danes. Posvečen je sv. Nikolaju, zavetniku stolnice, oglaša pa se v tonuh. Okrašen je s podobami sv. Nikolaja, Brezmadežne in križa. Latinski kronogram, ki da letnico 1855, vsebuje naslednje posvetilo:  

Deo patrI, regInae MarIae,  

sanCto nICoLao epIsCopo. 

Bogu očetu, kraljici Mariji,  

svetemu škofu Nikolaju.¹³ 

Leta 1916 je C. in kr. vojno poveljstvo v Gradcu sklenilo, da zaradi vojaških potreb novomeški kapiteljski cerkvi odvzame nekaj zvonov. V ta namen so izdelali seznam vseh kapiteljskih zvonov. Že prej sem omenil, da je bila 1. svetovna vojna usodna za zvonova številka 1096 in 1097 iz leta 1855, vojska pa je odnesla tudi zvon, ki je zvonil za zadnjo uro (navček) in se je ravno tako nahajal v zvoniku. Izdelan je bil leta 1806 pri Vincencu Samassi, očetu Antona Samasse, in je tehtal 224 kg. Zvon je imel na obroču naslednji latinski napis: OPUS VINCENTII SAMASSA LABACI 1806.¹⁴ Za vse tri odvzete zvonove so pred oddajo v cerkvi izdelali papirnate odtise napisov, vzorcev in podob, ki so ohranjeni v kapiteljskem arhivu.¹⁵ Tri zvonove v skupni teži 936 kg so vojaškim oblastem predali 12. februarja 1917, za kar so kot odškodnino prejeli 3744 kron oziroma 4 krone po kilogramu.¹⁶  

Glede na že omenjeni seznam zvonov, izdelan leta 1916, je imela župnijska in kapiteljska cerkev v Novem mestu tega leta v lasti osem zvonov.¹⁷ Poleg zgoraj omenjenih štirih iz leta 1855 ter zvona za zadnjo uro iz leta 1806 so bili še trije, ki so takrat ostali v Novem mestu. Kapitelj je v letih 1916 in 1917 pod vodstvom prošta Elberta preko deželne konservatorske službe uspel prepričati vojaško oblast v posebno umetniško vrednost svojih zvonov, zato so bili v topove preliti le trije od osmih zvonov, kar je bil v tistih okoliščinah velik dosežek. Prvi od prej omenjenih treh zvonov je bil izdelan leta 1664 in je tehtal 56 kg. V času popisa zvonov se je nahajal v strešnem jezdecu (Dachreiter), majhnem stolpiču vzhodneje od zvonika nad prezbiterijem, v katerem je prostora le za zvon, ki kliče h korni molitvi. Na zvonu je bil napis S. ANTONI ORA PRO NOBIS.¹⁸ Njegov premer je znašal 49 cm, na zvonu pa je bil upodobljen križ. Oglašal se je s tonom c in ni bil harmonično uglašen z zvonovi v zvoniku. Preostala dva zvonova s tega seznama sta leta 1916 zvonila v pokopališki kapeli sv. Križa, ki je do leta 1936 stala na mestu današnjega Novega trga. Kapela je bila zgrajena leta 1856 na pokopališču, ki so ga ustanovili Francozi leta 1810. Zvonova so v novozgrajeno kapelo prenesli iz kapiteljske cerkve, še pred tem pa naj bi bila, kakor zatrjuje frančiškanski kronist ter za njim ponovi Vrhovec, v cerkvi sv. Antona.¹⁹ Ta najstarejša novomeška cerkev je bila sicer ukinjena pod Francozi leta 1810, objekt pa je bil podrt šele leta 1882. Starejši od obeh pokopaliških zvonov je bil izdelan leta 1664, mlajši 1768. Prvi je tehtal 45 kg in je nosil napis GLORIA IN EXCELSIS DEO,²⁰ na njem pa ni bilo nobene podobe.²¹ Mlajšega, ki je tehtal skromnih 28 kg, je izdelal ljubljanski livar Zaharija Reid. Poleg napisa AVE MARIA ORA PRO NOBIS²² so ga krasile podobe križanega, Marije ter Marije Magdalene. Kot zanimivost naj dodam, da je glas omenjenih treh zvonov ugotovil glasbenik Ignacij Hladnik 25. 11. 1931: zvon v strešnem jezdecu je zvenel v tonu a, zvonova v pokopališki kapeli pa v d in b.²³ 

Primerjava seznama zvonov iz leta 1916 z ohranjenimi inventarji iz kapiteljskega arhiva nam ponudi tudi nekaj novih zaključkov.²⁴ V inventarju iz leta 1788 beremo, da je imela kapiteljska cerkev štiri zvonove v velikem stolpu in manjši zvon v strešnem jezdecu. Inventar iz leta 1811 pa razkrije, da so iz leta 1810 ukinjene cerkve sv. Antona v kapiteljsko cerkev prenesli tri zvonove, ki so tehtali 200, 100 in 50 funtov oz. 112, 56 in 28 kg. Enega so namestili v cerkveni zvonik, kjer jih je bilo zatem skupno pet, dva manjša pa so postavili pod cerkveno streho (unter dem Kirchendache), kjer je bilo nekakšno odlagališče za zvonove še v času po drugi svetovni vojni.²⁵ Poleg tega se je leta 1811 v majhnem stolpu nahajal tudi t. i. mašni zvon (Meßglocke).²⁶ Sklepamo lahko, da so srednje težki zvon iz cerkve sv. Antona enkrat po letu 1811 namestili v kapiteljski strešni jezdec, saj na to nakazujejo tako njegova teža (56 kg), posvetitev sv. Antonu kakor tudi letnica izdelave 1664. Takrat je namreč velik požar upepelil večino mesta skupaj s cerkvijo sv. Antona, zato bi bila lahko izdelava tega zvona povezana z obnovo cerkve po tem dogodku. Danes zvon v strešnem jezdecu zaradi dotrajanosti konstrukcije ne zvoni več, je pa iz zvonika zelo dobro viden in povsem možno je, da je to še vedno isti zvon iz leta 1664. Ovreči bo treba zgornjo trditev frančiškanskega kronista ter z njo Vrhovčevo navedbo, da oba pokopališka zvonova izvirata iz cerkve sv. Antona, saj je iz primerjave razvidno, da bi to lahko veljalo le za manjši zvon, ki je tehtal 28 kg. Pokopališki zvon iz leta 1664, ki je bil težak 45 kg, pa bi lahko izviral iz nekdanje cerkve sv. Katarine, zgrajene leta 1664 v spomin na že omenjeni požar istega leta. Ta cerkev, ki je bila podrta najkasneje leta 1794, je namreč imela – sodeč po inventarju iz leta 1788 – dva zvonova: manjšega s težo 22,5 kg ter večjega s težo 45 kg.²⁷ 

Ko je vojaška oblast leta 1917 kapiteljski cerkvi odvzela tri zvonove, to ni pomenilo zgolj izgube v materialnem smislu, ampak tudi v glasbenem. Štirje veliki zvonovi v zvoniku so bili s svojimi toni d, fis in h namreč uglašeni na h-mol, od takrat naprej pa te harmonije ni bilo več, saj sta ostala le največja zvonova s tonoma h in d. Šele po zaslugi dobrotnika Josipa Košička iz Kandije si je kapiteljska cerkev osem let kasneje povrnila manjkajoča zvonova in z njima izgubljena tona fis in h, četudi nova zvonova baje nista bila najbolje uglašena. Premožni Košiček, lastnik elektrarne, tovarne cementnih strešnikov ter nekdanji poveljnik novomeške meščanske garde,²⁸ je na smrtni postelji februarja leta 1924 naročil ženi Frančiški, s katero nista imela otrok, naj daruje za nove zvonove kapiteljske in frančiškanske cerkve v Novem mestu ter cerkve na Trški gori.²⁹ Organizacijo tega projekta je prevzel Frančiškin brat France Gregorič, ki je izdelavo zvonov zaupal livarni J & H Bühl iz Maribora. 30. junija 1925 je Novo mesto ob veliki slovesnosti končno sprejelo deset novih zvonov, po štiri za frančiškansko in trškogorsko cerkev ter dva za kapiteljsko. Na vseh zvonovih je bilo napisano DAROVAL † JOSIP KOŠIČEK 1925. Pred natanko stotimi leti sta bila tako v kapiteljsko cerkev nameščena zvonova, ki Novomeščanom zvonita še danes. Manjši zvon, ki tehta 290 kg in se oglaša z glasom h, nosi napis SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS. Nad napisom je upodobljen motiv srca Jezusovega, na drugi strani pa Marijinega. 675 kg težak večji zvon zveni v tonu fis. Krasi ga podoba sv. Jožefa z Jezuščkom, pod katero je napis SV. JOŽEF, PROSI ZA NAS, na drugi strani pa je znak in napis izdelovalca zvona. Taka sestava zvonov v zvoniku se je ohranila vse do danes. 

VIRI IN LITERATURA: 

Kapiteljski arhiv Novo mesto (KANM) 

Kronika frančiškanskega samostana Novo mesto (FSNM) 

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto (SI_ZAL_NME) 

Zgodnja Danica, časopis 

Ambrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. AES, Ljubljana, 1993. 

Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana, 1891. 

Picigas, Leopold: Nekoliko spominov na moje doživljaje. 1947 (rokopis hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto). 

Granda, Stane: Novomeški Kapitelj v obdobju med obnovitvijo in začetkom II. svetovne vojne. V: Dolenjski zbornik 1996, Novo mesto, 1997. 

Peskar, Robert: Umetnostna podoba novomeškega Kapitlja. V: Škofija Novo mesto: onim pri Bogu, sebi in zanamcem. Ljubljana, 2006.