Turistični potencial dolenjskih srednjeveških gradenj
Skoraj tristo dih jemajočih ohranjenih gradov1, graščin2 oz. dvorcev3 s pripadajočimi, pedantno negovanimi, geometrijsko oblikovanimi vrtnimi ureditvami, znanimi tudi kot »park Francije«, skupaj z mrežo mest(ec) in vasi po zapisu Unescovega sveta tvori »izjemno kulturno krajino neverjetne lepote«, zato so del območja v 280-kilometrskem odseku doline reke Loare leta 2000 uvrstili na seznam svetovne kulturne dediščine. Predvsem reprezentativna bivališča vladajočega sloja, zgrajena ali predelana v času francoske renesanse (15. in 16. stoletje), ko se je v regiji zasidral dvor kraljev, množica ohranjenih umetniških del ter vrhunska gastronomska in enološka ponudba privabljajo trume sodobnih petičnih turistov,4 ki si (vsaj) med dopustom želijo izkusiti nadrazkošni svet nekdanjih (in današnjih) plemenitašev.
Če smo že vsi slišali za dobro promovirano, znamenito dolino južno od Pariza, posuto s prestižnimi zgodovinskimi arhitekturami, pa se le malokdo zaveda, da tudi mi živimo v regiji – porečja rek Krke, Kolpe, Mirne, Temenice in desni breg Save –, ki je (bila) med vsemi v Sloveniji najbolj gosto pozidana z gradovi, graščinami oz. dvorci. Pri prebiranju ene izmed presenetljivo številnih publikacij, ki (p)opisujejo srednjeveške gosposke gradnje zgolj z območja največje dolenjske reke, jih naštejemo kar dvainsedemdeset!5 Četudi središča fevdalne ureditve, zgrajena z namenom, da bi varovala in upravljala okoliška posestva na naših tleh,6 niso bila niti približno tako megalomansko enormna in umetelno okrancljana kot francoska, saj so v njih namesto (premožnih) kraljev, vodilnega plemstva ali škofijskih poglavarjev takratnega časa živeli njihovi fevdniki, vazali7 in ministeriali,8 pa bi vseeno lahko – mogoče s skupno oblikovano in promovirano (tudi izkustveno) turistično destinacijo – ponudila enkratne ekskurzije domačim izletnikom ter bolj avanturističnim tujim ljubiteljem prestižnejših bivališč starodavnih časov.
Nedvomno bi se bilo zanimivo podati na razvajajočo izkušnjo enodnevnega povezanega ogleda več gradov oz. dvorcev po zgledu butične dogodivščine Sedem veličastnih, ki v režiji regionalne razvojne agencije ob podpori Evropskega sklada za regionalni razvoj obljublja »avtentično doživetje Posavja ter njegove izjemne grajske dediščine, čudovite, pristne narave in vrhunske kulinarike«.9 Predstavljamo si lahko tudi spoznavanje dolenjskih ostalin sodobnikom razburljivega srednjeveškega časa drugačne vrste, takšno, ki bi bilo prilagojeno različnim starostnim (in tudi razrednim) skupinam ter bi bilo vodeno ali prepuščeno samostojnejšim entuziastičnim podvigom. Na primer: družinski sprehod po lokalnih gozdnatih gričih z odkrivanjem bolj ali manj potrjenih (mikro)lokacij gosposkih objektov, katerih fizični ostanki so (že davno) izginuli. Ali/in: družinsko pustolovsko raziskovanje (zavarovanih) razvalin, zadnjih prostorskih pričevalcev bivanja nekdanjih upraviteljev, sicer podanikov višje fevdalne gospode. Ali/in: celodnevne otroške gledališke in lutkovne delavnice, ki obujajo starodavne resnične in manj resnične, zabavne in tragične zgodbe iz življenja srednjeveških stanovalcev mogočnih kamnitih bivališč. Ali/in: več variant (e-) kolesarskih tur po dolini reke Krke z vodenimi predstavitvami posameznih gradenj. Ali/in: (poljudno)znanstveni pogovorni večeri, ki poglabljajo razumevanje takratnega družbeno-gospodarskega sistema, urbanistično-arhitekturnih manifestacij, vsakdanjega življenja posameznikov različnih slojev … Ali/in seveda bolj generični programi, ki pa bi se morali vsebinsko navezovati na srednjeveške čase: poletni festivali gledališča, glasbe, lutk in plesa, (začasne) zunanje ali notranje galerijske in muzejske postavitve, tematski poletni tabori z možnostjo kampiranja …
Posebno mesto bi lahko ob različnih spoznavanjih z mogočnimi srednjeveškimi objekti na Dolenjskem zavzeli tudi zapisi iz knjige Janeza Vajkarda Valvasorja s sodelavci Slava vojvodine Kranjske (1689) in slovenska literatura 19. stoletja, saj so pisci romantike in realizma pogosto svoje zgodbe umeščali ravno v lokalna fevdalna središča politične, gospodarske in kulturne moči. Spomnimo se novele Ivana Tavčarja Otok in Struga (1881) o sovraštvu in ljubezni med dvema grofovskima družinama z gradov Otočec in Struga, romana Janka Kersnika Rošlin in Verjanko (1889), ki je umeščen v izoblikovano podobo manjše dolenjske graščine, pesmi Antona Aškerca Tlaka iz cikla balad Stara pravda (1888) o kmečkih uporih in padcu gradu Mehovo leta 1515, povesti Janeza Trdine Ukleti grad iz zbirke Bajke in povesti o Gorjancih (1882) o neusmiljeni (dolenjski) graščakinji …10 Slednji je v svojih pisanjih zabeležil marsikatero začinjeno (ljudsko) pripovedko o bogatih, a praviloma hudobnih posestnikih minulih časov.
Pri svobodno prepuščenem razmišljanju je oblikovanje interesantnega programa najlažje delo; veliko težje je udejanjanje zamišljenega: formiranje kredibilnega in dolgoročnega lokalnega partnerstva med posameznimi občinami (Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Novo mesto, Mokronog – Trebelno, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško), lastniki (država, občine, zasebniki) in izvajalci, načrtovanje dokončnega in realnega projekta, (kontinuirano) pridobivanje (evropskih) sredstev, zastavitev uspešne promocijske zgodbe … – vsega, kar bi na koncu z dobro obiskanimi programskimi paketi in zadovoljnimi, vračajočimi se udeleženci upravičilo finančna sredstva in vloženo energijo iniciatorjev oživitve dolenjske srednjeveške kulturne dediščine. Kljub pravkar zapisanemu pa v kaotični poplavi oglaševanja vsakršnih izletniško-turističnih destinacij verjetno v najzgodnješi fazi verjetno ne bi škodila skupnostna spletna predstavitev doline reke Krke kot doline gradov po zgledu uporabniku prijaznega združenega prikaza ponudbe bližnje vinske gorice Trške gore, kjer lahko po izbranih plasteh že pred fizičnim obiskom natančno preučimo vse ponujene možnosti območja.11
Da bi lahko vzpostavili podobno prezentacijsko digitalno platformo z vključitvijo vseh gradov in dvorcev v dolini reke Krke, pa bi morali najprej podrobneje raziskati vse, v različnih zgodovinskih spisih in literaturah omenjene srednjeveške zgradbe, njihove (mikro)lokacije, stanje, lastništvo ter upoštevati morebitne razvojne vizije sedanjih imetnikov. Od zgoraj omenjenih dvainsedemdesetih srednjeveških gradenj12 jih je bilo namreč že pred 19. stoletjem zaradi različnih razlogov13 opuščenih že okoli osemintrideset, kar je več kot 50 odstotkov. Za kar enaintrideset od teh do danes v prostoru ni mogoče odkriti skoraj nobenih fizičnih sledov. Kar veliko izmed njih ni uspel popisati in upodobiti niti Janez Vajkard Valvasor, saj se ostanki niso uspeli ohraniti do konca 17. stoletja ali pa ga romantične razvaline niso pretirano zanimale. Brez stvarnih fragmentov so ostali tudi trije dvori (Golo ali Gallhof, Gutenwerd in Mokro polje ali Nassenfeld, vsi pri Šentjerneju),14 ki so bili opuščeni v 19. stoletju ali v začetku 20., ter šest mogočnih objektov, ki so bili med 2. svetovno vojno požgani, kasneje pa porušeni do temeljev (dvorci Bajnof ali Weinhof pri Novem mestu, Brajtenav ali Breitenau v Zalogu pri Straži ter Zbure ali Rudolfswerft pri Šmarjeških Toplicah, Dobravica ali Gutenhof, Draškovec ali Draskowitz pri Šentjerneju ter Pogance ali Poganiz pri Novem mestu). Skupno število v prostoru popolnoma izginulih gradov in dvorcev na Dolenjskem, za katerimi sicer ostajajo vsaj različne omembe v urbarjih,15 je torej štirideset. Kot zanimivost, točno polovica teh je (ali naj bi) stala v današnji občini Šentjernej.
Nekateri srednjeveški mogotci, predhodno opuščeni ali zdemolirani med véliko vojno ali po njej, so se uspeli ohraniti do današnjih časov kot – tudi izjemno domišljijo predramljajoče – ruine. Sodobne entuziastične neprofesionalne »arheologe« k sebi tako vabi deset nekdanjih srednjeveških ruševin: gradovi Čretež (Reutenberg) pri Mokronogu, Mehovo (Maichau) pri Novem mestu, Rožek (Rosek) in Stara Soteska (Einöd) pri Dolenjskih Toplicah, Štrlek (Stralekh) pri Šmarjeških Toplicah, Žumberk (Sichelberg ali Sichelburg) na Hrvaškem ter utrdba Stari grad (Ödes Schloss) pri Krškem, ki so bili opuščeni že pred 19. stoletjem, dvorec Luknja (Lueg) pri Novem mestu, ki je bil opuščen konec 19. stoletja, ter v propadanju od konca morije iz srede 20. stoletja grad Klevevž (Klingenfels) pri Šmarjeških Toplicah ter dvor Ruperčvrh (Ruprechtshof)16 pri Novem mestu. Trem dvorom v 21. stoletju ni uspelo, da bi se ohranili v orisanih srednjeveških gabaritih in podobi, predelani so bili v tolikšni meri, da so bili spremenjeni do neprepoznavnosti. Veliko bolje so jo do današnjega časa, v smislu ohranjenosti, odnesli nekateri med vojno nepoškodovani (osem), a tudi nekateri v tistem času uničeni, po tistem pa vseeno vsaj zasilno vzpostavljeni gradovi in dvorci (enajst).
Mogoče je za radovednega izletnika, s tem pa tudi za snovalca turistične destinacije, najbolj zanimiv podatek, v kakšnem stanju je danes zgoraj omenjenih devetnajst nekoč impozantnih srednjeveških gradenj, ki so uspele kljubovati preizkušnjam stoletij ter se kot neme pričevalke zasidrati v naši prostorsko-kulturni krajini. Po prenovi, nekateri tudi po smiselnem programu, ki jo bo upravičil, danes kliče osem graščin: trije dvori v Šentjerneju (Gracarjev turn ali Gratzerturm, Prežek ali Preissegg in Volavče ali Wollautsche), grad in dvora v Novem mestu (Hmeljnik ali Hopfenbach, Graben in Grm ali Stauden), dvor v Mokronogu (Čretež ali Reutenberg) in dvorec Kostanjevica ali Landstrass (prizadel naj bi ga potres v letu 2020). Zgolj enajst srednjeveških objektov, kar predstavlja 15 odstotkov vseh nekoč zgrajenih, pa je imelo »srečo«, da so od časa po 2. svetovni vojni le doživeli (bolj ali manj uspešno ali dokončano) prenovo: v treh so si zasebni lastniki uredili prostore za bivanje (dvorci Dobrava ali Guttenhof pri Kostanjevici, Radelca ali Radelstein pri Škocjanu in Vrhovo ali Freihof pri Šentjerneju), dva v lasti občin sta postala (zunanji) prireditveni prostor (grad Žužemberk ali Seisenberg ter dvorec Soteska ali Ainöd), v dveh v lasti zasebnih podjetij so uredili muzej (dvorca Raka ali Arch in Struga ali Strugg pri Novem mestu), eden v lasti podjetja je namenjen lastnim potrebam (Stari grad ali Altenburg pri Novem mestu), dva v lasti države, pravkar prenovljena, pa sta del novomeške bolnišnice (dvora Mostek oz. Novi dvor ali Neuhof in Kamen ali Steinhoff v Novem mestu). Med vsemi je najbolj, tudi zaradi posebne lege sredi reke, znan grad Otočec (Wördl), sicer v lasti Republike Slovenije, v katerem se nahaja petični hotel s kulinarično ponudbo.
Gradovi in graščine oz. dvorci so predimenzionirani bivalni objekti nekdanjih nosilcev oblasti, tujih »kapitalistov«, ki so poleg cerkva in samostanov neproporcionalno dominirali nad ostalimi, večinoma kmečkimi, stavbami v pokrajini – in s tem tudi simbolno izkazovali (pre)moč svojih graditeljev. Neizbežno je bilo torej, da so bile ob rošadi družbeno-ekonomskega sistema (ali več njih), ko so se menjali tudi oblastniki, ravno najbolj vidne, še stoječe arhitekturne manifestacije prejšnjih oblastnikov, podvržene neusmiljenemu uničevanju ali namernemu zanemarjanju. Tako so srednjeveške gosposke stavbe druga za drugo izginjale iz našega prostora in tudi naše kolektivne zavesti. Le še devetnajst (relativno dobro) ohranjenih na Dolenjskem, a v večini brez nekdanjega popolnega blišča,17 priča o nekdanjih časih na naših prostorih. Mogoče lahko danes, tudi s pomočjo njihove integracije v (skupnostno) izletniško in turistično ponudbo, uspemo ohraniti svojo srednjeveško prostorsko dediščino, kolikor je je še ostalo, tudi za prihodnje rodove.
Viri in literatura:
Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SSKJ2, Dvorec. Elektronski vir: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=133&View=1&Query=dvorec (29. 6. 2025).
Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SSKJ2, Grad. Elektronski vir: https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4476688/grad?View=1&Query=grad (29. 6. 2025).
Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SSKJ2, Graščina. Elektronski vir: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=133&View=1&Query=gra%C5%A1%C4%8Dina (29. 6. 2025).
Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SSKJ, Ministerial. Elektronski vir: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=ministerial (30. 6. 2025).
Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, SSKJ, Vazal. Elektronski vir: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=vazal (30. 6. 2025).
Fran, Slovenski etimološki slover, Urbar. Elektronski vir: https://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4293307/urbar?View=1&Query=urbarij&referencedHeadword=urb%c4%81rij (2. 7. 2025).
Gorenc, Nataša (ur.), Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih, Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2006.
Jaklič, Ivan, Sto gradov na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 2001.
K., M., Gradovi, ki se bohotijo ob reki Loari. MMC RTV SLO. Elektronski vir: https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/gradovi-ki-se-bohotijo-ob-reki-loari/152956 (29. 6. 2025).
Matei, Adrienne, A Guide to the Châteaux and Gardens of the Loire Valley. Nuvomagazine. Elektronski vir: https://nuvomagazine.com/travel/a-guide-to-chateaux-gardens-of-the-loire-valley (29. 6. 2025).
Pungerčar, Majda, Razglednice dolenjskih gradov: iz depojev Dolenjskega muzeja. Novo mesto: Dolenjski muzej Novo mesto, 2014.
Sedem veličastnih, Doživite veličasten grajski dan v Posavju, brošura. Elektronski vir: https://posavje.com/wp-content/uploads/2022/02/Sedem-velicastnih-predstavitev.pdf (1. 7. 2025).
Smole, Majda, Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.
Stopar, Ivan, Gradovi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1989.
Stopar, Ivan, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Dolenjska, Knjiga 1, Porečje Krke. Ljubljana: Viharnik, 2000.
The Loire valley castles - A French and world heritage. Francetourisme. Elektronski vir: https://www.francetourisme.fr/en/blog/article/the-loire-valley-castles.html (29. 6. 2025).
Vidmar, Luka, Grad v slovenski literaturi 19. stoletja, Kronika (Ljubljana), 2012, letnik 60, številka 3, str. 613–628. Elektronski vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0AALIWOS/842cd9d0-5185-40e6-90c4-d4ce77205f1c/PDF (2. 7. 2025).
Visit Trška gora. Elektronski vir: https://visittrskagora.si/ (2. 7. 2025).
Wikipedia, Châteaux of the Loire Valley. Elektronski vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Ch%C3%A2teaux_of_the_Loire_Valley (29. 6. 2025).
Wikipedia, Ivan Stopar. Elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Stopar (30. 6. 2025).
Wikipedia, Janez Vajkard Valvasor. Elektronski vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Vajkard_Valvasor (1. 7. 2025).
Wikipedia, Loire Valley. Elektronski vir: https://en.m.wikipedia.org/wiki/Loire_Valley (29. 6. 2025).
________________________________________________________________________________________________________________
1.
grad Žužemberk (Seisenberg)
Naslov: (najbližji) Grajski trg 2, 8360 Žužemberk
Lokacija: parcela št. *1, k. o. 1436-Žužemberk
Lastništvo danes: Občina Žužemberk
Nastanek: 13. stoletje (prva omemba 1295)
Preteklo stoletje: Konec 19. stoletja so se takratni lastniki Auerspergi preselili v bližnji dvorec Soteska, zato je grad začel propadati. Med 2. svetovno vojno je bil večkrat prizadet (spopadi, bombardiranja), po njej pa zasilno saniran. V naslednjih desetletjih so, sicer zelo počasi, potekala sanacijska in obnovitvena dela. Danes je v večji meri ohranjeno le grajsko obzidje s stolpi.
Komentar lastnika glede obnove: »Grad Žužemberk je bil v zadnjih dveh letih znova deležen nekaterih večjih obnovitvenih del: statične sanacije dveh stolpov ob vhodu in stene v notranjosti, ureditve sanitarij (tudi za gibalno ovirane) v desnem vhodnem stolpu, prenove litoželeznega vodnjaka pred gradom. Dela, ki so bila financirana delno iz ministrstev, delno iz evropskih skladov, so bila vredna okoli 800.000 eurov.«
Komentar lastnika glede vizije razvoja: »V središču našega programa bodo večji dogodki: ob pustovanju oz. kurentovanju, začetku poletja, Suhokranjski dnevi, Noč čarovnic in Advent v gradu Žužemberk. Poleg osrednjih dogodkov bo med letom potekal tudi spremljevalni program, namenjen različnim ciljnim skupinam: manjši glasbeni nastopi, delavnice, predavanja, razstave ali družabni dogodki. Na ta način bomo zagotovili, da bo naš program raznolik, dinamičen in bo ohranjal zanimanje občinstva skozi celotno sezono, torej bo omogočal stalno prisotnost v kulturnem prostoru.«
2.
dvorec Soteska (Ainöd)
Naslov: (najbližji) Soteska 42, 8351 Straža pri Novem mestu
Lokacija: parcela št. *84, k. o. 1446-Gorenje Polje
Lastništvo danes: Občina Dolenjske Toplice
Nastanek: 15. stoletje (prva omemba 1448)
Preteklo stoletje: Do druge svetovne vojne je bil dvorec v posesti Auerspergov. Med 2. svetovno vojno, 22. oktobra 1943, so dvorec izropali in požgali partizani, po njej pa so ga, namenoma (pre)pozno (?), zasilno sanirali. Ohranjene so le obodne stene s stolpi. Eden izmed vrtnih portalov je bil prenešen na dvorišče Dolenjskega muzeja Novo mesto. Pred leti je bil delno saniran pripadajoči vrtni paviljon, t. i. Hudičev turn. Trenutno potekajo ureditvena dela.
Komentar lastnika glede obnove: »Občina si ves čas prizadeva za izvedbo ustreznih vzdrževalnih del za ohranitev dvorca Soteska, ki je v slabem stanju. V ta namen je z lastnimi sredstvi uspela odstraniti rastje in pridobiti projektno dokumentacijo za ureditev notranjosti objekta in vrta pred njim ter zbrati državna in evropska sredstva za izvedbo. Pred dobrim letom so s pomočjo Ministrstva za kulturo prenovili vhodni stolp.«
Komentar lastnika glede vizije razvoja: »Na eni strani gre pri prenovi za ohranitev kulturne dediščine, na drugi za možnost nadaljnjega turističnega, društvenega in okolju prijaznega razvoja občine. Na območju deluje veliko društev, organizacij in posameznikov, ki so zainteresirani, da bi del svojega programa izvajali v dvorcu, zato je bila skrb pri projektiranju ureditve celotnega kompleksa namenjena tudi zagotavljanju pogojev za izvedbo teh programov. Na širšem območju je predvideno križanje državnih kolesarskih povezav, zato je mišljena tudi postavitev izposojevalnice električnih koles.«
3.
dvorec Grm (Stauden)
Naslov: Skalickega ulica 1, 8000 Novo mesto
Lokacija: parcela št. 1339, k. o. 1483-Kandija
Lastništvo danes: Republika Slovenija
Nastanek: 16. stoletje (prva omemba 1586)
Preteklo stoletje: Konec 19. stoletja je bila v dvorcu Vinarska, sadjarska in poljedelska šola, ki je tam ostala do leta 1970. Vmes so bili v njem prostori bližnjega podjetja, danes pa prostori Zavoda za varstvo kulturne dediščine, o. e. Novo mesto, in Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino. V 2. svetovni vojni je bil nepoškodovan, večkrat po njej pa obnovljen. Danes bi bil (nujno) potreben ponovne celovite prenove.
4.
grad Hmeljnik (Hopfenbach)
Naslov: (najbližji) Gorenje Kamenje 36a, 8000 Novo mesto
Lokacija: parcele št. *51, *54, 642, 2216/1, k. o. 1453-Zagorica
Lastništvo danes: Republika Slovenija
Nastanek: 13. stoletje (prva omemba 1217)
Preteklo stoletje: Do začetka druge svetovne vojne je bil dvorec v posesti barona Wamboldta pl. Umstadta, ki ga je leta 1930 zgledno obnovil. Med 2. svetovno vojno so partizani skupaj z okoliškimi prebivalci grad najprej izropali in nato požgali (18. maja 1942). Najmanj razumljiva so povojna miniranja objekta (1949, 1958). Grad so sicer v desetletjih po vojni uspeli (delno) statično sanirati ter zastrešiti. A če ne bo kmalu dočakal celovite prenove, bo propadel.
5.
grad Otočec (Wördl)
Naslov: Grajska cesta 2, 8222 Otočec
Lokacija: parcela št. *30, k. o. 1460-Šentpeter
Lastništvo danes: Republika Slovenija
Nastanek: 13. stoletje (prva omemba 1252)
Preteklo stoletje: Do začetka druge svetovne vojne je bil grad v posesti družine Villavincenzio – Margheri. Med 2. svetovno vojno so partizani grad požgali (1942), med letoma 1952 in 1961 pa so ga pod idejnim vodstvom konservatorja Ivana Komelja in po načrtih arhitekta Marjana Mušiča obnovili. Namenili so ga gostinstvu in turizmu. Upravljanje je prevzelo podjetje Grad Otočec, danes Terme Krka. Nazadnje je bil celovito obnovljen leta 2007.
6.
dvorec Prežek (Preissegg)
Naslov: Cerov Log 39, 8310 Šentjernej
Lokacija: parcela št. 3258/6, k. o. 1475-Gorenja Orehovica
Lastništvo danes: Občina Šentjernej
Nastanek: 16. stoletje
Preteklo stoletje: Dvorec so takratni lastniki opustili že med obema vojnama. Jeseni leta 1942 so ga požgali partizani. V desetletjih po vojni so ga uspeli zastrešiti, pred nekaj leti tudi ponovno (delno) prenoviti ostrešje. A če ne bo kmalu dočakal celovite prenove, bo žalostno propadel.
Komentar lastnika glede obnove in vizije razvoja: »Dvorec Prežek, ki je potreben zahtevne celovite prenove, je danes sicer v lasti Občine Šentjernej. Občina je naklonjena pridobitvi investitorja, ki bi bil pripravljen financirati obnovo gradu in zgradbo nameniti v turistične namene.«
7.
dvor Dobrava (Guttenhof)
Naslov: Dobrava pri Kostanjevici 2, 8311 Kostanjevica na Krki
Lokacija: parcele št. *142/1, *142/2, k. o. 1331-Kostanjevica
Lastništvo danes: zasebno (fizična oseba)
Nastanek: 16. stoletje (prva omemba 1536)
Preteklo stoletje: Med vojnama je dvor posedoval dolgoletni kostanjeviški župan Ivan Globočnik. Med 2. svetovno vojno se je v njem zadrževala italijanska vojska. Ko se je umaknila, so ga partizani septembra 1942 požgali. Po vojni so nacionalizirano stavbo obnovili in v njej uredili stanovanja za delavce Agrokombinata Krško. Dvor od nakupa leta 2000, ko je bil v slabem stanju, obnavlja trenutni lastnik.
Komentar lastnika glede obnove: »Sanacija in obnova obstoječih objektov se izvaja v lastni režiji in z lastnimi sredstvi, zato poteka izjemno počasi. Zasebni lastniki, ki so se lotili nakupa in prenove (skupne) dediščine, bi lahko s strani države prejeli vsaj minimalno vzpodbudo, na primer oprostitev davka na dodano vrednost, subvencijo raziskav oz. konservatorskih načrtov …«
Komentar lastnika glede vizije razvoja: »Pred petnajstimi leti smo predstavili dolgoročno vizijo dvorca, ki smo ga videli kot razširjen program muzeja oblikovanja s spremljajočo ponudbo: petični hotel (z vrhunsko kulinariko, klubskimi prostori, sejnimi oz. predstavitvenimi sobami …), večji razstavni prostor (z ateljeji in delavnicami) in hostel. Celoto bi dopolnjevali med objekti urejeni prireditveni prostor, ponovno vzpostavljen dvorni park, botanični vrt … Izvedba vizije bi nadgradila obstoječo turistično destinacijo – Kostanjevico na Krki. Kvalitetna obnova kulturne dediščine zahteva ogromno energije, znanja in časa.«
