MOJ PLANET
Vse se je pričelo včeraj ali dan pred tem, ne vem natančno. Čas teče tukaj drugače, nekako čudno razkosano in paralelno. Sonce vzhaja počasneje, luna ostaja na nebu nepremična, obarvana v odtenke modre žalosti. Veter nosi cvetove jasmina in pomarančevcev, dež vztraja v zraku dlje časa, kapljice po nekaj ur zamrznjene lebdijo nad tlemi. Okušam jih, jezik mi premažejo s sladko želatinasto plastjo. Zmeraj znova me ranijo, ko sladkoba začne pronicati v notranjost in se spomnim, da nisem doma. Spomini mi pričnejo teči iz oči in v moji glavi se naselijo slike vsega preteklega, kako je bilo, ko sem še živel nekje drugje in sem bil nekdo drug. Na mojem vrtu, edinem na tem planetu, je vzbrstela velika rdeča vrtnica. Ob večerih smuknem med njene opojne liste in sanjam, kako sanjam – o sanjah v sanjah. Vse se je pričelo včeraj ali dan pred tem, ne vem natančno.
***
Bilo je še eno počasno jutro, lenobno sem se skobacal po vrtničinem vratu in se namočil v mlečno jezero, ki se je vsak dan znova rodilo sredi prostranega vrta. Plaval sem mrtveca, trebuh sem usmeril proti soncu, ki je ta dan na nebo zasijalo še posebej pozno. Mlečna voda se mi je topila v ustih in za hip se mi je zazdelo, da sem se zlil z vsem, kar me je obdajalo, moja entiteta se je razširila v neskončnost. Sam sem, me je kot sunek vode preplavila misel. Še zmeraj ne vem, kako sem se tukaj znašel, počutim se varno in prijetno, a zdi se mi, kot da se vsak dan izbriše kak moj spomin in odleti kot ptica nekam v vesolje. Zmeraj manj me je, zmeraj bolj se brišem, je vrelo v moji napol potopljeni glavi.
Česa se bojiš, Tom? so se začeli dvigati mehurčki zvoka z drugega konca vode.
Česa se bojiš? In iz vode je pognala gromozanska srebrno zelena glava z izbuljenimi očmi in belim jezikom.
Saj veš, da si sam sem zbežal, pred čim bežiš, česa te je tako strah?
Ničesar, ničesar me ni strah! je bruhalo iz mojih ust.
Česa se ne želiš spominjati?
Prosim, pojdi … sem moledoval.
Kaj je bilo tako hudo, da želiš pozabiti?
Pojdi stran, ne morem več, nehaj me že spraševati!
Glava pošasti se je zmanjšala na velikost človeške glave, jezik se je obarval rožnato, oči so postale sivozelene in znašel sem se pred samim seboj.
Česa te je tako strah, Tom?
VSE, KAR TI MORAM POVEDATI
Listam stare albume s skupinskimi razrednimi fotografijami. Vsi ti majhni obrazki, lasje, počesani na prečo, živobarvne majice. Stojimo pred neko čudno zeleno ploskvijo, morda premično steno v naši stari telovadnici. Joj, kako nisem maral telovaditi. Na eni fotografiji sem sošolca prebarval s črnim flomastrom, očitno se nisva marala, kdo bi vedel. Teh ljudi danes ne vidim več prav pogosto. Z večino sem bil prijatelj, ker si kot otrok lahko prijatelj tako rekoč z vsakomer, ki nosi iste barve majico, ali z nekom, s katerim si deliš ljubezen do zbiranja Pokemon kart, plavanja ali jagodnega sladoleda.
Jani zdaj vozi avtobus, šestko, deluje skuliran, nosi kozjo bradico in očala z modrim okvirjem. Vesna ima dva otroka in je ne vidim prav pogosto. Nives je seveda uspelo na celi črti, tako kot smo vsi tudi pričakovali, dela v neki high-end tiskovni agenciji in potuje po celem svetu. Objavlja kuharske videe in izdeluje kolaže iz starega časopisnega papirja. Vse moje knjige se bohotijo z njenimi naslovnicami, pogrešam jo. Gašper je zaposlen v baletnem ansamblu v SNG Maribor, kdaj pa kdaj se srečava na Poštni, a se ne pozdravljava. Najina pogleda zgolj lahno trčita drug ob drugega. Tako kot smo takrat kot froci za osem let trčili drug ob drugega, za potrebe izobraževanja in socializacije. Eno od prvih pravil bontona, ki smo se jih naučili, je, da je lepo pozdravljati. A kdaj pozdrav zaneti nov ogenj in trenutno nimam energije, da bi vsak dan gasil svojo notranjost. Kdo sploh ima čas za to? Spodleteli pesniki zagotovo ne! Zdaj, ko za mojim hrbtom ne stoji več učiteljica z žugajočim prstom in sem se otresel potrebe po tem, da moram biti priden, pozdravljam samo še tiste ljudi, ki si jih želim, jebeš bonton.
Pogled mi zastane na dobro poznanem obrazu. Moj Jon, ki nikoli ni bil moj, no, vsaj ne v celoti. Takrat je imel še na kratko postrižene lase in tisti porogljiv nasmeh, kot da bi pravkar nekaj ušpičil, kar najverjetneje tudi je. Razmišljam, če moji bivši sošolci prav tako kdaj listajo stare albume. Ne vem, če si zares želim vedeti, kaj si mislijo ob pogledu na mojo majhno in okroglo podobo. Zopet se zazrem Jonu v oči in premišljujem, kako drugačen lajf živiva, da bi ga kdaj lahko spet poklical, saj sva bila dobra frenda in kdaj še kaj več. Spomnim se, da mi je po faksu podaril neko precej bizarno slikanico za odrasle. Ne vem točno, zakaj, verjetno mu jo je podaril kak frend, pa ni točno vedel, kaj bi z njo, in jo je podaril meni.
Sprehodim se do regala s knjigami, glavo usločim rahlo v levo, da lažje preberem naslove na hrbtni strani knjig. Učbeniki, priročniki, pesniške zbirke, romani, še več pesniških zbirk, zajetna knjiga moških aktov, to bom verjetno še kdaj rabil, se namuznem. In končno najdem pravi naslov Šaljivke, zbadljivke in druge norčave zgodbe. Ja, to je zagotovo bilo reciklirano darilo, se nasmehnem, to je rad počel, podarjal stvari, ki so mu jih podarili drugi. Če bi bilo možno podariti srce, ki je bilo pravzaprav namenjeno njemu, bi to že zdavnaj tudi naredil. Ko je kak odnos postal pretesen ali preresen, je zelo rad zbežal in si spotoma našel že nekoga drugega, bil je večna žrtev, kar je čez čas postalo tudi del njegovega karakterja. Vloga, ki jo je tako dobro igral, da je znal prepričati tudi samega sebe. Jebeš, bil je lep in to je palilo, oprostil si mu lahko skoraj vse.
Odprem knjigo in preletim vsebino, precej bizarno pravzaprav, erotične ‘otroške’ zgodbe? Uspavanke za naciste? Aha, tukaj ne šteješ ovac, ampak Hitlerje. Pogled se mi ustavi ob zgodbici z naslovom Živali na avtobusu, ta se mi je zdela še najbolj neproblematična.
Če morda koga zanima:
(ampak – prosim – brez pritožb)
Avtobus je pripeljal ob 7.05 na glavno avtobusno postajo v Rimu. Vstopili so trije morski prašički, dve želvi, tri mačke in pet papagajev. Druščina je zasedla sedeže v prvi polovici avtobusa in vožnja se je pričela, ali bolje rečeno, nadaljevala. Na naslednji postaji so vstopile še tri gazele. »Cipe,« je zaklicala želva Frida, ki je bila ljubosumna na njihovo svetlečo dlako. »Frida, pa saj ne moreš nedolžnih gazel kar tako psovati,« ji je šepnila želva Amerika. »Amerika, prosim, bodi tiho, sama veš, koliko pozornosti dobijo te gnile gazele, sploh od mačk in papagajev!« » Vem, Frida, vem, samo glej, me želve moramo biti nad tem. Že moja babica Evropa mi je govorila, Da kdor molči, vsem odgovori,« jo je želela pomiriti Amerika. »Pa če že celo življenje molčim in se nikoli nihče ne zmeni zame. Si morEš misliti, v vseh teh letih mi en zajec ali orangutan ni namenil ene lepe besede! In seveda sem potem nekoliko žalostna in ranjena.« Na avtobus je priskakljalo še nekaj zajkElJ, prijazno so se nasmehnile kenguruju, ki je tisti Dan vozil avtobus, in zasedle mesta v prvi vrsti vozila. »Pa dobro no, a si videla to? Zakaj tem prasicam ni treba plačati vožnje in potem še zasedejo najboljša mesta? Še dobro, da tako hitro pocrkajo, drugače bi jih sama pokončala!« je rohnela Frida. »Pa Frida, zdi se mi, kot da me sploh ne poslušaš, zdaj pa sem jaz ŽALOSTNA in ranjEna!« je očitajoče oznanila Amerika. »prosim, ne kujaj se, saj veš, da mi veliko pomeni najino prijateljstvo, ampak moraš tudi razumeti, da sem si od nekdaj želela biti slavna pevka in s svojim glasom in stasom zabavati živalsko cesarstvo, te dni pa me večina zamenja za kak kamen.« »Ampak zelo prisrčen kamen,« je šepnila zaljubljeno Amerika. »Joj, nehaj, Amerika, iz te moke ne bo kruha, dobro veš, da sem zaljubljena v papagaja Frederika,« je skoraj po pasje zabevskala Frida in se presedla nekaj mest stran od amerike. The end!
In to je kao konec? Joj, uboga Amerika, ta Frida pa je bila res prava prasica. Hja, ne more imeti vsaka zgodba happy enda, zdelo pa se mi je, da se bo tudi moja, vsaj kar se tiče ljubezni, končala precej klavrno. Tudi Jon je bil taka prasica, in to v vseh možnih pogledih, ampak moja prasica. Moja sladka predrzna prašička z nabritim gobčkom. Edino nekaj mi ni bilo všeč v zgodbi, stavek Kdor molči, vsem odgovori se mi je zagrizel nekam v misli in nikakor ga nisem mogel izvleči. Zdelo se mi je, da je bil to eden od tistih rekov in nasvetov za strahopetneže, da lažje opravičijo svojo pasivnost. Grizlo me je tudi, da Jonu v času najinega prijateljevanja ali kar koli je že bil ta mess, nisem nikoli povedal, da sem ga imel rad. Ne vem, zakaj, morda me je bilo strah, da bo spet zbežal. Pograbil sem telefon, vtipkal njegovo številko in hja, ko je začelo zvoniti, prekinil. Pička, sem si mislil, mali fantek all over again. Poslal mu bom sporočilo. Rad bi te spet videl, a maš v petek čas za kavo? Na moje zelo veliko presenečenje, Jon je bil namreč znan po svojem neodpisovanju in sinanju ljudi, se je že v par minutah na zaslonu izpisal kratek odgovor. Sure, ob 7.? Hitro sem potrdil in že v naslednjem koraku fasal mini paničen napad. Za moje možgančke je bilo vseh vprašanj, pričakovanj in drugega sranja očitno nekoliko preveč.
Prihajamo do naslednjega dela – TAM TAAM TAAAM (dramatični efekt). Avtor, ki je hkrati tudi protagonist te zgodbe, se je odločil, da preskoči par delov, ki se mu v tej avtofiktivni pripovedi zdijo dolgočasni in ne prispevajo k sami izgradnji likov ali pripovednega toka. Toma tako znova srečamo globoko zatopljenega v pogovor z Jonom, ki je … čakajte, prosim, naj me nekdo spomni…. njegova simpatija iz otroških let, tako je! S tem časovnim preskokom te poskuša, dragi bralec, spet nekoliko prebuditi in vzbuditi tvojo pozornost. Če si še tam? Bralec? Nadaljujmo …
Če je še vredno živeti (sem polslišno zamrmral in odložil skodelico čaja).
Kaj misliš s tem?
Nič drugega kot to (sem črhnil in zapokal pogled med svoje vezalke).
Daj, res nimam časa zdaj za te emocionalne drame.
Jaz ne vem, če bi sploh še …
Tom, nisem tvoj terapevt, sorry.
Vem, oprosti, hotel sem samo …
Vso svojo greznico zliti name?
Ne, hotel sem … oprosti, težko mi je govoriti o tem rečeh, a zdi se mi, da če ne bom
nekomu povedal, bom kar izginil.
Ja, tvojemu terapevtu. Glej, sorry, samo … ne morem ti dati tega prostora, ki ga
zahtevaš od mene.
Saj ničesar ne zahtevam, Jon! Oprosti … (mi je bil zmeraj večji bed)
To si že rekel. Glej, prejšnji teden je bla cela štala na šihtu in potem še to sranje z Majo.
Joj, grozen sem, sploh nisem registriral …
Da imam tudi jaz svoj lajf in cel kup problemov?
Ja, tako nekako (sem se z vsakim izgovorjenim stavkom krhal).
Saj ni fora v tem, da težiš ali da ti nočem pomagati … rad te imam in …
Rad me imaš? To pa mi že zelo dolgo nisi rekel, haha.
Nehaj me mest’.
Ampak saj veš, da je to moje najljubše opravilo, haha (z velikimi očkami, kakor srnica).
Bi rekel, ja, skratka, am, želel sem ti samo reči, da … Kaj sem želel reči?
Da me imaš rad?
Nehaj, no, tisto na Hvaru je tudi meni dosti pomenilo, potem pa, saj veš …
sta prišla Maja in najin Simon …
In zdaj si zaprt v tej kletki in ne moreš dihat’?
(In vse je začelo postajati manj sexy.)
Ni tako enostavno, z Majo sva takrat naredila,
kar se nama je pač zdelo najbolj smiselno (kot da bi se želel opravičiti).
Pa koga ti farbaš? Ta otrok, kljub temu da je ljubek in sladek in vse drugo, kar so otroci, je samo obliž za vajino zvezo in to tudi dobro veš! (sem postajal vsako sekundo bolj podoben svoji jezni sestri)
Tom, zdaj pa nehaj! Vedel si, in to že od samega začetka, da si želim otroke.
Ja kaj, in ker ti jih jaz ne morem roditi, si pač napumpal neko naključno bejbo, ker želiš, da se tvoja kri, tvoja krasna rodbina nadaljuje?
Maja ni naključna bejba in kaj je s tem narobe, če mi je pomembno,
da nekaj ostane za mano? A je to res tako glupo in sebično?
Čakaj, samo da preverim: ta otrok je torej zate neko zagotovilo večnega življenja in samouresničitve, po principu, da mora vsak moški v življenju napisati knjigo, posaditi drevo in narediti vsaj enega froca? (Nisem sploh več mogel razumeti, da je to moj Jon iz osnovne.)
Tega ti ne moreš razumeti.
Ne, Jon, tega res ne morem razumeti! In kaj, zdaj si pa kar strejt po novem, al’ kaj?
Ponavljam, tega ti ne moreš razumeti.
Jaz sem te res imel rad in zdaj … živiš to svoje strejt življenje in se družiš samo še z nekimi butastimi biznismeni in igraš golf in greš poleti jadrat, pa kdo si ti? Sploh te več ne prepoznam! Zdi se mi, kot da me sploh več ne vidiš, niti v obraz mi ne upaš več pogledati.
Zadovoljen? (Iz levega očesa mu steče drobna solza in kane na rob
zelenega ovratnika, ustnice želi priviti v nasmeh,
a na njegovem obrazu se zariše le čudna grimasa.)
Ja, rad si me imel in jaz sem imel rad tebe,
ampak na neki točki je pač treba odrast’ in iti dalje.
(Umakne pogled in ga zapiči nekam v daljavo.)
A odrast’ pomeni se popolnoma zatajiti in postati nek brezčuten stvor? (Bodem v njega z ostrim pogledom.)
Daj nehaj, pizda, ne provociraj me! (Rohni in se hkrati premika proti izhodu.)
Ooo, a me boš pretepel tako kot zadnjič? Daj povej mi, na koga misliš, ko fukaš svojo debilno ženo?!
Opozarjam te, pusti Majo, ona nima nič s tem!
A pa Maja ve, da si še pred par leti, vsak vikend kot kanta zadet in nalit, fukal vse twinke, vidre in medvedke v Tifli? Res nisi diskriminiral, zares zgledno!
(Zagrabi me za ovratnik, da moje preklasto telo za par sekund obvisi v zraku.)
O, lej ga, to si tudi rad počel, a ne? Dušenje in ketne, a je Maja že odkrila tisto tvojo zalogo latexa in mask? (Mu pljunem v obraz.)
(Jon popizdi in s preciznim udarcem levice oplazi moje oko.)
Samo čakal sem, kdaj se bo spet prebudila ta tvoja živalskost. A Majo za predigro včasih tudi malo premlatiš ali tepeš samo tiste, ki ti ne lažemo v faco? (Stisnjen pri tleh rohnim v Jonov obraz.)
Poberi se, Tom! (Zahlipa in z vsako sekundo izgleda bolj kot majhen fantek.)
Patetičen si, to si bil že takrat, ko še nisi čisto zajebal svojega lajfa.
Spizdi!
Upam, da bo sinček točno takšen kot očka, krotek in strahopeten peder. Takih nam je treba!
